Jedro

Po določbi šestega odstavka 6. člena ZDR-1 res velja obrnjeno dokazno breme, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.

Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu pa ne posega v pravilo o trditvenem bremenu in delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva v tej smeri. Delavec mora torej predhodno konkretizirano zatrjevati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije.

Tožnik ni opredelil osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1 oziroma devete alineje 90. člena ZDR-1, glede katere naj bi bil diskriminiran. Glede na to, da je navedba osebne okoliščine, taksativno naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 oziroma deveti alineji 90. člena ZDR-1, bistvena, tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 in ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Tožena stranka je tožniku 8. 10. 2013 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem oziroma drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in zaradi naklepnih hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (1. in 2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga in da teža kršitev tudi ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil v primerjavi z zaposlenimi, ki naj bi jim tožena stranka prav tako očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, neenakopravno obravnavan glede vrste sankcije, ki mu je bila izrečena. Samo njemu je bila namreč izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka kot delodajalec naj ne bi dokazala, da v obravnavanem primeru ni kršila načela enakega obravnavanja. Ker je bilo dokazno breme na toženi stranki, bi morali sodišči nižjih stopenj ugotoviti nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu. Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 mu je očitala, da je v dneh 26. 8. 2013, 5. 9. 2013 in 6. 9. 2013 strankam izdal šest neustreznih računov za nakup cigaret in v maloprodajni aplikaciji evidentiral manj blaga, kot so ga stranke plačale, s čimer je ustvaril blagovni manjko cigaret in gotovinske viške v skupni vrednosti več kot 70,00 EUR. S tem je naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer interna navodila tožene stranke (Navodilo o poslovanju bencinskega servisa), ki se uporabljajo za poslovanje na bencinskem servisu, njegova ravnanja pa imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. 8. Tožnik očitanih dejanj ni zanikal, ker naj bi bilo nepravilno poslovanje običajna praksa pri toženi stranki, ki so jo odobravali in izvajali tudi nadrejeni ter ostali zaposleni na bencinskem servisu. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP) pa izhaja ravno obratno, in sicer da zaposleni na bencinskem servisu niso imeli navodil za neustrezno evidentiranje blaga, izdajanje neustreznih računov in to ni bila običajna praksa poslovanja. Tožnik bi moral v primeru, ko si je stranka (kupec) premislila, račun "stornirati" in pravilno evidentirati dejansko prodano blago ter stranki izdati račun z zabeleženim dejansko prodanim blagom. Sodišči nižjih stopenj sta zato presodili, da je tožnik z opisanim ravnanjem storil očitane kršitve in je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 .

9. Tožnik v reviziji zatrjuje, da je bil neenakopravno obravnavan v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Po njegovem prepričanju naj bi sodišči spregledali, da je dokazno breme (da ni kršila prepovedi diskriminacije) na toženi stranki, pri čemer naj slednja ne bi uspela dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Zato naj bi v tem delu zmotno uporabili materialno pravo.

10. Po določbi šestega odstavka 6. člena ZDR-1 res velja obrnjeno dokazno breme, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Enako velja (obrnjeno dokazno breme), ko delavec kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja okoliščine iz 9. alineje 90. člena ZDR-1 (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Delodajalec mora torej dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

11. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu pa ne posega v pravilo o trditvenem bremenu in delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva v tej smeri. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Poleg tega tudi določba šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izrecno nalaga delavcu, da navede dejstva, ki opravičujejo domnevo neenake obravnave. Delavec mora torej predhodno konkretizirano zatrjevati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije.

12. Materialno dokazno breme določa materialno pravo. Procesno dokazno breme je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Bistvena razlika med njima je v tem, da je porazdelitev materialnega dokaznega bremena zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno in se ne spreminja, medtem ko lahko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Procesno dokazno breme torej v nobenem primeru ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi. Drugače rečeno šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala (1).

13. V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval neenako obravnavo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V utemeljitev domneve je navedel, da naj bi tožena stranka še za nekatere zaposlene prav tako ugotovila podobno kršitev delovnih obveznosti, vendar naj jim ne bi izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Te navedbe ni mogoče šteti za konkretizirano zatrjevanje dejstev, ki bi opravičevala navedeno domnevo, saj tožnik ni opredelil osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1 oziroma devete alineje 90. člena ZDR-1, glede katere naj bi bil diskriminiran (2). Glede na to, da je navedba osebne okoliščine, taksativno naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 oziroma deveti alineji 90. člena ZDR-1, bistvena, tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Zato očitek, da naj bi bil neenako obravnavan v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen.

14. Tožena stranka je tudi dokazala utemeljenost odpovednega razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Revizijske navedbe, da je bil odpovedni razlog ena izmed okoliščin iz 9. alineje 90. člena ZDR-1, torej že na podlagi navedenih ugotovitev niso utemeljene.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

(1) Primerjaj sodbo II 308/2013 z dne 16. 7. 2015. (2) Kljub skopi trditveni podlagi tožnika je tožena stranka z izpovedbo prič, ki jih je sodišče ocenilo kot jasne in prepričljive, tudi dokazala, da v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila prepovedi neenake obravnave.