Jedro

V obravnavanem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano. To med drugim pomeni, da nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez. Obširne pritožbene navedbe o bistvu, namenu in vzrokih za sklenitev sodne poravnave se ob pojasnjenem izkažejo za pravno nepomembne.

Ob sklicevanju na definicije gradnje in grajenega objekta po gradbenih predpisih je sodišče obrazložilo, da kovinska konstrukcija iz aluminijastih profilov, ki je brez temeljev, ki nima ne vrat ne zidov in je brez elektrike in brez priključka za vodo, ne predstavlja grajenega objekta. Posledično s postavitvijo take konstrukcije dolžnik sodne poravnave ni kršil, saj ga na delu parcele, kjer je ta konstrukcija, po prej pojasnjenem veže le prepoved gradnje. S pritožbenim vztrajanjem, da sta stranki s poravnavo na tem pasu določili prepoved postavljanja kakršnihkoli objektov ne glede na definicijo tega pojma po gradbeni zakonodaji ter da zato skladišče spada med prepovedano gradnjo, upnik torej ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 19. 4. 2013 ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. In 67/2013 z dne 28. 3. 2013 v delu odstranitve tend gostinskega lokala ustavilo, v preostalem delu pa je sklep opr. št. In 67/2013 z dne 28. 3. 2013 razveljavilo in predlog upnika zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor dolžnika stroškovno zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ob tem je glede na prvi odstavek istega člena štelo, da ga upnik izpodbija v I. in II. točki izreka, saj v tem delu ni dosegel uspeha.

6. Sodišče prve stopnje je 28. 3. 2013 na upnikov predlog na podlagi izvršilnega naslova (sodne poravnave N 24/2002 z dne 22. 11. 2006, sklenjene pred Okrajnim sodišče v Domžalah) izdalo sklep o izvršbi zaradi uveljavitve nedenarne terjatve. Skladno s predlogom je dolžniku naložilo opustitev posegov v pravice upnika in mu naložilo, da v roku 30 dni vzpostavi prejšnje stanje tako, da na stanovanjski stavbi, v kateri prebiva dolžnikov sin, na nepremičnini parcela 0000 57 odstrani balkon z masivno leseno ograjo, ki presega višino betonskega zidu, odstrani leseni paviljon gostinskega lokala z vsemi tendami, postavljen znotraj prepovedanega pasu 5,3 m od zidu, ki v višino sega preko betonskega zidu, odstrani 2 m visoko kovinsko plehnato ograjo v nadaljevanju gospodarskega poslopja ter živo mejo tik na meji, torej znotraj navedenega pasu, in odstrani velik nadstrešek oziroma skladišče - kovinsko konstrukcijo, katerega nosilci so tik za mejo.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je bila v obravnavanem primeru izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano. To med drugim pomeni, da nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez.1 Obširne pritožbene navedbe o bistvu, namenu in vzrokih za sklenitev sodne poravnave se ob pojasnjenem izkažejo za pravno nepomembne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama sicer obstaja spor glede vsebine sodne poravnave oziroma da si jo stranki različno razlagata, vendar pa je zaključilo, da je poravnava jezikovno razumljiva in omogoča le enopomensko tolmačenje, za kakršnega se zavzema dolžnik. V 4. točki poravnave je določeno: „_Nasprotni udeleženec se obvezuje, da nad obstoječim zidanim zidom ne bo nadzidal novega objekta in da na parcelah 57 in 58/2 ne bo zgradil objekta bliže od 5,30 m merjeno od sedaj določene meje in da znotraj tega 5,30 m pasu, ki teče od novozgrajene stanovanjske stavbe do gospodarskega poslopja ne bo postavil nikakršnega objekta ali puščal stvari ali naložil tovora, ki bi višinsko presegal obstoječi zid. Enaka prepoved velja tudi za predlagatelja za pas 5 m od zidu._“

10. Tudi višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da po uporabi pravil jezikovne razlage iz poravnave izhaja: 1. da se nasprotni udeleženec (dolžnik) obvezuje, da nad obstoječim zidanim zidom ne bo nadzidal novega objekta (kar med strankama niti ni sporno); 2. da nasprotni udeleženec v celotnem pasu na parceli 57 in 58/2 (sedaj 57) ne bo zgradil objekta bližje od 5,3 m, merjeno od sedaj določene meje; in 3. da nasprotni udeleženec v delu tega 5,3 m pasu pasu, ki teče od novo zgrajene stanovanjske stavbe do gospodarskega poslopja, ne bo postavil nikakršnega objekta ali puščal stvari ali naložil tovora, ki bi višinsko presegal obstoječi zid. Povedano drugače, na delu meje, kjer je že obstoječi zid od novo zgrajene stanovanjske stavbe do gospodarskega poslopja, dolžnik znotraj 5,3 m pasu od meje ne sme ne postaviti ne zgraditi objekta ne puščati stvari ali naložili tovora, ki bi višinsko presegal obstoječi zid, medtem ko mu je v preostalem delu znotraj 5,3 m pasu od meje, torej od gospodarskega poslopja naprej, prepovedana le gradnja objektov. Glede na pojasnjeno in glede na prej opisano načelo stroge formalne legalitete sodišče pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca geodetske stroke A. A., ki je bil udeležen pri pripravi sodne poravnave in je opravil vse meritve in skice in ki ga je upnik kot pričo predlagal zaradi različnega tolmačenja sodne poravnave.

11. Odločitev je v delu, ki se nanaša na razumevanje sodne poravnave, jasno in natančno obrazložena, razlogi pa so prepričljivi in medsebojno skladni, zato se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je sklep obremenjen z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval odstranitev balkona z masivno leseno ograjo, ki presega višino betonskega zidu, za katerega je trdil, da ga je dolžnik v nasprotju z določili sodne poravnave zgradil po njeni sklenitvi.

13. Dolžnik je v ugovoru navedel, da je balkon z masivno leseno ograjo obstajal že v času sklenitve sodne poravnave, kar tudi izhaja iz priloženega gradbenega dnevnika. Po tem dnevniku je bila druga plošča, katere del je balkon, izdelana in betonirana dne 25. 5. 2005. Masivno leseno ograjo in konstrukcijo, vpeto na balkon, je pomladi leta 2006 montiral dolžnikov sin. Dolžnik tako meni, da balkon v razmerju do sodne poravnave predstavlja zatečeno stanje.

14. Upnik je v odgovoru na ugovor v zvezi s tem navedel, da balkona na hiši dolžnika v času sklepanja sodne poravnave še ni bilo, tudi iz gradbenega dnevnika in listin pa ne izhaja, da naj bi bil balkon zgrajen skupaj z drugo ploščo. Upniku se poraja celo dvom v pristnost gradbenega dnevnika, ker je na naslovni strani pod objekt navedena sprememba namembnosti dela objekta v gostinski lokal, čeprav je bilo to narejeno kasneje in se je prvotno gradila stanovanjska hiša. Na neverodostojnost gradbenega dnevnika kaže tudi to, da je bilo po dnevniku vreme sončno, iz podatkov ARSO pa izhaja, da je na ta dan bil dež. Upnik še navaja, da dolžnik ni predložil nobenega relevantnega dokaza za navedbe, da je masivno leseno ograjo pomladi 2006 montiral dolžnikov sin. Z vlogo z dne 14. 4. 2017 pa je upnik svoje navedbe glede balkona spremenil tako, da sedaj trdi, da balkona na severni strani predmetnega objekta ni bilo v obliki, kot je danes, temveč je bil dozidan oziroma naknadno razširjen.

15. Sodišče prve stopnje je ugovornim navedbam dolžnika glede balkona v izpodbijanem sklepu ugodilo, višje sodišče pa zavzetim stališčem in odločitvi pritrjuje. Sodišče je pravilno pojasnilo, da po izdaji sklepa o izvršbi predloga za izvršbo ni več mogoče spreminjati2, kot to upnik skuša storiti s spreminjanjem prvotnih navedb, da je balkon treba odstraniti, ker ga ob poravnavi sploh ni bilo, v navedbe, da ga je treba odstraniti le delno, ker je takrat že obstajal, vendar je bil po poravnavi podaljšan, dozidan in razširjen. Poleg tega je sodišče pravilno ugotovilo tudi, da upnik ne dejstva, da naj balkona ob sklenitvi poravnave ni bilo, ne dejstva, da naj bi bil dozidan, ni uspel izkazati. Že upnikove navedbe so pomanjkljive, saj ne v pisnih vlogah ne na naroku ni pojasnil, kdaj (vsaj približno) naj bi bil balkon zgrajen, medtem ko je dolžnik s predložitvijo gradbenega dnevnika izkazal, da se je plošča, katere del je balkon, betonirala 25. 5. 2005, torej pred poravnavo, kar je na naroku potrdil tudi dolžnikov sin B. B. Da je balkon zgrajen skupaj s ploščo, je potrdil tudi nadzornik gradbišča C. C., ki je izpovedal, da bi se balkon teoretično lahko sicer tudi dozidal kasneje, vendar pa bi to pomenilo zelo velik in dalj časa trajajoč poseg v hišo, ki bi obsegal več faz in bi zahteval računanje statike in nosilnosti, tako delo pa ne bi ostalo neopaženo s strani soseda (upnika). Tudi če bi bilo mogoče slediti navedbam o neverodostojnosti gradbenega dnevnika, pa dejstvo, da je bil balkon zgrajen že pred poravnavo, izhaja tudi iz s strani dolžnika predloženih fotografij. Za navedbe, da je bil balkon kasneje podaljšan, je bilo že pojasnjeno, da upnik na tak način predloga ne more spreminjati. Ne glede na to pa je dodati, da so tudi te navedbe do te mere pavšalne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, saj upnik ne pojasni, kdaj naj bi bil balkon dozidan in v kolikšnem obsegu, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

16. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede balkona je obširna ter natančno in izčrpno obrazložena, v njej pa je sodišče argumentirano pretehtalo prepričljivost in verodostojnost posameznih listinskih dokazov ter izpovedb prič in strank, zato ne držijo pritožbene trditve, da je odločalo le na podlagi domnev. Pritožbeno vztrajanje, da je bil balkon podaljšan že po sklenitvi poravnave oziroma da bi bil vnesen v sodno poravnavo, če bi takrat že obstajal v sedanji obliki, se izkaže za neutemeljeno, enako pa velja za očitke o absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

17. Nadalje je upnik v predlogu za izvršbo zahteval odstranitev lesenega paviljona gostinskega lokala z vsemi tendami, postavljenega znotraj prepovedanega pasu 5,3 m od zidu, ki v višino sega preko betonskega zidu.

18. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da je paviljon postavljen ob upoštevanju s poravnavo dogovorjenih pogojev več kot 5,3 m od meje, tendo, ki sicer ni del paviljona in tudi ni gradbeni objekt, pa je že odstranil. Upnik je v odgovoru na ugovor vztrajal, da je leseni paviljon postavljen v nasprotju s sodno poravnavo.

19. Glede tende, ki je sicer segala v prepovedani pas 5,3 m od meje, je sodišče ugovoru ugodilo, saj je na ogledu na kraju samem ugotovilo, da jo je dolžnik odstranil. Ker je do tega prišlo že po izdaji sklepa o izvršbi, sodišče v tem delu v sklep ni posegalo, temveč je izvršbo le ustavilo.

20. Glede paviljona pa je sodišče prve stopnje izvedlo predlagani dokaz z izvedencem geodetske stroke A. A., ki je v mnenju z dne 13. 5. 2019 ugotovil, da višina vrha paviljona znaša 338,26 m, kar je nad višino zidu, vendar pa razdalja med parcelno mejo in najbolj izpostavljenim delom lesenega paviljona (žleb) na nobenem delu ni manjša od 5,3 m (znaša 5,36 m). Mnenje je prepričljivo in strokovno utemeljeno, jasno, razumljivo in celovito obrazloženo ter notranje skladno, zato se ne postavlja nikakršen dvom v njegovo pravilnost. Posledično se za neutemeljeno izkaže upnikova pritožbena zahteva, da bi moral izvedenec svoje mnenje na naroku še dodatno obrazložiti. Postavitev lesenega paviljona izven prepovedanega pasu 5,3 m je torej skladna s sklenjeno sodno poravnavo, zato je bil dolžnikov ugovor tudi v tem delu utemeljen, samo s pavšalnim pritožbenim nasprotovanjem pa upnik pravilnosti takega zaključka ni uspel izpodbiti.

21. Zahtevi po odstranitvi 2 m visoke kovinske plehnate ograje v nadaljevanju gospodarskega poslopja je dolžnik v ugovoru nasprotoval z navedbami, da za to upnik nima podlage v izvršilnem naslovu. Sodišče prve stopnje je takim navedbam sledilo in temu delu ugovora ugodilo, višje sodišče pa odločitvi pritrjuje. Po prej obrazloženem besedilu sodne poravnave je namreč dolžnik glede dela parcele, kjer se nahaja omenjena ograja, sprejel le zavezo, da tam ne bo zgradil nobenega objekta, postavitev ograje pa ne pomeni gradnje objekta. Z nasprotnim pritožbenim vztrajanjem upnik ne more uspeti, višje sodišče pa še dodaja, da so s strani upnika ostale neprerekane dolžnikove navedbe, da je ograja bila že postavljena, a je bila slaba, zato jo je dolžnik s plehnato ograjo le utrdil. 22. Sodišče prve stopnje je dolžnikovemu ugovoru ugodilo tudi glede žive meje, katere odstranitev je upnik zahteval v predlogu. Odločitev je tudi v tem delu pravilna. Dolžnik je namreč ugovarjal, da upnik nima izvršilnega naslova za svojo zahtevo, saj se živa meja nahaja na parceli parc. št. 3, ki ni bila predmet urejanja s sodno poravnavo, in sicer 20 cm od meje s parc. št. 4, ki je javno dobro in sploh ne posega v zemljišče upnika, upnik pa teh navedb v odgovoru ni prerekal, zato štejejo za resnične (tretji odstavek 58. člena ZIZ).

23. V predlogu za izvršbo je upnik zahteval tudi odstranitev velikega nadstreška oziroma skladišča - kovinske konstrukcije, katere nosilci so tik za mejo.

24. Dolžnik je v ugovoru navedel, da ne gre za skladišče, temveč za večnamenski šotor s konstrukcijo iz lahkih aluminijastih profilov. Gre za montažno - demontažni objekt, za postavitev katerega dolžnik ni rabil ne soglasij sosedov ne gradbenega dovoljenja. Upnik je v odgovoru na ugovor te navedbe prerekal in uveljavljal, da sta se stranki tega postopka dogovorili, da takih objektov ne bosta zgradili bližje kot 5,3 m od meje ne glede na to, če je to dopustno ali ne.

25. Ugovoru je sodišče tudi v tem delu ugodilo. Ob sklicevanju na definicije gradnje in grajenega objekta po gradbenih predpisih3 je obrazložilo, da kovinska konstrukcija iz aluminijastih profilov, ki je brez temeljev, ki nima ne vrat ne zidov in je brez elektrike in brez priključka za vodo, ne predstavlja grajenega objekta. Posledično s postavitvijo take konstrukcije dolžnik sodne poravnave ni kršil, saj ga na delu parcele, kjer je ta konstrukcija, po prej pojasnjenem veže le prepoved gradnje. S pritožbenim vztrajanjem, da sta stranki s poravnavo na tem pasu določili prepoved postavljanja kakršnihkoli objektov ne glede na definicijo tega pojma po gradbeni zakonodaji ter da zato skladišče spada med prepovedano gradnjo, upnik torej ne more uspeti.

26. Sodišče prve stopnje je glede na upnikov delni uspeh s predlogom za izvršbo (dolžnik je v nasprotju s poravnavo postavljeno tendo namreč umaknil šele po prejemu sklepa o izvršbi) in glede na dolžnikov uspeh z ugovorom (glede ostalih upnikovih zahtev) po izvedenem medsebojnem pobotanju nastalih stroškov odločilo tudi, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka. Pritožba ta del odločitve napada le pavšalno, višje sodišče pa jo ob uradnem preizkusu sprejema kot pravilno.

27. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep III Ip 3570/2015 z dne 2. 12. 2015, na katerega se je sklicevalo že sodišče prve stopnje. 2 Prim. npr. VSL sklep II Ip 2434/2012 z dne 19. 9. 2012. 3 Po 25. točki 3. člena Gradbenega zakona (GZ) je objekt stavba, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta. Po 1. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, ki je veljal v času sklenitve sodne poravnave, pa je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z grajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami.