Jedro

Po sodni praksi je delo na višini oziroma delo na strehi nevarno, kar pa pogojuje objektivno odgovornost obratovalca (tistega, ki opravlja delo) in ne imetnika (lastnika). Za škodo od nevarne stvari namreč odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Streha sama po sebi ni nevarna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 1.713,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III: Prvi toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) je bil delavec prvega toženca. Ponesrečil se je 6. 11. 2006, ko je pri pobiranju odpadnih svetlobnih cevi in pokvarjenega materiala svetil za novoletno razsvetljavo, ki je ležal na robu strehe hale, last drugega toženca, preko nepohodne pleksi kupole prečkal streho, ki se je udrla pod njim. Tožnik in njegovi bližnji sorodniki (žena, hči in sin) zahtevajo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo od prvega toženca kot delodajalca tožnika in drugega toženca kot lastnika objekta, na katerem se je tožnik ponesrečil. 2. Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu naložilo, da tožniku plača (I. točka izreka) 147.801,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, (II.) 4.095,79 EUR za tujo pomoč in postrežbo, (III.) 324,00 EUR za prevoze in (IV.) po 200,00 EUR mesečno za tujo pomoč od 1. 5. 2008 do 30. 9. 2013, od 1. 10. 2013 pa mesečno rento po 197,00 EUR za to pomoč. Od posameznih zneskov odškodnine je prisodilo zakonske zamudne obresti ter odločilo, da je obveznost drugega toženca solidarna z obveznostjo prvega toženca (delodajalca), ki jo bo sodišče ugotovilo v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,(1) v morebitnem presežku pa samostojna. V točkah V., VI. in VII. izreka je sodišče prve stopnje priznalo tožnikovi ženi in dvema otrokoma odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega in k plačilu solidarno zavezalo oba toženca. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo (VIII. točka) in odločilo o pravdnih stroških (IX.-XI. točka).

3. Zoper sodbo so se pritožili tožnik, oba toženca in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je (I. točka izreka) tožnikovo pritožbo zavrnilo, drugim pritožbam pa ugodilo in (II.) sodbo sodišča prve stopnje glede drugega toženca spremenilo tako, da je zahtevke vseh tožnikov zoper njega zavrnilo, (III.) odločitev o odškodnini bližnjim svojcem tožnika, naloženi v plačilo prvemu tožencu, pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških (IV. in V.).

4. Zoper sodbo druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija odločitev v I. in II. točki izreka sodbe druge stopnje v zvezi s I.-IV. točko izreka sodbe prve stopnje. Meni, da njegove trditve o odgovornosti tožencev niso bile pavšalne, kot navaja višje sodišče, v večjem delu pa jih je sodišče prve stopnje tudi potrdilo. Višje sodišče zmotno povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik prečkal streho z namenom, da bi opravil naročeno delo, ne pa da jo je prečkal iz nepojasnjenega razloga. Očitalo mu je le, da bi namesto, da je prečkal kupolo, moral iti dol s strehe in se nanjo povzpeti pri drugem vhodu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi bili robovi strehe zavarovani s parapetnim zidom. Takšna ugotovitev bi bila tudi protispisna, saj na južnem robu hale parapetnega zidu ni bilo in tudi ni bilo mogoče hoditi po robovih strehe zaradi nadstreškov nad vhodi v halo, na severni strani pa zid ni bil po celotni dolžini. Pohodna površina ob robu je bila dejansko kap, kar ni namenjeno hoji. Sodba višjega sodišča je že zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so njeni razlogi v nasprotju tako z ugotovitvami sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi o pohodnosti strehe ob robovih in obstoju parapetnega zidu. Za drugačno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo podlage. Napačna je odločitev, da streha ni nevarno sredstvo in da odgovornost drugega toženca ni objektivna. Višje sodišče ni upoštevalo Pravilnika o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu, ki določa splošne tehnične pogoje za izvedbo teh del vključno z izgradnjo streh z ustrezno zaščito na način, da se zagotovi tako funkcija, obstojnost, stabilnost, varnost, kot tudi življenjska doba posameznih zaključnih del, in to ne le pri gradnji objekta, temveč tudi pri vzdrževanju objekta. Streha mora biti projektirana in izdelana tako, da med uporabo trajno zagotavlja ne le zaščito pred atmosferskimi padavinami temveč tudi varnost pred vstopom nepoklicanih oseb, razen pred vlomom, varno hojo po pohodni strehi brez previdnostnih ukrepov oziroma hojo po nepohodni strehi ob predpisanih varnostnih ukrepih. Konkretna streha ni bila pohodna, zato morajo biti predvideni varnostni ukrepi pri izhodu na streho zaradi morebitne intervencije. Te ukrepe je dolžan zagotoviti drugi toženec kot lastnik in imetnik, ki je dolžan streho in objekt ustrezno vzdrževati. Varnostni ukrepi so določeni v Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) in se uporabljajo ne le za gradnjo objekta, temveč tudi za vzdrževalna dela na objektu in celo za čiščenje že zgrajenih streh. Streha je bila krita z različno kritino različne nosilnosti tako, da je en del strehe bil pohoden, en pa ne. Kritina torej ni imela enakih fizikalno kemičnih lastnosti po celotni strehi, kot bi jih morala imeti po pravilniku. Nepohodna kritina oziroma svetlobniki, pri katerih uporabljeni materiali utegnejo ogroziti življenje in zdravje ljudi, bi morali biti dvignjeni na ravnino strehe, po potrebi pa tudi fizično ločeni od pohodnega dela tudi s trdno varovalno ograjo. Ugotovitev višjega sodišča, da je tožnik prečkal streho na mestih, ki za to niso bila predvidena, je protispisna, saj se strehe sploh ni dalo prečkati, ne da bi bilo treba pri tem hoditi tudi po nepohodnem delu (svetlobnikih) in na strehi sploh ni bilo poti (mest), predvidenih za (varno) prečkanje. Ravno zaradi takih lastnosti strehe je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 61/2012 delo na njej štelo za nevarno dejavnost. Podana pa je tudi krivdna odgovornost drugega toženca. Višje sodišče je napačno izhajalo iz prepričanja, da niti Uredba niti pogodba niti skupni varnostni ukrepi in normativi na območju A., d. d., niso pravna podlaga za odgovornost toženk. V tej zadevi je bistveno drugače ugotovljeno dejansko stanje kot v zadevi VIII Ips 61/2012, in sicer glede okoliščine, da je bila električna instalacija (tudi) za novoletno razsvetljavo trajno vgrajena na objekt in sestavni del objekta hale. Zato zamenjava dela dotrajane instalacije predstavlja vzdrževalna dela na objektu z odgovornostjo za zagotavljanje varnosti tako prvega kot drugega toženca. Višje sodišče tudi napačno tolmači določbe skupnih varnostnih ukrepov in normativov na območju A., d. d., saj ni jasno, zakaj naj bi bili vsi ostali lastniki poslovnih prostorov zavezani spoštovati te varnostne ukrepe in normative, ne pa tudi drugi toženec kot lastnik celotnega objekta hale in tudi večine poslovnih prostorov, ki so oddani drugim uporabnikom v najem ali pa so prazni. Obrazložitev sodbe višjega sodišča v 11. točki je deloma protispisna, deloma arbitrarna in posega v trditveno podlago pravdnih strank. Iz navedb drugega toženca namreč ne izhaja, da bi bilo nesporno niti prvotoženčevo dolgoletno izvajanje del niti način njihovega izvajanja. Z „nesporno“ ugotovitvijo je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, pa tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na podlagi takih ugotovitev pa zaključilo, da drugi toženec ni bil dolžan nadzirati prvega toženca, na kakšen način izvaja dela, in to kljub temu, da se je potrditvah drugega toženca naročeno delo izvajalo v nasprotju s sklenjeno pogodbo tudi s strehe objekta in ne le iz avtokošar, kot naj bi bilo dogovorjeno, in kljub dejstvu, da delavci prvega toženca sploh ne bi smeli biti na strehi. V izpodbijani sodbi višje sodišče izkazuje dvom tudi v odločitev, da naj bi bil prispevek tožnika k nastanku nesreče le 10%. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo drugega toženca zavrne kot neutemeljeno, pritožbi tožnika pa ugodi, podrejeno pa, da odločanje o pritožbi tožnika vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, še podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje višjemu sodišču. 5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. Oba toženca sta nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik v reviziji na več mestih(2) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva kršitev je podana, kadar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je zato ni mogoče preizkusiti, druga pa tedaj, kadar gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici; ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen) oziroma jih dokazno tolmači drugače kot stranka. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja , ki pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik obe bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zatrjuje le navidezno oziroma želi z njunim uveljavljanjem v resnici doseči drugačno videnje dejanskega stanja in odločilnih dejstev, kot pa sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in jo je zato mogoče preizkusiti, zatrjevana nasprotja pa ne predstavljajo „protispisnosti“ v pomenu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnik nadalje zatrjuje kršitev določb 7. in 212. člena ZPP, torej kršitev razpravnega načela, po katerem so stranke odgovorne za zbiranje relevantnega procesnega gradiva. To načelo naj bi sodišče druge stopnje kršilo pri ugotovitvi o prvotoženčevem „nespornem“ dolgoletnem izvajanju del na strehi objekta hale in o načinu izvajanja teh del, kar naj bi vodilo v nadaljnji napačen zaključek, da drugi toženec ni bil dolžan nadzirati prvega toženca. Vendar pa so navedbe revizije v tem delu zavajajoče, saj se sklicujejo samo na navedbe drugega toženca, s katerimi je zanikal lastno odgovornost in utemeljeval izključno odgovornost prvega toženca. Drugi toženec je tako res trdil, da predmet pogodbenih del ni bilo delo na strehi, pač pa novoletna okrasitev hale, kar naj bi pomenilo okrasitev vhodov in fasade hale. Prav tako je trdil, da bi bilo delo treba opraviti s pomočjo avtokošar in se delavcem prvega toženca ne bi bilo treba povzpeti na streho. S temi navedbami, ki naj bi utemeljevale zaključek, da tožnik sploh ne bi smel biti na strehi, in nasprotnimi navedbami prvega toženca, da je delo vsa leta doslej opravljal enako in da je zato tudi dobil ključe za vstop na streho od drugega toženca, sta v pravdnem postopku toženca odgovornost za nesrečo prevaljevala drug na drugega. Zaradi ugotovitve temelja odškodninske odgovornosti tožencev je sodišče prve stopnje zato moralo izvesti dokazni postopek, v katerem pa se je nato izkazalo, da je novoletna razsvetljava res nameščena na fasadi in ne na strehi objekta, vendar pa je bilo tožniku naloženo, da pobere odpadne svetlobne cevi, ki so jih drugi delavci prvega toženca pustili ob robu strehe; nadalje pa je bilo ugotovljeno, da bi se delo sicer dalo opraviti iz avtokošar, toda predhodni delavci so material odlagali na notranji strani zida strehe tako, da ga iz avtokošar ni bilo mogoče doseči. Prav tako se je v dokaznem postopku potrdilo, da je prvi toženec dela opravljal že dalj časa in da je sam tožnik približno pol leta pred nesrečo prav na objektu hale sodeloval pri izvajanju del na strelovodu, kar je bilo bistveno zahtevnejše in bolj nevarno delo od pobiranja odpadnega materiala z roba strehe. Ugotovitve sodišča druge stopnje v 11. točki obrazložitve tako ne presegajo trditvene podlage, ponujene za odločitev v tem sporu, zato nista podani zatrjevani kršitvi (po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Tožnik sodišču druge stopnje očita, da je navedbe tožeče stranke o odgovornosti tožencev napačno ocenilo za pavšalne in zato neupoštevne. Vendar pa se zapis višjega sodišča o pavšalnih trditvah (12. točka na vrhu 12. strani) ne nanaša na odgovornost (oziroma trditve o odgovornosti) tožencev na splošno, ampak zgolj na trditve o nedopustnosti ravnanja drugega toženca in s tem povezano njegovo krivdno odgovornostjo. Tudi v reviziji, ko tožnik povzema svoje v dosedanjem postopku dane trditve, se te nanašajo v večjem delu na stanje strehe in nevarnost strehe oziroma opravljanja dela na njej, manj pa na to, v čem naj bi bilo protipravno ravnanje drugega toženca kot ene od predpostavk splošne (na krivdni odgovornosti temelječe) odškodninske terjatve. Ne glede na to pa je višje sodišče vsebinsko presojalo, v čem naj bi bila zatrjevana nedopustnost ravnanja drugega toženca in tako odgovorilo na relevantne trditve tožnika.

10. Nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila potrditvah tožnika v spremembi dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje, za kar naj ne bi bilo pravne podlage. Zatrjevana kršitev torej pomeni kršitev določb o dopustnosti spremembe dejanskega stanja na pritožbeni stopnji (347., 348., 355. in 358. člena ZPP) in zato revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar pa tudi ta kršitev ni podana. V 9. točki sodbe sodišča druge stopnje so namreč korektno povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih temelji tudi pravna presoja sodišča druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje resda ne omenja oziroma ne uporablja izraza parapetni zid. Vendar pa gre zgolj za drugačno poimenovanje iste stvari. Izraz parapet(3) namreč pomeni drugačen izraz za ograjo, steno ali zid. O takšnem zidu (zidku, opornem zidu, zidu strehe) pa govori sodba sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, ko ugotavlja, da se pobiranje odpadnega materiala ni moglo opraviti s pomočjo avtokošar, ker je bil material naložen (tudi) na notranji strani tega zidu, česar iz košare ni bilo mogoče pobrati, saj se ni bilo mogoče dovolj stegniti. Ugotovitve sodišča druge stopnje so torej skladne s prvostopenjskimi, le za poimenovanje zida je sodišče druge stopnje uporabilo drug izraz. Prav tako ni neskladja med zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik prečkal streho z namenom, da bi opravil naročeno mu delo, in sodišča druge stopnje, da je streho prečkal iz nepojasnjenega razloga. Kot navaja drugi toženec v odgovoru na revizijo, gre za razliko med „razlogom“ in „ciljem prehoda“: Cilj (namen) prehoda strehe je bil oprava naročenega dela, kar pa bi tožnik lahko dosegel na drugačen način. Ne bi mu bilo namreč treba prečkati kupole, pač pa bi moral, glede na to da okrog strehe ni bilo pohodne krožne poti(4), iti dol s strehe in se nanjo povzpeti pri naslednjem vhodu. Njegovo delo namreč ni zahtevalo prečkanja strehe. Te ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je bil razlog (vzgib, motiv) za odločitev za prečkanje strehe nepojasnjen, pa tudi nerazumen ali vsaj neskrben in lahkomiseln, četudi ni tako izrecno zapisalo. Sodišče druge stopnje torej dejanskega stanja ni ugotovilo nič drugače kot sodišče prve stopnje, razlogi sodbe pa so jasni in zadostni. Tudi zapis sodišča druge stopnje, da je tožnik streho “prečkal na mestih, ki za to niso bila predvidena,“ ne spreminja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 30. točki obrazložitve, o ločenosti pohodnega in nepohodnega dela strehe.

11. Ugotovitve o tem, kakšna je bila streha (konstrukcija, kritina, materiali, razgibanost, pohodnost, videz ipd.) so dejanske narave, navedbe revizije v tej smeri pa prav tako in zato ne terjajo odgovora Vrhovnega sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik v reviziji obširno citira določbe Pravilnika o tehničnih normativih za projektiranje in izvajanje zaključnih del v gradbeništvu, s čimer utemeljuje svoje stališče, da je streha nevarna stvar, odgovornost njenega imetnika za škodo, nastalo v zvezi s to stvarjo, pa objektivna. Vendar pa same revizijske trditve tega ne potrjujejo, saj se zgolj sklicujejo na pravilnik, po katerem je bilo mogoče projektirati in izvesti tako pohodno streho, ki je morala med uporabo trajno zagotavljati varno hojo po brez posebnih previdnostnih ukrepov, kot tudi nepohodno streho, ki pa je morala zagotavljati hojo po njej ob predpisanih varnostnih ukrepih. V obravnavanem primeru bi torej morali biti zaradi lastnosti strehe izvedeni varnostni ukrepi za hojo po njej. Zaradi njihove opustitve streha ni postala nevarna stvar, pač pa opustitev varnostnih ukrepov narekuje presojo utemeljenosti zahtevka po splošnih pravilih o (krivdni) odškodninski odgovornost. Na drugi strani pa je po sodni praksi delo na višini oziroma delo na strehi nevarno, kar pa pogojuje objektivno odgovornost obratovalca (tistega, ki opravlja delo(5)) in ne imetnika (lastnika). Za škodo od nevarne stvari namreč odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Streha sama po sebi ni nevarna, kot je pravilno zapisalo višje sodišče(6) in svoje materialnopravno stališče tudi ustrezno obrazložilo.

12. Odškodninska terjatev tožnika zoper drugega toženca bi bila torej lahko utemeljena le na podlagi splošnih pravil o subjektivni (krivdni) odgovornosti. To tožnik utemeljuje z opustitvijo varnostnih ukrepov po Uredbi in skupnih varnostnih ukrepih in normativih na območju A., d. d. Čeprav Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delih na začasnih in premičnih gradbiščih res določa tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu pri vzdrževanju in čiščenju zgrajenih objektov, pa je sodišče druge stopnje ne glede na to, ali se za konkreten primer uporablja ali ne, zaključilo, da drugemu tožencu ni mogoče očitati konkretnih opustitev iz tega predpisa, ker ne predpisuje splošne obveznosti imetnikov objektov in naročnikov del glede označevanja pohodnih in nepohodnih površin ter varnih poti na strehi, temveč nalaga delodajalcu, da v okviru konkretnega dela zagotovi varno delovno okolje, ki omogoča varno delo. Za izvedbo varnostnih ukrepov je bil zadolžen prvi toženec kot izvajalec del in strokovnjak. Drugi toženec je bil naročnik del po pogodbi s prvim tožencem in mu ni bila očitana napačna izbira izvajalca del, glede na dolgoletno sodelovanje pa mu tudi ni mogoče očitati nezadostne poučenosti izvajalca del o naravi dela ali konstrukciji strehe. K izvajanju skupnih varstvenih ukrepov in normativov na območju A., d. d. so zavezani lastniki in najemniki kot „uporabniki območja A.,“ v skladu z njimi pa mora med drugim vsak uporabnik območja prepovedati delo delavcu, ki kljub opozorilu ne izpolnjuje varnostnih ukrepov in s tem ogroža lastno varnost ali varnost drugih in prepovedati delo na nalogah in opravilih, ki zaradi opustitve varnostnih ukrepov in normativov neposredno ogrožajo življenje in zdravje drugih delavcev ali premoženja večje vrednosti. Ne glede na to, da taka obveznost že na načelni ravni velja tudi za drugega toženca kot lastnika objekta, pa bi presegalo obveznosti drugega toženca, ki je izvajanje strokovnih del prepustil za to usposobljenemu izvajalcu, da ga nadzoruje oziroma da nadzoruje njegove delavce ali in kakšne varnostne ukrepe res izvajajo, pri čemer pa za izvedbo del strehe ni bilo treba prečkati.

13. Vrhovno sodišče tako soglaša z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da drugi toženec ni odgovoren za tožniku nastalo škodo. Glede na to na revizijske trditve, ki se tičejo tožnikovega prispevka k nastanku škode, ne odgovarja, saj za odločitev niso relevantne. Revizija tožnika torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora drugemu tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo (3000 točk po Odvetniški tarifi iz leta 2003, ki se uporablja glede na začetek pravdnega postopka, in ob upoštevanju vrednosti 0,459 EUR), materialni stroški in DDV. Glede na to, da je z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno le o zahtevkih zoper drugega toženca, odločitev o zahtevkih zoper prvega toženca pa je bila razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek sodišču prve stopnje, prvotoženčev odgovor na revizijo ni bil potreben in tudi ni imel vpliva na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da prvi toženec sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je predhodno odločilo, da se ločeno obravnava zahtevek tožnika zoper njegovega delodajalca in zadevo v tem delu odstopilo v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

(2) Tako npr. v zvezi z ugotovitvijo o obstoju parapetnega zida in o tem, kakšna je bila streha nasploh, o možnosti prečkanja strehe, o prejšnjem sodelovanju prvega toženca pri delih na strehi.

(3) SSKJ kot parapet označuje „grad. nižja, navadno zidana pregrada: betonski parapeti na obali / parapet terase ograja / okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi“.

(4) Sodišče druge stopnje je sicer zapisalo, da je bila streha na robovih pohodna, kar pa ne spreminja relevantnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, navedenih v nadaljevanju.

(5) Tako je Vrhovno sodišče izreklo tudi v zadevi VIII Ips 61/2012, v kateri je bil obravnavan isti škodni dogodek po tožbi tožnika zoper prvega toženca kot njegovega delodajalca in ki se je na prvi stopnji obravnavala v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

(6) Tako tudi II Ips 215/2004).