Jedro

Višina P+1+M predstavlja oblikovni element. Gre torej za lastnost, ki je vidna, zato je v omenjenem členu predpisano višino treba razumeti kot element objekta v delu, ki se razteza nad zemeljsko površino. Če klet v določbi, ki določa višino stavbe ni posebej omenjena, v tem primeru to še ne pomeni, da gradnja kleti kot posebne etaže pod zemeljskim površjem ni dovoljena.

Soglasja se izdajajo v drugih upravnih postopkih pred za to pristojnimi organi in so kot taka predmet preizkusa s pravnimi sredstvi v tem postopku in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izvedenec je bil postavljen zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti posega z vidika pozidanosti, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.d., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo sedmih petstanovanjskih objektov in garažnega objekta v kletni etaži na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... ter pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da se zemljišča posega nahajajo v območju J6/S9-v, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Jesenice za Občino Žirovnica (Uradni list RS, št. 5/06 in naslednji; v nadaljevanju PUP). Upravni organ pojasnjuje, da je v skladu z napotilom pritožbenega organa iz odločbe z dne 21. 5. 2010, s katerim je odpravil prejšnjo zavrnilno prvostopenjsko odločbo z dne 10. 3. 2010, tudi v ponovljenem postopku uporabil PUP, kakršen je veljal pred zadnjo spremembo in ugotovil, da je predlagana gradnja v skladu z njegovimi določbami.

Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo spremenil v izreku glede poglavja „Značilne absolutne in relativne višinske kote“, v preostalem delu pa je pritožbe tožnikov zavrnil. Glede uporabe PUP navaja, da je prvostopenjski organ zaradi spremembe prostorskega akta v letu 2009 po presoji, da načrtovana gradnja ni v skladu s spremenjenim predpisom, 10. 3. 2010 zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. V pritožbenem postopku pa je drugostopenjski organ zavzel drugačno stališče in naložil, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku upoštevati, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja vložena 10. 9. 2008, zaradi česar bi bilo treba upoštevati določbe prejšnjega odloka, saj kolikor bi bilo treba glede na vsebino sodbe tega sodišča I U 908/2009 z dne 22. 10. 2009 investitorju izdati gradbeno dovoljenje že ob prvi odločitvi, potem mu ta pravica ne more biti odvzeta iz razloga, ker je med celotnim postopkom začel veljati spremenjeni predpis. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje tudi na stališče v komentarju ZUP, Inštitut za javno upravo, 2004, stran 58. Po tem stališču varstvo pravic in pravnih koristi stranke zahteva, da se tudi v ponovljenem postopku uporablja predpis, ki je v veljal v času prvega odločanja. Stranka namreč ne sme izgubiti pravice zato, ker je prvostopenjski organ zahtevek nezakonito zavrnil, v času ponovnega odločanja pa predpis ne velja več ali je spremenjen.

Nadalje pritožbeni organ poudarja, da je bilo v postopku na prvi stopnji, ponovljenem po izdaji sodbe I U 908/2009, z izvedencem ugotovljeno, da gre za gradnjo sedmih ločenih stanovanjskih objektov in garaže kot samostojnega objekta. S tem mnenjem so se stranski udeleženci seznanili, vendar drugačnega mnenja niso predložili. Glede na tako ugotovitev izvedenca pa je bila v zadevi spoštovana določba 8. člena PUP, v katerem v območjih za stanovanja (S) zazidana površina stanovanjskih objektov ne sme presegati 180 m2. V istem členu je med drugim določeno, da je v stanovanjskem objektu lahko največ 5 stanovanj, kar je bilo prav tako upoštevano. Poleg navedenega pritožbeni organ podrobno razlaga skladnost projekta s 14. členom PUP glede višine načrtovanih objektov in s tem v zvezi razlogov za spremembo gradbenega dovoljenja glede višinskih kot, opredeljuje se glede geodetskega načrta – kote slemen s prikazom oblike streh, ki so ga predložili tožniki in ga šteje za pritožbeno novoto. Tudi sicer pa ta dokaz ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Nadalje navaja razloge v zvezi z dopustnostjo podkletitve objektov, glede zadostnih odmikov po 31. členu PUP, glede potrebnih parkirišč, ki so v celoti pod nivojem terena, pri čemer so glede njihovega števila upoštevane določbe 32. člena PUP in 3. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, glede brežin, ki so ozelenjene in urejene brez podpornih zidov, ter glede kulturno varstvenega soglasja.

Pritožbeni organ tudi poudarja, da pritožniki ne morejo uspeti z ugovori, ki izražajo nestrinjanje s pogoji gradnje, ki je dovoljena na podlagi določb prostorskega akta in je utemeljena s strokovnimi rešitvami in izdanimi soglasji. Prizadetim sosedom je bil status stranke v postopku priznan zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi, zato spremembe življenjskih pogojev niso razlog, s katerimi bi pritožniki lahko uspeli v postopku. Navedeno zato ocenjuje kot njihov dejanski interes.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo. V obširni tožbi med drugim opozarjajo, da je investitor 26. 3. 2009 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo šestih petstanovanjskih objektov na istih zemljiščih in na podlagi istega PGD. Po mnenju tožnikov gre za isto upravno zadevo, o kateri ne moreta teči dva upravna postopka hkrati. V zadevi tudi ni bil uporaben veljavni PUP s spremembo, ki je začela vejati 30. 6. 2009, čeprav je upravni organ pri odločanju vezan na predpise, ki veljajo v času odločanja. Ne glede na to, kateri PUP se uporabi, pa v nobenem primeru ni dovoljena gradnja garažnega objekta kot samostojnega objekta, saj 8. člen natančno določa, kateri objekti oz. dejavnosti so dopustne v ureditveni enoti vas (v). Ne strinjajo se niti s stališčem MOP glede uporabe starega PUP, saj investitorju že ob prvi odločitvi ne bi bilo mogoče izdati gradbenega dovoljenja. Oporekajo tudi uporabi obvezne razlage PUP (Uradni list RS, št. 9/09), da se šteje kot višina objektov le višina nad terenom oz. nad koto pritličja. Po 28. členu PUP je namreč dovoljena le višina P+1+M, torej podkletitev objektov ni dovoljena. V tožbi so navedena tudi razmišljanja o tem, kdaj upravni organ ni vezan na odločitve sodišč pri ponovnem odločanju. V zvezi s postavitvijo izvedenca v postopku menijo, da je bila pri tem kršena določba 3. odstavka 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se niso mogli izjaviti o tem, kdo naj bo izvedenec. Prav tako niso bili vključeni v postopek imenovanja izdelovalca strokovnega mnenja (izdelovalec ... d.o.o.), ki je podal strokovno mnenje o skladnosti predvidene gradnje z vidika 14. člena PUP. Nadalje opozarjajo, da PGD ni v skladu s 26. in 27. členom Uredbe o prostorskem redu Slovenije, da ni bil predložen elaborat za zunanjo ureditev, ugovarjajo pa tudi skici zunanje ureditve, kjer da je premalo površin za mirni promet – parkirna mesta. Zahtevata se namreč najmanj dve parkirni mesti na eno stanovanje. Nesprejemljivo je, da je lokacija predlaganih parkirnih mest v neposredni bližini bivalnih prostorov stranke v postopku, zaradi česar bo izpostavljena nadpovprečno velikemu hrupu, prekomernemu osvetljevanju in onesnaževanju z izpušnimi plini, kar bo ogrožalo zdravje njene družine. Soglasje Občine Žirovnica v zvezi s prometno ureditvijo dovoza in odvoza materiala na gradbišče med gradnjo je v nasprotju z veljavno zakonodajo Po njihovem mnenju je sporno tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj (v nadaljevanju ZVKD). Opozarjajo, da so bili v postopek prvič povabljeni v juniju in juliju 2010, sporen pa je tudi način vodenja upravnega postopka, saj upravni organ ni postopal po 67. členu ZUP, ker je investitor nekatere listine v spis vložil šele nekaj dni pred ustno obravnavo. Iz spisne dokumentacije namreč ne izhajajo njegove prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, ki bi opravičevale tako dolg postopek. Menijo še, da so bile nezakonite tudi odločbe, izdane pred 26. 7. 2010, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 66. člena ZGO-1 o predloženem dokazilu glede plačanih dajatev, ki jih določa zakon. Predlagajo, naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi že odločilo s sodbo I U 908/2009 z dne 22. 10. 2009. V takratni izpodbijani prvostopenjski odločbi z dne 10. 10. 2008 je upravni organ med drugim zavzel stališče, s katerim se investitor ni strinjal, da zaradi načina gradnje vseh sedem stanovanjskih objektov predstavlja en objekt, zato se njihova zazidana površina sešteva. Ker presega 180 m2, je to v nasprotju z 8. členom takrat veljavnega PUP. Sodišče se je torej s spornim vprašanjem – ali gre za enega ali za več objektov – ukvarjalo zaradi določbe PUP, veljavne v času odločanja na prvi stopnji. Zato je v sodbi, s katero je ugodilo investitorjevi tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo v delu, ki se je nanašal na novogradnjo sedmih petstanovanjskih objektov in garažnega objekta v kletni etaži, ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek, upravnemu organu pa naložilo, da v ponovljenem postopku v zvezi s tem vprašanjem postavi izvedenca gradbene stroke. Ker je torej zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe presojalo le z vidika določb PUP, veljavnih v času njene izdaje, je treba tudi naložitev dokazovanja z izvedencem razlagati v povezavi s temi določbami. To pa ne pomeni, da se je sodišče na ta način kakorkoli opredelilo do morebitne uporabe v tem času že spremenjenih določb PUP v ponovljenem postopku na prvi stopnji.

Kot je razvidno iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe in to ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v upravne spise, je upravni organ v ponovljenem postopku sicer postavil izvedenca gradbene stroke, nato pa je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, saj je v času odločanja že veljala sprememba PUP (Uradni list RS, št. 49/09), na podlagi katere je ugotovil, da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Po ponovni investitorjevi pritožbi je drugostopenjski organ z odločbo z dne 21. 5. 2010 odpravil prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, da naj upravni organ prve stopnje pri odločanju uporabi materialni predpis pred zadnjo spremembo iz razlogov, ki jih navaja v tej odločbi. Sodišče ugotavlja, da drugostopenjski organ tudi v svoji tokratni odločbi pojasnjuje razloge, zakaj je upravni organ v izpodbijani odločbi pravilno uporabil določbe PUP pred zadnjo spremembo. V zvezi s tem sodišče le dodaja, da je bil PUP spremenjen tudi v 28. členu, ki določa, da v ureditveni enoti vas (v), kamor sodijo tudi zemljišča načrtovanega posega, kar v zadevi ni sporno, v novo zgrajenem stanovanjskem objektu dopušča maksimalno 3 stanovanja, pred to spremembo pa je bilo dopustnih maksimalno 5 stanovanj, torej toliko, kot jih imajo tudi stanovanjski objekti, za katere je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je iz obrazložitve sporne odločbe razvidno, da so v zadnje ponovljenem postopku kot stranski udeleženci v njem sodelovali tudi tožniki, in sicer kot lastniki nepremičnin v območju za določitev strank, prikazanem v projektni dokumentaciji, med drugim zemljišč parc. št. 1139/1, 1139/2, 1129/2, 1129/5, 1129/6 k.o. ... V zvezi z omenjenimi zemljišči so v izreku izpodbijane odločbe navedeni tudi odmiki načrtovanih objektov od njih, pri čemer je najmanjši odmik v razdalji 4,2 m določen od zemljišča parc. št. 1139/1, ostali so večji. Glede odmikov je v obrazložitvi navedeno, da bo zunanji zid posameznega objekta od mej sosednjih zemljišč oddaljen več kot polovico višine objekta (merjeno od terena do kapi), ki znaša 2,75 m, kar je v skladu z 31. členom PUP.

Po 1. odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Tožniki, ki so v obravnavanem postopku sodelovali kot stranski udeleženci, lahko torej v njem uspešno ščitijo le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin iz območja za določitev strank in kot lastniki nepremičnin, ki imajo na podlagi že omenjene določbe PUP pravico zahtevati zadostno oddaljenost načrtovanih objektov od meja svojih nepremičnin. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Gre npr. za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanje oz. na njihove nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (npr. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji), za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej ipd. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njihov pravno zavarovani položaj lastnikov omenjenih nepremičnin, lahko preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja (enako stališče tudi v sodbi tega sodišča I U 2171/2009). Če te vzročne zveze ni, morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranskih udeležencev, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Slednji namreč v 1. odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Vse navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da tožniki ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (1. odstavek 45. člena ZUP, 4. odstavek 229. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po 3. odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila vlade, kadar ta ugotovi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa (2. odstavek 18. člena ZUS-1). Kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je predviden tudi državni pravobranilec (3. odstavek istega člena).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Pri tem ni mogoče izključiti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora to iz predpisa nedvomno izhajati, kot to velja v obravnavanem primeru za lego objektov, ki mora biti taka, da je zadoščeno zahtevi 31. člena PUP po odmiku objekta od sosednjih nepremičnin. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da tožniki z očitki o nepravilni uporabi PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom, veljavnim tako v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (med drugim o nedopustni gradnji garažnega objekta kot samostojnega objekta, o nedovoljenosti podkletitve po PUP iz leta 2007) kot v času izdaje izpodbijane odločbe (po spremenjenem 8. členu PUP v letu 2009 so v novozgrajenem stanovanjskem objektu lahko največ 3 stanovanja), ne zatrjujejo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi. Iz teh ugovorov kaj takega ne izhaja, niti tožniki tega v tožbi ne zatrjujejo. Kot rečeno, je presoja teh vprašanj umeščena v okvir varovanja javnih koristi oz. interesov, kar nenazadnje potrjujejo tudi tožniki, ko v zvezi z očitanimi nepravilnostmi v II. točki tožbe (2. odstavek na 9. strani) navajajo, da s takim ravnanjem upravnega organa ni bila zagotovljena zaščita javnih koristi in da je očitno prevladal investitorjev interes. Enak pomen pripisujejo tudi svojim očitkom o kršitvi v letu 2009 spremenjenega 8. člena PUP, ki na vseh območjih z oznako S dovoljuje višino objektov nad koto pritličja 9 m, kar da v zadevi ni bilo upoštevano. Tudi v tem primeru naj bi bilo po njihovem bistveno kršeno načelo zaščite javnih koristi (10. stran tožbe). Zakaj naj bi ta kršitev prizadela tudi individualne interese ostalih strank v postopku – katerih in kako –, pa v tožbi ni pojasnjeno.

Glede na navedeno v zvezi z vprašanjem o dovoljenosti gradnje kleti z vidika uporabljenega 28. člena PUP (pred spremembami v letu 2009), na katerega se tožniki pri tem vprašanju med drugim sklicujejo, sodišče le pojasnjuje, da je v tem členu za stanovanjske objekte v ureditveni enoti vas (v) v zvezi z njihovim oblikovanjem predpisana višina največ P+1+M, kjer je pritličje pri vhodu največ 30 cm nad terenom, kolenčni zid pa visok največ 40 cm. Višina P+1+M torej predstavlja oblikovni element, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa je „oblika“ videz, ki ga ima stvar v prostoru. Gre torej za lastnost, ki je vidna, zato je v omenjenem členu predpisano višino treba razumeti kot element objekta v delu, ki se razteza nad zemeljsko površino. Če klet v določbi, ki določa višino stavbe ni posebej omenjena, v tem primeru to še ne pomeni, da gradnja kleti kot posebne etaže pod zemeljskim površjem ni dovoljena. Drugačen bi bil položaj v primeru, ko bi prostorski akt predpisoval etažnost, kleti pa pri tem ne bi navedel, zato njena gradnja ne bi bila dovoljena. Šele s spremembami 28. člena PUP v letu 2009 je bila višina objekta izenačena z njegovo etažnostjo oz. je iz določb razvidno, da sta pojma uporabljena kot sinonima, čeprav pomeni etažnost del stavbe med dvema stropoma. V omenjenem členu je bilo namreč določeno, da za oblikovanje stanovanjskih objektov velja višina največ K+P+1+M, v nadaljevanju za etažnost K+P+M določa posebne pogoje, za kletno etažo pa tudi, da ne sme presegati tlorisa objekta. Isti člen glede garaž (odločba ostaja enaka tudi po spremembah v letu 2009) prepoveduje le postavljanje lahkih montažnih (plastičnih, pločevinastih, platnenih) garaž, ne pa garaž na splošno, kot to menijo tožniki.

Nadalje so neupoštevne tudi trditve, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni v skladu s 26. in 27. členom Uredbe o prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 122/04 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Predmet njenega urejanja so pravila za urejanje prostora (1. člen). Ta se uporabljajo za prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine, za določanje osnovne in podrobne namenske rabe prostora, meril in pogojev za urejanje prostora v strateških in izvedbenih prostorskih aktih na regionalni in lokalni ravni ter za določanje lokacijskih pogojev za umeščanje prostorskih ureditev ter načrtovanj in graditev objektov, nadalje se uporabljajo za pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskih rešitev /.../ in za pripravo poenotenih in strokovno utemeljenih prostorskih aktov (2. člen).

Gre torej za pravila, ki jih morajo med drugim upoštevati občine pri prostorskem načrtovanju in pri sprejemanju svojih prostorskih predpisov, v skladu s katerimi morajo investitorji nato pripraviti svoje PGD. Med tovrstna pravila sodijo tudi pravila za načrtovanje in graditev objektov (1. odstavek 3. člena), ki pa se upoštevajo pri pripravi prostorskih aktov (1. odstavek 4. člena, 86. člen in naslednji). To pomeni, da določbe oz. pravila iz Uredbe niso neposredno uporabljive pri izdelavi PGD, ampak se morajo ta pravila odraziti pri prostorskem načrtovanju in predpisih s tega področja. Zato je s tega vidika neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moral biti PGD neposredno v skladu z omenjenima členoma Uredbe, med drugim, da bi bila gradnja novih 35 stanovanj možna le po predhodni celoviti proučitvi sprejemljivosti in zmogljivosti prostora glede na urbanistične, morfološke, socialne, kulturne, okoljske in dediščinske značilnosti območja.

Sodišče tudi glede ugovorov, da v postopku ni bil predložen elaborat zunanje ureditve in da je v skici zunanje ureditve premalo površin za parkirna mesta, ugotavlja, da iz tožbe ni razvidno, da bi tožniki z njimi zasledovali varstvo katere od svojih pravnih koristi. Povsem pavšalna in neizkazana pa je trditev, da je lokacija predlaganih parkirnih mest v neposredni bližini bivalnih prostorov stranke v postopku, zaradi česar bo izpostavljena nadpovprečnemu velikemu hrupu, prekomernemu osvetljevanju in onesnaževanju z izpušnimi vplivi. Tožniki, čeprav vlagajo skupno tožbo, so namreč v upravnem postopku sodelovali vsak zase kot samostojni stranski udeleženci, zato lahko v postopku uspejo le s konkretiziranimi ugovori, ki so osebno, to je individualno opredeljeni, ne pa v smislu generalne opredelitve „stranke v postopku“, ki da ima v neposredni bližini bivalne prostore. Na ravni gole trditve ostaja tudi sklicevanje na nadpovprečne vplive, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu ne moreta biti niti sporni soglasji Občine Žirovnica in ZVKD. Po 3. točki 1. odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. Upravni organ torej ni dolžan preizkušati njihove pravilnosti in zakonitosti, saj se soglasja izdajajo v drugih upravnih postopkih pred za to pristojnimi organi in so kot taka predmet preizkusa s pravnimi sredstvi v tem postopku in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Nadalje so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da bi morali tožniki kot sosedi – mejaši dati soglasje k bodoči izvedbi brežin/opornih zidov. Izdano gradbeno dovoljenje se namreč na gradnjo opornih zidov ne nanaša – v izreku je v točki „zunanja ureditev“ izrecno navedeno, da so brežine urejene brez podpornih zidov.

Glede na navedeno tožniki ne zatrjujejo in ne izkazujejo okoliščin, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerimi bi bilo poseženo v osebne, na predpis oprte koristi posameznega od njih. Tožbeni očitki so zato neupoštevni, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, pri čemer tožniki tudi ne trdijo, da je bila kršena določba 31. člena PUP, uveljavljena s spremembami PUP v letu 2007 (Uradni list RS, št. 43/07), ki določa odmik stanovanjskih objektov od mej sosednjih (njihovih) zemljišč in v katero s spremembo PUP v letu 2009 ni bilo poseženo.

Poleg navedenega tožniki uveljavljajo tudi kršitev procesne pravice iz 3. odstavka 190. člena ZUP, ki določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Sodišče je v omenjeni sodbi I U 2171/2009 zavzelo tudi stališče, da ima stranski udeleženec v skladu s 3. odstavkom 43. člena ZUP v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Ta določba pomeni, da stranski udeleženec glede na predhodne odstavke istega člena procesne pravice in dolžnosti izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča neutemeljena zahteva tožnikov, da bi morali imeti v postopku možnost, da se izjavijo o tem, kdo naj bo izvedenec. Iz obrazložitev obeh upravnih aktov je razvidno, da je bil izvedenec ... postavljen zaradi ugotavljanja, ali gre v obravnavanem primeru za gradnjo ločenih objektov ali za gradnjo enega objekta, saj je bilo s tem povezano vprašanje dopustne pozidanosti zemljišča v obsegu iz 8. člena uporabljenega PUP, ki glede območij za stanovanja (S), kamor sodijo tudi zemljišča posega in to v zadevi ni sporno, določa, da so v njih dopustni posegi za v nadaljevanju naštete dejavnosti, med drugim za stanovanja, s tem da zazidana površina stanovanjskih objektov ne presega 180 m2. To pomeni, da je bil omenjeni izvedenec postavljen zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti posega z vidika pozidanosti, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca. Tudi sicer kršitev 3. odstavka 190. člena ZUP v 2. odstavku 237. člena ZUP ni opredeljena kot absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zato ima lahko le naravo relativne bistvene kršitve. Pri taki kršitvi, če naj bo upoštevana, pa je treba ugotavljati, ali je oz. bi lahko vplivala na odločitev. Tega vpliva pa tožniki očitani opustitvi upravnega organa ne pripisujejo oz. ga v tožbi ne zatrjujejo.

Vse navedeno velja tudi glede mnenja izdelovalca ... iz maja 2010, ki ga je upravni organ pridobil v drugem upravnem postopku, vodenem na podlagi zahteve istega investitorja za pridobitev gradbenega dovoljenja za šest večstanovanjskih objektov, in na katerega je oprl ugotovitve, da je v zadevi izpolnjen pogoj iz 14. člena PUP, po katerem je treba pri določanju višine objektov poleg predpisanih dopustnih višin za posamezne vrste objektov upoštevati tudi vertikalni gabarit naselja oz. zaselka, tako da novi objekti po višini ne izstopajo iz celotne podobe naselja oz. zaselka. Pri tem sodišče le dodaja, da s tem ko je upravni organ prve stopnje kot dokaz za izpolnjevanja tega pogoja uporabil strokovno mnenje, pridobljeno v drugem upravnem postopku, ni izvedel dokaza z izvedencem, ampak je šlo za uporabo tega mnenja kot listine. Zato je tudi v tem pogledu sklicevanje na kršitev 3. odstavka 190. člena ZUP neutemeljeno.

Tožniki upravnemu organu očitajo tudi vodenje dveh upravnih postopkov o isti upravni zadevi. Navajajo, da je investitor 10. 9. 2008 vložil zahtevo za gradnjo sedmih petstanovanjskih in garažnega objekta (ta je predmet obravnave v tem postopku), nato pa 26. 3. 2009 še zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo šestih petstanovanjskih objektov na istih zemljiščih in na podlagi istega PGD.

Po mnenju sodišča v tem primeru ne gre za isto upravno zadevo, saj glede na različen obseg načrtovane gradnje, za katero se zahteva gradbeno dovoljenje v enem in drugem postopku, ni mogoče govoriti o identičnosti zahtevkov. Tudi sicer bi moral upravni organ v nasprotnem primeru, to je ob predpostavki, da bi šlo res za odločanje o enaki zahtevi, zavreči zahtevo v kasneje začetem in ne v obravnavanem upravnem postopku. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ namreč najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek.

Ker tožniki niti z ostalimi tožbenimi navedbami ne zatrjujejo, da izpodbijani upravni akt posega v njihovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.