Jedro

Streha sama po sebi ni nevarna stvar. Njen namen je zaščita objekta pred zunanjimi vplivi in zgolj to, da se nahaja na višini, ne govori o njeni splošni nevarnosti za okolje. V konkretnem primeru je bila streha zgrajena iz delno pohodnega in delno nepohodnega materiala, ves pa je bil namenjen prekrivanju strehe. Ta lastnost strehe ne pomeni njene večje nevarnosti za okolico, za katero bi lastnik objekta odgovarjal objektivno. Tudi če bi delo na takšni strehi lahko bilo nevarno, tega ne gre enačiti z lastnostjo strehe kot stvari same. Do tožnikove poškodbe namreč ni prišlo zaradi neustreznosti same strehe kot vira nevarnosti, temveč ker je to prečkal na mestih, ki za to niso bila predvidena.

Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje tudi s pomočjo Fischerjevega sistema klasifikacije telesnih poškodb. Med slednje sodi tudi tožnikov primer, saj je utrpel zlom hrbtenice z ohromitvijo obeh nog (paraplegija), mehurja in danke (popolna inkontinenca), zaradi stanja po zlomu lobanjskih kosti in obtolčenin čelnega režnja možganov je gluh na desno uho, naglušen na levo uho, nima slušno prostorske zaznave, prizadet je ravnotežni organ, izgubil pa je tudi voh. Tožnik je 100 % invalid, nezmožen za opravljanje kateregakoli pridobitnega dela.

Izrek

I. Pritožba prvega tožnika se zavrne.

II. Pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I., II., III., IV., V., VI, VII., X. in XI. točka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne, tožniki pa so dolžni drugi toženki povrniti 6.896,78 EUR, stranskemu intervenientu pa 5,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba v izpodbijanih V., VI., VII. in IX. točki izreka glede prve tožene stranke razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

IV. Tožniki so drugi toženi stranki v roku 15 dni dolžni povrniti 4.431,50 EUR, stranskemu intervenientu pa 3.284,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

V. Odločitev o pritožbenih stroških prve tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdi prvi tožnik kot neposredni oškodovanec ter druga, tretja tožnica in četrti tožnik kot njegovi družinski člani zahtevajo plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi poškodbe tožnika kot delavca prve tožene stranke v delovni nesreči na objektu druge tožene stranke. Z izpodbijano sodbo je sodišče drugi toženi stranki naložilo plačilo odškodnine prvemu tožniku: (I.) za nematerialno škodo v višini 147.801,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2008 do prenehanja obveznosti, (II.) za materialno škodo iz naslova potrebne tuje pomoči v višini 4.095,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 do prenehanja obveznosti, (III.) za materialno škodo za opravljene prevoze v višini 324,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2007 do prenehanja obveznosti in (IV.) za materialno škodo iz naslova stroškov potrebne tuje pomoči po 200,00 EUR mesečno od 1. 5. 2008 do 30. 9. 2013 dalje, od 1. 10. 2013 dalje pa v obliki mesečne rente v višini 179,00 EUR, pri čemer je celotna obveznost druge tožene stranke do prvega tožnika določena solidarno z obveznostjo prve tožene stranke, ki jo bo sodišče ugotovilo v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Pd 1924/2008. Sodišče je ugodilo tudi tožbenim zahtevkom druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika in obe toženi stranki solidarno zavezalo, da sta dolžni plačati tem tožnikom odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti prve tožeče stranke, in sicer drugi tožnici 13.500,00 EUR (V.), tretji tožnici 8.100,00 EUR (VI.) in četrtemu tožniku 7.200,00 EUR (VII.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da so dolžni prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 56,00 EUR, druga tožena stranka pa je dolžna tožečim strankam povrniti njihove pravdne stroške v višini 7.664,70 EUR. Tožnikom je še naložilo, da so dolžni stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v višini 1,75 EUR.

2. Zoper sodbo vlagajo ločene pritožbe prvi tožnik, prva in druga toženka ter stranski intervenient na strani druge tožene stranke.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe glede nematerialne škode za znesek 147.522,00 EUR, deloma glede materialne škode zaradi potrebne tuje pomoči v znesku 9.350,21 EUR, glede rente za tujo pomoč ter zoper izrek o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugodi. V pritožbi povzema posledice, ki jih je utrpel v nezgodi, in ocenjuje, da bi mu sodišče moralo priznati odškodnino v višini 310.000,00 EUR. Sklicuje se na višino povprečnih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za najhujše škodne primere. Opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nadomestilo za telesno okvaro odštelo od odmerjene odškodnine na način, da je celotno invalidnino, ki jo tožnik prejema s strani ZPIZ, za čas do izdaje sodbe seštelo in odštelo od odmerjene odškodnine, prav tako pa je odštelo tudi kapitalizirani znesek invalidnine za bodoče. Tožnik prejema nadomestilo za telesno okvaro na podlagi določb ZPIZ in bi bil glede na svoje zdravstveno stanje upravičen do tega nadomestila ne glede na to, ali bi invalidnost nastala zaradi bolezni ali zaradi poškodbe, za katero bi bil sam odgovoren. Gre v bistvu za nepravo nezgodno zavarovanje, pri čemer se prejeti zneski iz nezgodnega zavarovanja ne vštevajo v odškodnino. Tako bi moralo odločiti tudi sodišče v obravnavani zadevi, saj je enaka razmerja treba enako obravnavati. Napačen je način obračuna, saj je po ustaljeni sodni praksi prejemanje nadomestila za telesno okvaro treba upoštevati le kot eno od okoliščin pri odmeri odškodnine in ne kot delno plačilo odškodnine. Okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da znesek invalidnine v višini 98,48 EUR mesečno glede na izredno hude poškodbe ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vplivala na obveznost tožene stranke do plačila odškodnine. Sodišče je tožniku priznalo prenizko število ur za tujo pomoč, pri čemer se je oprlo izključno na mnenje izvedenca in njegovo oceno potrebne tuje pomoči, ne pa na predloženo zdravstveno dokumentacijo, izpoved tožnika ter zaslišanih prič. Tožnik je v času začasnega odpusta iz IRSR nedvomno potreboval tujo pomoč, ki je ni bilo mogoče opraviti v petih urah dnevno, kot je to zmotno odločilo sodišče. Po odpustu iz IRSR v juniju 2007 se je stanje tožnika nekoliko izboljšalo, vendar pa se zaradi tega potreba po tuji pomoči ni zmanjšala na štiri ure dnevno za prve tri mesece ter na 2,5 ur dnevno za nadaljnje zdravljenje tožnika in za v bodoče. Takšen preskok v sposobnosti za samostojno življenje ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije niti iz dejanskega stanja. Tožnik podrobno opisuje, za kaj vse potrebuje tujo pomoč in poudarja, da bi moralo sodišče njegovemu zahtevku v tem delu v celoti ugoditi. Enako velja za zahtevek za plačilo mesečne rente, ki bi mu jo moralo prisoditi v višini 810,00 EUR. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj prvi tožnik prvi toženi stranki ni dolžan plačati ničesar, ker se postopek zoper njo vodi pred delovnim in socialnim sodiščem ter se bo tam odločalo o pravdnih stroških. Tudi druga, tretja in četrta tožeča stranka prvi toženi stranki niso dolžne plačati pravdnih stroškov, saj je njihov zahtevek utemeljen po temelju v 90 %, kar narekuje, da sodišče prvi toženi stranki naloži v plačilo stroške druge, tretje in četrte tožeče stranke in ne obratno.

4. Prva tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Opozarja na zmotno odločitev sodišča glede odgovornosti prve tožene stranke. Slednja je tožnika izrecno opozorila na nevarnost hoje po strehi, kar je potrdila priča W. Sodišče tudi ni imelo podlage za ugotovitev, da je prva tožena stranka dopuščala delavcem, da prečkajo streho in je ta protispisna. Ko so delavci na tej isti strehi popravljali strelovode, so prečkali nepohodni del strehe, vendar ne tako, da bi po njem hodili, temveč so na streho postavili deske, se zavezali z vrvmi in si pomagali pri prečkanju leže. Sporna streha ni nevarna stvar. Nepohodna je samo na slemenu, in sicer po 3 do 4 m dolgem svetlobniku. Vrhovno sodišče je že sprejelo odločitev, da čim je ugotovljeno, da je tožena stranka kršila varstvene predpise, ni podlage za objektivno odškodninsko odgovornost. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih v konkretnem primeru ni uporabljiva, kot je že odločilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 61/2012. Naslovno sodišče je na to prakso vezano, če je od nje odstopilo, bi moralo odstop obrazložiti. Vzdrževanje novoletne razsvetljave ne predstavlja vzdrževanja zgrajenega objekta, saj razsvetljava ni pritiklina ali sestavina zgrajenega objekta, temveč je samostojna stvar. Napačno je bilo uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je tista, ki bi morala dokazati, da je sporna streha Hale X začasno in premično gradbišče, pa tega ni dokazala. Zaključek sodišča, da toženi stranki nista dokazali nasprotnega, je nelogičen, saj negativnih dejstev ni mogoče in ni treba dokazovati. Ne drži ugotovitev sodišča, da je inšpektor Ž. vse podatke pridobil le od prve tožene stranke, saj je obiskal tožnika v bolnici in z njim govoril. Nepravilno je določen soprispevek tožnika. Prva tožena stranka dogodka ni mogla preprečiti, predvsem pa ga nikakor ni mogla pričakovati. Tožnik je delo na strehi strokovno obvladal, saj ga je opravljal velikokrat, tudi na istem objektu, za delo na višini je bil usposobljen in imel ustrezna znanja ter je izpolnjeval zdravstvene zahteve za delovno mesto električarja za delo na višini. Tožnik se je preko svetlobnika v slemenu odpravil brez razloga in popolnoma brez potrebe ter proti pričakovanju. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili svetlobniki jasno vidni in drugačni od ostale strehe. Izvedenec je povedal, da bi tožnik svoje delo lahko opravil tako, da mu ne bi bilo treba prečkati svetlobnika in bi lahko ves čas hodil ob robu strehe. To izhaja tudi iz ugotovitev Inšpektorata RS za delo. Prva tožena stranka za nesrečo ni krivdno odgovorna, pa tudi če bi bila, bi prvi tožnik k nesreči prispeval 90 %. Pri tožniku ne gre za primer posebno težke invalidnosti. Sodišče ni presojalo izvedeniškega mnenja dr. A. B. v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter ga je nekritično sprejelo. Zanemarilo je, da je prva toženka imela pripombe, ki so terjale kritično presojo. Opozorila je, da je ugotovitev izvedenca, da tožnik ne more kontrolirati odvajanja vode in blata, v nasprotju z izpovedjo samega tožnika. Splošno znano dejstvo je, da če si na eno ali dve ušesi gluh, je podana 100 % izguba sluha, drugače pa si naglušen. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik gluh na desno uho, pri čemer pa je izvedenec navedel, da je podana izguba sluha 34,4 %. Sodba nima razlogov o posebno težki invalidnosti prvega tožnika. Zgolj to, da je invalid prve kategorije, ki kot paraplegik ne bo mogel samostojno živeti brez pomoči, ne utemeljuje posebno težke invalidnosti. Tudi omemba paraplegije v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 608/2002 ne pomeni, da je v vsakem primeru paraplegije podana posebno težka invalidnost. Sodna praksa ima do priznavanja odškodnine posrednim oškodovancem restriktiven pristop. Pritožnik se sklicuje na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča. Opozarja, da tožnik lahko sam opravlja osnovne življenjske aktivnosti, ni odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Res potrebuje tujo pomoč 2,5 ur dnevno, kar pa ne pomeni njegove odvisnosti od pomoči. V podobnem primeru v zadevi II Ips 132/2006 sodišče svojcem ni priznalo odškodnine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega. Enako velja tudi za zadevo II Ips 163/2003. Sodišče je zmotno odločilo o stroških postopka, saj teh ni pravilno odmerilo. Tožnikom je neutemeljeno priznalo 50 točk za predlog za oprostitev stroškov, ker je bil ta vsebovan v isti vlogi kot tožba in predstavlja njen del, 100 točk za posvet in poročilo stranki ter večkrat po 20 točk za dopise strankam. Tožeči stranki bi moralo priznati tudi stroške odgovora na tožbo v vrednosti 2.000,00 EUR, saj je bila tožba predložena s strani prvega tožnika. Nepravilna je tudi odločitev glede nepriznanja stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne. Ker gre za zahtevno zadevo, je tožnik izbral odvetnike iz pisarne v Grosupljem, ki ima sedež na območju naslovnega sodišča, zato je upravičen do povračila potnih stroškov iz Grosuplja do Ljubljane.

5. Druga toženka v pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico. V obširni pritožbi opozarja, da je sodišče napačno odločilo o njeni solidarni odgovornosti s prvo toženo stranko za škodni dogodek do višine 90 %. Druga toženka je delodajalcu tožnika naročila popravilo razsvetljave, ki je bila nameščena na fasadi in ne na strehi Hale X, delo bi se dalo opraviti iz avtokošar in ga tožnik na tak način ni opravljal izključno iz razlogov na strani prve tožene stranke. Tožniku pri delu ne bi bilo treba prečkati kupole, četudi bi ga opravljal tako, kot mu je naložil delodajalec, zato je za nezgodo odgovoren izključno sam. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je bil tožnik opozorjen na nevarnost hoje po strehi. Bistveno je, da se je zavedal, da po celotni strehi na Hali X ni varno hoditi, kar je ugotovilo tudi sodišče. Ko pa je nadalje ugotavljalo obveščenost tožnika o naravi strehe, je zmotno ocenilo pričo W. Ta je brez obotavljanja odgovarjal na vsa vprašanja sodišča, glede katerih se je natančnega odgovora hitro spomnil. Potrdil je, da je tožnik poznal pasti dotične strehe, da je vedel, kateri del strehe je pohoden in kateri nepohoden, izpovedal je, da je bil tožnik eden od izkušenejših delavcev, ki je že večkrat delal na istem objektu. Zato je v nasprotju z izpovedbami vseh prič zaključek sodišča, da govorice o nepohodnosti strehe do tožnika niso prišle. Tožnik je na strehi delal strelovod, ko so na nepohodni del nameščali deske, delo pa izvajali kleče, pri čemer mimo plohov niso hodili, kot je izpovedala priča B. Ta je tudi navedla, da so si delavci pri prehodu čez kupolo pomagali, da ne bi kdo brez pomoči padel, zato je nemogoče, da tožnik v času izdelave strelovoda ne bi vedel, da je del strehe Hale X nepohoden. Sodišče tudi ni pravilno razumelo izpovedi prič o tem, od kod je bilo vidno, da je en del strehe iz pleksi stekla, drugi pa iz drugačnega materiala. Zaključek, da se je pleksi steklo videlo le iz notranjosti hale, nima opore v izvedenih dokazih, ki jih pritožba podrobno povzema. Zmotna je ugotovitev, da je streha nevarna stvar. Konkretna streha je bila v celoti pohodna ob robovih, ob upravni stavbi in tam, kjer je bila na njej nameščena pohodna pločevina, nepohodna pa tam, kjer je bil nameščen svetlobnik. Ta je bil širok 3,5 m na vsaki strani obeh kupol, torej je bilo nepohodnih kar 7 m strehe na vrhu vsake od kupol po celotni dolžini obeh kupol. Tako je opisala tudi priča B. Nepohodni del strehe je bil viden, saj je bil iz pleksi stekla, pohodni pa iz pločevine, kar je izpovedala priča K. Ugotovitev sodišča, da delavci niso mogli natančno videti, kje je pohodni in kje nepohodni del, ni obrazložena. Zmoten je zaključek, da naj bi druga toženka dopustila, da delavci prve toženke stopajo na nevarno streho. V nasprotju z izvedenimi dokazi, je tudi ugotovitev sodišča, da tožnikovo ravnanje ob nezgodi ne more biti nepričakovano. Nepričakovanost ravnanja je v tem, da je tožnik splezal na streho, čeprav mu tam ni bilo naročeno nobeno delo, kljub izrecni poučenosti o varnem delu pa je samovoljno hodil po velikem prozornem nepohodnem delu strehe. Ker sporna streha ni nevarna stvar, saj dostop do nje ni bil prost, ampak omejen na kvalificirane osebe, objektivne odgovornosti za škodo tožniku ni. Druga tožena stranka tudi ni krivdno odgovorna. Delo bi bilo mogoče izvajati iz avtokošar, zato je bilo plezanje na streho nepotrebno. Neutemeljena je špekulacija sodišča, da bi morala nevarnost padca na svetlobniku kot lastnik strehe ustrezno označiti. Za varnost delavcev bi morala skrbeti prva toženka. Označevanje svetlobnikov na strehi ni običajno, nevarnost padca obstaja skozi vsako strešno okno, če se stopi nanj, pa to ni nikjer označeno. Glede uporabe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 61/2012 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani že odločilo, da ta v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj ni šlo za opravljanje gradbenih niti vzdrževalnih del v smislu določil uredbe, pač pa zgolj za delo v zvezi s popravilom novoletne razsvetljave. Sodišče se je zato napačno sklicevalo na 10. člen Uredbe, prav tako ta ne ureja krivdne odgovornosti druge tožene stranke, temveč samo delodajalca. Tudi dejstvo, da je do nesreče prišlo na delovišču, bi morala izkazati tožeča stranka in ne tožena, kot je zmotno zaključilo sodišče. Napačno je ocenjen soprispevek prvega tožnika k nastali škodi, saj je sodišče zmotno odločilo o njegovi obveščenosti glede pohodnosti strehe. Tožnik je bil seznanjen, da je hoja po tej strehi nevarna, naloženo pa mu je delo, ki ni zahtevalo prečkanja strehe. Pritožba se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 68/2012, ki je glede istega dogodka odločilo o 50 % soprispevku k nastali škodi. Graja tudi višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj se tožnik lahko s hoduljo premika najmanj 30 m, če se z roko oprijema fiksnih predmetov ali letve ob steni, takrat pa tudi z berglami. Vprašljivo je, koliko tuje pomoči potrebuje. Ne more mu pripadati odškodnina zaradi čakanja na preglede, če sam ne upošteva ure, ki mu je določena. Povsem prosta izbira tožnika je, ali se bo vozil na preglede iz BIH v Ljubljano, ali pa bo stanoval v stanovanju v Ljubljani oziroma si bo izbral zdravnika v BIH. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo pri odmeri enotne odškodnine, ki je glede na ugotovljene poškodbe tudi bistveno previsoka. Ni upoštevalo plačila stranskega intervenienta prve tožene stranke, ki je že delno poravnal del škode v tem postopku. Ker pri tožniku ne gre za posebno težko invalidnost, druga, tretja in četrti tožnik do odškodnine niso upravičeni. Ocena sodišča, da je bila druga tožnica prisiljena v celoti podrediti svoje življenje potrebam njenega moža, ni resnična, saj je slednja še vedno zaposlena za polni delovni čas, iz njene izpovedbe pa izhaja zgolj, da trpi zaradi pomanjkanja fizične pomoči pri vsakdanjih opravilih, ne pa zaradi njegovega trpljenja. Zatrjevana psihična kriza družinskih članov ni z ničemer izkazana. Neutemeljena je tudi odškodnina, prisojena tretji tožnici, saj je sodišče pretirano ocenilo njeno navezanost glede na njeno starost in dejstvo, da se redno šola izven kraja bivanja. Četrti tožnik ni predložil nobenega dokaza o kakršnemkoli trpljenju zaradi poškodbe očeta, niti ni bil zaslišan. Sama objektivna poškodba tožnika ne daje podlage za odškodnino. Četrti tožnik študira v Ameriki in z očetom ne živi, vidi ga kvečjemu nekajkrat letno in to že od leta 2008 oziroma 2009 dalje. Odločitev sodišča je arbitrarna, z njo pa je kršena pravica pritožnice do enakosti pred zakonom. Napačna je odločitev tudi glede odškodnine iz naslova potrebne tuje pomoči, saj tožnik večino življenjskih aktivnosti, celo osebno higieno, opravi sam. Predvsem pa je pretirana višina denarne odmene glede na vrednost povprečne neto plače v BIH. Višina tudi odstopa od uveljavljene sodne prakse v RS. Tožnik celotno odškodnino, ki mu gre iz naslova potrebne tuje pomoči, že prejema od ZPIZ kot dodatek za pomoč in postrežbo. Sodba nima razlogov o solidarni odgovornosti toženih strank. Iz sodbe izhaja, da ti nista delovali skupaj, temveč vsaka posebej, pri čemer že sodišče prvi toženi stranki očita bistveno več protipravnega ravnanja kot drugi toženi stranki.

6. Stranska intervenientka soglaša s pritožbenimi navedbami druge toženke, dodaja pa še, da je sodišče prvemu tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo. Poškodbe tožnika namreč ne predstavljajo katastrofalne škode, zato tudi odločitev o odmeri enotne odškodnine ni pravilna. Opozarja na bistveno hujši primer iz sodne prakse (II Ips 339/2004), kjer je oškodovanec prejel 215 povprečnih plač, v zadevi II Ips 659/2007, kjer je tudi šlo za popolno paraplegijo, pa 179,2 povprečne plače. Napačen je zaključek, da je pri tožniku podana posebno težka invalidnost. Sodba je dala pretiran pomen subjektivnim izpovedbam tožnikov in jih pri tem premalo kritično vrednotila ter zanemarila dejstvo, da je objektivni pogoj neizpolnjen. Ne gre namreč za najtežje primere invalidnosti, kjer bi obstajala vezanost na pomoč drugih v celoti ali v velikem obsegu. Previsoko je odmerjena odškodnina drugi tožnici, ta bi bila primerna v višini 10.000,00 EUR. Odškodnina za tretjo tožnico bi bila primerna v znesku 4.000,00 EUR, za četrtega tožnika pa v znesku 2.000,00 EUR. Previsoko je odmerjena odškodnina za tujo nego in pomoč, saj bi sodišče moralo upoštevati nižjo urno postavko 1,4 EUR. Pritožba še dodaja, da druga tožnica pri skrbi za prvega tožnika ni v ničemer bolj obremenjena, kot je bila prej, saj je že prej vzdrževala red v stanovanju, ga oskrbovala s hrano in jo pripravljala, pomoč pri intimni negi pa ne presega običajne pomoči in skrbi, ki sta jih zakonca dolžna nuditi drug drugemu. Tožnik je pri negi samostojen, zase lahko skrbi sam, zato za rento ni pogojev. Ta je tudi previsoka glede na napačno upoštevano urno postavko. Sodišče bi moralo v dosojeni znesek všteti plačano odškodnino s strani zavarovalnice G. d.d. 7. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbi prve in druge tožene stranke ter prerekala podane pritožbene navedbe, prav tako je odgovor na pritožbo prvega tožnika in druge tožene stranke podala prva tožena stranka in izrazila svoje nestrinjanje s posameznimi deli pritožbe.

8. Pritožba prvega tožnika ni utemeljena. Pritožbe prve tožene stranke, druge tožene stranke in stranskega intervenienta so utemeljene.

9. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je prvi tožnik, zaposlen pri prvi toženki, utrpel pri padcu ob vdoru strehe objekta hale X v B., last druge toženke, ter za škodo, ki jo zaradi tožnikove posebno hude invalidnosti trpijo druga, tretja in četrti tožnik. V obravnavani zadevi je sodišče, po odstopu zahtevka prvega tožnika do prve tožene stranke v obravnavo stvarno pristojnemu delovnemu in socialnemu sodišču, odločalo o odgovornosti za škodo prve toženke do druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika in odgovornosti za škodo druge toženke (solidarno s prvo toženo stranko) za škodo vsem tožnikom. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je po nalogu delovodje pospravljal pregoreli in pokvarjeni material svetil za novoletno razsvetljavo, ki je ležal ob robu strehe hale X, delo pa je izvajal na strehi, ki je bila ob robovih pohodna in zavarovana s parapetnim zidom. Do padca prvega tožnika je prišlo, ko je iz nepojasnjenega razloga prečkal streho preko nepohodne pleksi kupole, kjer se mu je vdrlo. Ob padcu v globino je utrpel zelo hude telesne poškodbe.

O odgovornosti druge tožene stranke

10. Nepravilno je materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča glede objektivne odgovornosti druge toženke kot imetnice nevarne stvari po določilu 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Streha sama po sebi ni nevarna stvar. Njen namen je zaščita objekta pred zunanjimi vplivi in zgolj to, da se nahaja na višini, ne govori o njeni splošni nevarnosti za okolje. V konkretnem primeru je bila streha zgrajena iz delno pohodnega in delno nepohodnega materiala, ves pa je bil namenjen prekrivanju strehe. Ta lastnost strehe ne pomeni njene večje nevarnosti za okolico, za katero bi lastnik objekta odgovarjal objektivno. Tudi če bi delo na takšni strehi lahko bilo nevarno, tega ne gre enačiti z lastnostjo strehe kot stvari same. Do tožnikove poškodbe namreč ni prišlo zaradi neustreznosti same strehe kot vira nevarnosti, temveč ker je to prečkal na mestih, ki za to niso bila predvidena. Ni namreč namen strehe, da se uporablja za hojo in da mora biti v celoti pohodna, temveč so na njej lahko tudi svetlobniki, strešna okna oziroma pleksi kupole, kot v konkretnem primeru. Ugotovitev sodišča (ki je sicer v pritožbenem postopku sporna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), da na strehi ni bila jasno vidna meja med pohodnim in nepohodnim delom, kaže lahko le na odgovornost prevzemnika del, ki bi moral o lastnostih strehe delavce podrobno poučiti in sprejeti ukrepe za varno delo. Gre torej za okoliščine, zaradi katerih ob pravilni uporabi strehe in ustreznih navodilih (kot so jih delavci prve tožene stranke že upoštevali ob gradnji strelovoda) do poškodbe ne bi prišlo, kar v skladu z nujnim restriktivnim pristopom pri presoji objektivne odgovornosti napotuje na uporabo pravil o krivdni odgovornosti.

11. Sodišče se je v dokaznem postopku obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali bi dela na objektu Hale X delavci lahko izvajali iz avtokošar, ter zaključilo, da je druga toženka dopuščala izvedbo del z dostopom na streho, čeprav bi bila uporaba avtokošar mogoča. Omenjeno ne predstavlja nedopustnega ravnanja, za katerega bi druga tožena stranka lahko krivdno odgovarjala za tožniku nastalo škodo. Druga toženka je prvemu tožencu kot strokovnjaku prepustila izvedbo elektro del pri novoletni okrasitvi trgovskega centra, pri čemer je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, da je prvi toženec ta dela izvajal že daljše časovno obdobje (12 let), dela pa so se izvajala delno z uporabo avtokošar in delno na drug način, glede na okoliščine posameznih objektov. Ker noben predpis ne zapoveduje izvajanja takšnih del zgolj z uporabo avtokošar, druga toženka ni bila dolžna nadzirati prve tožene stranke, na kakšen način dela izvaja.

12. Druga toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določila Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih glede njenega dolžnostnega ravnanja. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z razlogi Vrhovnega sodišča RS, ki je v odločbi VIII Ips 61/2012, ki je bila izdana v postopku, ki teče pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani glede istega škodnega dogodka, zapisalo, da v danem primeru ni šlo za opravljanje gradbenih in vzdrževalnih del v smislu uredbe, pač pa zgolj za dela v zvezi s popravilom novoletne razsvetljave, montirane na fasadi objekta. Uporaba določil uredbe pomeni uporabo prava, zato je zmotno stališče sodišča, da bi morali toženi stranki izkazati, da ta ni uporabljiva, s tem da bi predlagali izvedenca gradbene stroke, ki bi se opredelil, ali gre za vzdrževalna dela na delovišču ali ne. Tudi sicer je dokazno breme za izkaz nedopustnega ravnanja druge toženke na tožnikih, ti pa so v tej smeri podali zgolj pavšalne trditve o neoznačenosti strehe, ki ni imela urejenih varnih dostopov in ni omogočala varne hoje, pri čemer naj bi dolžnostno ravnanje v tej smeri izhajalo iz prej citirane uredbe in Skupnih varnostnih ukrepov in normativov na območju B. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi če bi Uredba urejala izvedbo del, pri katerih je prišlo do poškodbe, drugi toženki ni mogoče očitati konkretnih opustitev, ki bi izhajale iz tega predpisa. Ta namreč ne predpisuje splošne obveznosti imetnikov objektov in naročnikov del glede označevanja pohodnih in nepohodnih površin ter varnih poti na strehi, temveč nalaga delodajalcu, da v okviru konkretnega dela ustvari ustrezno delovno okolje, ki omogoča varno delo. Drugi toženki tudi ni mogoče očitati, da bi v okviru splošne obveznosti naročnika del ravnala malomarno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil delodajalec seznanjen z naravo konkretne strehe, na kateri je že večkrat izvajal dela, med drugim tudi zahtevnejša, pri katerih se je prečkala celotna streha, za kar so bila sprejeta posebna varnostna navodila. Neutemeljeno je sklicevanje na opustitev obveznosti, ki naj bi izhajala iz Skupnih varnostnih ukrepov in normativov na območju B., d.d., L., saj ti obveznosti nalagajo lastnikom oziroma najemnikom poslovnih prostorov ter izvajalcem vzdrževalnih in drugih del (torej prvi toženi stranki), ne pa drugi toženki kot lastniku objekta.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožbeni zahtevek tožnikov zoper drugo toženo stranko ni utemeljen. Ta kot imetnica strehe ni objektivno odgovorna za škodo nastalo tožnikom, prav tako pa ji ni mogoče očitati nikakršne opustitve predpisanih dolžnosti kot naročnice del. Zato je njeni pritožbi in pritožbi stranskega intervenienta ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Posledično je zavrnilo tudi pritožbo prvega tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine, naložene v plačilo drugi toženi stranki, saj je ob pomanjkanju temelja za njeno plačilo pritožba v tem delu neutemeljena. Zato se pritožbeno sodišče do konkretnih očitkov o višini dosojene odškodnine prvemu tožniku posebej ni opredeljevalo, temveč bo to odmero opravilo pristojno delovno in socialno sodišče v sporu zoper prvo toženo stranko.

O odgovornosti prve tožene stranke za škodo nastalo drugi in tretji tožnici ter četrtemu tožniku

15. Čeprav je delovno in socialno sodišče po tožbi prvega tožnika zoper prvo toženo stranko z vmesno sodbo že pravnomočno odločilo o temelju odškodninske odgovornosti in 50 % soprispevku prvega tožnika k nastali škodi in se omenjeno vprašanje kot predhodno rešuje tudi v tem postopku, sodišče na odločitev delovnega in socialnega sodišča ni vezano. Vmesna sodba namreč nima učinkov materialne pravnomočnosti, ki bi vezali stranke zunaj postopka, v katerem je bila sprejeta. Sodišče je zato moralo pri odločanju o zahtevku druge, tretje in četrtega tožnika, ki izvirajo iz škode nastale prvemu tožniku, v celoti presojati tožbene trditve o objektivni in krivdni odgovornosti delodajalca za nastalo škodo. Ob tem je prišlo do bistveno drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo delovno in socialno sodišče, saj je ugotovilo le 10 % soprispevek tožnika k nastali škodi.

16. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja dokazno oceno sodišča in opozarja, da se je zmotno oprlo na določila Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, saj vzdrževanje novoletne razsvetljave ne predstavlja vzdrževanja zgrajenega objekta. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi z neuporabo uredbe ter dokaznim bremenom glede opustitev navedlo že pri odločanju o odgovornosti za škodo druge tožene stranke in jih ne ponavlja. Utemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba o neprepričljivem zaključku sodišča, da nepohodni del strehe ni bil vizualno drugačen od pohodnega. Sodišče se je v tem delu oprlo na izpovedi prič V. in D., ki pa zaslišana nista navedla, da se je razlika med materiali videla le, če si pogledal iz notranjosti hale, kot je povsem samovoljno in protispisno razlogovalo sodišče. Nenazadnje je možnost razpoznave različnih materialov na strehi izhajala iz izpovedi priče W., ki je navedel, da se razlika v materialu vidi približno 1 do 2 m pred pričetkom pleksi kritine. Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena tudi graja dokaznega zaključka sodišča, ki ni sledilo omenjeni priči, da je bil toženec obveščen o nevarnosti strehe, češ da je ob odgovoru omahoval. Iz zapisnika o zaslišanju priče izhaja, da je potrdil seznanjenost prvega tožnika z naravo strehe in nato na izrecno vprašanje pooblaščenke ponovno potrdil, da je prvi tožnik poznal pasti dotične strehe in je bil za delo na sporni strehi tudi eden bolj izkušenih. Navedel je, da so vedeli za nepohodnost strehe, se o tem pogovarjali, tožnik pa je sam tam že večkrat delal. Omenjeno postavlja pod vprašaj pravilnost sprejetega zaključka, da tožniku nihče od prve tožene stranke ni izrecno povedal, da streha na svetlobnikih ni pohodna ter da je možno, da takšne govorice do tožnika niso prišle.

17. Ker je sodišče glede odločilnih dejstev zmotno povzelo vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo prva tožena stranka, sklicujoč se na protispisnost, utemeljeno uveljavlja, je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga pritožbi prve toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine drugi, tretji in četrtemu tožniku razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sicer sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je odgovornost prve tožene stranke glede konkretnega dela na strehi (upoštevajoč tudi stališče vrhovnega sodišča v odločbi glede temelja odškodninskega zahtevka prvega tožnika zoper prvo toženko) objektivna, pri čemer je izvajalec del deloma prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Odločilno je torej predvsem, ali je bil prvi tožnik seznanjen z lastnostmi strehe, ali je to vplivalo na njegovo odločitev za njeno prečkanje na nepohodnem delu in ali bi delodajalec takšno ravnanje glede na izkušenost delavca lahko pričakoval, od česar bo odvisna stopnja njegove soodgovornosti za nastalo škodo. Sodišče naj zato ob ponovni presoji izvedenih dokazov izhaja le iz dejansko zapisanih izjav prič ter predloženih listin, pri čemer naj po potrebi ob nejasnosti zapisanega posamezen dokaz ponovi in nato kot predhodno vprašanje ponovno reši vprašanje soprispevka prvega tožnika k škodnemu dejanju.

18. Druga in tretja tožnica ter četrti tožnik tožbeni zahtevek uveljavljajo na podlagi drugega odstavka 180. člena OZ, po katerem v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe sodišče lahko prisodi njenemu zakoncu in otroku pravično denarno odškodnino za duševne bolečine. Prva tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da pri tožniku ne gre za posebno težko invalidnost, ki bi opravičevala dosojo odškodnine njegovim svojcem. Ne graja sicer zaključka, da je tožnik paraplegik, ki se samokateterizira, da je naglušen na obe ušesi, da je izgubil voh in je invalid prve kategorije. Opozarja pa, da tožnik lahko sam prehodi do 30 m s pomočjo hodulje in da ob zaslišanju ni potrdil ugotovitev izvedenca, da ne more kontrolirati blata. Glede slednjega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec medicinske stroke na pripombe toženih strank izrecno pojasnil, da je tožnikova inkontinenca tako glede odvajanja urina kot glede odvajanja blata dejstvo, saj ima hrome mišice zapiralke anusa ter uhajanja blata ne čuti. Če tožniku odvajanje uspe urejati z dieto, o čemer je ob zaslišanju izpovedoval, to še ne pomeni, da izvedenčeve ugotovitve ne držijo in da inkontinenca ne obstoji. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da je tožnik popolnoma gluh, saj je sodišče sledilo izvedencu, da je gluh na desno uho, na levo pa je izražena centralna naglušnost, kar predstavlja izgubo sluha srednje stopnje, pri čemer je tudi ugotovilo, da je zaslišanje lahko normalno spremljal. Ugotovitve sodišča o tožnikovih poškodbah torej v celoti temeljijo na podanem izvedeniškem mnenju, v katerega pravilnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, in so nasprotna pavšalna pritožbena stališča prve toženke, s katerimi skuša zmanjšati težo tožnikovih poškodb, neutemeljena.

19. 180. člen OZ omogoča plačilo denarne odškodnine, ki ne izvira iz (neposrednega) oškodovanca samega, temveč iz telesnih in duševnih bolečin, ki jih trpi ta oškodovanec in vplivajo na druge osebe (posredni oškodovanec), ki so z njim čustveno povezane. Krog posrednih oškodovancev je omejen, zakon pa določa tudi, da mora biti izpolnjen standard posebno težke invalidnosti, zato vsaka huda telesna poškodba ne izpolnjuje objektivnega kriterija za priznanje odškodnine. Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje tudi s pomočjo Fischerjevega sistema klasifikacije telesnih poškodb (primerjaj odločbe VSL II Cp 2789/2011, II Ips 756/2006, II Ips 608/2002). Med slednje sodi tudi tožnikov primer, saj je po ugotovitvah izvedenca utrpel zlom hrbtenice z ohromitvijo obeh nog (paraplegija), mehurja in danke (popolna inkontinenca), zaradi stanja po zlomu lobanjskih kosti in obtolčenin čelnega režnja možganov je gluh na desno uho, naglušen na levo uho, nima slušno prostorske zaznave, prizadet je ravnotežni organ, izgubil pa je tudi voh. Tožnik je 100 % invalid, nezmožen za opravljanje kateregakoli pridobitnega dela. Res sicer lahko prehodi do 30 m s pomočjo hodulje in s plastičnimi opornicami za gleženj in stopalo, vendar pa je njegova hoja hudo nerodna, počasna (10 m v 90 sek. po testu fizioterapevtske obravnave), mogoča pa je le na ravnem, saj stopnic ne more premagovati. Čeprav si tožnik prizadeva, da bi bil čim bolj samostojen, ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni odvisen od oskrbe in pomoči drugih ter je odločitev sodišča o potrebni vsakodnevni tuji pomoči povsem pravilna in skladna z izvedeniškim mnenjem.

20. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba, z obravnavano zadevo niso primerljivi. Oškodovanec v zadevi II Ips 132/2006 ni paraplegik, ima manjši odstotek invalidnosti, manjšo izgubo sluha in voha, oškodovanec v zadevi II Ips 101/2003 je sicer duševno spremenjen, ima motnje uriniranja, impotence, ni pa gibalno oviran, enako velja tudi za oškodovanca v zadevi II Ips 163/2003. Vsi primeri, na katere se sklicuje prva toženka, so torej lažje narave, pri njih ne gre za trajno gibalno oviranost kot pri tožniku in ne zahtevajo takšne vsakdanje pomoči, kot jo potrebuje tožnik. Vrhovno sodišče je denarno odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti za paraplegijo dosodilo v zadevi II Ips 270/2005. 21. Objektivni pogoj za dosojo odškodnine svojcem za posebno težko invalidnost bližnjega je glede na povedano izpolnjen, pritožba pa izpolnjenosti subjektivnega pogoja in višine dosojene odškodnine za drugo in tretjo tožnico ne izpodbija. Glede četrtega tožnika pritožbeno sodišče soglaša, da bo moral svoje duševne bolečine izkazati in zgolj na podlagi postavljenih trditev (brez izvedenih dokazov, ki bi potrdili obstoj duševnega trpljenja oškodovanca) odškodnine ni mogoče dosoditi.

O stroških postopka

22. Tožniki so z zahtevkom zoper drugo toženko v celoti propadli, zato ji morajo povrniti vse njene stroške postopka, prav tako morajo povrniti stroške njenega intervenienta (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmere stroškov postopka druge toženke s strani sodišča prve stopnje (70. točka sodbe) ne tožnik ne druga toženka v pritožbi ne grajata, pritožbeno sodišče pa jo je preverilo in ocenilo, da je skladna z Odvetniško tarifo, ki se je glede na določilo 41. člena OT uporabljala v konkretnem primeru (Uradni list RS, št. 67/2003). Tožniki so dolžni drugi toženki plačati 6.896,78 EUR stroškov postopka na prvi stopnji (10850 odvetniških točk, povečanih za DDV, in 821,00 EUR sodne takse), dolžni pa so ji povrniti tudi pritožbene stroške v višini sodne takse 3.284,00 EUR in sestave pritožbe 1.147,50 EUR (2000 odvetniških točk), skupno v višini 4.431,50 EUR. Stranskemu intervenientu je sodišče priznalo priglašene materialne stroške v višini 5,00 EUR kot stroške prvostopnega postopka in stroške pritožbenega postopka v višini plačane sodne takse 3.284,00 EUR. Vse te stroške so tožniki dolžni povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

23. Prvi tožnik sam krije svoje stroške pravdnega in pritožbenega postopka, saj je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadel. 24. Odločitev o stroških prve tožene stranke, druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika je sodišče razveljavilo, saj je odvisna od končnega uspeha teh strank v postopku, posledično pa je pridržalo za končno odločitev tudi odločitev o pritožbenih stroških prve tožene stranke (tretji odstavek 165. člena ZPP).