Jedro

Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ločiti je treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi – da je torej protipravno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tožnik je v letu 2000 pričel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki pa mu jih tožena stranka ni priznala. Šele v sodnem postopku mu je bila priznana invalidnost III. kategorije od 16. 1. 2000 dalje. Sodišče je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke, ko je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pomeni protipravnega ravnanja. Odločitev tožene stranke je temeljila na strokovno utemeljenih mnenjih invalidskih komisij. V kasnejšem sodnem postopku je šlo le za drugačno presojo dejstev in dokazov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in tako hude kršitve, da bi se štelo njegovo dejanje, postopanje in odločitve za arbitrarno in samovoljno. Ravnanje tožene stranke oziroma njenih organov ne predstavlja krivdnega ravnanja in prekršitve tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delu v danih okoliščinah.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožena stranka pri odločanju ni zagrešila strokovne napake. Ne gre zgolj za drugačno presojo, če tožena stranka izda odločbo, da pri tožniku ne obstoji invalidnost, ker že ob nastopu dela ni imel zdravstvene zmožnosti za delo. Tožnik ves čas postopka pri toženi stranki in v sodnem postopku zatrjuje, da je bil sposoben za delo, ker je to sposobnost dovolj predhodno ugotovil zdravnik medicine dela, prometa in športa. Zato je zahteva po zdravniškem spričevalu sicer zakonita, vendar v konkretnih ugotovljenih okoliščinah v socialnem sporu Ps 893/2001 (Ps 2579/2007) ni bila strokovno utemeljena. Tožena stranka bi morala z ustrezno mero skrbnosti ugotoviti nepotrebnost takšnega spričevala. Ob pravilni uporabi materialnega prava so zato irelevantne ugotovitve sodišča druge stopnje, da je tožena stranka svoje stališče oprla na mnenje invalidske komisije, ki je organ tožene stranke za ugotavljanje dejanskega stanja. Ali je ob že izvedenem pregledu potreben ponoven pregled, pa ne pomeni ugotavljanja dejanskega stanja, temveč uporabo materialnega prava. Tožena stranka je zakrivila dolgotrajen postopek in škodno stanje pri tožniku s tem, ko nikoli ni preverila trditev tožnika, temveč se je sklicevala na ugotovitve invalidske komisije kot edino merodajne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog osebnega zdravnika tožnika v letu 2000. Tožena stranka je zahtevo zavrnila z dokončno odločbo št. I-5038704 z dne 12. 6. 2001 v zvezi z odločbo št. I-5038704 z dne 22. 9. 2000. V postopkih odločanja o pravicah zavarovancev iz invalidskega zavarovanja, dajejo (strokovna) izvedenska mnenja invalidske komisije(261. člen ZPIZ-1). Ta mnenja so dejanska podlaga za odločitev pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) o tem, ali zavarovanec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje zahtevane pravice. Druga zdravstvena dokumentacija, vključno z izvidi in mnenji, izdanimi v zvezi s preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev, so le listine, ki jih invalidske komisije (lahko) upoštevajo pri izdaji mnenja v invalidskem postopku. Sodno varstvo pravic se zagotavlja pred socialnim sodiščem v sporu polne jurisdikcije, v katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 252. člena ZPIZ-1 in 61. člen ZDSS-1).

7. Delovno in socialno sodišče je s pravnomočno sodbo Ps 2597/2007 z dne 18. 1. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 219/2008 z dne 17. 4. 2008 (prilogi A4 in A5) odločbi tožene stranke odpravilo in ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 26. 1. 2000 dalje. Kot dejansko podlago za tako odločitev je sodišče upoštevalo predvsem mnenje sodnega izvedenca o vplivu bolezni na delovno zmožnost tožnika. Gre za povsem običajen postopek, ko je odločitev o pravici iz invalidskega zavarovanja odvisna od strokovnih mnenj izvedenskih organov tožene stranke in/ali s strani sodišča postavljenih izvedencev. Le sodni postopek je (pre)dolgo trajal. 8. Tožnik je svoj odškodninski zahtevek utemeljeval s tem, da mu je zaradi ravnanja tožene stranke (nepriznanja invalidnosti) nastala škoda, ker se brez tega ni mogel zaposliti. Že tako izhodišče je nesprejemljivo. Invalidnost pomeni spremenjeno oziroma zmanjšano delovno zmožnost in pomeni praviloma oviro za zaposlitev, ne pa pogoja za zaposlitev.

9. Tožnikov odškodninski zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala (pravno priznana) škoda, če ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev ali organov tožene stranke, ki so odločali o tožnikovi pravici, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Nezakonitosti (in nepravilnosti) dokončnih odločb tožene stranke ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost tožene stranke po ZOR oziroma OZ. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da pojma protipravnosti ravnanja delavca oz. organa tožene stranke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost tudi ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Ločiti je tudi treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi – da je torej protipravno. Ker morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti vse štiri zgoraj navedene temeljne predpostavke podane kumulativno, v predmetni zadevi pa tožnik ni dokazal niti prve od njih, je bil njegov odškodninski zahtevek že iz tega razloga materialnopravno pravilno zavrnjen. Tudi v primeru, da bi tožnik dokazal nastanek (pravno priznane) škode ter obstoj vzročne zveze, odškodninska odgovornost tožene stranke ne bi bila podana.

10. Nenazadnje pa je revizija tudi nerazumljiva, ko se sklicuje na to, da je bil tožnik sposoben za delo, zaradi česar naj bi bila zahteva po „zdravniškem spričevalu“ strokovno neutemeljena oz. nepotrebna. Sklicuje se na socialni spor Ps 893/2001 (Ps 2579/2007). Sodba sodišča prve stopnje v zadevi Ps 893/2001 je bila v enem od predhodnih postopkov za priznanje pravice iz naslova invalidnosti razveljavljena, v zadevi Ps 2579/2007 pa o zahtevi po „zdravniškem spričevalu“ ni govora. Še zlasti ne o tem, da bi imela nepredložitev takega spričevala ali njegova vsebina kakršenkoli vpliv na odločitev sodišča o tem, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost. 11. V postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kolikor v skladu s 3. členom tega zakona postopek za uveljavljanje pravic ni posebej urejen v ZPIZ-1. Le ta v 261. členu glede ugotavljanja invalidnosti in odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja določa sodelovanje invalidskih komisij, kot posebnih strokovnih izvedenskih organov tožene stranke. Izvedenskih mnenj invalidskih komisij v sodnem postopku ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, vendar niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva, ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP).

12. Tožena stranka se je pri odločitvi zavrnitvi zahteve tožnika za priznanje invalidnosti pravilno (lahko) oprla na mnenje invalidskih komisij. Ta mnenja so se v kasnejšem sodnem postopku upoštevala kot listinski dokazi, ki jih je sodišče skupaj z drugo medicinsko dokumentacijo presojalo tudi s pomočjo sodnega izvedenca.

13. Ker revizijski razlog ni podan in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).