Jedro

Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati odpravnino ob upokojitvi v znesku 2.226,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 dalje do plačila."

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 299,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila,

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni: - obračunati odpravnino ob upokojitvi v znesku 2.226,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 do plačila (I. točka izreka); - povrniti stroške postopka v znesku 419,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. Sodišče je napačno zaključilo, da je med strankama sporno, kdaj odpravnina zapade v plačilo. Med strankama je namreč sporno dejstvo, katera plača (za kateri mesec) predstavlja osnovo za določitev odpravnine. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva je bila sprejeta v letu 1996, dne 6. 3. 2003 je bila sprejeta razlaga te kolektivne pogodbe, da se določba 99. člena o pravici do odpravnine ob upokojitvi, uporablja v celoti tudi po uveljavitvi ZDR, kolikor to ni v nasprotju z določbami ZDR. Določilo 7. člena ZDR za razliko od 9. člena ZDR-1 ni dopuščalo, da bi kolektivne pogodbe pravico do odpravnine ob upokojitvi urejale drugače, manj ugodno od zakona, zato kolektivna pogodba na ravni dejavnosti oziroma podjetniška kolektivna pogodba zapadlosti odpravnine nista mogli urejati manj ugodno od zakona. Tudi sicer pa ti dve kolektivni pogodbi nista drugače uredili zapadlosti odpravnine ob upokojitvi, saj tega ne določata. Sodišče si napačno razlaga njune določbe, s katerimi je le poimenovana vrsta odpravnine (ob upokojitvi), pri čemer ne obrazloži svoje interpretacije, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik v mesecu januarju 2016 ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki in ni prejel plače, zato je nelogično, da bi plačo preteklega meseca predstavljala plača za mesec december 2015. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče, tudi ni skladno z namenom odpravnine. Izplačevanje odpravnin je pogojeno s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik vlaga odgovor na pritožbo in pojasnjuje, da se je tožnik upokojil 1. 1. 2016, do 31. 12. 2015 pa je bil v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je res preveliko pozornost namenilo vprašanju zapadlosti odpravnine v plačilo, a je pri tem sprejelo pravilno stališče, da se kot plača preteklega meseca šteje plača za mesec december. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev in zavzeto stališče jasno in zadostno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj tožniku pravica do odpravnine ob upokojitvi pripada s 1. 1. 2016. Pravilnost sprejetega stališča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, katero plačo (za kateri mesec) bi tožena stranka morala upoštevati pri odmeri odpravnine ob upokojitvi. Tožena stranka je tožniku obračunala odpravnino ob upokojitvi v višini 11.953,60 EUR bruto, kar predstavlja petkratnik bruto plače za mesec november 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožena stranka morala pri odmeri odpravnine upoštevati plačo za mesec december 2015, ki je znašala 2.836,07 EUR bruto, zaradi česar je tožnik upravičen do odpravnine v višini 14.180,35 EUR bruto. Tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v odpravnini v višini 2.226,75 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nato izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je v celoti ugodilo.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je institut odpravnine ob upokojitvi urejen v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR-1), za tožnika pa pride vpoštev tudi ureditev tega instituta v Kolektivni pogodbi elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 38/2006 s spremembami; v nadaljevanju: KP) in v podjetniški Kolektivni pogodbi A.. Skladno s 132. členom ZDR-1 je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. V podjetniški kolektivni pogodbi je določeno, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini povprečne mesečne plače v RS za zadnje tri mesece oziroma plača delavca preteklega meseca, če je to zanj ugodneje, in sicer za doseženih 25 let in več delovne dobe pet plač. V KP pa je bilo določeno, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini najmanj treh povprečnih mesečnih čistih neto mesečnih plač v gospodarstvu R Slovenije za pretekle tri mesece oziroma v višini najmanj treh povprečnih mesečnih čistih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje, in sicer za doseženih 25 in več let delovne dobe pet plač.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da KP in podjetniška KP nastanek pravice do odpravnine urejata drugače kot ZDR-1 in sicer, da jo vežeta na prvi dan upokojitve, zaradi česar naj bi bila taka ureditev za tožnika ugodnejša. Kot utemeljeno navaja pritožba, gre v KP in podjetniški KP pri izrazu odpravnina ob upokojitvi (ki je ne nazadnje tudi naslov 132. člena ZDR-1) le za poimenovanje vrste odpravnine, ki delavcu pripada ob upokojitvi (in ne npr. ob odpovedi iz poslovnega razloga). Skladno z ZDR-1 je delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen vsaj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino. Kot navedeno, podjetniška KP in KP nastanka pravice do odpravnine ne urejata drugače kot ZDR-1, drugače urejata le višino odpravnine, ki pripada delavcu.

10. Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški KP, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje in na podlagi zmotne pravne presoje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.

11. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) priznalo nagrado za odgovor na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 15), nagrado za pripravljalno vlogo v višini 225 točk (tar. št. 15), 2 % izdatke za stranko v višini 10,5 točk (11. člen OT), kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 245,79 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV 299,86 EUR. Stroške postopka tožene stranke v tej višini je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v 8 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15), 2 % izdatke za stranko v višini 7,5 točk (11. člen OT), kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) skupaj znaša 175,57 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV 214,20 EUR. Ta znesek je toženi stranki dolžan povrniti tožnik v 8 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).