Jedro

Zavrnilni del prvostopenjske sodbe je postal s potekom pritožbenega roka pravnomočen glede zneska 1.025.244 SIT in pritožbeno sodišče o tem delu zavrnilne prvostopenjske sodbe ni odločalo. Zato je ta del revizije naperjen proti sodbi, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Sodnik je vezan le na ustavo in zakon. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Zato je pritožbeno sodišče lahko v tej pravdni zadevi samo ugotavljalo nezakonitost občinskega odloka kot podzakonskega predpisa.

Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.

Opustitev nezakonito zahtevanega ravnanja ne more biti nedopustna.

Izrek

Revizija proti odločitvi o 1.025.244 SIT se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica si je 11.1.1997 ob padcu na poledenelem pločniku na vogalu ob prvem stebru toženkine poslovne stavbe zlomila spodnji del desne koželjnice. Ker toženka pločnika ni očistila in poskrbela za varnost pešcev, kot ji nalagajo predpisi, je od nje zahtevala plačilo 4.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 25.244 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo točno mesto padca, toženkino odgovornost je utemeljilo z neizpolnitvijo obveznosti, ki jih je lastnikom stavb nalagal takrat veljavni Odlok o zimski službi na območju ljubljanskih občin (Ur. l. SRS, št. 32/84 in nasl.; v nadaljevanju: Odlok), zaradi tožničine premajhne pazljivosti ji je pripisalo 30% prispevek, nato pa odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Od zahtevanih 1.250.000 SIT ji je za telesne bolečine odmerilo 800.000 SIT, od zahtevanih 250.000 SIT za strah 150.000 SIT, od zahtevanih 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 850.000 SIT. Vsoto 1.800.000 SIT je zaradi tožničinega prispevka znižalo na 1.260.000 SIT in ta znesek naložilo v plačilo toženki. Višji tožbeni zahtevek (za nepremoženjsko škodo in v celoti za premoženjsko škodo) je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Tožnica je v pritožbi izpodbijala odločitev o svojem prispevku in tudi samo odmero, glede katere je predlagala prisojo v znesku skupaj 3.000.000 SIT. Toženka se je v pritožbi upirala predvsem temelju odškodninske terjatve, zatrjevala drugo mesto tožničinega padca in vztrajala pri stališču o nezakonitosti Odloka. Sodišče druge stopnje je o obeh pritožbah odločilo tako, da je v celoti ugodilo toženkini pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je njen ugodilni del spremenilo v zavrnilni, zato pa zavrnilo tudi tožničino pritožbo in v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. V razlogih je pojasnilo, da je določba 8. člena Odloka nezakonita in opozorilo na razloge Ustavnega sodišča Republike Slovenije v dveh navedenih odločbah, v katerih je ustavno sodišče presojalo zakonitost vsebinsko enake določbe v odlokih drugih občin. Zato je zaključilo, da je odpadla pravna podlaga za toženkino odškodninsko odgovornost. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvo ali drugostopenjskemu sodišču. Tožnica pojasnjuje, da gre v tem sporu za dve temeljni vprašanji. Prvo je, ali sodišče res ni vezano na občinske odloke. Sporni odlok je v času škodnega dogodka veljal in lastniki stavb so bili dolžni spoštovati v njem določeno obveznost čiščenja pločnikov. Zato in zaradi pravičnosti razlogi pritožbenega sodišča niso na mestu. Na ta način je oškodovanka ostala brez pravnega varstva, čeprav sama ni zakrivila vzroka za škodo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da sodišče zavezujeta le ustava in zakon. Zavezujejo ga tudi občinski odloki. Profesor Kušaj jih uvršča k zakonom zaradi značilnosti občine kot lokalne oziroma družbenopolitične skupnosti. Odlok je neke vrste občinski zakon, zato bi ga moralo sodišče tudi obravnavati kot zakon. Če se že vztraja pri stališču o nezakonitosti odloka, bi moralo sodišče pred odločitvijo prekiniti postopek in zahtevati njegovo presojo pred ustavnim sodiščem. Stališče, da lahko sodišče samo "odpravi" pravni predpis, pomeni grob poseg v pravno varnost in pravno državo.

V nadaljevanju revizija poudarja, da gre pri pločniku, kjer je tožnica padla, za poseben režim, zaradi katerega ni mogoče izključiti toženkine odgovornosti. Ta del je pravzaprav hodnik pod toženkino stavbo in parkirišče v toženkini uporabi. Ne gre za površino v javni in splošni rabi, saj jo od cestišča ločuje rampa. Revizija nadaljuje, da je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da je ta pločnik, tak kot je, javno dobro, vendar tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Čeprav gre za javno dobro, gre hkrati za posebno pravico uporabe na njem, ki se na zunaj odraža z rampo, ki preprečuje splošno rabo in tudi dostop občine z njenimi čistilnimi napravami. Po sedaj veljavnem sistemu se taka posebna raba ustanovi kot stavbna pravica. Glede na čas škodnega dogodka po mnenju revizije zadostuje ugotovitev o posebni rabi, ki je vsebovala tudi dolžnost, zaradi opustitve katere je prišlo do škodnega dogodka. Rampa ni last občine, pač pa last toženke, ki jo je tudi postavila, da bi preprečila parkiranje. Zato je toženka spoštovala svojo dolžnost, le kritičnega dne ne, ker je bila sobota. Toženka se je šele v pritožbi sklicevala na nezakonitost odloka, čeprav ga je ves čas spoštovala.

Revizija povzema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o mestu padca, položaju rampe in dejanskem čiščenju pločnika. Ker se do teh odločilnih dejstev pritožbeno sodišče ni opredelilo oziroma ker sedaj ni jasno, ali je tožnica sama dolžna nositi posledice, tudi ni jasno, ali gre pri teh dejstvih za odločilna dejstva oziroma ali toženka v tem primeru ne more odgovarjati za škodo. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti in gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker niso uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o odškodninski odgovornosti, je pritožbeno sodišče zagrešilo tudi relativno procesno kršitev. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je tožnica padla na javnem pločniku, nima podlage v izvedenem postopku, zaradi česar je pritožbeno sodišče nedopustno spremenilo dejansko stanje.

Na koncu se tožnica sprašuje, ali mora sedaj sama zahtevati ustavno presojo odloka, poudarja, da ustavno sodišče v takih situacijah vedno ščiti pravice posameznikov in zato podzakonski akt odpravi ali razveljavi. Tega pritožbeno sodišče ni storilo in tudi ne more storiti, od tega pa je odvisna revidentkina pravica iz 46. člena Zakona o ustavnem sodišču. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija glede zneska 1.025.244 SIT ni dovoljena.

Revizija je po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in je dovoljena le pod pogoji, ki jih določa ZPP in nekateri drugi zakoni. Že iz uvodne obrazložitve te revizijske odločbe o poteku postopka izhaja, da je obseg tožničinega revizijskega izpodbijanja širši od obsega njenega pritožbenega izpodbijanja. Tožnica je kot revizijsko vrednost navedla znesek 4.025.244 SIT in tudi v revizijskem predlogu navedla, naj se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Očitno je prezrla, da v pritožbi ni izpodbijala zavrnitve za premoženjsko škodo zahtevanega zneska 25.244 SIT in zavrnitve 1.000.000 SIT za nepremoženjsko škodo, saj je izrecno predlagala, da se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se ji prisodi pravična denarna odškodnina v skupnem znesku 3.000.000 SIT. To pa pomeni, da je postal zavrnilni del prvostopenjske sodbe s potekom pritožbenega roka pravnomočen glede zneska 1.025.244 SIT in da tudi pritožbeno sodišče o tem delu zavrnilne prvostopenjske sodbe ni odločalo. Zato je ta del revizije naperjen proti sodbi, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 374. člena ZPP) in je revizijsko sodišče ta del revizije zavrglo.

V ostalem delu revizija ni utemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da je mogoče odloke, ki jih izdaja občina, uvrstiti med zakonske akte oziroma da jih je šteti za občinske zakone. Sklicevanje na nekatera stališča starejše teorije ne more biti uspešno že iz razloga, ker se nanašajo na drugačen družbenopolitični sistem in drugačno pravno ureditev. V veljavni ureditvi ima zakonodajno pristojnost le državni zbor (iz 87. člena Ustave Republike Slovenije - URS) kot organ države. Občina je samoupravna lokalna skupnost, njeno delovno področje pa ne zajema tudi sprejemanja zakonov (iz 140. člena URS). Pravna podlaga za sprejemanje zakonov v državnem zboru je določena v ustavi, pravna podlaga za sprejemanje občinskih odlokov pa v področnih zakonih.

Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Zato so sodišča že nekajkrat z učinkom za konkretne spore sama ugotavljala nezakonitost določenih podzakonskih predpisov (odločbi VS RS Ru 55/96, Ru 63/96 in številne druge odločbe zlasti z upravnega področja). Tudi pritožbeno sodišče je torej lahko v tej pravdni zadevi samo ugotavljalo nezakonitost občinskega odloka kot podzakonskega predpisa. Zmotno je revizijsko stališče, da bi moralo prekiniti postopek, saj ta dolžnost velja le glede ustavnopravne presoje zakonov, ker je ta pridržana ustavnemu sodišču. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, zakaj je 8. člen obravnavanega Odloka nezakonit. Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih. Podrobni razlogi so razvidni iz četrte in pete strani pritožbene sodbe ter so vsebinsko enaki razlogom dveh odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je pritožbeno sodišče tudi citiralo (odločbi št. U-I-218/99 in U-I-63/2000).

Glede drugega sklopa revizijskih navedb, ki se ukvarja z zatrjevanim posebnim režimom na spornem pločniku zaradi postavljene rampe, revizijsko sodišče ugotavlja, da pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno razširjanje dejanske in z njo povezane pravne podlage spora (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP). Tožnica je toženkino odgovornost v tožbi utemeljevala s trditvijo, da toženka ni očistila pločnika, kot ji nalagajo ustrezni predpisi, v vlogi z dne 23.1.2001 pa tudi izrecno navedla 8. člen Odloka, ki je lastnikom nalagal odstranjevanje snega in ledu s pločnikov pred njihovimi stavbami ter posipavanje pločnikov. Krivdna odgovornost toženke naj bi torej temeljila na opustitvi z odlokom naložene obveznosti. Revizijske trditve o posebnem režimu, ki naj bi veljal za obravnavani pločnik, ki je sicer javna površina, je pa zaradi s toženkine strani postavljene rampe tudi v posebni rabi toženke, presegajo dosedanjo utemeljevanje protipravnega ravnanja toženke in dejansko podlago obeh sodb. Zato revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da pretežna uporaba pločnika še ne pomeni, da je toženka postala njen posebni uporabnik ali posestnik. Pločnik ob javni cesti sodi med javne površine in ga ni mogoče imeti v "posebni rabi" ali posesti. Poleg tega iz skice z ogleda na kraju na kraju samem, trditev strank v postopku in dejanske podlage prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi omenjena rampa preko ceste onemogočala prehod pešcem po pločniku, kar bi bilo tudi nerazumno glede na dejavnost toženke in njeno vsakodnevno poslovanje s strankami.

Zmotna je revizijska trditev, da se je toženka šele v pritožbi sklicevala na nezakonitost odloka. Na to je opozorila že v vlogi z dne 29.5.2003, vendar je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da je s takim (materialnopravnim) ugovorom prekludirana. Ker je ugovor ponovila tudi v pritožbi, ga je pritožbeno sodišče moralo obravnavati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Razlogi pritožbenega sodišča so zadostni in jih je mogoče preizkusiti. Vprašanj v zvezi z rampo preko ceste stranke v postopku na prvi stopnji niso poudarjale, glede na že pojasnjene razloge pa tudi niso odločilna. Pritožbeno sodišče ni navedlo, da mora toženka sama trpeti posledice škodnega dogodka, ni pa dolžno navesti, kdo je odgovorna oseba oziroma tožnico poučiti, koga bi morala tožiti. Neutemeljena je revizijska trditev, da naj bi pritožbeno sodišče z opredelitvijo pločnika kot javne površine spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Gre za pravno ugotovitev, ki temelji na Zakonu o javnih cestah in ne za spremembo dejanskega stanja. Načeloma je revidentki še pojasniti, da nenavedba materialnopravne podlage sama po sebi ne pomeni relativne procesne kršitve. V obravnavani zadevi pa zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni, da je odpadla pravna podlaga, ki jo je navedlo prvostopenjsko sodišče, to je 8. člen Odloka (ki ga omenja tudi pritožbeno sodišče) in prvi odstavek 154. člena ZOR. Ni namreč protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja toženke kot enega od zahtevanih elementov civilnega delikta. Toženkina opustitev nezakonito zahtevanega ravnanja ne more biti nedopustna.

Razlogi revizije v zadnjem odstavku ne vplivajo na utemeljenost revizije, saj gre le za tožničino spraševanje, ali mora sedaj sama zahtevati ustavnopravno presojo odloka.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožničinih revizijskih stroških.