Jedro

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta.

Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ.

Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke.

Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v LjubljaniI U 440/2016-5 z dne 26. 4. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi zoper odločitev tožene stranke o priznanju statusa subsidiarne oblike mednarodne zaščite ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tako, da je izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-458/2015/23 (1312-12) z dne 1. 3. 2016, odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca, in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe pojasnjuje, da je tožnik izrecno izpodbijal samo tisti del odločbe, s katerim mu ni bil priznan status begunca, in sodišču predlagal, naj v primeru, da ne bo odločalo v sporu polne jurisdikcije, tožbi ugodi in delno odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca. Pri tem je presodilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je tožena stranka storila s tem, ko z njim ni opravila osebnega razgovora, saj tožena stranka glede na določila Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ni imela podlage, da bi o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odločila brez osebnega razgovora. Glede na to, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega predloga z navedeno odločitvijo odpravilo samo tisti del izpodbijane odločbe, ki smiselno pomeni zavrnitev prošnje za status begunca, in je samo v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek, ob tem pa toženi stranki podalo zavezujoča stališča o tem, kako naj v nadaljevanju izvede postopek odločanja o mednarodni zaščiti, med drugim tudi osebni razgovor s tožnikom.

3. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi meni, da ima tožnik upravičeno in legitimno pričakovanje, da je odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite pravnomočna, pravnomočnost pa je ustavna kategorija (158. člen Ustave). Meni tudi, da v zvezi z vprašanjem načina odločanja v zadevah mednarodne zaščite sodna praksa ni povsem ustaljena, saj naj bi bili stališči Vrhovnega sodišča, na katerih temelji odločitev v zadevi I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014 ter odločitvi v zadevah I Up 52/2014 in I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014, različni. V nadaljevanju pojasnjuje svoje nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 107/2014, po katerem z odpravo odločbe le v zavrnilnem delu lahko nastane nezakonita situacija, ko je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. V zvezi s tem se sklicuje na lojalno razlago in na načelo "effet utile" ter meni, da bi stališče, po katerem je treba izpodbijano odločbo odpraviti v celoti, lahko vodilo do tega, da bi pristojni organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč na to, da bo prosilce od uveljavljanja pravnih sredstev zoper odločitve toženke odvračalo poslabšanje njihovega položaja zaradi izgube statusa subsidiarne zaščite v zameno za status prosilca za mednarodno zaščito, če bi s tožbo uspeli. Sklicuje se tudi na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in na 46. člen Procesne direktive II. Po prepričanju sodišča prve stopnje iz prava EU izhaja zahteva, da mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, "delno ugoditi tožbi in samo v zavrnilnem delu vrniti zadevo v ponovno odločanje".

4. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s tožnikom ni bil opravljen osebni razgovor. Tožena stranka poudarja, da je razgovor s tožečo stranko uradna oseba vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ, ta razgovor pa je bil opravljen ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je na zapisnik pri 32. točki prošnje podala izjavo o razlogih, zaradi katerih je zapustila izvorno državo. Tožena stranka se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, da sprejem prošnje in obravnava tožnika v postopku ni bila primerna njegovi starosti (14 oziroma 15 let). Vprašanje tožniku v zvezi z novačenjem v vojaške enotes je bilo preprosto, jasno in direktno, zato ne razume, kakšno posebno pripravo vprašanj bi morala ta okoliščina zahtevati. Tudi sicer vpoklic mladoletnih otrok na služenje vojaškega roka v Siriji ni tako razširjen, da bi ga bilo mogoče šteti za sistematičnega, tožnik pa s tem po lastnih izjavah ni imel individualne izkušnje. Glede navedb o novačenju mladoletnikov v enotes ISIS pa po ugotovitvah tožene stranke iz objav izhaja, da naj bi se poziv moškim in dečkom starejšim od 14 let, da se prijavijo na lokalni policiji, zgodil v kraju Raqqua, ki se nahaja na povsem drugem delu države, in da je navedeno pomenilo zgolj to, da so se ljudje bali, da je to začetek mobilizacije s strani ISIS, ne pa, da bi se to v resnici zgodilo. Tudi sicer pa vpoklica državne vojske na služenje vojaškega roka in novačenja v uporniško oboroženo skupino pri presoji izpolnjevanja pogojev za status begunca ni mogoče preprosto enačiti. Ob tem poudarja tudi, da je osebni razgovor mogoče opustiti v primerih po prvi alineji 46. člena ZMZ, če je mogoče na podlagi dokazov prošnji ugoditi, tožena stranka pa je prošnji tožeče stranke ugodila in ji priznala status subsidiarne oblike zaščite. Meni, da ravno v konkretnem primeru kršitve v zvezi z izvedbo osebnega razgovora, ki jih očita sodišče, niso mogle vplivati na pravilnost odločitve. Pritožbo utemeljuje tudi z razlogi, s katerimi izpodbija odločitev sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi samo v delu, v katerem je smiselno zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje statusa begunca. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožba zoper izpodbijano odločbo zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je toženka s svojo argumentacijo prepozna in pritrjuje razlogom iz izpodbijane sodbe, ob tem pa ponavlja svoje tožbene navedbe, da je tožnik zgolj zaradi svoje mladoletnosti postal žrtev diskriminacije, saj je bil njegovemu polnoletnemu bratrancu (staremu 20 let) priznan status begunca, le-ta pa tudi prihaja iz iste province (Daraa) v Siriji. Prav tako poudarja, da mu kot posebno ranljivi osebi ni bila dana možnost, da se celostno izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem ko mu ni bila dana možnost osebnega razgovora iz 45. člena ZMZ in mu številna pomembna vprašanja niso bila postavljena. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pravna podlaga takšne odločitve pa naj bi bili drugi odstavek 67. člena ter prvi in deveti odstavek 69. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Vrhovemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V zadevi je temeljni vsebinski očitek sodišča toženi stranki utemeljen na opustitvi osebnega razgovora s strani tožene stranke. Glede na okoliščine primera je bila tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča osebni razgovor dolžna izvesti. Vrhovno sodišče je v zvezi z opustitvijo osebnega razgovora že sprejelo stališče, da je ob upoštevanju načela primarnosti določbe ZMZ treba razlagati v duhu Direktive Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju: Procesna direktiva II) tako, da ob upoštevanju določb te direktive ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito, in da torej ne gre le za relativno bistveno kršitev pravil postopka v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).(1) Vendar pa je v tem primeru – drugače kot v citirani zadevi – med strankama sporno, ali je bil osebni razgovor opravljen ali ne. Na to vprašanje pa Procesna direktiva II odgovora ne daje, saj ne opredeljuje edinega in izključnega načina izvršitve te obveznosti, temveč to prepušča državi članici. Zato pa tudi kršitev določb ZMZ o načinu oprave osebnega razgovora kot posebnega procesnega dejanja sama po sebi še ne pomeni, da osebni razgovor v smislu zahtev Procesne direktive II sploh ni bil izveden in da je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka pred toženo stranko. Tudi sodišče prve stopnje poudarja, da je zakonodajalec s tedaj veljavnim ZMZ prosilca postavil v ugodnejši položaj v primerjavi z ureditvijo sekundarnega prava EU (Procesne direktive II), saj ima po tem zakonu dvakrat možnost izjaviti se o razlogih, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno pa Vrhovno sodišče poudarja, da je absolutna bistvena kršitev postopka podana tedaj, ko osebni razgovor v smislu zahtev Procesne direktive II sploh ni bil opravljen, in ne že tedaj, ko ni bil opravljen v smislu zahtev ZMZ, saj slednje pomeni le relativno bistveno kršitev pravil postopka.

8. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej presoditi, ali je bil osebni razgovor v smislu Procesne direktive II opravljen, in torej, ali je z njegovo opustitvijo prišlo do absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

9. V obravnavanem primeru tožena stranka navaja, da je bil osebni razgovor s tožnikom dejansko opravljen ob sprejemu njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da je uradna oseba razgovor s tožnikom vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam 47. člena ZMZ. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 9. 12. 2015 je imel tožnik po stališču tožene stranke možnost podati vsa pravno relevantna dejstva, ko je na zapisnik pri 32. točki prošnje podal izjavo o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Navedeno naj bi bilo razvidno tudi iz navedene točke formularja o prošnji za mednarodno zaščito.

10. Vrhovno sodišče temu stališču tožene stranke pritrjuje. Tako je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Tudi ob izpolnjevanju formularja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v okviru 32. točke „izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji“ (na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi) je lahko zadoščeno zahtevam osebnega razgovora, če je prosilcu omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli.(2)

11. Način dejanske oprave osebnega razgovora, kot je bil izveden v predmetni zadevi, izpolnjuje zahteve Procesne direktive II, zato ni mogoče ugotoviti, da osebni razgovor v smislu zahtev evropskega prava sploh ni bil opravljen. Dejstvo, da je imel tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito možnost podati izjavo o vseh relevantnih dejstvih in da se je te možnosti tudi zavedal, iz predloženega dokaza (prošnja za mednarodno zaščito z dne 9. 12. 2015) tudi jasno izhaja. Razgovor je po podatkih iz spisa vodil organ, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito (Ministrstvo za notranje zadeve, organ za presojo), ki je o tem sestavil zapisnik. Konkretneje, vodila ga je uradna oseba tega organa, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojna za vodenje takšnega razgovora in sodi med osebje organa za presojo, pri čemer je z vidika zahtev prvega odstavka 14. člena Procesne direktive II nebistveno, ali je imela ta oseba tudi širše pooblastilo za vodenje oziroma za odločanje v postopku po določilih nacionalnega prava (ZUP), kot to zmotno uveljavlja tožnik. Tožniku je bil kot mladoletni osebi postavljen zakoniti zastopnik, ki je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito prisoten, prav tako pa tudi pooblaščenec (PIC) in tolmač, ki je postopek prevajal v jezik, ki ga je tožnik razumel. Tožnik je tudi sam potrdil, da je bil seznanjen z vsemi pravicami, dolžnostmi ter ostalimi informacijami s strani predstavnikov PIC. Izrecno mu je bila dana možnost, da poleg postavljenih vprašanj poda kakršno koli navedbo o dejstvih, pomembnih za postopek. Pooblaščenka tožnika mu je zastavila vprašanja, ki so bila v zapisniku skupaj z odgovori ustrezno zabeležena. Ne tožnik ne njegov zakonit zastopnik ali pooblaščenec na postopek in zapisnik niso imeli pripomb. Glede na okoliščine zadeve tako ni mogoče ugotoviti, da to dejanje ne bi izpolnjevalo zahtev glede osebnega razgovora po 14. do 17. členu Procesne direktive II. Da bi bil osebni razgovor opravljen v nasprotju z navedenimi zahtevami evropskega prava, pa ne ugotavlja niti sodišče prve stopnje, temveč se omejuje na ugotovitev, da je bil osebni razgovor opuščen v nasprotju z določbami ZMZ. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa - kot navedeno - ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ.

12. Glede na to, da pa tožena stranka osebnega razgovora po podaji prošnje s tožnikom ni izvedla na način, ki ga predvideva ZMZ, je treba v nadaljevanju presoditi, ali je bila s tem podana kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na vsebino odločitve, saj temu tožena stranka v pritožbi oporeka.

13. Sodišče prve stopnje sicer navaja različne pomanjkljivosti, ki naj bi nastale pri izvedbi postopka razgovora s tožnikom ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, čemur se pritožuje tudi tožnik ob podaji odgovora na pritožbo tožene stranke. Vendar pa iz navedenih stališč ni razvidno, da bi bile očitane kršitve posledica opustitve osebnega razgovora v skladu s 45. do 47. členom ZMZ, temveč gre za očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi izvirala iz napačnega procesnega ravnanja tožene stranke ob izvedbi razgovora ob podaji prošnje. Osebni razgovor je sicer tudi po 45. členu ZMZ namenjen pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja, vendar pa ne iz navedb tožnika ne iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, katera dejstva so bila na podlagi ZMZ po razgovoru ob podaji prošnje napačno ali nepopolno ugotovljena prav zaradi neoprave osebnega razgovora in bi jih tožnik lahko torej navedel na opravljenem osebnem razgovoru - torej katerih dejstev na opravljenem razgovoru ob podaji prošnje ni mogel navesti ali da se do njih ni mogel opredeliti. Zato ni izkazano, da bi opustitev izvedbe osebnega razgovora v nasprotju z določbo 45. člena ZMZ in naslednjimi lahko vplivala na odločitev v zadevi.

14. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Vendar pa glede na dejstva in okoliščine obravnavane zadeve pritrjuje toženi stranki, da kršitve navedenih pravic tožnika niso podane. Glede na to, da je imel tožnik v času osebnega razgovora postavljenega in prisotnega tako zakonitega zastopnika kot tudi pooblaščenca, ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da bi moral biti postopek s postavljanjem drugačnih ali specificiranih vprašanj s strani uradne osebe za zaščito teh pravic voden drugače. Iz podatkov spisa ni videti nobenih pripomb ali stališč, da se tožnik ni zavedal vsebine vprašanj ali njihovega pomena, ali da bi mu bilo onemogočeno podajanje ustreznih navedb in dejstev. Vprašanja mu je na razgovoru postavljala tudi pooblaščenka in je nanje tudi vsebinsko odgovoril. Tožnik v postopku vlaganja prošnje za mednarodno zaščito pri navajanju upoštevnih dejstev v utemeljitev svoje vloge ni omejen z vprašanji uradne osebe, ki postopek vodi, zato tudi glede na navedene okoliščine tega primera ni mogoče očitati toženi stranki, da je z opustitvijo določenih vprašanj s strani uradne osebe storila procesno kršitev, ki je (oziroma bi lahko) vplivala na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja(3). Take opustitve postavljanja določenih vprašanj s strani uradne osebe tožene stranke tudi ni mogoče kvalificirati kot kršitve načela zaslišanja stranke, kot to zmotno uveljavlja tožnik, saj je to načelo namenjeno zagotavljanju možnosti, da stranka aktivno sodeluje v postopku kot subjekt postopka ter da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene in pomembne za odločbo (9. člen ZUP). V danem primeru pa ni razvidno, da bi tožnik sam oziroma prek svojega zakonitega zastopnika ter pooblaščenca ne imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje ter da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, niti tega tožnik v pritožbi s to vsebino ne uveljavlja. Zato tudi navedena kršitev pravil postopka ni podana.

15. Tožena stranka je tožniku priznala subsidiarno obliko zaščite, zato je sporno le, ali je bil tožnik tudi upravičen do statusa begunca na podlagi njegovih osebnih okoliščin, ki ta status utemeljujejo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Dejstev in dokazov, ki bi utemeljevali priznanje statusa begunca, pa tožnik v postopku pred toženo stranko ni navedel, kar je bil tudi razlog za zavrnitev njegove prošnje.

16. Tožnik v zvezi z navedenim uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tako v svoji tožbi splošno in brez predložitve dokazov navaja, da mu v Siriji grozi priključitev sirski vojski oziroma, da mu ravno zaradi tega, ker je Sirijo zapustil preden je dopolnil 18 let, ob vrnitvi grozi zaporna kazen zaradi izogibanja vojaškemu roku, ter da bi morali raziskati dejstvo, ali je tožnik po veroizpovedi sunit ali šiit in zaradi tega ogrožen. Kot edini dokaz v utemeljitev svoje tožbe izpostavlja predvsem dejstvo, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati navedbe tožnikovega starejšega polnoletnega bratranca (starost 20 let), ki je pridobil status begunca.

17. Takih dejstev in dokazov v dosedanjem postopku, v katerem je bil ustrezno zastopan, ni navedel niti kot pomembno okoliščino niti kot razlog za preganjanje sebe, svojih bližnjih ali drugih oseb, v postopku ob podaji prošnje pa je na vprašanje svoje pooblaščenke, ali je imel kdo od njegovih sorodnikov še kakšne druge težave poleg vojne odgovoril nikalno. Tožnik v tožbi tudi ni z ničemer utemeljil, zakaj teh dejstev ni navedel v postopku pred toženo stranko. Zato gre tudi za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče pri svojem odločanju ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Tudi v zvezi z očitkom, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti upoštevati osebne okoliščine njegovega polnoletnega bratranca (20 let), ki je tudi pridobil mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (kateremu je bil priznan status begunca iz razloga političnega prepričanja zaradi dejstva, da je mlad moški, ki izpolnjuje vse pogoje za vpoklic v služenje vojske v Siriji, str. 16 odločbe tožene stranke št. 2142-47/2015/13 (1212-15) z dne 29. 2. 2016), tožnik ne pojasni, zakaj bi bile navedene okoliščine za odločitev o njegovi prošnji bistvene oziroma pomembne. Glede dolžnosti tožene stranke glede presoje možnosti vpoklica mladoletnih otrok v Siriji po uradni dolžnosti tudi v konkretnem primeru tožnika, pa je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka v pritožbi prepričljivo pojasnila, da bi taka dolžnost obstajala, če bi bila vzpostavljena dovolj velika stopnja verjetnosti, ki bi izhajala iz znanih oziroma dokazanih dejstev, da je vpoklic na služenje vojaškega roka v Siriji postal razširjen oziroma sistematičen in da bi bil tožnik kot mladoletnik temu lahko izpostavljen. Da pa je tak pojav splošno razširjen (oziroma v kraju oziroma pokrajini, iz katere prihaja tožnik), ni navajal niti sam tožnik, saj je izjavil, da niso novačili niti njega niti njegovega brata, niti ne obstajajo drugi dokazi, ki bi to utemeljevali, temveč se omenjajo le posamezni primeri, kot to navaja tožena stranka, tožnik pa tudi ne predloži drugih dokazov. Glede novačenja v paravojaške enotes ISIS pa dostopen članek poroča o posameznem dogodku na drugem delu Sirije (Raqqa in ne Daraa, kot je napačno zapisano v obrazložitvi citirane odločbe), ki naj bi le omenjal skrb, da to pomeni začetek mobilizacije s strani ISIS in ne, da se bo to zares zgodilo, kot to pojasnjuje tožena stranka. Podobno velja glede vprašanja preganjanja mladoletnika kot pripadnika določene veroizpovedi, saj kršitev v zvezi s tem vprašanjem ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Ob tem je tudi pomembno dejstvo, da tožnik tudi po lastnih navedbah izvorne države ni zapustil iz navedenih razlogov, temveč zaradi tega, ker tam poteka državljanska vojna. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ) oziroma, da je odločitev tožene stranke v zvezi z njegovo prošnjo sicer nepravilna in nezakonita.

18. Tudi v zvezi s tožbenim očitkom, da je tožnik žrtev diskriminacije, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Navedba, da je diskriminacija zaradi starosti podana zaradi tega, ker je tožena stranka v primeru tožnikovega polnoletnega bratranca odločila drugače kot v primeru mladoletnega tožnika, ne more utemeljiti nezakonitosti ravnanja tožene stranke. Upravni organi pri svojem odločanju niso vezani na način, da bi morali v posameznem konkretnem primeru odločati enako kot v drugem konkretnem primeru in da bi različnost odločitev vodila do nezakonitosti akta, saj bi se kot nerešljivo zastavilo že samo vprašanje, kateri od obeh aktov je kot tak nezakonit. Vezanost upravnih organov obstoji le v primeru ustaljene upravne in sodne prakse, pri čemer bi bila neenakost vzpostavljena z neutemeljenim odstopom od take prakse v posameznem primeru (22. člen Ustave), to pa v konkretni zadevi ni ne zatrjevano in ne podano. Prav tako pa tudi izpodbijani akt ne temelji na neustavnem stališču glede (neutemeljenega) razlikovanja v podelitvi pravice na podlagi osebne okoliščine tožnika, saj mu mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ni bila zavrnjena zaradi njegove mladoletnosti. To pa, da je bratrančeva polnoletnost v danih okoliščinah (zaradi vojaške obveznosti) narekovala drugačno odločitev, je vprašanje pravilnosti in zakonitosti drugega postopka. Tudi stališče tožnika, da bi iz načela varstva največje otrokove koristi izhajalo, da se mu mora podeliti časovno neomejeni status begunca namesto podeljenega oblike subsidiarne zaščite, je zmotno, saj to načelo ne pomeni, da se lahko prošnji ugodi v nasprotju s predpisanimi zakonskimi pogoji, če ti niso izpolnjeni.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena tudi glede pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na odločitev sodišča o odpravi izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite (le) v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca.

20. Da je tak izrek nerazumljiv oziroma protisloven, je Vrhovno sodišče presodilo že v zadevi I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje. Po 213. členu ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ(4) (ki je določal, da se v postopku za podelitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek), se z izrekom odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izrekom odločbe odločila o tožnikovi prošnji v celoti, in sicer tako, da mu je priznala mednarodno zaščito v obliki subsidiarne zaščite. Po določbah ZUS-1 pa se v upravnem sporu s tožbo izpodbijajo odločitve (in dejanja) upravnih organov (1. člen ZUS-1), torej se izpodbija izrek, in ne obrazložitev odločbe. Zato tudi sodišče ne more odpraviti obrazložitve odločbe, kot je to storilo v tem primeru, izrek odločbe pa pustiti v veljavi.

21. Po navedenem je torej utemeljeno pritožbeno stališče, da hkraten obstoj statusa subsidiarne zaščite in statusa prosilca za mednarodno zaščito ni mogoč. Zmotno je torej tudi tožnikovo mnenje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

22. Tudi sicer je sodna praksa Vrhovnega sodišča glede načina odločanja sodišča o pravici do mednarodne zaščite, v primerih, kot je obravnavani, enotna in ustaljena. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. Tako stališče je oprlo na določbe takrat veljavnega ZMZ, ki je veljal tudi v času, ko je bila tožba vložena. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je tudi sodišče je izpodbijano sodbo sicer izdalo že v času po uveljavitvi ZMZ-1,(5) vendar določbe novega ZMZ-1(6) ne terjajo spremembe stališča, saj je to oprto na določbe ZMZ, ki z vidika presoje tega stališča niso drugačne.

23. V prvem odstavku 2. člena ZMZ in v prvem odstavku 20. člena ZMZ-1 je bilo oziroma je določeno, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. V prvem odstavku 7. člena ZMZ pa je bilo določeno, da pristojni organ v enotnem postopku in v vsakem primeru posebej ugotavlja pogoje za priznanje ter razloge za prenehanje in odvzem mednarodne zaščite (v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi razloge za njeno podaljšanje). V 34. členu ZMZ pa je bilo določeno, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca, če ti niso izpolnjeni, pa pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tudi prvi odstavek 3. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ pogoje za priznanje mednarodne zaščite ugotavlja v enotnem postopku, enotnost postopka odločanja o pogojih za priznanje mednarodne zaščite pa na enak način kot 34. člen ZMZ določa tudi drugi odstavek 41. člena ZMZ-1. 24. Nenazadnje tako ZMZ (ki je veljal ob vložitvi tožnikove prošnje) kot tudi ZMZ-1 prošnjo opredeljujeta kot prošnjo za zaščito po tem zakonu. Gre torej za prošnjo za dodelitev mednarodne zaščite, v kateri ni predvideno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite. Zato prosilci ne vlagajo dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom. Ker torej ne gre za dve pravici in dva zahtevka, temveč za dve obliki ene pravice in en zahtevek, Vrhovno sodišče tudi z vidika določb ZMZ-1 meni, da se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, mednarodna zaščita prizna v eni izmed oblik, za katero so izpolnjeni z ZMZ oziroma ZMZ-1 predpisani pogoji. Pritožba tožene stranke je zato utemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa nepravilna, saj je tožba zato neutemeljena in jo je treba zavrniti.

25. To stališče je Vrhovno sodišče obrazložilo že v več zadevah (poleg navedene I Up 107/2014 tudi npr. v zadevi I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012 in nazadnje v zadevi I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem vprašanjem sodna praksa ni povsem ustaljena, je napačna. Stališče, na katerem temelji presoja Vrhovnega sodišča o nezakonitosti obravnavanega izreka, v odločitvah Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 52/2014 in I Up 56/2014, namreč ni drugačno, kot to navaja sodišče prve stopnje. S sklepom I Up 52/2014 z dne 14. 2. 2014 je Vrhovno sodišče po presoji, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo glede presoje izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca, razveljavilo izpodbijano sodbo ter v celoti odpravilo v upravnem sporu izpodbijano odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite in zadevo vrnilo ministrstvu v novo odločanje. Enako velja za sklep I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014. Stališče, da tožniku v takem primeru (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu je zato v primeru, da bi tožena stranka ugotovila, da mu ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, treba priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z v tem upravnem sporu odpravljeno odločbo, pa ne pomeni, da je stališče Vrhovnega sodišča o možnosti delne odprave odločbe o priznanju subsidiarne oblike mednarodne zaščite drugačno.

26. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na pravnomočnost odločitve o podelitvi subsidiarne oblike zaščite, saj se do pravnomočnega zaključka postopka odločanja o mednarodni zaščiti nobena pravica ne more šteti za pridobljeno. Glede na splošne značilnosti upravnih postopkov pravno sredstvo oziroma sodno varstvo v takih primerih ne pomeni uveljavljanja pravnega sredstva zaradi zavrnjenega (dela) zahtevka, ampak pomeni vsebinski očitek izdani odločbi glede napačne uporabe materialnega prava oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tožbeni zahtevek pa je usmerjen prav v odpravo oziroma v spremembo sprejete odločitve o pravici do mednarodne zaščite.

27. Spornega izreka sodbe ne narekujejo niti lojalna razlaga prava EU niti načelo "effet utile", na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Hipotetična možnost, da bi organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč, da bi praksa odpravljanja odločb v celoti odvračala tožnike do uveljavljanja pravnih sredstev, namreč ni posledica napačne razlage prava EU ali zakona temveč zlorabe postopka.

28. Pravno sredstvo zoper odločitve organov, ki odločajo o prošnjah za mednarodno zaščito, pa je v slovenskem pravnem redu upravni spor, kar pomeni, da se zahteva po učinkovitem pravnem sredstvu iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in iz 46. člena Procesne direktive II, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša na odločanje sodišča o tožbi v upravnem sporu. Zgolj s citiranjem določb Procesne direktive II, ki določajo, da države članice zagotovijo, da odločba o zavrnitvi prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite vsebuje obrazložitev (drugi odstavek 10. člena) in da države zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo o utemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite (točka a prvega odstavka 46. člena), ni mogoče utemeljiti posega v pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 46. člena Procesne direktive II, do katerega bi po mnenju sodišča prve stopnje prišlo, če bi moralo odpraviti odločbo v celoti.

29. Po presoji Vrhovnega sodišča bi sodišče prve stopnje v takih primerih, tudi z vidika zagotavljanja učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 46. člena Procesne direktive II, lahko odločilo v sporu polne jurisdikcije ali pa v okviru odločitve (ob odpravi odločbe tožene stranke, s katero je ta prosilcu priznala subsidiarno obliko zaščite) dalo toženi stranki ustrezne (zavezujoče) napotke, da naj tudi v ponovljenem postopku upošteva, da so (seveda ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana in od tega ne sme odstopiti, razen v primeru posebnih pravnih okoliščin (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011 in I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016). Dokler teče postopek, pa je varovan tudi tožnikov položaj, in sicer s statusom prosilca za mednarodno zaščito.

30. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožba tožene stranke utemeljena in izpodbijana sodba nepravilna, tožba pa neutemeljena. Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, utemeljeni so tudi njeni razlogi za takšno odločitev. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodilo, na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. (1) Sodba Vrhovnega sodišča I Up 21/2016 z dne 3. 2. 2016. (2) Tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča I Up 43/2016 z dne 9. 3. 2016. (3) Vrhovno sodišče je v praksi že sprejelo stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin prosilca, sklep Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016. (4) ZMZ, ki je veljal v času izdaje s tožbo izpodbijane odločbe.

(5) Uradni list RS, št. 22/2016

(6) Na podlagi 125. člena ZMZ-1 se postopki, ki so se začeli na podlagi določb ZMZ, končajo po določbah tega zakona.