Jedro

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in IV. izreka spremeni tako, da se njen izrek pravilno glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 3.950 EUR in zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 19. 6. 2017 do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice. Denarna odškodnina se izplača v štirih obrokih in sicer:

- prvi obrok v višini 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, z zapadlostjo v plačilo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe,

- drugi obrok v višini 983,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, z zapadlostjo v plačilo eno leto po zapadlosti prvega obroka,

- tretji obrok v višini 983,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, z zapadlostjo v plačilo eno leto po zapadlosti prejšnjega obroka,

- četrti obrok v višini 983,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, z zapadlostjo v plačilo eno leto po zapadlosti prejšnjega obroka."

III. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za zahtevanih 18.774,75 EUR, s sodbo pa toženki naložilo, da plača tožniku odškodnino v znesku 65.958,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 v petih obrokih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je še sklenilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku 73,27 % njenih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 26,73 % njenih stroškov, in da bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti odločitve (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, v delu ki se nanaša na premoženjsko škodo (iz naslova povračila materialnih stroškov potovanja v BiH v znesku 2.500 EUR, iz naslova pridobivanja posameznih dokumentov, povezanih z delom v višini 2.800 EUR in iz naslova odvetniških in sodnih stroškov v zvezi s pridobitvijo državljanstva in odkupom stanovanja v višini 3.000 EUR) in nepremoženjsko škodo. Toženka izpodbija ugodilni del sodbe in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka.

3.Tožnik glede odškodnine za premoženjsko škodo v višini stroškov potovanj v BIH, glede pridobivanja delovnih dokumentov in odvetniškega zastopanja, navaja, da je že v laični tožbi navedel, da tovrstnih stroškov zaradi časovne oddaljenosti ne more dokumentirati. V nadaljnji vlogi pa je tudi predlagal uporabo 216. člena ZPP, po katerem lahko sodišče o višini zneska odškodnine odloča po prostem preudarku. Sodišče ni navedlo, zakaj te določbe ni uporabilo. Pritožbi, kot navaja po e-pošti in v ilustracijo prilaga dodatno procesno gradivo oz. dokumentacijo, ki je zaradi neurejenosti ni predložil prej, dodatno pa potrjuje podlago za nastanek posameznih stroškov.

4.V zvezi z odločitvijo o nepremoženjski škodi navaja, da niso jasni in preverljivi kriteriji za prisojo tovrstne škode. Sodišče časovne komponente trajanja izbrisa ni upoštevalo. V pilotni sodbi ESČP Kurić zoper R Slovenijo je bilo oškodovancu prisojeno 100 EUR na mesec, hkrati pa je bilo toženki naloženo, da mora druge primere izbrisanih rešiti ob smiselnem upoštevanju te sodbe. Ni utemeljenega razloga, da sodišče tudi v konkretnem primeru pri sodnem odmerjanju odškodnine ne bi upoštevalo enakih kriterij kot ESČP. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati bistveno razliko med zasebnopravnimi razmerji med enakopravnimi subjekti in javnopravnimi razmerji med državo kot oblastjo in njej podrejenimi subjekti. Nepremoženjska škoda, ki jo država povzroči s svojimi nezakonitimi ravnanjami, se kaže v prizadetosti duševnega miru in človekovega dostojanstva. Država mora za svoja nezakonita ravnanja žrtvam teh ravnanj povrniti nematerialno škodo, ki jo je povzročila. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je nezakonito ravnanje državne oblasti hudo prizadelo tožnikovo dostojanstvo.

5.Toženka v obširni pritožbi najprej navaja, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče presojalo zadevo z vidika 26. člena Ustave RS, čeprav je tožnik ves čas izrecno zahteval odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, za katero je pravna podlaga Zakon o povrnitvi škode osebam, ki so bile izbrisane iz RSP (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva razkriti svoj nepričakovan pravni pogled na predmetni spor. Toženka je opozorila, da se je postopek s tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS) pravnomočno končal z zavrnitvijo prošnje in da razpravljanje o razlogih v zvezi z postopkom za sprejem v državljanstvo brezpredmetno in nedopustno. Brezpredmetno zato, ker se o tožbi zaradi izbrisa RSP odloča o morebitni višji škodi, ki je izbrisanim nastala zaradi izbrisa iz RSP, ne pa zaradi nesprejema v državljanstvo, nedopustno pa zato, ker se upoštevaje načelo prirejenosti postopkov o sprejemu v državljanstvo odloča v upravnem postopku in bi lahko tožnik morebitne ugovore uveljavljal s pravnimi sredstvi v postopku za sprejem v državljanstvo.

6.Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bila zavrnitev tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo protipravna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta odločba upravnega organa o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo in sodba Vrhovnega sodišča RS U 269/93-9 z dne 11. 5. 1994, ki je zavrnitev potrdila protipravni, ker se omenjena organa nista opredelila do vseh tožnikovih navedb, kar pa je napačno. Vsaka nepravilnost odločbe še ne pomeni kvalificirane stopnje napačnosti do te mere, da bi bila podana protipravnost ravnanja države v smislu obstoja predpostavke odškodninskega delikta po 26. členu Ustave RS. V sodni praksi je uveljavljano stališče, da vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja države. Zato zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje. To velja še zlasti za primere, v katerih je imela stranka možnost vložiti zoper odločbo, katere protipravnost se očita, pravno sredstvo, pa ga ni vložila. Kasneje v pravdi se ne more sklicevati na nepravilnost odločbe, zoper katero se ni pritožila. Enako velja v tem primeru, ko bi lahko tožnik vložil ustavno pritožbo zoper zavrnilno sodno odločbo VS RS, pa tega ni storil. S tem je privolil v posledico, da ni sprejet v državljanstvo. Ne more v tej pravdi uveljavljati kršitev, ki bi jih moral uveljavljati z ustavno pritožbo. Tudi če je sodišče prve stopnje zaključilo, da zavrnitev tožnikove prošnje ni bila pravilna, bi moralo ob upoštevanju kriterija, da drugačna presoja še ni podlaga za stališče o storitvi protipravnega ravnanja, da torej nepravilnost ne pomeni kvalificirane stopnje napačnosti, zaključiti, da ni podana protipravnost ravnanja upravnega organa in VS RS, ko sta zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo.

7.V postopku je ves čas prerekala vzročno zvezo z izbrisom ter ugovarjala zastaranje odškodninske terjatve iz postopka sprejema tožnika v slovensko državljanstvo. Tožnik bi lahko škodo zaradi morebitne protipravne zavrnitve prošnje za sprejem v državljanstvo uveljavljal le na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, a tega ni storil. Tožnik tudi dejstva, da je bil tajni sodelavec slovenske vojske, ni uveljavljal in zatrjeval v postopku sprejema v državljanstvo, niti v postopku s pravnim sredstvom za ugotovitev nepravilnosti zavrnitve. Po izjavi priče A. A. v tem pravdnem postopku je bilo to dejstvo razkrito leta 1992, zato niso obstajali nobeni razlogi, ki bi tožniku preprečevali, da bi zahteval odškodnino zaradi domnevne protipravnosti zavrnitve prošnje v zakonsko določenem zastaralnem roku, ki ureja obligacijska razmerja, ne pa da škodo iz tega naslova zahteva v tožbi šele leta 2017, vloženi na podlagi ZPŠOIRSP.

8.Neustrezno je sklicevanje sodišča na sodbo VS RS II Ips 173/2015, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za ugotavljanje protipravnosti zavrnitve tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo.

Obrazložitev je pomanjkljiva, ker so razlogi v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v tč. 20 obrazložitve sodbe zapisalo, da tožnik uveljavlja škodo, ker se zaradi nepridobitve državljanstva ni mogel zaposliti pri MORS, v tč. 22. pa ugotovilo, da nepridobitev zaposlitve pri MORS ni v neposredni vzročni zvezi z izbrisom, nadalje pa v tč. 23, da je bistveni del obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena le nedopustnost izbrisa iz RSP, zato je uporabilo določbo ZPŠOIRSP, po kateri se v postopkih po tem zakonu, določbe o zastaranju iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja, ne uporabljajo. Tožnik je kot pravno podlago svojega zahtevka navedel ZPŠOIRSP, zato ugotavljanje protipravnosti zavrnitve vloge za sprejem v državljanstvo ne more biti obravnavano po ZPŠOIRSP. Sodišče protipravnosti na podlagi tega zakona ni utemeljilo, niti pojasnilo prepletenosti med postopkom sprejema v državljanstvo in izbrisom, temveč se je zgolj sklicevalo na primer II Ips 221/2017, ki je bil specifičen in povsem drugačen od tožnikovega. V obravnavanem primeru zatrjevana škoda, ki je nastala zaradi zavrnitve prošnje za državljanstvo, ni enaka ugotovljeni škodi zaradi izbrisa, saj nepridobitev zaposlitve pri MORS ni v vzročni zvezi z izbrisom. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da posledic nedopustnega izbrisa in "napačne" odločitve v postopku sprejema v državljanstvo, v več okoliščinah ni mogoče vedno ločiti. Sodišče ne pojasni, katerih posledic ne more ločiti. Dejstvo, da je nepridobitev zaposlitve tožnika pri MORS posledica nepridobitve državljanstva, je sodišče ugotovilo kot nesporno, hkrati pa je tudi ugotovilo, da nezaposlitev pri MORS ni vzročni zvezi z izbrisom, kar kaže, da je sodišče v izpodbijani sodbi samo jasno ločilo posledico nezaposlitve tožnika pri MORS zaradi nepridobitve državljanstva. Sodišče v sodbi ni upoštevalo izjave priče A. A., da je bilo šolanje v Beogradu tožnikova želja, temveč je ugotovilo, da je v Beogradu ostal do 22. 5 1992 izključno zaradi dogovora z A. A. kot vodjo obveščevalno analitičnega varnostnega oddelka, kar pa ne drži, saj je priča izjavila, da je tožnik nadaljeval s šolanje na njegovo prigovarjanje in je bil to skupni dogovor.

Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago, saj tožnik v vlogah ni opisoval sodelovanja s pričo A. A., na pričanje katerega je sodišče oprlo protipravnost odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo. Tožnik v svojih trditvah tudi ne navede, zakaj naj bi bila odločitev o zavrnitvi prošnje, protipravna. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotavilo, da se Vrhovno sodišče pri presoji pogoja dejanskega bivanja tožnika v RS ni opredelilo do vseh specifičnih okoliščin primera, a tega tožnik v svojih vlogah ni navajal.

Zahtevki, ki izvirajo iz zavrnitve tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo (nezaposlitev pri MORS, neprejem lastniškega certifikata), so neutemeljeni. Toženka pa je ugovarjala tudi njihovo zastaranje. Prav tako ni izkazana višina izgubljenega dohodka, saj ni niti jasno katero delovno mesto naj bi bilo tožniku obljubljeno. V državnih organih se ne zaposluje na obljubo. Pri ugotavljanju višine izgube na dohodku se je sodišče neutemeljeno oprlo na tabelo in izpiske ZPIZ, ki prikazujejo plače za delovno mesto tretje osebe. Četudi bi tožnik pogoj državljanstva izpolnjeval, ni gotovo, da bi zaposlitev na MORS tudi dobil, saj je to odvisno od izpolnjevanja vseh pogojev za zasedbo konkretnega delovnega mesta. Zaradi neobstoja vzročne zveze med izbrisom in tožnikovo zaposlitvijo na MORS, je bilo nepotrebno ugotavljanje višine tožnikove izgube s primerjavami plač. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da gre tožniku vrednost lastniškega certifikata, ki temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila neutemeljeno zavrnjena tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno prisodilo tožniku 5.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz RSP, saj subjektivno doživljanje nesprejema v državljanstvo in nezmožnosti zaposlitve na MORS ni škoda, ki bi bila v vzročni zvezi z izbrisom iz RSP.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je po njegovih trditvah nastala zaradi napačne zavrnitve prošnje za sprejem v državljanstvo R Slovenije in zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso sporne, izhaja, da je tožnik 30. 9. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS. Prošnja je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 25. 1. 1993, ker ni bil ugotovljen eden od kumulativno zahtevanih pogojev za pridobitev državljanstva iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, to je pogoj dejanskega bivanja na ozemlju RS. Tožnik je bil dva meseca po prejemu odločbe dne 9. 4. 1993 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Njegova tožba za odpravo omenjene odločbe je bila s sodbo Vrhovnega sodišča R Slovenije U 269/93-9 z dne 11. 5. 1994 v upravnem sporu zavrnjena. Tožnik se je takoj po zavrnitvi prošnje za državljanstvo zaposlil kot vodja vzdrževanja v družbi B., d. o. o. in bil pretežno v celotnem obdobju izbrisa zaposlen na podlagi delovnih dovoljenj in prejemal dohodek. V času izbrisa je imel začasno dovoljenje za prebivanje v R Sloveniji, dne 22. 11. 1999 pa mu je bilo izdano stalno dovoljenje za prebivanje tujca v RS. Na podlagi odločbe z dne 19. 9. 2001 pristojnega ministrstva je bil sprejet v državljanstvo R Slovenije, in sicer na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDRS (na podlagi naturalizacije). Tožniku je bila po določbah ZPŠOIRSP v upravnem postopku z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 492-117/2017-12 z dne 14. 11. 2017 priznana odškodnina za obdobje od 9. 4. 1993 do 22. 11. 1999 v višini 3.950 EUR, torej za 79 mesecev.

Presoja odločitve o premoženjski škodi

Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da je materialnopravno izhodišče presoje v tej zadevi določba 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim dejanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedena določba ureja odgovornost države za škodo, povzročeno pri izvrševanju oblastne funkcije. Država mora povrniti škodo, ki jo je povzročila s protipravnim izvrševanjem oblasti. Gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti subjektom, za njeno presojo pa ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Prvi odstavek 26. člena Ustave izpostavlja naslednje predpostavke odgovornosti: škodo, protipravnost ravnanja in vzročno zvezo med takim ravnanjem in nastalo škodo. Ker velja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, je krivda absorbirana s protipravnostjo ravnanja.

V obravnavni zadevi ni sporno, da tožnikov izbris iz registra stalnega prebivalstva pomeni protipravno ravnanje države (toženke), ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena Ustave in je določena v omenjenem ZPŠOIRSP. Vendar pa, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, tožnik ne zahteva le povrnitve škode, nastale zaradi nedopustnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi povrnitev škode, ki mu je bila povzročena z napačno odločitvijo o zavrnitvi vloge za pridobitev državljanstva na podlagi prehodne določbe 40. člena ZDRS. Tožnik je navajal, da se zaradi nepridobitve državljanstva ni mogel redno zaposliti na Ministrstvu za obrambo RS (MORS), kar mu je bilo obljubljeno, in pridobiti lastniški certifikat. Če bi v letu 1993 pridobil državljanstvo, bi dobil redno zaposlitev na MORS, tako pa je bil prisiljen opravljati manj plačana dela. Vtožuje škodo v višini razlike med osebnim dohodkom, ki ga je dejansko prejemal in dohodkom radarskega inženirja, ki bi ga prejemal na MORS, za celotno obdobje izbrisa, ter v višini vrednosti lastniškega certifikata, ki bi ga dobil, če bi pridobil državljanstvo. Tožnik zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi nepridobitve zaposlitve na MORS v vsebini prikrajšanja na dohodku in nepridobitve lastniškega certifikata torej ni temeljil na nedopustnem izbrisu ampak na napačni odločitvi pristojnega ministrstva in Vrhovnega sodišča RS o zavrnitvi njegove vloge za pridobitev državljanstva.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da čeprav navedena odločba ni bila razveljavjena ali spremenjena, to še ne pomeni, da v pravdnem postopku (v odškodninskem sporu) ni mogoče ugotoviti njene protipravnosti oziroma arbitrarnosti. V nadaljevanju je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je (ponovno) ugotavljalo obstoj enega od pogojev za pridobitev državljanstva iz prvega odstavka 40. člena ZDRS, to je prosilčevega dejanskega bivanja na ozemlju RS, zaključilo, da je bila zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS neutemeljena oziroma napačna, ker ni temeljila na pravilni ugotovitvi konkretnih okoliščin glede tožnikovega dejanskega bivanja v R Sloveniji, ki jih je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo v tem postopku. Navedlo je, da ugotovitev teh okoliščin ne izhaja niti iz odločbe Vrhovnega sodišča U 269/93-9 z dne 11. 5. 1994, s katero je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper negativno odločbo pristojnega ministrstva. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča je nato zaključilo, da je v obravnavanem primeru pravno relevanten vzrok tožniku nastale škode kombinacija protipravnih ravnanj toženke tj. zavrnitve prošnje za sprejem v državljanstvo in izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki se nerazdružljivo povezujeta in prepletata tako, da je bistveni del ugotovljenega obsega škode enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena le nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za celotno škodo je zato treba uporabiti določbe ZPŠOIRSP, torej tudi določbo drugega odstavka 11. člena omenjenega zakona, ki določa, da se v postopkih po ZPŠOIRSP ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Prvostopenjsko sodišče je zato zavrnilo toženkin ugovor zastaranja za škodo, ki naj bi bila posledica protipravnega oblastnega akta nesprejema tožnika v državljanstvo RS.

Utemeljen je pritožbeni očitek toženke, da povzeta presoja prvostopenjskega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava. Povzeto zgradbo izpodbijane sodbe ruši nepravilna vzpostavitev njenega temelja, in sicer da je vzrok vtoževane škode v nepravilni odločbi upravnega organa o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo in sodbi Vrhovnega sodišča RS U 269/93-9 z dne 11. 5. 1994, ki je zavrnitev potrdila. Toženka je v pritožbi pravilno poudarila, da vsaka nepravilnost odločbe še ne pomeni kvalificirane stopnje napačnosti do te mere, da bi bila podana protipravnost ravnanja države v smislu obstoja predpostavke odškodninskega delikta po 26. členu Ustave RS, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja države in da to velja še zlasti za primere, v katerih je imela stranka možnost vložiti zoper odločbo, katere protipravnost se očita, pravno sredstvo, pa ga ni vložila, kar vključuje tudi za možnost vložitve ustavne pritožbe.

Toženka pa je v prvostopenjskem postopku izpostavila še eno pravno relevantno okoliščino, ki ji prvostopenjsko sodišče napačno ni dalo pravega pomena. Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju.

V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja.

Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne.

Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka.

Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe.

Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo. Prav ta okoliščina je tista, po kateri se obravnavana zadeva tudi razlikuje od zadeve, obravnavane v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 173/2015 in II Ips 221/2017, na kateri se je v izpodbijani sodbi oprlo prvostopenjsko sodišče.

Tudi v zadevi iz citiranih dveh odločb Vrhovnega sodišča RS je tožnik od toženke s tožbo zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi zavrnitve sprejema v državljanstvo in izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ko je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo RS po določbi 40. člena ZDRS zavrnjena, je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tudi on je zoper odločbo MNZ sprožil upravni spor in tudi njegovo tožbo je Vrhovno sodišče R Slovenije zavrnilo. Vendar je pred Ustavnim sodiščem RS 4. 11. 1999 (odločba Up-187/97) dosegel razveljavitev navedenih odločb, v ponovljenem postopku pa je bil 1. 6. 2000 sprejet v državljanstvo na podlagi iste zakonske določbe. Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. V odškodninskem sporu je bila ugotovljena protipravnost ravnanja toženke, ker je šlo za arbitrarno zavrnitev tožnikove vloge in nerazumno dolg postopek, ki se je končal z ugoditvijo tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva RS in protipravnost ravnanja toženke zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V omenjeni zadevi je bila ugotovljena škoda tako posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov. Le ob ugotovitvi in obstoju obeh nedopustnih ravnanj oziroma kot navaja Vrhovno sodišče, v njuni kombinaciji, pa je bil mogoč nadaljnji zaključek Vrhovnega sodišča o njuni nerazdružljivi povezanosti in prepletenosti, ki terja, da je izhodiščni pristop pri ugotavljanju obsega (nepremoženjske) škode in odmeri odškodnine, odmera enotne odškodnine.

V obravnavani zadevi je torej dejansko stanje bistveno drugačno, saj zavrnitev tožnikovega sprejema v državljanstvo temelji na pravnomočni odločbi, zoper katero tožnik ni uporabil vseh pravnih sredstev, hkrati pa tudi ni zatrjeval, da bi bil njen sprejem posledica kvalificiranega protipravnega ravnanja v zgoraj opredeljeni vsebini. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja toženke zaradi neutemeljene oziroma napačne zavrnitve tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS, ker ni temeljila na pravilni ugotovitvi konkretnih okoliščin glede tožnikovega dejanskega življenja v R Sloveniji, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v tem postopku, materialnopravno napačen.

Ker vtoževana škoda ni nastala v kombinaciji dveh nedopustnih ravnanj, tako kot v zgoraj omenjenem primeru, tudi ni mogoče izpeljevati vzročne zveze med premoženjsko škodo in tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva iz njune povezanosti in prepletenosti, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Glede na zaključek, da odločitev upravnega organa in Vrhovnega sodišča o zavrnitvi tožnikove vloge za pridobitev državljanstva ni bila protipravna, tožnik neutemeljeno zahteva povrnitev škode, ki naj bi bila posledica navedene odločitve oziroma je z njo v vzročni zvezi. Tožnik je s svojimi trditvami eksplicitno zatrjeval, da je premoženjska škoda za izgubo dohodka zaradi nepridobitve zaposlitve na MORS posledica zavrnitve njegove vloge za sprejem v državljanstvo RS, kar je v razlogih izpodbijane sodbe sprejelo tudi prvostopenjsko sodišče. Hkrati omenjena nepridobitev zaposlitve ni v vzročni zvezi s tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik te zaposlitve ne bi dobil, tudi če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 60.908,81 kot razliko med dohodki, ki bi jih dobil na MORS, in dohodki, ki jih je dejansko prejel, je zato materialnopravno napačna. Toženkini pritožbi v tem delu je bilo treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Enako velja tudi glede prisojene odškodnine zaradi nepridobitve lastniškega certifikata. Tudi tožnikova nepridobitev lastniškega certifikata ni škoda, ki bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi s tožnikovim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Prisoja povrnitve te škode temelji na zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi bil tožnik upravičen do lastniškega certifikata, če ne bi bila neupravičeno zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo. Po prvem odstavku 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je pridobitev lastniškega certifikata pravica osebe, ki je bila dne 5. 12. 1992 državljan R Slovenije in osebe, ki je izpolnjevala pogoje iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki je pravočasno vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS in bila v državljanstvo tudi sprejeta. Ker tožnik ni bil sprejet v državljanstvo na podlagi navedene vloge in ob ugotovitvi, da protipravnost navedene odločitve ni dokazana, bi bilo treba zavrniti tožbo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo v odločitvi o prisoji denarne odškodnine za lastniški certifikat v znesku 4000 EUR, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo navedenega zneska zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Tožnik je zahteval v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva povrnitev stroškov potovanja v BiH v znesku 2.500 EUR, in stroškov, ki so mu nastali zaradi pridobivanja posameznih dokumentov, povezanih z delom v višini 2800 EUR. Prav tako je zahteval povrnitev odvetniških in sodnih stroškov v znesku 3.000 EUR, a ne v zvezi z izbrisom ampak v zvezi s postopkom pridobitve državljanstva, kar pa, kot že zgoraj pojasnjeno, ni škoda, ki bi bila v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za te tri oblike premoženjske škode zaradi njene neizkazanosti. Razlogi o tem so podani v tč. 39-41 izpodbijane sodbe, ki jih tožnik konkretno niti ne izpodbija, meni pa, da bi moralo sodišče o višini denarnega zneska odločiti po prostem preudarku. V skladu z določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Četudi gre verjeti tožniku, da zaradi poteka časa za marsikatero zatrjevano dejstvo ni mogel ponuditi drugega dokaza kot svoje zaslišanje, ga to ni odvezovalo procesne skrbnosti, da poda pravočasne, določne in jasne navedbe o relevantnih dejstvih. Tožnik je podal pomanjkljive, nekonkretizirane, nejasne in v delu celo kontradiktorne trditve, ki jih s svojim zaslišanjem ali listinami ni mogel dopolniti ali nadomestiti. V pritožbi tožnik neutemeljeno enači svojo nezmožnost zadostitve trditvenemu bremenu z dokazno stisko in prepozno dodaja nove listine, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pri uporabi instituta prostega preudarka (216. člen ZPP) gre za način dokazovanja in se nanaša na primer, ko sodišče ugotovi, da je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen, vendar na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti višine zahtevka oziroma bi bilo to mogoče samo z nesorazmernimi težavami. Tudi za odločitev o višini škode po prostem preudarku, je pogoj, da tožnik najprej konkretizirano in jasno opredeli stroške, torej izkaže obstoj škode. Glede na navedeno ni bilo podlage za uporabo prostega preudarka po 216. členu ZPP. Tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka v tem delu je neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Nepremoženjska škoda

Tožnik svojo pritožbo zoper odločitev o višini nepremoženjske škode primarno usmerja v očitek, da je sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo nepreverljive in nejasne kriterije. Meni, da je gotovo primernejši kriterij 100 EUR denarne odškodnine na mesec za primer povprečne škode, kot ta izhaja iz pilotne sodbe ESČP Kurić proti R Sloveniji. Navaja, da bi v obravnavanem primeru znašala denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 7.900 EUR glede na to, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je njegov izbris iz registra prebivalstva trajal 79 mesecev in ne 93 mesecev, kot je navajal v tožbi, dolžine trajanja izbrisa pa s pritožbo (izrecno) ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilne kriterije za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, ki so se izoblikovali sodni praksi. Upoštevalo je, da je v vsakem primeru treba napolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Tudi omenjeni odločitvi ESČP so bile pri odmeri odškodnine upoštevane konkretne okoliščine primera. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah v zvezi z višino odškodnine pojasnilo, da sodišča pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ne smejo enostavno uporabiti zneska, ki ga je v omenjeni pilotni zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP namreč vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, ko nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo ustaljeno stališče sodne prakse, da pri določanju odškodnine za to vrsto škode ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno).

20.Pritrditi je treba toženki, da tožnikovo doživljanje nesprejema v državljanstvo in nezmožnost zaposlitve na MORS ni škoda, ki bi bila (glede na gornje zaključke) v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tudi brez upoštevanja te okoliščine, pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva duševno trpel. Pri tem je utemeljena njegova pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine izpostavilo okoliščine, ki kažejo na njegovo manjšo prizadetost v primerjavi z drugimi primeri izbrisanih, ne pa tudi tistih okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in kažejo na njegovo večjo prizadetost.

21.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zelo čustveno opisoval svojo stisko zaradi navedenega protipravnega ravnanja toženke. Povedal je, da je tvegal življenje za Slovenijo, potem pa so ga izbrisali iz registra. Zaupanje v pravno državo je izginilo. Izgubil je voljo do življenja, počutil se je ponižanega, razčlovečenega, izgubljenega. Pričakoval je, da ga bo država nagradila zaradi njegovega delovanja, ne pa kaznovala. Štel je, da se mu je zgodila krivica, zaradi katere je bil izjemno prizadet. Izbris je zanj pomenil velik šok in konec sveta. Izpovedal je, da je situacijo občutil kot "najhujšo obliko institucionaliziranega nacionalizma". Teh zaključkov toženka v svoji pritožbi ne izpodbija. Res je bil tožnik pretežno v celotnem obdobju izbrisa zaposlen in prejemal osebni dohodek, si uredil dovoljenje za začasno prebivanje in zaposlitev in ni bil ločen od svoje družine. Vendar pa iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja tudi, da je bil tožnik po tem, ko je v Beogradu ostal zato, da bi kot tajni sodelavec pridobival informacije, pomembne za proces osamosvajanja Slovenije, in pri tem, kot je navedel, tvegal svoje življenje, za kar je pričakoval, da ga bo država nagradila, ne pa kaznovala, jezen, obupan, razburjen, žalosten in prizadet in da je zato nedvomno zaradi izbrisa trpel duševne bolečine. Glede na mnenje priče A. A., da je tožnik zelo čustven in pripaden človek, ne more biti dvoma, da ga je z izbrisom povzročena krivica bolela in da so bile duševne bolečine, ki so se izkazovale v omenjenih oblikah čustvovanja, intenzivne. Omenjena okoliščina je nedvomno imela večji vpliv na tožnikovo življenje in nastalo škodo v primerjavi z izbrisano osebo, ki takšne izkušnje ni imela, intenzivnost njegovih bolečin pa narekuje odločitev, da se mu odmeri denarna odškodnina, ki jo predlaga v pritožbi v znesku 7.900,00 EUR. V tem obsegu je bilo zato treba izpodbijano sodbo spremeniti in odmerjeno odškodnino zvišati za znesek 2.900,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče dodaja, da celotna denarna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v višini 7.900,00 EUR predstavlja 5,33 povprečne plače na zaposleno osebo v R Sloveniji in je nedvomno primerljiva z odškodninami za enako škodo.

Sklepno

22.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podan temelj za prisojo zahtevane premoženjske škode iz naslova izgube dohodka (60.908,81 EUR), saj ta ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, kar velja tudi glede škode zaradi nepridobitve certifikatov (4.000 EUR), ki je vezano na državljanstvo. Obstoja škode iz naslova različnih stroškov, ki naj bi tožniku nastali zaradi izbrisa, pa tožnik ni uspel izkazati. Upoštevaje relevantne okoliščine konkretnega primera in pravilno uporabo materialnega prava je tožnik upravičen do povrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 7.900 EUR, od česar pa je treba odšteti v upravnem postopku že pravnomočno priznani znesek 3.950 EUR. Toženka tako tožniku dolguje še 3.950 EUR odškodnine. Glede na določbo petega odstavka 13. člena ZPŠOIRSP o obročnem izplačilu denarne odškodnine osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ki določa roke in načine izplačila denarne odškodnine), je toženka dolžna tožniku še dolgovani znesek plačati v štirih obrokih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi od vložitve tožbe dne 19. 6. 2017 (drugi odstavek 324. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP), ki jih je treba v skladu z zakonom omejiti do višine prisojene glavnice (prvi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP).

23.Kot je bilo že navedeno pri presoji posameznih odškodninskih postavk, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člen ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroškovna odločitev

24.Sprememba izpodbijane odločitve terja tudi spremembo stroškovne odločitve (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov. Iz novejše sodne prakse višjih sodišč izhaja, da uspeh v pravdi v teh sporih ni temeljni kriterij za odločitev o stroških postopka, še posebej ne takrat, ko bi čisti matematični preračun uspeha izničil prisojeno odškodnino. Sodna praksa v zvezi s tem izpostavlja okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri stroškovni odločitvi, in sicer da je moral tožnik zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek, da sta bila sporna tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja uspel, glede višine pa tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala, da je šlo za dolgotrajen proces uveljavljanja množičnega kršenja osebnostnih človekovih pravic s strani tožene stranke in da bi bilo nepravično, da bi moral tožnik toženki kljub delnemu uspehu v pravdi po medsebojnem pobotanju povrniti še del njenih stroškov postopka. Navedena sodna praksa je zato sprejela odločitev, da naj v teh pravdah vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka tudi v primerih, ko je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen. V obravnavani zadevi je tožnik propadel s svojim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode, z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode je pa uspel. Glede na zgoraj navedene razloge je pritožbeno sodišče odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz enakih razlogov je tako odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-679/12 z dne 16.10.2014

2J. Zobec, Odškodninska odgovornost države v novejši praksi ustavnega sodišča, Pravosodni bilten, št. 2/2020, str. 23.

3V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je bila pridobitev slovenskega državljanstva pogoj za tožnikovo zaposlitev na MORS.

4Odločbi II Ips 173/2015 in II Ips 221/2017.

5M. Juhart, Odgovornost države za nepravilno (protipravno) odločbo, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2004, str. 16.

6Primerjaj pravno mnenje, občna seja VS RS 14. 12. 1995, objavljeno v Pravna mnenja VSS 1/95, str. 5.

7Vključno s pravico do presoje Ustavnega sodišča.

8Sistem pravnih sredstev v sistemu upravnega odločanja se praviloma konča s sodno odločbo (M. Juhart, prav tam, str. 17).

9J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 187 - 188, M. Juhart, Odgovornost države za nepravilno (protipravno) odločbo, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2004, str. 15 - 16.

10J. Zobec prav tam

11Neupoštevna je tožnikova trditev v odgovoru na pritožbo, da nevložitve ustavne pritožbe ni mogoče pripisati prava neukemu tožniku, ampak njegovemu odvetniku.

12Tč. 16 obrazložitve odločbe II Ips 173/2015

13Tč. 23 obrazložitve odločbe II Ips 221/2017.

14Utemeljen je toženkin zaključek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi dejanske okoliščine, ki v upravnem postopku niso bile zatrjevane.

15Glej odločbe VS RS II Ips 170/2016, II Ips 225/2016, II Ips 130/2016 in II 221/2017.

16V praksi Vrhovnega sodišča je bilo izoblikovano stališče, da omenjena sodba ESČP sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti. Odškodnina, prisojena v postopku pred ESČP, ni merilo (metoda) za ugotavljanje višine pravične denarne odškodnine v primerljivih sodnih sporih pred domačim sodiščem Tudi ESČP je izpostavilo, da iz pravice do učinkovitega domačega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ne izhaja zahteva, da bi morala domača sodišča prisojati enake zneske denarnih odškodnin, kot jih je prisojalo samo. Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine, in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP, sodišče prve stopnje pravilno v obravnavanem primeru ni uporabilo zneska, ki ga je pritožnikom v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji kot odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP.

17Npr. odločba VS RS II Ips 255/2016, odločba VSL II Cp 935/2021.

18Ta je na dan izdaje izpodbijane sodbe znašala 1.479,56 EUR.

19Po navedenem zakonskem določilu je prvi obrok določen v višini 1000 EUR.

20Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani npr. II Cp 1934/2019, II Cp 1359/2020, II Cp 1672/2022, II Cp 684/2022, II Cp 1408/2023 in druge.

21VSL II Cp 684/2022.

22VSL II Cp 684/2022.

23VSL II Cp 684/2022.

24Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.