Jedro

Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise.

Da je Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, na katerem tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je tožena stranka zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP. Prekluzija po 286. členu ZPP se ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek

350. člena in 371. člen ZPP).

Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon. Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon. Odlok med drugim določa, da so dolžni lastniki zgradb pred svojo zgradbo odstranjevati sneg in led s pločnikov, dostopnih javnih poti ter posipati pločnike in dostopne poti ob poledici in sicer tudi, če pločniki ne potekajo neposredno ob objektu. Ustavno sodišče RS je glede takšnih določb predpisov lokalnih skupnosti v dveh primerih že presodilo, da so v neskladju z določbo 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah in jih je razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da imajo pločniki po Zakonu o javnih cestah status javne površine. Po 5. točki 1. odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja spada čiščenje javnih površin med obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna samostojno, neposredno in obvezno zagotavljati občina v eni od oblik, ki so določene v ZGJS, in ne more izvajanje dejavnosti, ki je javna služba, prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi preostali del tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.260.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.9.2003 v višini zakonsko predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

18.9.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v sedanjem zavrnilem delu, to je v 2. točki izreka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 20.120,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v 1. točki izreka odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.260.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.9.2003 v višni zakonsko predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 18.9.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 137.494,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici

3.000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, ter pravdne in pritožbene stroške, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča, da je njen prispevek k nastanku škode 30 %, dejansko in materialnopravno zmotna in da se v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve niso razvidna dejstva in okoliščine na strani tožnice, zaradi katerih sodišče šteje, da je bila tožnica pri hoji premalo pozorna. Tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče sploh ugotovilo tožničino krivdo in na podlagi kakšnih meril je ugotovilo njen 30 % delež odgovornosti, ki je nerazumljivo visok tudi glede na sodno prakso. Iz obrazložitve sodišča pa tudi ni razvidno, ali sodišče očita tožnici malomarnost zato, ker poledice ni pričakovala oziroma se je ni zavedala, pa bi se je morala ali vsaj mogla zavedati, da je bila tistega dne poledica, ali morebiti zato, ker poledice ni videla, pa bi jo morala, ker je po prepričanju sodišča poledeneli poločnik opazen že na prvi pogled. Prvi očitek je protispisen, saj iz izpovedi tožnice izhaja, da je posledico pričakovala in se je tudi primerno obula v škornje z nedrsečimi gumijastimi narezanimi podplati. Do te trditve se sodišče ni opredelilo, za zaključek, da je poledenel pločnik opazen že na prvi pogled, pa sodišče ni imelo dejanske podlage, saj tega ni moglo ugotoviti z ogledom, ki je bil opravljen v oktobru, ko ni bilo poledice. Tožnica tudi meni, da je glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevaje odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, zanjo pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.200.000,00 SIT, za strah

200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 1.600.000,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožnica padla na pločniku pred poslovno stavbo tožene stranke oziroma na območju, kjer bi morala tožena stranka poskrbeti, da ne bi bilo poledenelo, saj tega dejstva tožnica med postopkom ni dokazala, ker je mesto padca spreminjala. Edina kolegica tožnice, ki je bila prisotna ob padcu, je bila R.O., njeni izpovedbi, ki jo je ocenilo za "zmedeno in preprečljivo", pa sodišče ni sledilo iz razloga, ker ni opisala, kje je železniška postaja. Je pa jasno izpovedala, da sta se s tožnico pripeljali z avtobusom mesetnega potniškega prometa številka 9 in sta prihajali iz smeri avtobusne oziroma železniške postaje. Njena izpoved na podlagi priložene sheme prog tako pripelje do zaključka, da sta s tožnico prihajali iz smeri trga, ravno iz nasprotne smeri, kot je zatrjevala tožnica. Edina očividka padca je tako potrdila dvome tožene stranke o mestu padca tožnice. Tožnica je padla pred stebri, vendar na pločniku. Pločnik pa poteka vse od trga pa do poslovne stavbe tožene stranke. Sodišče tudi navaja, da je tožnica pravočasno zatrjevala poškodbo trtičnega predela, spregleda pa, da je tožnica šele 13.1.1998 (eno leto po domnevnem padcu) poiskala pomoč v ambulanti. Tožena stranka je glede na podane pripombe v izvedenskem mnenju pričakovala, da bo sodišče izvedenca zaslišalo. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti je odmerjena v previsokem znesku, upoštevajoč dejstvo, da je skrčenost kazalca, prstanca in mezinca desne roke z oslabljeno mišično močjo prstov posledica bolezni. Tožena stranka še dodaja, da sodišče ni vezano na nezakonite podzakonske predpise, temveč le na ustavo in zakon, zato pri odločanju nezakonitega predpisa ni potrebno upoštevati in tudi ni potrebno, da ga prej razveljavi ali odpravi Ustavno sodišče. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise. Da je odlok (Odlok o zimski službi na območju Ljubljanskih občin, Uradni list. SRS, št. 32/84, v nadaljevanju Odlok), na katerem tožeča stranka utemeljuje odgovornost tožene stranke in s tem svoj celoten odškodninski zahtevek, nezakonit, je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (vloga, poslana sodišču priporočeno dne 2.6.2003). Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom napačno zaključilo, da so njene navedbe prepozne v smislu 286. člena ZPP, ker jih je podala pol leta po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo oziroma treh opravljenih narokih, zato se s tem ugovorom ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se prekluzija po 286. členu ZPP ne nanaša na pravna naziranja stranke temveč na navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Na pravilno uporabo materialnega prava (pri čemer lahko upošteva tudi pojasnila pravdnih strank) pazi sodišče samo, in to v vseh fazah postopka, ne le pri sojenju na prvi stopnji (prim. 3. odstavek 180. člena, 2. odstavek 350. člena in 371. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določila veljavnega Odloka, glede na ugovor tožene stranke pa le še navedlo, da zakon ali podzakonski akt, ko stopi v veljavo, zavezuje tak, kakršen je, dokler ni razveljavljen ali spremenjen na enega od možnih načinov (npr. sprejem novega zakona ali akta, ki razveljavlja prejšnjega, razveljavitev po Ustavnem sodišču RS). Pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno upoštevati, da so na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka.

Enako določa tudi 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. To pa pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon.

Odlok, na katerega določila je sodišče prve stopnje oprlo odškodninsko odgovornost tožene stranke, v 8. členu med drugim določa, da so dolžni lastniki zgradb pred svojo zgradbo odstranjevati sneg in led s pločnikov, dostopnih javnih poti ter posipati pločnike in dostopne poti ob poledici in sicer tudi, če pločniki ne potekajo neposredno ob objektu. Ustavno sodišče RS je glede takšnih določb predpisov lokalnih skupnosti, ki nalagajo lastnikom zgradb in zemljišč, ob katerih so pločniki, obveznost njihovega čiščenja brez zakonske podlage, v dveh primerih že presodilo, da so v neskladju z določbo 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) in jih je razveljavilo (odločbi U-I-218/99 z dne 9.10.2002, objavljena v Ur. listu RS, št. 93/2002 in U-I-63/00 z dne 7.3.2002, objavljena v Ur. listu RS, št. 26/2002). Pri tem je upoštevalo, da imajo pločniki po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) status javne površine. Po 2. členu ZJC so javne ceste prometne površine splošnega pomena za javni promet in javno dobro. Po 23. točki 1. odstavka 14. člena ZJC se pločniki štejejo za sestavni del cestišča, cestišče pa je del javne ceste. Iz navedenega sledi, da ima pločnik ob javni cesti kot njen sestavni del status javne površine. Po 5. točki 1. odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja spada čiščenje javnih površin med obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna samostojno, neposredno in obvezno zagotavljati občina. Izvajanje obvezne lokalne javne službe zagotovi občina v eni od oblik, ki so določene v 6. členu ZGJS in sicer: v režijskem obratu, v javnem gospodarskem zavodu, v javnem podjetju ter z dejanjem koncesij osebam zasebnega prava ali vlaganjem javnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava. Občina torej lahko izvajanje obvezne lokalne službe zagotovi le v eni od oblik, ki so določene v ZGJS, in ne more izvajanje dejavnosti, ki je javna služba, prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.

Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da ni podana pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je določilo 8. člena Odloka o zimski službi na območju Ljubljanskih občin glede na obrazloženo nezakonito, pri čemer je upoštevalo, da med strankama ni bilo spora o tem, da je tožeča stranka padla na javnem pločniku, ob zgradbi tožene stranke ter da pravdni stranki tega dejstva ne izpodbijata (pritožba tožene stranke izpodbija le ugotovljeno mesto padca tožeče stranke, ne pa navedenega dejstva), je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. Glede na to se mu z utemeljenostjo ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank ni bilo potrebno posebej ukvarjati. Ugoditev pritožbi tožene stranke in sprememba sodbe prve stopnje tako temelji na določilu 4. točke 358. člena ZPP, zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe prve stopnje v zavrnilnem delu pa na določilu 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki, ki je v postopku v celoti uspela, stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in ji je tako od priglašenih stroškov v celoti priznalo stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 20.120,00 SIT.

Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.