Jedro

Čeprav so bile v sodnem postopku zavrnilne odločbe toženca odpravljene in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo lažje delovno mesto, ni podana odškodninska odgovornost toženca za zatrjevano premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker mu ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti in da je napravil strokovno napako. Zavrnilne odločbe so temeljile na izvedenskih mnenjih invalidskih komisij, le-ta pa na razpoložljivi medicinskih in delovni dokumentaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 192.612,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 18. dne v mesecu s pričetkom od 18. 1. 2006 dalje z zaključkom od 18. 12. 2010 dalje do plačila ter mu v bodoče od 1. 1. 2011 izplačevati mesečno rento v neto znesku 4.260,75 EUR z zapadlostjo vsakega rentnega obroka vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, usklajeno za vsakokratni indeks rasti plač, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, mu priznati in obračunati pokojninsko dobo za čas od 18. 11. 2000 dalje v višini osnove 1.917,53 EUR mesečno, usklajeno z vsakokratno rastjo plač, mu od te osnove odvesti davke in druge prispevke ter jih izplačati na ustrezne podračune, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, mu plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe ter mu povrniti stroške postopka v 15 dneh po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da toženec pri odločanju ni zagrešil strokovne napake. Pri tem se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem stopnje skrbnosti, ki je potrebna pri njegovem delu. Toženec je strokovnjak, ki je dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kot to izhaja iz določila 2. odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Vprašanje, na katerega bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti v tej pravdi je, ali je toženec ravnal z zadostno mero skrbnosti pri izdaji izpodbijanih odločb. Zato je po nepotrebnem ugotavljalo zapletenost predhodnega socialnega spora, saj to vprašanje ni predmet te pravde. Očitek tožnika je bil, da toženec nikoli ni dovolj skrbno obravnaval tožnikovih pritožbenih navedb in njegovih izjav v postopku, ko mu je pojasnjeval, da je ugotovitev, da za svoje delo ni bil sposoben že ob nastopu dela 25. 5. 1998 napačna, saj je takrat opravil zdravstveni pregled in je bil za delo zmožen. Toženec izhaja iz napačnega stališča, da bi tožnik moral opraviti pregled pred zadnjim nastopom dela. Pri tožniku takšen pregled v skladu s Pravilnikom o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev, ni bil potreben. Poleg tega je bil tožnik že od leta 1994 dalje neprekinjeno zaposlen in je opravljal podobna dela. V konkretnem primeru ne gre zgolj za presojo posamičnih dejstev v postopku, temveč za sistematično ignoriranje navedb in predlaganih dokazov s strani tožnika. V zvezi s temi navedbami se sklicuje na dejstva ugotovljena v spisu opr. št. Ps 893/2001, opr. št. Ps 2597/2007 ter v zvezi z navedbo, da predlagani dokazi niso bili upoštevani, na spis opr. št. Ps 893/2001. Dejstvo je, da je toženec tožnika pozval k predložitvi zdravniškega spričevala o zdravniškem pregledu pred nastopom zadnjega dela. Tožencu je pojasnil, da zdravniškega spričevala z oceno delazmožnosti za zadnje delo nima in ga je opozoril na dejstvo, da to spričevalo ni potrebno, ker od prenehanja opravljanja zadnjega dela še ni preteklo eno leto. Odločanje toženca je bilo povsem arbitrarno. Ker so člani komisije menili, da tožnik že predhodno ni bil sposoben za svoje delo, ne more biti govora o invalidnosti. Če bi toženec ravnal s potrebno mero strokovne skrbnosti, bi že najkasneje v pritožbenem postopku odločil, da pri tožniku invalidnost obstoji, saj jo je na obstoj dejanskih okoliščin, to je nepotrebnost zdravniškega pregleda in s tem obstoj delazmožnosti ob nastopu dela, opozoril z dopisom. Tožnik dokazuje preostale predpostavke odškodninske odgovornosti, razen krivde. Da je v konkretnem primeru nastala škoda, da je podana vzročna zveza med škodo in ravnanjem toženca, da je škoda protipravna, saj je nastala s kršitvijo zakona, je tožnik zatrjeval. Listine v spisu zatrjevana dejstva tudi dokazujejo. Kako je ravnal toženec, zakaj je prišlo do opustitve dolžne skrbnosti pri reševanju predloga tožnikovega osebnega zdravnika, kljub navedbam tožnika, da je predhodna ocena delazmožnosti pred nastopom dela bila nepotrebna, pa toženec ni niti z besedo navedel. V postopku pred tožencem je ves čas navedeno samo mnenje invalidske komisije, kot edinega pomembnega organa. Toženec je ves postopek oprl zgolj in izključno samo na mnenje invalidske komisije. Ob pravilni uporabi določil 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih bi tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti zgolj, da se toženec ni uspel ekskulpirati odškodninske odgovornosti. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi po temelju, bi mu moralo ugoditi tudi po višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je tožnik zatrjeval, da mu je nastala materialna in nematerialna škoda, ker pri njem kategorija invalidnosti ni bila ugotovljena v postopku pred tožencem. Tožencu je očital, da je napravil strokovno napako in da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, malomarno in da ni želel preučiti zakonodaje.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 1. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) odgovarja zavarovancem za škodo, ki jo povzroči pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih tako po 1. odstavku 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki se je kot republiški predpis uporabljal do 31. 12. 2001, kot po 1. odstavku 148. člena OZ, ki velja od 1. 1. 2002. Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

Pravica do povračila škode, ki jo utrpi posameznik v zvezi z dejavnostjo državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, je opredeljena že v določbi 26. člena Ustave RS. Po navedeni ustavni določbi morajo biti za takšno pravico izpolnjene predpisane predpostavke iz določbe 154. člena ZOR oziroma 131. člena OZ. Gre za izkazanost opravljanja dejavnosti državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, vzročne zveze med kršitvijo dolžnosti in škodo, protipravnega ravnanja in krivde. V tej zvezi lahko stori protipravno ravnanje kdorkoli, ki mu je zaupano izvrševanje oblasti ali javnih pooblastil, pri čemer je odločilno, da mora priti do nastanka škode ob izvrševanju takšne službe ali dejavnosti. Vendar je potrebno pri presoji protipravnosti odgovoriti na vprašanje, ali gre za protipravnost v ožjem pomenu (to je za takšno ravnanje, ki nima podlage v zakonu) ali v širšem pomenu (to je za ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela oziroma službeni dolžnosti), pri čemer je potrebno še posebej upoštevati naravo dela državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil (tako Dunja Jadek – Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti, Podjetje in delo 6/99, stran 1292). Vsekakor predstavlja protipravno ravnanje pomembno vprašanje pri ugotavljanju pravice do povračila škode, pri čemer gre pri njegovi presoji za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej, vendar samo ob izkazanosti namerne opustitve določenega ravnanja ali očitno hude oziroma celo naklepne kršitve materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja oziroma neobstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost. Ta se skladno s pravili o trditvenem bremenu (določba 1. odstavka 7. člena, 1. odstavka 180. člena in 212. člena ZPP) in glede na trditveno podlago tožbe presoja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Pri tem je sicer res, da sta bili odločbi toženca št. ... z dne 12. 6. 2001 in št. ... z dne 22. 9. 2000 v sodnem postopku kot nepravilni odpravljeni, vendar to tudi po stališču pritožbenega sodišča, še ne pomeni protipravnosti toženčevega ravnanja. Šlo je le za drugačno presojo dejstev in dokazov, ki po stališču sodne prakse ne pomeni protipravnosti. V zvezi s tem elementom je v sklepu Up-200/00 z dne 11. 6. 2001 tudi Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da odgovornost države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost sodne odločbe izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave RS. Morebitnemu nepravilnemu odločanju, kar velja tudi za upravni postopek, je v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. Večinska sodna praksa pri tem stoji na stališču krivdne odškodninske odgovornosti in je potrebno ugotavljati krivdo osebe, ki je protipravno odločila oziroma ravnala. Kršitev prava mora biti dovolj huda in brez razlogov, torej mora iti za ravnanje, ki je samovoljno in arbitrarno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo mnenje invalidske komisije I. stopnje glede tožnikove delazmožnosti podano po opravljenem osebnem pregledu tožnika in ob ustrezni sestavi komisije glede na tožnikovo obolenje, saj je med drugim v njej sodeloval specialist ortoped, torej specialist, v katero specialnost je sodilo tožnikovo obolenje. Enako je specialist ortoped sodeloval v sestavi invalidske komisije II. stopnje, poleg tega pa še specialist medicine dela, prometa in športa, pristojen za ocenjevanje delazmožnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožencu ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti in da je napravil strokovno napako ter da ni želel proučiti zakonodaje. Ni mogoče očitati tožencu, da ni bil dovolj skrben s tem, ko je od tožnika zahteval predložitev zdravniškega spričevala, ampak celo nasprotno. Toženec je na ta način razčiščeval kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ob nastopu dela in kdaj je pri njem, glede na definicijo invalidnosti, prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do eventuelne invalidnosti. Sama odločitev toženca tudi ni temeljila na pomanjkanju zdravniškega spričevala, ampak na mnenjih invalidskih komisij. Te pa so mnenja o tožnikovi delazmožnosti podale na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki je izkazovala, da se je tožnik zdravil, pri katerih specialistih in s kakšnimi zdravstvenimi težavami in kakšno zdravstveno stanje so pri tožniku posamezni specialisti na pregledih ugotavljali. V mnenjih sta invalidski komisiji upoštevali vse predložene izvide in dokumentacijo in jih ustrezno obrazložili tako, da ne glede na to, da je bilo potem mnenje izvedenca, na katerem je temeljila odločitev v sodnem postopku, drugačno (sprva pa prvo mnenje povsem enako kot mnenje invalidske komisije prve stopnje).

Dolgotrajni postopek in veliko število pridobljenih izvedenskih mnenj in dopolnitev pa kaže ne samo na to, da je bilo potrebno ugotoviti, ali gre pri tožniku za takšne degenerativne spremembe, ki ga invalidizirajo, ampak tudi na to, da je šlo za takšna strokovna vprašanja, ki jih je bilo mogoče razlagati na različne načine tako, da se sodišče prve stopnje ni po nepotrebnem ukvarjalo tudi z vprašanjem glede zapletenosti in zahtevnosti primera, kot očita pritožba.

Nadalje tožencu ni mogoče očitati zadostne skrbnosti zato, ker naj ne bi upošteval tožnikovih navedb, da je odločitev o tem, da bi moral predložiti zdravniško spričevalo in opraviti preventivni pregled, napačno.

Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje prezrlo pravilo o dokaznem bremenu. V kolikor ena izmed predpostavk za ugotovitev odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, drugih predpostavk ni potrebno ugotavljati, saj morajo biti podane in izpolnjene kumulativno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožencu v nobenem primeru ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in tako hude kršitve, da bi se štelo njegovo dejanje, postopanje in odločitve arbitrarno ter samovoljno. Ravnanje toženca ne predstavlja krivdnega ravnanja in prekršitve tiste skrbnosti toženca ali njegovih organov, ki se zahteva pri delu v danih okoliščinah.

Invalidske komisije so izvedenski organi toženca, ki skladno z določbo 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) dajejo mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oziroma nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oziroma drugih zavarovančevih družinskih članov. Citirana določba daje podlago in hkrati nalaga tožencu, da v primerih, ko je sporna invalidnost ali drugo vprašanje navedeno v citirani določbi, zadevo predloži invalidski komisiji in na njeno mnenje opre svojo odločitev. V sodnem postopku pa takšno mnenje predstavlja javno listino, ki jo lahko stranka izpodbija in dokazuje nasprotno, kot je ugotovljeno v tej listini. Tako na primer lahko dokazuje nasprotno tudi glede potrebnega preventivnega pregleda in zdravniškega spričevala.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno krivdno ravnanje toženca oziroma prekršitve tiste skrbnosti toženca in njegovih organov, ki se zahteva pri delu pravne osebe ob danih okoliščinah v postopku ocenjevanja invalidnosti, drugih dejstev o morebitnem protipravnem ravnanju toženca pa tožnik niti ni zatrjeval. Ni natančno opredelil protipravnosti ravnanja toženca oziroma, v čem so protipravno ravnali njegovi zaposleni, ki so izdali odločbe o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zaradi navedenega je bilo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.