Jedro

Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka). To je vložil zoper sklep Ministrstva za finance, št. DT‑499‑05-55/2020-9 z dne 4. 8. 2022, s katerim je zavrnilo tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku s pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT‑0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 (v nadaljevanju odmerna odločba). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila odmerna odločba v upravnem sporu, začetem s tožbo družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju družba A.), s sodbo I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 odpravljena in zadeva vrnjena Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oziroma prvostopenjski davčni organ) v ponovno odločanje. Odmerna odločba tako nima več pravnega učinka, zato pritožba v upravnem postopku, s katero je tožnik ciljal na njeno odpravo, ob pogoju priznanega statusa stranskega udeleženca, ni več potrebna. Po oceni sodišča prve stopnje iz ugotovljenega sledi, da tudi sklep pritožbenega upravnega organa, zoper katerega je vložena obravnavana tožba, očitno ne posega več v tožnikov pravni položaj, niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavil zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi pritožbe obširno povzema dosedanji potek postopka in pojasnjuje, zakaj bi mu moral biti priznan status stranskega udeleženca v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper družbo A.. Posebej izpostavlja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 940/2020-9 z dne 17. 6. 2022 že sprejelo stališče, da bi mu moral davčni organ v omenjenem nadzornem postopku priznati status stranskega udeleženca, in obširneje graja postopanje davčnega organa, ker tega zavezujočega pravnega stališča ni upošteval, niti ga ni upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tak položaj je nevzdržen, saj je sedaj pravnomočno odločeno, da nima pravice do položaja stanskega udeleženca in v postopku ne bo več mogel sodelovati, kar je diametralno nasprotno od odločitve v navedeni sodbi I U 940/2020-9. Kot preuranjeno napada stališče v izpodbijanem sklepu, da sklep toženke ne posega več v njegov položaj, saj z odpravo odmerne odločbe davčni postopek še ni končan in tako njegov interes, da družba A. dobi vrnjen že plačani znesek davka, še ni dosežen. Dodaja, da je odločitev o zavrženju tožbe tudi sicer neustrezno obrazložena, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih bistvenih navedb, zmotno in nepopolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje glede pravnega interesa in tega, kdo je davčni zavezanec. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi očita kršitve vrste določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Protokola 1 EKČP. Meni, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom dejansko odvzeto učinkovito pravno varstvo za odpravo kršitev, storjenih v postopku pred toženko. Če bo Vrhovno sodišče ocenilo, da mu ZDoh-2 in ZDavP-2 ne omogočata pravice do izjave in sodelovanja v postopku družbe A., sodišču predlaga, naj vloži zahtevo za presojo ustavnosti omenjenih zakonov. Navaja še, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati vsaj stroške postopka, saj je ob vložitvi tožbe nesporno imel pravni interes za tožbo, na okoliščino, da je pred izpodbijano odločitvijo prišlo do odločitve v zadevi I U 932/2020, pa ni imel nobenega vpliva. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

**K I. točki izreka**

6. Vsak, ki zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati svoj pravni interes. To pomeni, da mora izkazati, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tako je pritožnik v tožbi zahteval, naj sodišče prve stopnje izpodbijani sklep toženke spremeni tako, da ugodi njegovi zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku pritožbe zoper odmerno odločbo in toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o njegovi pritožbi zoper odmerno odločbo, podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

7. Razvidno torej je, da si je pritožnik s tožbo prizadeval doseči pravni položaj, v katerem bi ga upravni organ druge stopnje obravnaval kot upravičeno osebo za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo, zaradi česar bi njegovo pritožbo obravnaval po vsebini.

8. Glede na navedeno in upoštevaje pritožbeno neizpodbijano ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.

9. Odločitev je torej pravilna. Pritožnik sicer v pritožbi trdi, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker naj bi, kljub odpravi odmerne odločbe, še vedno imel pravni interes, da sodeluje v davčnem postopku zoper družbo A., ki še ni zaključen. Vendar te navedbe presegajo izrek izpodbijanega sklepa toženke in postavljeni tožbeni zahtevek, zato za odločitev v tem pritožbenem postopku niso relevantne. Vrhovno sodišče le pripominja, da se je po odpravi odmerne odločbe zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc),1 kar pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-12 in prvi odstavek 281. člena ZUP). Postopek je tako ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo procesne pravice, za katere menijo, da jim pripadajo. Pritožnik torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpel nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložil novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.

10. Ustavno sodišče je v odločbi Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001 že pojasnilo, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči. S tem ko sodišče prve stopnje pritožnikove tožbe ni meritorno obravnavalo, ker ta ni izpolnjevala procesne predpostavka iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ni bilo poseženo v pritožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, kar po vsebini, a neutemeljeno uveljavlja pritožnik.

11. Kadar sodišče tožbo zavrže, tožbenih navedb po vsebini ne presoja. Tako tudi v tej zadevi sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni vsebinsko obravnavalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev pritožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca. Na te navedbe, ki jih pritožnik ponavlja še v pritožbi, zato ne odgovarja niti Vrhovno sodišče. Tako ne morejo biti upoštevane niti pritožnikove navedbe, s katerimi graja pravilnost in zakonitost sklepa toženke (predvsem da ni upoštevala pravnega stališča sodišča iz sodbe I U 940/2020-9 z dne 17. 6. 2022 in mu neutemeljeno ni priznala statusa stranskega udeleženca).

12. Vrhovno sodišče zavrača še očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj so iz njegove obrazložitve razvidne vse pravno pomembne okoliščine za odločitev.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Ker je bila pritožnikova tožba zavržena, je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških upravnega spora. Pritožnik meni, da bi mu morali biti ti stroški priznani, ker je njegov pravni interes za tožbo med postopkom prenehal zaradi odprave odmerne odločbe, to je okoliščine, na katero sam ni imel vpliva. Vendar te navedbe, upoštevaje neutemeljenost pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju tožbe, ne morejo biti predmet obravnave v pritožbenem postopku. Zatrjevana nepravilnost odločitve o stroških je namreč samostojen ugovor in s tem pravno sredstvo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je po svoji naravi sklep. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, utemeljene na razlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1, pa izhaja, da je pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb, zato lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvar (tako v sklepih I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 in I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018). Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa je torej nedovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

15. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020 in tam navedeno sodno prakso. 2 Po noveli ZUS-1C je to četrti odstavek 64. člena ZUS-1.