Jedro

Zgolj strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega sodnega izvedenca, A. A. pa je v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 6. 2023 pojasnil, da je strokovno usposobljen za opravljanje meritev nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, saj je kot sodni izvedenec na Ministrstvu za pravosodje opravil tudi izpit iz tehnične akustike (list. št. 532). Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik in prva ter četrta toženka krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi, da so prva do četrta toženka dolžne v roku 15 dni na svojih nepremičninah med zunanjo enoto svoje toplotne črpalke in tlemi namestiti antivibracijski element Vibrostop AA50/AS ali alternativni element z vrednostjo togosti k=200 N/mm ali manj in da je prva toženka dolžna v roku 15 dni na pristojno Upravno enoto vložiti predlog za pridobitev gradbenega dovoljenja po poenostavljenem postopku za gradnjo protihrupne ograje določenih specifikacij na nepremičnini v lasti prve toženke, pri čemer so to protihrupno ograjo prva do četrta toženka dolžne nerazdelno zgraditi v roku 15 dni po pridobitvi gradbenega dovoljenja, ob tem pa tožniku nerazdelno plačati še znesek 2.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, kot to podrobneje izhaja iz točke I/a izreka citirane sodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki glasi, da so prva do četrta toženka dolžne v roku 15 dni iz svojih nepremičnin odstraniti zunanjo enoto toplotne črpalke, pri čemer se jim v v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v okolje oziroma vznemirjati tožnika v izvrševanju njegove lastninske pravice in posesti njegove nepremičnine, sicer bo to zunanjo enoto toplotne črpalke lahko na stroške posamezne toženke odstranil tožnik ali kdo tretji po njegovem naročilu, ob tem pa so prva do četrta toženka dolžne tožniku nerazdelno plačati še znesek 2.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, kot to podrobneje izhaja iz točke I/b izreka citirane sodbe. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan prvo do četrto toženki plačati stroške predmetnega pravnega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točke II izreka citirane sodbe).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za prvo do četrto toženko.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo zgolj na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za hrup in vibracije A. A., pri tem pa ni ugotavljalo, kakšna je narava in namen tožnikove nepremičnine, kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba tožnikove nepremičnine, ali sporne toplotne toplotne črpalke uporabo tožnikove nepremičnine otežujejo do te mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in ali hrup toplotnih črpalk povzroča znatnejšo škodo. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba navaja, da ISO standardi, ki jih je sodni izvedenec uporabil kot orientacijsko merilo za določanje mejnih vrednosti nizko frekvenčnega hrupa v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) niso bili sprejeti in ne veljajo več, o čemer bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi izvedenca pozvalo k predložitvi teh ISO standardov. Ker sodni izvedenec le - teh ni predložil, se tožnik do njih tudi ni mogel podrobneje opredeliti, zaradi česar je kršena njegova pravica do izjave, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče in sodni izvedenec bi tako mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa morala presojati po standardu DIN 45680 in ugotoviti, da so te mejne vrednosti, navkljub meritvam ob neustreznem času, presežene. V tej zvezi pritožba še navaja, da je sodni izvedenec ob ogledu dne 10. 5. 2022 sam predlagal, da se datum za izvedbo meritev predstavi na čas, ko bodo zunanje temperature zraka čim nižje oziroma pod 0ºC, predvidoma v drugi polovici januarja 2023. Kljub takšnemu dogovoru pa meritve niso bile izvedene pri nizkih temperaturah in posledično niso bile opravljene pri največjih obremenitvah toplotnih črpalk. Sodni izvedenec se je sicer izgovarjal, da v zadnjem času ni takih nizkih temperatur, kar pa ne drži, saj so bile prav letos januarja in februarja temperature pod 0ºC. Hipotetični zaključek sodišča prve stopnje, da morebitne ponovno opravljene meritve nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij ob nižjih temperaturah ne bi dale takšnih rezultatov, ki bi sodišče prepričali, da zaradi delovanja spornih toplotnih črpalk tožniku nastajajo prekomerne imisije, je tako popolnoma zgrešen in dokazno nepodprt. V tej zvezi pritožba navaja še, da je sodišče sodnemu izvedencu naložilo, da meritve nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij opravi na zunanjih površinah in ne v notranjosti tožnikove stanovanjske hiše. Zgolj sklepanje sodišča prve stopnje o jakosti hrupa, intenzivnosti hrupa in občutenju vibracij na zunanjih površinah ne more nadomestiti strokovnih ugotovitev o tem. Sodni izvedenec je namreč zgolj pojasnil, da se nizkofrekvenčni hrup v notranjosti ojača, ni pa tega zatrdil za vibracije. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi ustreznost izvedbe meritev v notranjih prostorih in poudarja, da bi morali biti mikrofoni postavljeni v vsakem kotu tožnikove spalnice, saj meritve nizkofrekvenčnega hrupa na sredini sobe ne dajejo pravih rezultatov. Slednje bi lahko potrdil drug sodni izvedenec, pritegnitev katerega je predlagal tožnik in kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je pritegnitev drugega sodnega izvedenca predlagal tudi zato, ker sodni izvedenec A. A. ni akreditiran za izvajanje meritev nizkofrekvenčnega hrupa, kot to zahteva tretji odstavek 12. člena Pravilnika o zaščiti pred hrupom v stavbah (v nadaljevanju: Pravilnika), ki določa, da sme meritve izvesti pravna ali fizična oseba, katere usposobljenost za njihovo izvedbo je bila priznana z akreditacijo za izvajanje meritev po standardih o merjenju zvočne izoliranosti v stavbah ter o merjenju akustičnih parametrov v prostorih, pridobljeno v skladu s predpisi, ki urejajo akreditiranje. Imenovani sodni izvedenec se je sicer izgovarjal, da v RS ni takšnega akreditiranega izvajalca meritev, kar pa seveda ne drži, saj je to npr. sodni izvedenec B. B. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov predlog po zaslišanju C. C., ki je kot pomočnik sodeloval pri izdelavi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. A. in ki je dejansko opravil meritve nizkofrekvenčnega hrupa. Tožnik je pravočasno predlagal dopolnitev celotnega izvedenskega mnenja, torej tudi dela, ki ga napravil C. C., zato je bil dokazni predlog podan pravočasno. Zlasti pa bi bilo zaslišanje imenovanega potrebno zato, ker sodni izvedenec A. A. ni znal podrobneje odgovoriti na tožnikova vprašanja glede same izvedbe meritev nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo tudi s tem, ko je v zvezi z dogodkom z dne 19. 8. 2020 (prijava tožnika na policijo zaradi hrupne glasbe) dovolilo določena vprašanja tožencem in pri tem pričakovalo, da bodo slednji v tej zvezi naknadno podali ustrezno trditveno podlago. Takšno postopanje sodišča predstavlja kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 14. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Smiselno enako velja tudi za postopanje sodišča prve stopnje, ki je zaslišalo vse s strani tožencev predlagane priče, zavrnilo pa je zaslišanje priče Č. Č., ki jo je predlagal tožnik, s čimer je slednjemu tudi odvzelo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in 13. člena EKČP. V posledici pritožbe zoper glavno stvar tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3.Prva in četrta toženka se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za tožnika.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6.Pritožba uvodoma neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, kakšna je narava in namen tožnikove nepremičnine, kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba tožnikove nepremičnine, ali sporne toplotne toplotne črpalke uporabo tožnikove nepremičnine otežujejo do te mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in ali hrup toplotnih črpalk povzroča znatnejšo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da se stanovanjske hiše pravdnih strank nahajajo v podeželskem naselju, pri čemer gre pri stanovanjskih hišah tožencev za novogradnje, za katere je splošno znano, da so praviloma opremljene s toplotnimi črpalkami, ogrevanje s katerimi nenazadnje s subvencijami "Eko sklada" sofinancira tudi RS, kot so to pravilno izpostavili že toženci sami. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo, da nepremičnina parc. št. 97/4, k.o. ... v naravi in po namenu predstavlja tožnikovo stanovanjsko hišo (18. točka obrazložitve sodbe), ki v skladu z občinskim odlokom sodi med podeželska naselja (24. točka obrazložitve sodbe) in da sporne toplotne črpalke predmetne nepremičnine ne otežujejo (obremenjujejo) do te mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, oziroma da hrup toplotnih črpalk tožniku ne povzroča znatnejše škode (24. točka obrazložitve sodbe).

7.Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za hrup in vibracije A. A., za katerega pritožba neutemeljeno graja, da ni strokovno usposobljen oziroma certificiran za podajanje tovrstnega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč imenovanega sodnega izvedenca postavilo s sklepom P 21/2019 z dne 23. 3. 2022, v katerem je tožnika podučilo, da lahko v skladu z 247. členom ZPP (v zvezi z analogno uporabo 6. točke 70. člena ZPP - če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, nestrokovnosti oziroma neprimernosti sodnega izvedenca) zahteva izločitev izvedenca v 8 dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca, česar pa tožnik ni storil, ampak je nasprotno s pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2022 celo izrecno navedel, "da postavitvi imenovanega izvedenca ne nasprotuje in da mora slednji za meritve nizkofrekvenčnega hrupa najeti podizvajalca oziroma izpolnitvenega pomočnika, saj sam nima ustreznih merilih naprav, pri čemer je edini, ki v RS razpolaga z ustrezno merilno opremo C. C., ki ga je izvedenec predlagal za svojega izpolnitvenega pomočnika, s čimer se tožnik strinja oziroma predlaga, da se dokaz na tak način izvede (list. št. 355)". Glede na povzeto tožnik neutemeljeno graja, da sodni izvedenec A. A. ni akreditiran za izvajanje meritev nizkofrekvenčnega hrupa, kot to zahteva tretji odstavek 12. člena Pravilnika o zaščiti pred hrupom v stavbah (v nadaljevanju: Pravilnika) in da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti novega sodnega izvedenca. Zgolj strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega sodnega izvedenca, A. A. pa je v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 28. 6. 2023 pojasnil, da je strokovno usposobljen za opravljanje meritev nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, saj je kot sodni izvedenec na Ministrstvu za pravosodje opravil tudi izpit iz tehnične akustike (list. št. 532). Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8.Tožnik je v pripombah na pisni izvid in mnenje izvedenca izvedbo meritev grajal v smeri, da toplotne črpalke niso delovale niti dovolj časa niti z zadostno (največjo) obremenitvijo ter da bi morale biti vibracije izmerjene tudi v spalnici1. V tej zvezi je sodni izvedenec A. A. k poročilu o opravljenih meritvah2, ki je del pisnega izvida in mnenja izvedenca, ustno dodal jasna in prepričljiva pojasnila o tem, kako so potekale in se izvedle meritve nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, prav tako je pojasnil, da je temperaturo termostatov v stanovanjskih hišah tožencev nastavil na 30 -C, s čimer je bilo zagotovljeno maksimalno delovanje toplotnih črpalk, ter da se vibracije merijo v temeljih zgradbe, ker so tam najmočnejše. Skratka, izvedenec je v ustni dopolnitvi izvida in mnenja argumentirano odgovoril na vsa relevantna zastavljena vprašanja v zvezi z zgoraj navedenimi pripombami tožnika na pisni izvid in mnenje. Po mnenju sodišča druge stopnje v predmetni zadevi ni pravno relevantno, kakšne so bile priprave na meritve in opis vsakega posameznega ravnanja C. C., pritožba pa tudi ne pojasni, kako bi odgovori na tozadevna vprašanja vplivali na odločitev. Pritožba tako nima prav, da izvedenec ni znal odgovoriti na tožnikova vprašanja o načinu meritev nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, posledično pa je prizadevanje za zaslišanje sodelavca sodnega izvedenca pri izvajanju meritev C. C. (D. D. d.o.o.) neutemeljeno. Stališče sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna za končno odločitev v zadevi, je torej pravilno.

9.V nadaljevanju pritožba neutemeljeno graja, da bi moral sodni izvedenec pri mejnih vrednostih nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij uporabiti standard DIN 45680 in ne standarda ISO 7196:1995(E) za nizkofrekvenčni hrup oziroma ISO 2631-2 za vibracije. Standard DIN je namreč zgolj nemški nacionalni standard, medtem ko je ISO mednarodni standard, ki ga uporabljajo vse države, ki niso sprejele lastnega standarda, tako kot RS ne. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da v RS ni predpisa, ki bi določal mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, zato je sodišče prve stopnje kot orientacijsko merilo pravilno uporabilo mednarodne ISO standarde, za katere je pri Mednarodni organizaciji za standardizacijo preverilo njihovo veljavnost. ISO standard 7196:1995(E) je bil tako nazadnje pregledan in potrjen leta 2022, ISO standard 2631-2 pa leta 2018, zato pritožba neutemeljeno graja, da slednja nista več veljavna (glej opombo št. 9 sodbe sodišča prve stopnje, str. 12). Sodni izvedenec navedenih standardov tudi ni mogel predložiti na vpogled sodišču prve stopnje in tožniku, saj je argumentirano pojasnil, da so ti standardi plačljivi in podvrženi licencam, zato jih je protipravno posredovati naprej (list. št. 529). V kolikor je hotel tožnik preveriti vsebino navedenih ISO standardov in konkretizirano izpodbijati izvedensko mnenje, bi moral sam kupiti licenco za te standarde in navedeni strošek priglasiti v okviru pravdnih stroškov. V tej zvezi s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

10.Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi datum izvedbe meritev nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij in navaja, da bi le - te morale biti opravljene meseca januarja 2023. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodni izvedenec ob ogledu dne 10. 5. 2022 predlagal, da se meritve opravijo predvidoma v drugi polovici januarja 2023, ko bi naj bile temperature pod 0-C, vendar ob tem spregleda, da je pritožbeno nesporno, da so bile temperature tedaj dejansko bistveno višje in primerljive temperaturam na dan izvedbe meritev dne 9. 3. 2023. Meseca februarja 2023 pa sodni izvedenec meritev ni mogel opraviti zaradi odsotnosti tožencev. V kolikor bi sodni izvedenec z meritvami dejansko želel počakati do nizkih temperatur bi moral izdelavo izvedenskega mnenja preložiti do naslednje zime, kar pa bi nesorazmerno zavleklo postopek in poseglo v pravico tožencev do sojenja v razumnem roku. Cilj merjenja nizkofrekvenčnega zvoka in vibracij ob nižjih temperaturah, je bil namreč doseči maksimalno obremenitev toplotnih črpalk, kar pa je sodni izvedenec alternativno dosegel s tem, da je toplotne črpalke maksimalno obremenil tako, da je temperaturo termostatov nastavil na 30-C, torej na temperaturo, na katero sicer toplotne črpalke nikdar niso nastavljene, kar od njih prav tako zahteva maksimalno obremenitev, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11.Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu s sklepom naložilo, da opravi meritve nizkofrekvenčnega hrupa na zunanjih površinah pred tožnikov hišo, vendar ob tem spregleda, da je sodni izvedenec prepričljivo pojasnil, da se nizkofrekvenčni hrup v zaprtih prostorih ojača, zato se meri v zaprtih prostorih, in sicer ob zaprtih oknih in vratih. Ker nizkofrekvenčni hrup čutimo kot vibracije (saj gre za človeško uho za neslišen hrup), smiselno enako velja tudi za meritve vibracij, ki jih povzročajo toplotne črpalke. Posledično je sodišče prve stopnje življenjsko-izkustveno pravilno zaključilo, da bi bile vrednosti izmerjenega nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij na zunanjih površinah tožnikove stanovanjske hiše nižje, kot pa je bilo to z meritvami ugotovljeno v notranjosti stanovanjske hiše.

12.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so meritve nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij pokazale, da nobena izmed toplotnih črpalk tožencev ne povzroča prekomernega nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij, saj se izmerjene vrednosti šele v primeru delovanje vseh 4 toplotnih črpalk skupaj približajo polovičnim mejnih vrednostim nizkofrekvenčnega hrupa po zgoraj navedenem ISO standardu. Vibracije, ki so posledice delovanja vseh 4 toplotnih črpalk hkrati, pa ne dosegajo niti 1% mejne vrednosti vibracij po zgoraj navedenem ISO standardu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje razumsko sklenilo, da tudi v primeru merjenja nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij ob nižjih temperaturah, rezultati življenjsko-izkustveno ne bi presegli dovoljenih mejnih vrednosti.

13.Nazadnje pritožba neutemeljeno graja še zavrnitev dokaznega predloga tožnika z zaslišanjem priče Č. Č., ki bi izpovedala o tem, ali tudi njo moti delovanje toplotnih črpalk tožencev, saj je slednje za odločitev v zadevi nepomembno. Imenovana namreč ni pravdna stranka tega postopka in kot že rečeno, mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa in vibracij po navedenih ISO standardih niso presežene. Posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni kršilo tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

14.Za odločitev v zadevi je povsem irelevanten tudi dogodek z dne 19. 8. 2020, ki se nanaša na prijavo tožnika na policijsko postajo zaradi hrupne glasbe. Posledično sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencem dovolilo posamezna vprašanja v zvezi s tem dogodkom, ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ni kršilo tožnikove pravice do poštenega sojenja.

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe prvo in četrto toženke v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sta slednji dolžni sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da bi bilo meritve nizkofrekvenčnega hrupa potrebno izvesti v vsakem kotu sobe in nato preračunati dobljene rezultate, zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

2Le-to med drugim vsebuje opise uporabljenih mejnih vrednosti, uporabljene merilne opreme, merilnih mest, časa merjenja, poteka meritev, merjenih veličin ter določitev obremenitve na merilnih mestih.