Jedro

Tožnik ni izkazal, da je v zadnjem licenčnem obdobju s podiplomskim izpopolnjevanjem zbral 75 kreditnih točk. Prav tako ni opravil preizkusa strokovne usposobljenosti oziroma se na preizkus ni prijavil. To pomeni, da ni izpolnil nobenega od obeh pogojev za podaljšanje zdravniške licence za nadaljnje sedemletno obdobje. Razlogi, ki jih navaja za to, da predpisanih pogojev ni izpolnil, na odločitev ne morejo vplivati. Strokovno usposabljanje je namreč v skladu z določbami ZZdrS in Pravilnika o zdravniških licencah dolžnost vsakega zdravnika ter pogoj za pridobitev in nato podaljšanje licence in s tem za opravljanje zdravniške službe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zdravniška zbornica Slovenije je kot prvostopni organ z izpodbijanim sklepom, izdanim po uradni dolžnosti, ugotovila, da tožniku z dnem 2. 1. 2015 preneha veljati licenca na področju rentgenologije v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bil tožnik z dopisom z dne 16. 6. 2014 obveščen, da mu licenca za delo na področju rentgenologije poteče 2. 1. 2015 ter da Zbornica nima zabeleženih dovolj podatkov o njegovi udeležbi na seminarjih za stalno podiplomsko izobraževanje in da ne dosega potrebnega števila kreditnih točk (75) za podaljšanje licence. Obenem je bil pozvan, da morebitne podatke o udeležbah na seminarjih posreduje na Zbornico najkasneje do 1. 8. 2014, skupaj z življenjepisom, iz katerega je razvidno, da opravlja zdravniško prakso v polni delovni obveznosti. Tožnik je dne 3. 7. 2014 posredoval vlogo za podaljšanje licence in v njej navedel, da je od leta 2010 dalje uvedel številne nove metode na področju rentgenologije in da njegova strokovna usposobljenost ne more biti sporna. Zbornica je na to pojasnila, da je potrebno strokovno usposobljenost izkazati z najmanj 75 kreditnimi točkami, ki so pridobljene s stalnim podiplomskim izpopolnjevanjem. Ker tožnik potrdil o udeležbi in življenjepisa ni predložil, je Zbornica tožniku posredovala prijavnico za preizkus strokovne usposobljenosti in mu s tem omogočila, da opravi zahtevani preizkus kot eno od možnosti, za podaljšanje licence. Tožnik je nato odgovoril, da se strokovnih srečanj ni mogel udeleževati iz opravičljivih razlogov (bolniški stalež in letni dopust) in da se tudi na preizkus strokovne usposobljenosti ni prijavil. Zato je bilo potrebno v skladu s Pravilnikom o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik) odločiti tako, kot izhaja iz izreka sklepa. Z dnem 2. 1. 2015 tožnik tako ne izpolnjuje več pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe.

3. Ministrstvo za zdravje je kot drugostopni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem se sklicuje na določbe 33. člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) in na določbe Pravilnika. V dejanskem pogledu pa ugotavlja, da je bila po podatkih spisov tožniku licenca na področju rentgenologije v skladu s Pravilnikom podeljena dne 30. 3. 1995 in podaljšana prvič za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2007 ter drugič od 1. 1. 2008 do 1. 1. 2015. Nadalje povzema dejanske ugotovitve iz prvostopnega sklepa ter na tej podlagi ter na podlagi določb 22. člena Pravilnika ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogoja 75 kreditnih točk za podaljšanje licence. Ugotavlja tudi, da je bil v skladu s 36. členom ZZdrS in 21. členom Pravilnika pozvan, da opravi preizkus strokovne usposobljenosti, da mu je bila celo poslana prijavnica in da se na omenjeni preizkus ni prijavil. Pritožbene navedbe, da Zbornica tožnika nikoli ni pozvala na preizkus strokovne usposobljenosti, so zato netočne in obenem nebistvene, saj je dolžnost posameznika, da sam poskrbi za obnavljanje licence, oziroma za to, da mu pravica do dela ne ugasne, ter da nihče nima pooblastila, da posameznika prisili k temu, da pristopi k opravljanju preizkusa. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na izdajo sklepa, pa navaja, da gre za ugotovitveni sklep, izdan na podlagi določb 45. člena Pravilnika. Z njim se zgolj ugotavlja, da je licenca potekla in ne vpliva na obdobje sedmih let, za katero je bila podeljena. Dejstvo je, da tožnik, ne glede na izdani sklep, od 2. 1. 2015 nima veljavne licence za delo na področju rentgenologije, saj je navedenega dne poteklo sedemletno licenčno obdobje, tožnik pa pogojev iz ZZdrS in Pravilnika za podaljšanje licence ni izpolnil. Tožnik se tudi ne more sklicevati na pogoje za odvzem licence, saj gre pri poteku in pri odvzemu licence za dva različna instituta, ki sta urejena posebej in za katera so predpisani različni pogoji.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Sklep je nedorečen, ker iz obrazložitve ni razvidno, določil katerih predpisov tožnik ne izpolnjuje. Ker je od leta 2010 uvedel vsaj dve novi metodi zdravljenja kot prvi na svetu, ne more biti sporna njegova strokovnost. Iz Inštituta za radiologijo se je umaknil zaradi osebnih zamer. Na novem delovnem mestu pa ni bil nikoli poslan na izobraževanje, celo nasprotno, odstranjen je bil iz delovnega procesa. Zato se sprašuje, kako naj bi izpolnil predpisane pogoje za podaljšanje licence. Iz sklepa ne izhaja, ali mu je licenca potekla trajno ali začasno. Nasprotuje pa tudi razlikovanju med prenehanjem in odvzemom licence, saj meni, da je posledica v obeh primerih enaka (onemogočanje zdravniškega dela). Sklepa zaradi nedorečenosti ni mogoče preizkusiti. Zato je sklep nezakonit in zato tožnik predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni spora o tem, da tožnik ni izkazal, da je v zadnjem licenčnem obdobju s podiplomskim izpopolnjevanjem zbral 75 kreditnih točk. Prav tako ni spora o tem, da ni opravil preizkusa strokovne usposobljenosti, oziroma da se na preizkus ni prijavil. To pa pomeni, da ni izpolnil nobenega od obeh pogojev, ki jih določa Pravilnik za podaljšanje licence za nadaljnje sedemletno obdobje. Razlogi, ki jih navaja za to, da predpisanih pogojev ni izpolnil, za odločitev niso pomembni. Strokovno usposabljanje je v skladu z določbami ZZdrS in Pravilnikom dolžnost vsakega zdravnika ter pogoj za pridobitev licence in s tem za opravljanje zdravniške službe. Oblike strokovnega usposabljanja so, kot pravilno poudarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, po določbah Pravilnika lahko različne, kar pomeni, da napotitev delodajalca oziroma njegovo dovoljenje za udeležbo na seminarjih ni potrebno v vsakem primeru. Neodvisno od delodajalca je tudi opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na zamere na Inštitutu za radiologijo ter na novega delodajalca in njegovo nepripravljenost, da ga pošlje na izobraževanje, oziroma na objektivno pogojeno ne(z)možnost, da izpolni pogoje, ki so predpisani za pridobitev licence.

8. Uspeti pa tudi ne more z zatrjevanjem, da je izpodbijani sklep „nedorečen“ in torej z ugovori procesne narave. Že izpodbijani sklep se v uvodnem delu sklicuje na ključne določbe ZZdrS (35. člen) in Pravilnika (45. člen), ki so podlaga za izpodbijani sklep. Še druge določbe zakona in Pravilnika, ki se nanašajo na podaljšanje licence, nato pravilno in v celoti citira in se nanje sklicuje drugostopni organ, ko odgovarja na pritožbo ter na ta način dopolni obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pravilen in skladen s predpisi pa je tudi izrek izpodbijanega sklepa, kot to tožniku izčrpno in s sklicevanjem na ustrezne določbe obeh predpisov pojasni drugostopni organ v svoji odločbi. Zato sodišče razlogov druge stopnje ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

9. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker med strankama dejanske okoliščine v bistvenem niso sporne.