Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko ima po naših predpisih vsak samo enega očeta in da na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potrebno zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva za zatrjevanega biološkega očeta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so pasivno legitimirane za tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko le osebe, ki so v povezavi s tem materialnopravnim razmerjem.

Potrebne pravilne materialnopravne pasivne legitimacije stranke za zahtevek za izpodbijanje očetovstva pa tožeča stranka ne more zaobiti z uveljavljanjem tega zahtevka kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v točki I. izreka zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke (op. prav tožbo) v delu, ki se glasi na ugotovitev, da pokojni A. Š., rojen ..., ni bil biološki oče tožeče stranke R. Š., B. ..., R. S., ki jo je dne 28. 2. 1968 v C. rodila I. Š., v točki II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni I. K., rojen 23. 3. 1937 in umrl dne 17. 10. 2011, biološki oče tožnice R. Š., B. ..., R. S., ki jo je dne 28. 2. 1968 v C. rodila I. Š. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 318,91 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Povzema odločitev sodišča prve stopnje v izreku in navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter povsem napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih temelji odločitev sodišča, razlogi pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Povzema, da je tožeča stranka v predmetni tožbi zahtevala ugotovitev očetovstva in povzema svoje tožbene trditve, da je bila rojena 28. 2. 1968 materi I. Š., ki je bila v zakonski zvezi z A. Š., ki se je po takrat veljavnem Temeljnem zakonu o razmerjih med starši in otroki (Ur. list FLRJ, št. 104/47) štel po pravni domnevi, ki je v uzakonjena tudi v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), za očeta tožnice. Šele po smrti domnevnih staršev, matere I. Š., umrle 1998 in A. Š., umrlega 1991, je v letu 2011 izvedela, da je njen biološki oče I. K. in ne Š. A., ki je veljal za njenega očeta na podlagi pravne domneve. To je tožnica izvedela od bližnjih sorodnikov in znancev po smrti biološkega očeta I. K. Tožnica je na Inštitutu za sodno medicino M. f., U. v L. tudi zaprosila za opravo DNK analize, katere rezultat je potrdil, da je njen biološki oče I. K. Pravna domneva, da je tožničin oče A. Š., je izpodbojna. Tožnica poudarja, da je vložila tožbo na ugotovitev očetovstva na podlagi 92. člena ZZZDR, ki po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-30/12-12 z dne 18. 12. 2012 ne določa več roka, v katerem bi bilo potrebno vložiti tožbo na ugotovitev očetovstva. Tožbo je možno vložiti tudi po smrti domnevnega očeta. Glede na to pa, da za tožnico velja pravna domneva glede očetovstva, je dopustno postopati na dva načina, in sicer, da se vloži najprej tožba za izpodbijanje očetovstva v skladu z določbo 98. člena ZZZDR, ali pa se ovrženje pravne domneve ugotovi v postopku ugotovitve očetovstva, ko se ugotovi, da je nekdo drug oče, kot tisti, ki velja po pravni domnevi, ovrženje pravne domneve pa se ugotovi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, kot je tožnica s tožbenim zahtevkom tudi zahtevala. Ugotovitev, da je biološki oče tožnice I. K., ima za posledico ovrženje domneve o očetovstvu, po kateri velja za očeta tožnice A. Š. Ker pa ima lahko oseba samo enega biološkega očeta, je potrebno, da sodišče o ovrženi domnevi očetovstva glede na dejstvo, da je Š. A. že pokojni, odloči kot o predhodnem vprašanju na podlagi vmesnega ugotovitvenega zahtevka v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP, saj je v nasprotnem primeru tožnici onemogočena uveljavitev pravice do poznavanja lastnega izvora, lastne identitete in identitete svojih staršev, kar pa je že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-328/05-12 izreklo, da je protiustavno. Za odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku je predpisana ista vrsta postopka, kot za obravnavani postopek, prav tako pa je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, zato so izpolnjeni vsi pogoji, da sodišče ugotovi, da Š. A. ni tožničin biološki oče in torej odloči, da pravno razmerje med tožnico in Š. A. ne obstoji. V konkretnem primeru ne gre za izpodbijanje očetovstva v skladu z določili 98. člena ZZZDR, ampak za ugotavljanje očetovstva, ki ima v primeru, da se ugotovi, da je oče otroka nekdo drug, kot je veljal do ugotovitve očetovstva, za posledico ugotovitev, da pravno razmerje med otrokom in dosedanjim očetom ne obstaja. ZZZDR nikjer ne določa, da izpodbijanje očetovstva ni mogoče po smrti domnevnega očeta. Da je izpodbijanje domneve o očetovstvu v primeru ugotovitve očetovstva dopustno in nujno potrebno tudi v primeru, ko je domnevni oče že mrtev, kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-30/12-12, ki je določbo drugega odstavka 92. člena ZZZDR v delu, ki je določal enoletni rok, v katerem lahko otrok vloži tožbo na ugotovitev očetovstva po smrti domnevnega očeta, razveljavilo kot rok, ki je prekratek, saj omejuje pravico otroka do poznavanja svoje identitete. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da dosedanja pravna domneva več ne velja, kar je tožnica z opravo DNK analize tudi dokazala, saj do sedaj veljavna pravna domneva ne ustreza resničnosti, tožbeni zahtevek zavrglo, pri čemer se neutemeljeno sklicuje na pomanjkanje pasivne legitimacije za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva. Določba 98. člena ZZZDR določa, da lahko otrok s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za očeta. ZZZDR po odločitvi Ustavnega sodišča RS U-I-85/10-10 z dne 13. 10. 2011, ki je deloma razveljavila določbo 98. člena ZZZDR, ne določa več roka, v katerem je mogoče izpodbijati očetovstvo, ki velja na podlagi pravne domneve. Glede na določbe ZZZDR lahko tako oseba (otrok), ne glede na čas, kadarkoli vloži tožbo na ugotovite očetovstva, prav tako pa lahko kadarkoli izpodbija očetovstvo, ki velja na podlagi pravne domneve. Tožbo na ugotovitev očetovstva je dopustno vložiti tudi po smrti domnevnega očeta, kar izrecno določa tudi ZZZDR, smiselno in nujno potrebno pa to velja tudi za izpodbijanje očetovstva s to razliko, da se lahko v tem primeru domneva očetovstva ovrže le na ta način, da se dokaže, da dotedanja pravna domneva ne ustreza resničnosti. V primeru, ko ne bi bilo več dopustno izpodbijati očetovstva po smrti domnevnega očeta, ima takšna razlaga materialnega prava posledico, da je oseba tudi onemogočena vlagati tožbo na ugotovitev očetovstva, o čemer pa je Ustavno sodišče RS že v odločbi U-I-30/12-12 z dne 18. 10. 2012 zavzelo povsem jasno stališče. V tem primeru bi bila določba 92. člena ZZZDR le mrtva črka na papirju. Nenazadnje pa bi bila oseba, ki ima domnevnega očeta, postavljena v neenakopraven položaj z osebo, ki se je rodila v izvenzakonski skupnosti in bi ji tako samo zaradi dejstva, ker sta starša bila v zakonski zvezi, bila onemogočena pravica poznati svoje naravne starše in vzpostaviti z njimi tudi pravno vez. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da dosedanja pravna domneva več ne ustreza resničnosti in zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev njenega pravega biološkega očeta z razlogom, da še vedno obstoji domneva o očetovstvu, je poseglo v osebnostno pravico tožnice do poznavanja lastnega izvora, ki je določena v 35. členu Ustave RS. Iz te pravice, ki je del širše pravice do osebne identitete, izhaja tudi pravica posameznika, da pozna identiteto svojih naravnih staršev. Poleg tega pa ta pravica obsega tudi možnost, da oseba ustvari tudi pravno vez, torej pravno priznano starševsko razmerje med seboj in genetskimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje iz katerega koli razloga še ne obstoji. Za povsem napačno se pokaže uporaba določb ZZZDR, kot jih je tolmačilo sodišče prve stopnje, ko je zahtevek na izpodbijanje pravne domneve očetovstva zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrglo. Glede na to, da je A. Š., ki na podlagi pravne domneve še vedno velja za tožničinega biološkega očeta, že pokojen, tožnica tožbe na izpodbijanje očetovstva zoper njega ne more vložiti. V konkretnem primeru bi tožnica tožbo lahko vložila zoper dediče A. Š., torej tudi zoper sebe (tožnica bi tako tožila samo sebe), ampak to le zato, ker je Š. A. imel več potomcev. V primeru, da bi Š. A. imel samo enega potomca, torej samo tožnico, ali pa bi ostali potomci bili že pokojni in ne bi imeli svojih potomcev, potem pa bi tožnica tožbe na izpodbijanje očetovstva več ne mogla vložiti, kar posledično pomeni tudi to, da ne more ugotoviti in vzpostaviti pravne vezi s svojimi biološkimi starši. Takšno tolmačenje materialnega prava pa ne samo, da ni pravilo, ampak je tudi diskriminatorno, saj bi v skladu s takšnimi tolmačenjem materialnega prava bilo vprašanje dopustnosti vložitve tožbe na izpodbijanje in posledično ugotavljanje očetovstva le in samo odvisno od števila potomcev, ki jih je imel domnevni oče in ali so ti še živi. Takšno razlaganje materialnega prava pa pripelje do absurdne situacije, ko bi pravo določalo pogoje za dosego oziroma priznanje določene pravice izključno na podlagi subjektivnih kriterijev, pri čemer pa vsebina takšnega subjektivnega kriterija (odločitev o številu potomcev) predstavlja ustavno varovano pravico svobodnega odločanja o rojstvu otrok. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek za izpodbijanje očetovstva, je tožnici odreklo možnost ugotavljanja očetovstva, hkrati pa je potrebno upoštevati še dejstvo, da v primeru, če tožena stranka ne more uspeti z zahtevkom za ugotovitev očetovstva, potem tudi ni utemeljen zahtevek za izpodbijanje očetovstva, saj bi v tem primeru bila oseba brez očeta. Tako naša kot mednarodna ureditev daje otrokovim koristim čedalje večji pomen. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in otroci uživajo posebno varstvo. Otroku je namenjena pravica, da pozna svoje starše, kot izraz pravice do osebnostne identitete otroka. Prav tako nikakor ni mogoče sprejeti argumenta sodišča prve stopnje, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku s tem dopustilo dvojno dedovanje. Dedno pravo ureja razmerje iz zasebno ­lastninske pravne sfere. Osebna lastnina in dedovanje sta ustavno varovani kategoriji (33. člen Ustave RS), vendar jima ne gre prednost pred otrokovimi pravicami, ki so prav tako ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer so te še konvencijsko varovane (Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničitvi otrokovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah). Sicer pa pravica do dedovanja izvira iz sorodstvenega razmerja z zapustnikom in ne obratno. Premoženjski interes dedičev domnevnega očeta ne sme pretehtati nad otrokovimi osebnostnimi pravicami do ohranjanja lastne identitete. Slednje je obširno navedeno tudi v ustavnih odločbah U-I-328/05-12 z dne 18. 10. 2007, U-I-85/10-10 z dne 13. 10. 2011 in U-I-30/12-12 z dne 18. 10. 2012. Tožnica v konkretnem primeru ni pravočasno izvedela, da njen domnevni oče ni njen biološki oče, zaradi slednjega pa ji ni mogoče odreči pravice do poznavanja njenega izvora in njene identitete. Tožnici je tako zgolj zaradi smrti domnevnega očeta odvzeta vsakršna možnost, da bi kadarkoli uveljavljala svojo pravico, da izpodbija očetovstvo osebe, ki ni njen oče. Tožnica se nikakor ne more strinjati z argumentacijo sodišča, da glede na to, da tožnica že razpolaga z DNK analizo, na podlagi katere obstoji verjetnost 99,9995 %, da je njen biološki oče K. I., s tem zadovoljila svoje pravice po poznavanju lastne identitete. Tožničina psihološka potreba po vzpostavitvi lastne identitete s tem nikakor ni zadoščena, saj še vedno ni vzpostavljena pravna vez z biološkim očetom. Vse to pa za tožnico predstavlja psihične bolečine, ki so še toliko večje, ker je tožnica svojega biološkega očeta poznala, se je z njim tudi družila, vendar nikoli ni bila z njim v odnosu oče - hči. Edino notranje zadoščenje, ki ga tožnica še ima, oziroma bi ga lahko imela, je to, da se vzpostavi pravna vez med njo in njenim biološkim očetom. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka, saj bi glede na to, da bi prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke moralo v celoti ugoditi, moralo toženi stranki tudi naložiti v plačilo celotne na prvi stopnji, zaznamovane in priglašene stroške tožeče stranke v tem pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse priglašene in zaznamovane stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša in zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in zato omogoča pritožbeni preizkus tako strankam, kot pritožbenemu sodišču, zato uvodoma očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s sklepom zapuščinskega sodišča v zapuščinski zadevi po pokojnem I. K., umrlem 17. 10. 2011, napotena na pravdo za ugotovitev, da je pokojni njen oče in da je tožbo vložila 17.5.2012. Prav tako pritožbeno ni sporno, da se tožnica ni rodila izven zakonske zveze, ampak v zakonski zvezi I. Š., njene matere in A. Š., ki po pravni domnevi, ki je veljala v času tožničinega rojstva (28. 2. 1968) po Temeljnem zakonu o razmerjih med starši in otroki (TZRSO, Ur. list FLRJ, št. 104/47) in tudi sedaj velja po 86. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), velja za tožničinega očeta. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožnica uveljavljala zahtevek za ugotovitev očetovstva pokojnega I. K. kot njenega biološkega očeta, kot vmesni ugotovitveni zahtevek pa je uveljavljala zahtevek za izpodbijanje očetovstva pokojnega A. Š., ki po pravni domnevi velja za njenega očeta.

Nosilni razlogi za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za izpodbijanje očetovstva so: - da na pasivni strani pravdna stranka ni opredeljena in tako ni podana pasivna legitimacija, ki ima pomen procesne predpostavke, - da v danem primeru ne gre za vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, ker ne gre za pravdo o dajatvenem zahtevku, ampak je tožnica vložila tožbo za ugotovitev očetovstva, o izpodbijanju očetovstva pa se z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ne da odločiti, saj se očetovstvo lahko izpodbija le v pravdi za izpodbijanje očetovstva po ZZZDR in druga oblika ni predvidena, - da tožena stranka M. P. ni pasivno legitimirana za zahtevek na izpodbijanje očetovstva, saj ni mogoče oceniti, da bi bila ta, kot dedinja pokojnega domnevnega biološkega očeta I. K., lahko nosilka kakršnih koli pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja med tožnico in njenima staršema, pokojno materjo in tudi že pokojnim A. Š., ki velja za tožničinega očeta po pravni domnevi.

Razlog za posledično zavrnitev zahtevka za ugotovitev očetovstva pa je neizpodbita pravna domneva o očetovstvu moža tožničine matere, kot je obrazloženo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko ima po naših predpisih vsak samo enega očeta in da na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potrebno zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva za zatrjevanega biološkega očeta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so pasivno legitimirane za tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko le osebe, ki so v povezavi s tem materialnopravnim razmerjem. Tožena stranka M. P. je le dedinja po pokojnem I. K., za katerega tožnica zahteva ugotovitev očetovstva kot njenega biološkega očeta (za kar v dokaz predlaga tudi pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje Medicinske fakultete v Ljubljani, ki biološko očetovstvo I. K. za tožnico potrjuje). Ob navedenem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za zahtevek za izpodbijanje očetovstva pokojnega A. Š. ni pasivno legitimirana.

Potrebne pravilne materialnopravne pasivne legitimacije stranke za zahtevek za izpodbijanje očetovstva pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ne more zaobiti z uveljavljanjem tega zahtevka kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP in s tem s stališčem, na katerem tožnica vztraja tudi v pritožbi, da so za takšen zahtevek izpolnjeni vsi zakonski pogoji (stvarna pristojnost sodišča, ista vrsta postopka, prejudicialna narava zahtevka za izpodbijanje očetovstva do zahtevka za ugotovitev očetovstva). Vmesni ugotovitveni zahtevek predstavlja le procesno obliko, s katero se lahko uveljavlja ugotovitveni zahtevek in katerega namen je omogočiti strankam, da dosežejo tudi glede obstoja prejudicialnega pravnega razmerja odločitev v sodbenem izreku z učinkom pravnomočnosti. Če namreč stranka postavi vmesni ugotovitveni zahtevek in s tem zahteva, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, obstoj tega razmerja ne predstavlja več le predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi (1). Zaključek o tem, da tožena stranka za zahtevek za izpodbijanje očetovstva ni materialnopravno pasivno legitimirana, bi sicer narekoval zavrnitev s zahtevka in ne (le) zavrženja tožbe v tem delu, vendar pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje v tej smeri ni poseglo, da ne bi ravnalo v škodo stranke, ki se je edina pritožila.

Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da ima lahko po našem pravu vsak priznanega samo enega očeta in ob neizpodbiti pravni domnevi o očetovstvu moža tožničine matere, je sodišče prve stopnje kot neutemeljen posledično pravilno zavrnilo zahtevek na ugotovitev očetovstva.

Ob pritožbenih očitkih o tem, da je sodišče s sprejeto odločitvijo poseglo v osebnostno pravico tožnice po 35. členu Ustave RS in jo kršilo, je najprej poudariti, da pritožbeno sodišče sprejema vsa ustavno pravna stališča, ki jih je v vseh treh po pritožnici izpostavljenih odločbah zavzelo Ustavo sodišče Republike Slovenije, na katere se sklicuje tudi pritožba (Odločbe U-I-328/05, U-I-85/10 in U-I-30/12). Vendar sodišče odloča o zahtevkih v konkretni pravdi po pravilih ZPP v okviru postavljenih zahtevkov in trditvene podlage, zato ob vsem že zgoraj obrazloženem in razlogih, na katerih temelji sprejeta odločitev, po mnenju pritožbenega sodišča ti očitki v konkretnem primeru niso utemeljeni. Ob pritožbeni navedbi, da tožba na izpodbijanje očetovstva tudi ne more biti vezana na število potomcev osebe, ki po zakonski domnevi velja za očeta tožeče stranke, pa je dodati, da pritožba ob tem niti ne trdi, da pokojni Š. A. nima živečih potomcev (kar bi verjetno lahko bilo celo v nasprotju s spisovnim gradivom - primerjaj prilogo B 3 spisa- sklep o dedovanju D 360/91 po pokojnem Š. A. in zaslišanje priče D. D., ki je tožničina sestra - zapisnik o glavni obravnavi 9. 1. 2013), zato se do teh navedb pritožbeno sodišče ne bo podrobneje opredeljevalo.

Pritožnica izpodbija tudi obrazloženo stroškovno odločitev, vendar jo vsebinsko veže le na uspeh s pritožbo v pritožbenem postopku zoper glavno stvar. S pritožbo zoper glavno stvar ob zgoraj navedenem pritožnica ni uspela, stroškovna odločitev pa tudi ni v nasprotju z določbama členov 413 in 155 ZPP.

Ob vsem obrazloženem je tako pritožbeno sodišče pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ob pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) .

Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, tudi ni razlogov, da bi njene stroške pritožbenega postopka naložilo v breme nasprotni stranki, zato jih bo pritožnica morala nositi sama (člen 413 ZPP).

Op. št. (1): (prim. Aleš Galič, Zbornik znanstvenih razprav, LVI. letnik, Ljubljana,1996).