Jedro

V konkretni zadevi tožena stranka z umikom tožbe ni soglašala.

Privolitev tožene stranke je v takšni fazi postopka nujen pogoj za dopustnost umika. Ker torej privolitve tožene stranke ni bilo, delni umik tožbe ni dopusten, zato je moralo sodišče odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, kot da delnega umika ni bilo. Zaključek prvostopnega sodišča, da uveljavljanje istega zneska na drugi dejanski in pravni podlagi predstavlja objektivno spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. člena ZPP, je pravilen. Objektivna sprememba tožbe je namreč podana, če se spremeni tožbeni temelj, čeprav tožbeni predlog ostane isti. V tem primeru je namreč spremenjena istovetnost zahtevka, saj se zatrjuje druga materialna pravica.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

1.898.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta toženca po nasprotni tožbi dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 217.809,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na zahtevo tožečih strank odmerilo sodno takso za sodbo v znesku 17.100,00 SIT ter sodno takso za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT, skupaj 51.300,00 SIT.

Proti sodbi in sklepu se pritožujeta tožeči stranki. Tožnika izpodbijata sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njun tožbeni zahtevek (1. točka izreka sodbe) in glede odločitve o stroških postopka. Sodbo izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki presega znesek 949.320,50 SIT razveljavi, glede zneska

949.320,50 SIT z zahtevanimi obrestmi pa spremeni tako, da v tem obsegu tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o celotnem prvotno postavljenem tožbenem zahtevku v višini 1.898.641,00 SIT kljub temu, da sta 17.12.2004 zmanjšala tožbeni zahtevek in zahtevala le še plačilo zneska 949.320,50 SIT prekoračilo tožbeni zahtevek. Z nedovoljenim sojenjem preko zahtevka je kršilo načelo prostega razpolaganja z zahtevkom in načelo dispozitivnosti. Zmanjšanje tožbenega zahtevka ne predstavlja niti spremembe tožbe niti njenega delnega umika. Zato za zmanjšanje tožbenega zahtevka ni potrebna privolitev toženca. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s tistimi določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo spremembo tožbe, njen umik in privolitev toženca v umik tožbe. Pritožnika nadalje menita, da je stališče prvostopnega sodišča, da predstavlja uveljavljanje zahtevka na odškodninski in obogatitveni podlagi spremembo tožbe. Kljub temu, da je bilo v tožbi govora o ari, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku, ki je bil postavljen v tožbi, vsaj do 1/2 ugoditi na odškodninski ali obogatitveni podlagi, čeprav tožnika v tožbi nista navedla pravne podlage, česar tudi nista dolžna storiti. V tožbi, vloženi 9.1.1998, je v pretežni meri res govora o ari, saj je bilo o njej govora tudi v listinah, ki so bile podlaga za sestavo tožbe.

Vendar pa tožba vsebuje tudi druge trditve, ki utemeljujejo vsaj 1/2 prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev je namreč mogoče ugotoviti civilni delikt, katerega posledica je odškodninska odgovornost tistega, ki ga je zagrešil. Trditve v tožbi, da je tožena stranka prejela denarni znesek za nekaj, kar sploh ni pravno izvedljivo in kar je celo nedovoljeno, pa predstavljajo tudi podlago za obogatitveni zahtevek. S kasnejšimi tožbenimi trditvami, ki jih sodišče prve stopnje nepravilno opredeljuje kot spremembo tožbe, je tožeča stranka prvotne tožbene navedbe le še dopolnila.

Nikakor pa jih ni postavila povsem na novo ali celo prepozno, kot zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Prvi narok je bil namreč opravljen dne 7.9.2004, tožeča stranka pa je tožbene trditve dopolnila z vlogo z dne 6.9.2004, tedaj pravočasno in v skladu s tistimi določbami ZPP, ki določajo, do kdaj se sme dopolnjevati tožbene trditve in zanje ponuditi dokaze. Po mnenju pritožnikov njuna terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti in neupravičene obogatitve ni zastarala, saj so bile trditve o tem vsebovane že v tožbi, vloženi v letu 1998, kasnejša dopolnitev teh trditev pa ne pomeni spremembe tožbe, zato je bilo zastaranje pretrgano že

9.1.1998. Dejstvo, da je tožena stranka od tožeče stranke izvabila

10.000 tedanjih DEM pod pretvezo, da naj bi šlo za aro, ima morda celo vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bilo treba pri zastaranju uporabiti celo rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Tudi če bi bila točna trditev sodišča prve stopnje, da tožbene trditve niso vsebovane že v tožbi, pa se je tožbeni zahtevek dejansko nanašal na vrnitev tistega, kar je tožena stranka od tožeče stranke neutemeljeno prejela, kar pomeni, da je dne 9.1.1998 vložena tožba predstavljala dejanje tožnikov kot upnikov, s katerim se je zahtevalo plačilo terjatve. Tako dejanje pa po določbi 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pretrga zastaranje. Pritožnika sta zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj je po njenem mnenju neutemeljena. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in v odgovoru na pritožbo povzema nekatere razloge sodišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnika v pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse zahtrjujeta, da je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso v previsokem znesku, saj je v nasprotju z 2. členom ZPP sodilo preko postavljenega zahtevka.

Tožeča stranka je namreč na obravnavi dne 17.12.2004 zmanjšala tožbeni zahtevek in zahtevala le še plačilo zneska 949.320,50 SIT, zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso le od navedenega zneska, ki prestavlja vrednost spora in ne od prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Če bi sodišče odločalo le o zahtevku, ki je bil ob zaključku sojenja še predmet obravnave, bi po izračunu tožeče stranke znašala sodna taksa za sodbo 15.200,00 SIT, za pritožbo pa 30.400,00 SIT. Pritožnika sta zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, sodba in sklep ter postopek na prvi stopnji pa niso obremenjeni s kršitvami absolutne narave. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, za svojo odločitev je navedlo jasne in logične razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne določbe, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede na posamezne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo proti sodbi pritožnikoma pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je odločalo o celotnem zahtevku, postavljenem s tožbo, kljub poznejšemu delnemu umiku tožbe, da je pravilno uporabilo procesne določbe o umiku tožbe in spremembi tožbe, pravilno je povzelo vsebino tožbe in pravilno zaključilo, da sta zahtevka po spremenjeni tožbi zastarala.

Tožnika sta s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 20.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, kar naj bi predstavljalo znesek dvojne are, ki sta jo dne

7.8.1997 v višini 10.000 DEM izplačala toženi stranki. Nato sta tožbo popravila in zahtevala plačilo zneska 1.898.641,00 SIT z obrestmi od

5.1.1998 dalje, kolikor je znašala tolarska protivrednost 20.000 DEM na dan 5.1.1998. Takšna tožba je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor na tožbo in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, ker je plačano aro takoj izročila prodajalcu nepremičnine, ki sta jo tožnika nameravala kupiti. Tožnika sta šele na zadnji obravnavi dne

17.12.2004 delno umaknila tožbo in sicer za polovico prvotno toženega zneska, saj sta zahtevala le še izplačani znesek 10.000 DEM, kar v tolarski protivrednosti na dan 5.1.1998 znaša 949.320,50 SIT. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 188. člena ZPP lahko tožeča stranka umakne tožbo ali del tožbe brez privolitve tožene stranke preden se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, pozneje pa vse do konca glavne obravnave, vendar le s soglasjem tožene stranke, kot to odloča 2. odst. 188. člena ZPP. V konkretni zadevi tožena stranka z umikom tožbe ni soglašala. Privolitev tožene stranke je v takšni fazi postopka nujen pogoj za dopustnost umika. Ker torej privolitve tožene stranke ni bilo, delni umik tožbe ni dopusten, zato je moralo sodišče odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, kot da delnega umika ni bilo. Zato so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo in s tem kršilo načelo dispozitivnosti ter prostega razpolaganja z zahtevkom, s čimer je kršilo določilo 1. odst. 2. člena ZPP, neutemeljene.

Iz tožbenih navedb je sodišče prve stopnje pravilno povzelo dejansko podlago spora, ki je bila nedvomno vrnitev dvojne are. Dejanskih trditev v tožbi ni mogoče interpretirati kot konkretnega dejanskega stanu civilnega delikta ali neupravičene obogatitve, saj mora v primeru odškodninskega zahtevka dejanska podlaga obsegati vse elemente civilnega delikta, v primeru neupravičene obogatitve pa dejstvo prikrajšanja in okoriščanja na drugi strani. Ničesar od navedenega v navedbah tožbe ni mogoče zaslediti, saj je v njej govora le o ari in vrnitvi dvojne are, ker do sklenitve pogodbe ni prišlo po krivdi tožene stranke. Sodišče pri odločitvi res ni vezano na pravno podlago, opredeljeno v tožbi, vezano pa je na dejansko podlago tožbe.

Tožnika sta šele v pripravljalni vlogi, vloženi 7.9.2004 zahtevala plačilo istega zneska tudi iz naslova neupravičene obogatitve in odškodninske odgovornosti. Zaključek prvostopnega sodišča, da uveljavljanje istega zneska na drugi dejanski in pravni podlagi predstavlja objektivno spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. člena ZPP, je pravilen. Objektivna sprememba tožbe je namreč podana, če se spremeni tožbeni temelj, čeprav tožbeni predlog ostane isti. V tem primeru je namreč spremenjena istovetnost zahtevka, saj se zatrjuje druga materialna pravica. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe na podlagi določila 1. odst. 185. člena ZPP dopustilo. Z zahtevkom po spremenjeni tožbi veljajo vsi materialnopravni in formalnopravni učinki vložitve oziroma vročitve tožbe posebej in neodvisno od prvotnega zahtevka. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje zahtevka po spremenjeni tožbi, je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilno, da sta tako odškodninski kot obogatitveni zahtevek zastarala, saj sta tožnika znesek 10.000 DEM izročila toženi stranki

7.8.1997, plačilo odškodnine oziroma vrnitev zneska iz naslova neupravičene obogatitve pa sta zahtevala šele 7.9.2004, ko je zastaralni rok že zdavnaj potekel. Vložitev tožbe dne 9.1.1998 pomeni pretrganje zastaranja le za zahtevek po vrnitvi dvojne are. Nikakor pa ni mogoče tega dejstva razlagati tako kot izhaja iz trditev v pritožbi, da naj bi v letu 1998 vložena tožba v smislu 388. člena ZOR pretrgala zastaranje tudi za zahtevka, postavljena v letu 2004 po spremenjeni tožbi. Namigovanje pritožnikov, da naj bi imelo ravnanje tožene stranke, ko je od tožnikov prevzela 10.000 DEM pod pretvezo, da gre za aro, morda celo znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bilo treba pri zastaranju uporabiti rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona v smislu 377. člena ZOR, predstavlja pritožbeno novoto, ki je ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnika niti ne zatrjujeta, da teh dejstev brez svoje krivde nista mogla navesti do konca glavne obravnave.

Glede na že obrazloženo stališče pritožbenega sodišča v zvezi z nedopustnim umikom dela tožbe je jasno, da je neutemeljena tudi pritožba proti sklepu o odmeri sodne takse za sodbo v znesku

17.100,00 SIT in za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zaradi nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe odločalo o zahtevku v višini 1.898.640,25 SIT in ne v višini

949.320,00 SIT, kot trdita tožnika. Sodišče prve stopnje pa je glede na vrednost spora 1.898.640,25 SIT z izpodbijanim sklepom pravilno odmerilo sodno takso za sodbo in pritožbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, saj je le izrazila svoje strinjanje z odločitvijo prvostopnega sodišča, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. člen ZPP), zato te stroške tožena stranka nosi sama.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo

353. člena ZPP in določbo 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.