Jedro

Toženec ni kršil avtorske pravice, posebej ne namerno, zato tožniku dolguje le preostanek avtorskega honorarja po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, ne pa tudi zahtevane civilne kazni.

Navedbo podatka o bruto honorarju izvajalcev je toženec upravičeno zavrnil s sklicevanjem na poslovno skrivnost, sploh ker ne gre za zakonsko obveznost. Tožnik je po 76. členu ZDDV-1 zavezanec za plačilo tega davka, ki ga je v okviru svojih storitev upravičen obračunati uporabniku storitev. Sodišče prve stopnje bi zato skupnemu znesku nadomestila avtorskega honorarja moralo prišteti še 8,5 % DDV.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 50,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 do plačila, v 15 dneh.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve preostalih 2.377,79 EUR z obrestmi in glede stroškov postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati 418,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 dalje, zahtevek za plačilo 2.427,96 EUR z obrestmi pa je zavrnilo. Nato je odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 524,90 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe. Predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih trditev. Tožniku tako ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem, hkrati pa se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Poudarja, da toženec za nobenega od izvedenih koncertov ni pridobil tožnikovega dovoljenja, kar predstavlja kršitev avtorske pravice. Pogoji iz 4. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 morajo biti izpolnjeni kumulativno, toženec pa tožniku ni posredoval podatkov o bruto honorarju izvajalcev. Tarifa res predpisuje alternativno metodo odmere nadomestila, vendar izbira ni prepuščena uporabniku, zato je ta dolžan sporočiti vse predpisane podatke, ki služijo za odmero honorarja. Tožnik je bil prisiljen uporabiti drugo osnovo za izračun, zato je bil odmerjen nižji avtorski honorar, toženec pa obogaten. Toženec, ki se ukvarja z organizacijo raznih prireditev, je brez dvoma vedel za svojo dolžnost, torej je ravnal namerno. Niti nespornega dela avtorskega honorarja ni plačal pravočasno, ampak šele leto in pol po izvedenih koncertih. Odločitev o zavrnitvi zahtevane civilne kazni nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse. Poleg tega sodišče ni odločilo o zahtevku za plačilo 8,5 % DDV, čeprav toženec, ki je davčni zavezanec, te svoje obveznosti v postopku ni zanikal. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da zakon ne določa dolžnosti posredovanja finančnih podatkov in da tudi po ustaljeni sodni praksi posredovanje podatka o bruto honorarjih izvajalcev ni nujno za izračun nadomestila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri tem pa ni spregledalo nobene pomembne tožnikove trditve. Sodbo je tako vsekakor mogoče preizkusiti in tudi tožnikova pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej nista podani.

6. Materialnopravno pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni kršil avtorske pravice, posebej ne namerno, zato tožniku dolguje le preostanek avtorskega honorarja po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/1998), ne pa tudi zahtevane civilne kazni. V nasprotju s pritožbenimi očitki je toženec izpolnil predpisane pogoje iz 4. člena navedenega pravilnika, saj je tožniku prijavil vse prireditve pred njihovo izvedbo, po njej pa mu je posredoval tudi osnove za obračun avtorskega honorarja za posamezno prireditev in spored izvedenih del. Navedbo podatka o bruto honorarju izvajalcev je toženec upravičeno zavrnil s sklicevanjem na poslovno skrivnost, sploh ker ne gre za zakonsko obveznost, kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Drugačno stališče v zadevi, ki jo omenja pritožba (I Cpg 890/2013), je v sodni praksi osamljeno. Tožnikova trditev, da bi bilo dolgovano nadomestilo, izračunano na podlagi podatka o bruto honorarju izvajalcev, sicer višje, pa tudi ni dokazana. Za obravnavani primer je bistveno, da toženec ni zamolčal ali zanikal uporabe avtorskih del in da ni nasprotoval obveznosti plačila avtorskega honorarja oziroma nadomestila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za namerno kršitev avtorske pravice, ki bi opravičevala civilno kazen. Dolgovano nadomestilo je bilo, čeprav z zamudo, vendarle plačano več kot leto dni pred vložitvijo tožbe, preostanek dolga pa ni bil poravnan le zaradi spora med pravdnima strankama o uporabi tarife. Stališče izpodbijane sodbe je skladno z novejšo ustaljeno sodno prakso, na katero se sklicuje toženec v odgovoru na pritožbo in je tožniku znana. Tožnik torej drugačne odločitve glede višine zahtevanega nadomestila in glede plačila civilne kazni ne more doseči. 7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo DDV od prisojenega nadomestila. Tožnik je po 76. členu Zakona o davku na dodano vrednost zavezanec za plačilo tega davka, ki ga je v okviru svojih storitev upravičen obračunati uporabniku storitev. Sodišče prve stopnje bi zato skupnemu znesku nadomestila avtorskega honorarja (590,25 EUR), kot ga je sicer pravilno izračunalo, moralo prišteti še 8,5 % DDV, ki znaša 50,17 EUR. V tem obsegu je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Delna sprememba sodbe namreč ne vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Tožnikov uspeh v pravdi zdaj ni bistveno drugačen in ostaja neznaten, zato mora v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške, kot jih je sicer pravilno odmerilo sodišče prve stopnje.

9. Neznaten pa je tudi tožnikov pritožbeni uspeh. Dodatno prisojeni znesek predstavlja le 2 % pritožbene vrednosti spornega predmeta. Tožnik mora zato svoje pritožbene stroške kriti sam, medtem ko toženec z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato do povračila teh stroškov ni upravičen (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).