Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno metodo (ločenega upoštevanja uspeha po temelju in višini zahtevka) uporabiti predvsem v primerih, kjer so zaradi izvajanja dokazov nastali relevantni stroški tako glede temelja kot višine zahtevka, ki pa jih je nosila ista (npr. tožeča) stranka. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5. 10. 2020 odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni iz naslova nepremoženjske škode plačati 28.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek (za plačilo dodatnih 26.258,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode) pa je zavrnilo (II. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh iz naslova premoženjske škode plačati 1.322,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka); višji tožbeni zahtevek (za plačilo dodatnih 3.692,57 EUR odškodnine iz naslova premoženjske škode ter pripadajoče zamudne obresti) pa je zavrnilo (IV. točka izreka), - da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper II. in V. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njegovem mnenju sodišče ni bilo dovolj skrbno pri presoji razmerja med zahtevano in plačano odškodnino. Sam je s pravočasnimi pripombami (vloga z dne 8. 6. 2020) na komisijsko izvedeniško mnenje opozoril, da izvedenec ni odgovoril ali sta fibula in tibija zraščeni ter kako je to vplivalo na njegovo nadaljnje življenje, prav tako, da naknadna dokumentacija (izvid z dne 6. 3. 2019, 20. 3. 2019 in nadaljnji o stresnem zlomu) ni bila pregledana. Izvedenec se je komaj na naroku seznanil s to dokumentacijo in ni podal odgovorov na ključno vprašanje, ali je bilo zdravljenje zaključeno dne 9. 6. 2015, nadalje, kako ta naknadni stresni zlom vpliva na zatrjevano škodo kot posledico prometne nesreče in ali je zaradi tega obseg bolečin, neprijetnosti ter trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti drugačen ali ne. Sodišče naj bi zadevo prenaglo zaključilo, pri čemer je nekritično sledilo mnenju izvedenca, da ne potrebuje časa za dodatni razmislek. V 30. točki obrazložitve sodbe je sodišče ugotovilo, da je stresni zlom posledica nezgode, a tega zloma v nadaljnjih razlogih sodbe ni upoštevalo. Ni pojasnjeno, kako je ta zlom tožniku povzročil nadaljnje neprijetnosti zaradi zdravljenja, ali je to pomenilo večji obseg domače pomoči in ali spremeni oceno o trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Poudarja, da bolečin ni trpel samo do leta 2015, kot je to zapisal izvedenec A. A., ampak tudi kasneje, saj ga ob obremenitvi noge močno boli, nenazadnje pa je zaradi obremenitev počila tudi kost. Pritožba opozarja na neskladnost oziroma nekonsistentnost v sodbi. Po eni strani naj bi sodišče ugotovilo, da naj bi se tožnik lahko ukvarjal s športom (točka 76), na drugih mestih pa, da je utrpel stresni zlom zaradi preobremenitev. Če torej takšne obremenitve povzročijo stresni zlom, potem je tožnikova izpoved (in trditev), da je prikrajšan pri športu, resnična. Izvedenec, ki se je na naroku v naglici seznanil z dokumentacijo, tega ni pojasnil. Tožnik graja odmerjeno odškodnino - zlasti pri utrpljenih telesnih bolečinah, kjer je znesek 10.000,00 EUR odločno nerealen (sklicuje se na zadevo II Ips 214/2002, kjer naj bi sodišče za primerljivo poškodbo za utrpljene bolečine prisodilo 13 povprečnih plač, kar znaša 23.546,64 EUR). Sodišče naj bi pri tej škodni postavki neutemeljeno odstopilo do usklajene sodne prakse, ki prisoja med 9 in 15 plač za bolečine v primerljivih srednjih hudih zadevah. Prav tako ni podatka, kako je stresni zlom vplival na tožnikov nadaljnji strah zaradi izida zdravljenja, in oceno o trajni nezmožnosti kolikor toliko normalnega funkcioniranja. Sodišče se (točka 42) tega vprašanja ni dotaknilo. Tudi sicer se tožnik ne strinja z zaključkom sodišča (in izvedenca), da je njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj blago (stopnja 1 oziroma 5 do 24%). Oviran je pri navezavi socialnih stikov, koncentraciji, sposobnosti, učenja, nadalje pri gibanju, večja obremenitev pa mu povzroči kar ponovni (stresni) zlom noge. V nadaljevanju izpostavlja, kaj je sodišče glede njegove skaženosti zapisalo v 37 točki obrazložitve, kot tudi česa v tem oziru ni upoštevalo. Prisojeni znesek 2.000,00 EUR naj bi bil prenizek, saj ne gre zgolj za neprijetne občutke, ki povzročijo poglede in pozornost okolice, zaradi katerih je tožnika sram. Pri oceni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi sodišče vsaj dvakrat prekoračilo meje svojega znanja in poseglo v vprašanja, ki terjajo strokovno (izvedensko) obravnavo. Tako je v 61. točki samo (brez opore izvedenca dr. B. B.) diskvalificiralo izvid psihiatra ZD za študente, češ da je svoje mnenje oprl na tožnikova zavajajoča mnenja. Neskladje bi lahko pojasnil samo izvedenec dr. B. B., ki pa je ocenil, da ne pozna metode s katero je lečeči psihiater podal mnenje in zato mnenja ni potrdil niti ovrgel. Če je nezgoda vplivala na oblikovanje dokončne tožnikove osebnostne strukture, ne da bi privedla do bolezni, potem je za ugotavljanje tovrstnih osebnostnih primanjkljajev pravi strokovnjak psiholog in ne psihiater. Stališče sodišča, da lahko psihiater odloči, ali je potrebno sodelovanje psihologa, bi pomenilo, da ima psihiater znanje psihologije, da lahko presodi, kaj bi lahko psiholog ugotovil. Če so psihologi tako v postopku svetovanja kot v kasnejšem postopku usmerjanja izobraževanja s prilagoditvami enoznačno ugotovili, da je tožnik utrpel posledice na učnem in prilagoditvenem področju ter da potrebuje pomoč, potem ni sprejemljivo, da sodišče samo sklepa, da bi, če bi komisija potrebovala psihologa, tega sama postavila. Ker je tožnik od samega začetka predlagal izvedenca psihološko-psihiatrične stroke, ni nobenega razloga, da bi se sodišče zadovoljilo z mnenjem psihiatra in tožniku onemogočilo, da v okviru svoje dispozicije pravočasno predlaga potrditev svojih navedb z izvedencem psihologom. Sodišče mora odločiti o tem, katerim dokaznim predlogom bo ugodilo, in za zavrnitev psihologa nima nobenega razloga, še posebej, ker listine izkazujejo obširne težave tožnika na učnem področju. Za popolno ugotovitev pravilnega dejanskega stanja bi bilo potrebno dopolniti tako travmatološki del mnenja (posledice stresnega zloma) in postaviti izvedenca psihologa, ki lahko sodeluje že v okviru postavljene komisije. Odločitev sodišča, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, iz razloga ker je tožnik uspel s polovico zahtevka, je nepravilna. Pritožba izpostavlja odločitev tega sodišča II Cp 1770/2014, kjer je bilo, ker je bila terjatev sporna tako po temelju kot višini, izpostavljena zahteva po ločenemu ovrednotenju uspeha strank po temelju in po višini. Poudarja, da so bili štirje naroki potrebni za ugotavljanje temelja. Sodišče bi mu zato moralo odmeriti najmanj 75% stroškov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode (v zvezi s katero se je lahko oprlo na ugotovitve obeh izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ... ), ki jo je zaradi škodnega dogodka dne 3. 11. 2014 utrpel tožnik, slednjemu prisodilo ustrezen znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ1), svojo odločitev v tem oziru pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike (to je iz naslova nevšečnosti tekom zdravljenja in telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti), upoštevaje skupno prisojeni znesek pa tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode. Zato pritožbeni očitek (za katerega tožnik sicer navaja, da niti ne gre za pritožbeni razlog) o premajhni skrbnosti sodišča pri presoji razmerja med zahtevano in plačano2 odškodnino, ni prepričljiv.

6. Ni moč slediti pritožnikovemu navajanju, da se v postopku postavljeni izvedenec ni opredelil do njegovih trditev o zraščenosti kosti fibule in tibije3 ter da naknadna dokumentacija glede stresnega zloma ni bila pregledana. Izvedenec travmatološke stroke dr. A. A. se je namreč ob zaslišanju na naroku dne 23. 9. 2020 opredelil tako do okoliščine zraslosti (zraščenosti) obeh omenjenih kosti kot tudi do posledic, ki jih je ta imela (ima) za tožnika.4 Kakor v nadaljevanju omenja sama pritožba, se je izvedenec res šele na naroku seznanil s tožnikovimi izvidi z dne 6. 3. 2019 in dne 20. 3. 2019 (glej priloge A55 – A57), ki pa jih je takrat pregledal in se do njihove vsebine opredelil (pri čemer ni navajal, da bi za odgovore na (v zvezi z njimi) postavljena vprašanja potreboval dodatni čas ali da bi moral karkoli dodatno preverjati5). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 30. točko obrazložitve) pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnikov stresni zlom (iz marca 2019) upoštevalo kot posledico obravnavanega škodnega dogodka oziroma pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem; v zvezi s tveganjem za ponovno poškodovanje (pri prostočasnih aktivnosti) pa (očitno) tudi v okviru ocene tožnikovega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (glej 80. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).6 Na drugi strani je pritožbeno izpostavljanje, da izvedenec v zvezi z dokumentacijo, s katere se je seznanil na naroku, ni odgovoril na vprašanja, kako naj bi stresni zlom vplival na zaključke o trajanju zdravljenja in obsegu utrpljene nepremoženjske škode (po posameznih škodnih postavkah7) in ali je bil zaradi njega potreben večji obseg domače pomoči, brezpredmetno, saj tožnik v tem pogledu ni podal nobenih konkretnih trditev (in ni navajal/ne navaja, da jih (sam) ni mogel),8 niti ni razvidno, da bi izvedencu travmatologu ob zaslišanju dne 23. 9. 2020 v tem oziru podal (kakršnokoli) vprašanje. Iz istega razloga je nebistven nadaljnji očitek o opustitvi dopolnitve mnenja s strani omenjenega izvedenca.9 Ob tem tudi ni razvidno, da bi tožnik (kot to sicer navaja v pritožbi) na naroku dne 23. 9. 2020 to grajal oziroma dopolnitev mnenja s strani izvedenca travmatologa (jasno) uveljavljal (glej 4. stran zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 23. 9. 2020).10

7. Neutemeljen je nadalje očitek, da naj bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s stresnim zlomom (obremenitvami) in zmanjšanjem tožnikovih življenjskih aktivnosti na področju športa protislovne (neskladne). Omenjeno sodišče je v 80. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ob (temeljni) ugotovitvi, da tožnik (zaradi blage okrnjenosti funkcioniranja zlasti pri prostočasnih aktivnostih) brez tveganja za zadobitev ponovnih poškodb11 ni sposoben izvajati aktivnosti, ki zahtevajo nemoteno funkcijo obeh spodnjih okončin; sklicujoč se na (dodatna) pojasnila v postopku zaslišanega izvedenca pa izpostavilo še, da naj bi se tožnik kljub omenjeni trajni posledici objektivno lahko rekreativno, z majhno učinkovitostjo in krajši čas, ukvarjal tudi s kolektivnimi športi, da pa ni sposoben za aktiven šport s treningi (česar pa ni počel niti pred nezgodo). V teh zaključkih sodišča ni nobenega protislovja (neskladja). Na drugi strani pa je tožnikovo vztrajanje, da naj bi bil pri športu prikrajšan (očitno) v celoti, (upoštevaje izvedenčevo pojasnilo) neprepričljivo, njegovo poudarjanje, da bi bilo potrebno ugotoviti, katere obremenitve so povzročile stresni zlom in se jim mora izogibati, pa brezpredmetno. Slednji namreč nobenih konkretnih trditev, ki so pogoj za izvajanje (kakršnihkoli) dokazov, ni podal,12 prav tako ni razvidno, da bi izvedencu A. A. ob zaslišanju dne 23. 9. 2020 v tem oziru podal (kakršnokoli) vprašanje. Enako velja za pritožbeni očitek, češ da ni podatka, kako naj bi stresni zlom vplival na tožnikov nadaljnji strah zaradi izida zdravljenja in oceno o trajni (ne)zmožnosti normalnega funkcioniranja. Presplošno (in posledično neprepričljivo) je tudi nasprotovanje oceni izvedencev (na katero se je naslonilo tudi sodišče prve stopnje – glej 80. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je skupno trajno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka blago, in sicer naj bi šlo za oceno s stopnjo 1 oziroma odstotkom od 5 do 24. Ob tem, da so tovrstne opredelitve13 pri ugotavljanju obsega utrpljene nepremoženjske škode (iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti) oziroma določanju primerne odškodnine zanjo (same za sebe) nebistvene,14 je v konkretnem primeru bolj pomembno to, da jim tožnik (češ da je bil upoštevan prenizek odstotek15) nasprotuje zgolj s posplošenim in neizkazanim zatrjevanjem, da naj bi bil oviran pri navezavi socialnih stikov, koncentraciji in učenju. Okoliščino, da pri njem obstaja blaga okrnjenost funkcioniranja (zlasti) pri prostočasnih aktivnostih (in sicer zaradi tveganja, da bo utrpel ponovne poškodbe), pa je v okviru svojih zaključkov in prisoji odškodnine iz tega naslova (20.000,00 EUR) ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje (glej 80. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično neprepričljivo izzveni tudi pritožbeno zatrjevanje primernosti z njegove strani (iz tega naslova) zahtevane odškodnine (23.000,00 EUR).

8. Upoštevaje predhodno navedeno nobenega pomisleka ne poraja niti pritožbeno poudarjanje, da naj bi bil iz naslova utrpljenih telesnih bolečin s strani sodišča prve stopnje prisojen znesek odškodnine (10.000,00 EUR) bistveno prenizek.16 Pritožnik sodišču prve stopnje očita odstop od usklajene sodne prakse, ki naj bi (kot trdi) prisojala 9 – 15 povprečnih plač za bolečine v primerljivih srednjih zadevah, česar pa ustrezno ne konkretizira. V tem oziru se sklicuje sicer na odločitev Vrhovnega sodišča RS, izdano v zadevi II Ips 214/2002, a ne uspe pojasniti, v čem naj bi obstajala relevantna primerljivost s konkretno (obravnavano) zadevo, neustrezno (neprepričljivo) pojasnjena pa je tudi trditev o neprimerljivosti iz tega naslova prisojenih zneskov.17 Za presojo utemeljenosti pritožbenih očitkov o (ne)ustreznosti s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine je poleg primerljivosti utrpljenih poškodb18 enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v judikatnem primeru (na katerega se pritožba sklicuje) ugotovljen. V tem pogledu (torej glede primerljivosti/podobnosti utrpljene nepremoženjske škode - konkretno telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem - ugotovljene v obravnavanem kot tudi v postopku, na katerega se judikat, ki ga omenja, nanaša) pritožba ne poda nobenih (potrebnih) konkretnih trditev.

9. Pritožnik svoj očitek, da naj bi mu sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo prenizek znesek (2.000,00 EUR), utemeljuje z (relativno obširnim) pojasnjevanjem, kako naj bi ga (upoštevaje njegovo mladost) izgled poškodovane noge oviral pri navezovanju stikov z dekleti (česar naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo). Te trditve ne le, da niso izkazane, ampak so prvenstveno (pritožbeno) nove (prvi odstavek 337. člena ZPP19) in že zato neupoštevne.

10. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov odločilo, da ne bo sledilo tožnikovemu predlogu po postavitvi (tudi) izvedenca (kliničnega) psihologa. Omenjeno sodišče je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo izpostavilo, da bi (glede na svojo strokovno usposobljenost) člani postavljene Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, če bi ugotovili, da je to potrebno, sami opozorili na dejstvo, da je potrebno glede zastavljene naloge (konkretno glede vprašanja, ali je in kakšno kognitivno škodo tožnik utrpel v posledici nezgode) angažirati še kakšnega drugega specialista (konkretno (kliničnega) psihologa). Da v tem primeru ne zgolj za logično (oziroma izkustveno) sklepanje sodišča prve stopnje, izhaja tudi iz pojasnila izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., ki je v okviru (sestavi) omenjene komisije sodeloval pri izdelavi mnenja. Slednji je namreč ob svojem zaslišanju na naroku dne 23. 9. 2020 pojasnil, da je lahko na vsa zastavljena vprašanja (odrejeno izvedeniško delo) odgovoril (opravil) na podlagi svojega strokovnega (to je psihiatričnega) znanja, izrecno pa navedel tudi, da bi lahko, če bi bilo to v konkretnem primeru potrebno (pa ni bilo), predlagal pritegnitev (kliničnega) psihologa.20 Zakaj omenjeni strokovnjak tovrstne ocene (torej ali je zastavljena naloga presegala okvire njegovega znanja in posegla na področje drugega strokovnjaka) ne bi mogel podati, pritožba, ki to sicer zatrjuje, ne uspe prepričljivo pojasniti. Njena (sama za sebe nebistvena) primerjava z okoliščino, da je moč na isti (pravno relevantni) pojav gledati z vidika različnih pravnih področij, zatrjevanje, da civilni sodnik ne more ocenjevati, ali je kazenski postopek (ne)potreben,21 kot tudi sklicevanje na spletno stran ZZZS, na kateri naj bi bila pojasnjena razlika med psihologom in psihiatrom,22 namreč takšnih (prepričljivih) razlogov ne predstavlja. Sodišče prve stopnje torej ni (zgolj) samo zaključilo (kot to očita pritožba), da bi komisija23 pritegnila psihologa, če bi ocenila, da je to potrebno, niti se ni brez razloga zadovoljilo »le« z mnenjem psihiatra in (hkrati) ni sledilo tožnikovemu predlogu po angažiranju psihologa.24 Ker je na vsa za to zadevo relevantna vprašanja lahko odgovoril izvedenec psihiatrične stroke, ne drži niti (nekonkretizirana) trditev, da se je sodišče prve stopnje zapletlo, ker naj bi samo presojalo razlike med mnenjem izvedenca psihiatra in predhodna (ob prejšnjih pregledih) izdelana mnenja psihologov (psihiatrov). Omenjeno sodišče je nadalje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi (pritožba pa temu ustrezno/konkretno ne ugovarja), da je tožnika najprej res obravnavala klinična psihologinja na Centru za otroke in mladostnike, ki pa naj bi ocenila, da bi moral obravnavo njegovih težav prevzeti zdravnik psihiater, zaradi česar je bil slednji v nadaljevanju (glede istih težav) tudi obravnavan s strani psihiatra. Upoštevaje navedeno kot tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, podano v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki ji pritožba prav tako ustrezno/konkretno ne oporeka), da je bilo pri obravnavani tožnika s strani Centra za mladostnike bistveno njegovo takratno stanje, vzroki pa manj relevantni oziroma da je bila (pravno)relevantna zveza z nezgodo povsem nepomembna,25 neprepričljivo izzveni (tudi sicer neustrezno konkretizirano) pritožbeno omenjanje ugotovitev psihologov oziroma drugih strokovnjakov (Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše), ki so tožnika obravnavali pred to pravdo (oziroma izven nje).

11. Tožnik stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje s sklicevanjem na sklep tega sodišča II Cp 1770/2014, v katerem je bilo poudarjeno, da je potrebno zaradi okoliščine, ker je bila vtoževana (odškodninska) terjatev sporna tako po temelju kot višini, stroške postopka odmeriti po metodi ločenega ovrednotenja po temelju in višini (končni uspeh pa predstavlja njuno aritmetično sredino). Čeprav je (kot izpostavlja tudi prej omenjeni sklep) takšna sodna praksa v podobnih primerih, pa le-te ni moč samodejno uporabiti v vseh primerih, v katerih sta bila sporna tako temelj kot višina vtoževane terjatve. Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno omenjeno metodo (ločenega upoštevanja) uporabiti predvsem v primerih, kjer so zaradi izvajanja dokazov nastali relevantni stroški tako glede temelja kot višine zahtevka, ki pa jih je nosila ista (npr. tožeča) stranka.26 V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. Kot izhaja iz 124. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo odločitev (da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške) utemeljilo z okoliščinama (tem ugotovitvam pritožba ustrezno ne oporeka27), da je tožeča stranka uspela s približno polovico svojega tožbenega zahtevka ter da sta imeli pravdni stranki približno podobne stroške, saj naj bi vsaka od njiju plačala stroške za enega od izvedencev.28 V primerih, kadar so stroški postopka relativno enakomerno povezani z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po temelju in višini,29 hkrati pa so stroški30 strank (približno) podobni, po mnenju tega sodišča metode ločenega obravnavanja ni moč uporabiti.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (II. in V. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

13. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Natančneje prisojeno. 3 Očitek, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kako naj bi ta okoliščina vplivala na tožnikovo nadaljnje življenje, je neprepričljiv, saj ni razvidno, da bi tožnik izvedencu (dr. A. A.), ki se je do narave ugotovljene zraščenosti obeh kosti ob zaslišanju dne 23. 9. 2020 (precej obširno) opredelil, v tem oziru podal vprašanje, ali da bi ugovarjal, da se izvedenec do česarkoli (v zvezi s tem) ni opredelil. 4 Češ da bi to lahko bil (z določenim odstotkom verjetnosti/verjeten) razlog za tožnikov kasnejši stresni zlom oziroma frakturo (glej predvsem strani 12 – 16 prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2020 oziroma 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 5 Neprepričljivo je zato pritožbeno navajanje, da je sodišče zadevo prenaglo zaključilo in nekritično sledilo izvedencu, da ne potrebuje časa za dodatni razmislek. 6 Očitek sodišču prve stopnje, da omenjenega zloma pri ugotavljanje obsega nepremoženjske škode ni upoštevalo, tako ne drži. 7 To je ocene o telesnih bolečinah in neprijetnostih zaradi zdravljena ter iz naslova (duševnih bolečin zaradi) trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. 8 Glej npr. njegovo tretjo pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2019, v kateri se je začel sklicevati na predmetni zlom in predložil izvide (v prilogah A55 – A57). 9 Kar velja tudi za njegovo nekonkretizirano (pritožbeno) navajanje (vztrajanje), da naj bi telesne bolečin trpel dlje, kot je to ugotovil omenjeni izvedenec. 10 Jasno je ugovarjal »zgolj« zaradi opustitve dopolnitve mnenja s postavitvijo izvedenca psihološke stroke. 11 Gre za zaključek, ki je očitno povezan z ugotovitvami sodišča (oziroma izvedenca) o utrpljenem stresnem zlomu (in razlogih zanj). 12 Niti ni zatrjeval, da jih (sam) ni mogel. 13 V konkretnem primeru je bila s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja uporabljena Mednarodna klasifikacija funkcioniranja Svetovne zdravstvene organizacije (glej mnenje z dne 10. 4. 2020). 14 Tako je npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 247/2015 z dne 5. 11. 2015 poudarilo, da predstavlja Fischerjev sistem (razvrščanja poškodb v šest temeljnih skupin glede na težo poškodbe) le okvirni pripomoček, ki sodiščem pomaga pri iskanju in primerjavi podobnih primerov in odmeri denarne odškodnine. 15 Ne(po)jasn(jen)o je (tudi) v tem oziru podano pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi glede na primerljivo sodno prakso 1% zmanjšanje življenjskih aktivnosti v konkretnem primeru znašalo od 1.200,00 do 1.500,00 EUR (in da naj bi bil tožnikov zahtevek v višini 23.000,00 EUR povsem primeren). 16 Brezpredmetno je pritožnikovo navajanje, da bolečin ni trpel samo do leta 2015, kot naj bi zapisal izvedenec, ampak tudi kasneje. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na izvedenčeve ugotovitve (glej predvsem 17. in 18. stran izvedenskega mnenja z dne 10. 4. 2020), v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (med drugim) navedlo, da je tožnik občasne bolečine lahke intenzitete trpel tudi po zaključenem zdravljenju (junij 2015), pri poskusu športnih aktivnosti tudi srednje hude bolečine, po tem obdobju pa še vedno občasno trpi lahke bolečine (in sicer v primerih, ki so v sodbi našteti). Predhodno navedeno je omenjeno sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova nato tudi upoštevalo (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 17 V obravnavanem primeru je bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR oziroma za vso utrpljeno nepremoženjsko škodo (skupni) znesek 35.000,00 EUR, v zadevi, na katero se sklicuje pritožba (II Ips 214/2002), pa je bila oškodovancu za telesne bolečine prisojena tolarska protivrednost 6.259,39 EUR (to je znesek 1.500.000,00 SIT) oziroma za vso utrpljeno nepremoženjsko škodo tolarska protivrednost zneska 15.857,13 EUR (to je znesek 3.800.000,00 SIT). 18 V konkretnem primeru je tožnik utrpel poškodbo gležnja oziroma stopala, v zadevi II Ips 214/2002 pa je tožnica utrpela večiverni prelom desne golenice in mečnice ter vtisni zlom platoja desne golenice (že v tem osnovnem pogledu ne gre za »popolno« primerljivost). 19 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 20 Glej predvsem 10. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2020 oziroma 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 V konkretnem primeru ne gre za vprašanje izvedbe različnih postopkov, ampak ali je izvedenec psihiater sposoben (sam) presoditi, ali s strani sodišča zastavljena naloga (vprašanja) presega(jo) okvire njegovega (hkrati specialističnega kot tudi splošnega medicinskega) znanja. 22 Kar je (samo za sebe) premalo (glej tudi predhodno sprotno opombo te sodbe). 23 Ki si nalog/vprašanj (kot pravilno ugotavlja pritožba) ne odreja sama, ampak to stori sodišče. 24 Prav tako je v okviru 61. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (prepričljivo) pojasnilo, zakaj je izvidu psihiatra Zdravstvenega doma za študente (priloga A46) podelilo manjšo težo (ni pa ga diskvalificiralo, kot to trdi pritožba) oziroma zakaj je tožnikove izjave/navajanja (na katerih (predvsem) naj bi izvid temeljil) opredelilo (vsaj kot) delno (čeprav v bistvenem delu) zavajajoče. Pritožba tem konkretnim razlogom (sploh) ne oporeka. Okoliščina, da se izvedenec B. B., iz razloga ker mu uporabljene metode niso bile znane, ob zaslišanju na naroku dne 23. 9. 2020 do teh izven pravde pridobljenih mnenj (izvidov) ni mogel (vsebinsko) opredeliti, je za presojo pravilnosti prej omenjenih (pritožbeno izpostavljenih) zaključkov (ugotovitev) sodišča prve stopnje nebistveno (glej tudi v 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe s strani sodišča prve stopnje povzeto vsebino izvedenskega mnenja oziroma 23. in 24. stran izvedenskega mnenja z dne 10. 4. 2020). Zakaj je manjšo težo (nebistvenost) pripisalo posameznim dokumentom Centra za mladostnike, je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na pojasnilo dr. B. B. (in ne sklicujoč se na lastno »poznavanje psihološko psihiatrične stroke«, kot to navaja pritožnik) pojasnilo v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (tem razlogom pritožba prav tako ustrezno/konkretno ne oporeka). 25 Glej tudi ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma zaključke izvedenskega mnenja navedene v 70. in 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki jih pritožba prav tako ustrezno/konkretno ne izpodbija). 26 Da bi šlo za takšno situacijo, iz VSL sklepa II Cp 1770/2014 z dne 16. 7. 2014 ni razvidno. 27 Pritožnik izpostavlja le, da so bili za ugotavljanje temelja potrebni štirje naroki, česar ustrezno (stroškovno) ne konkretizira. 28 In sicer ena (to je tožena stranka) za izvedenca, ki je bil postavljen v zvezi z ugotavljanjem temelja, druga (to je tožeča) pa izvedenca v zvezi z višino tožbenega zahtevka. 29 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018. 30 Npr. stroški izvedenin.