Jedro

Uprava tožene stranke je ugotovila razloge za izredno odpoved na seji dne 29. 6. 2010. Na tej seji so poročevalci predstavili gradivo o ugotovljenih očitkih po vsebini, sledila so vprašanja, opravila se je razprava, na koncu je bila sprejeta odločitev z večino glasov. Na podlagi odločitve uprave je sledila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožnika. Dne 26. 7. 2010 sta predsednik uprave in član uprave tožene stranke skladno s 16. in 17. členom Statuta kot zastopnika tožene stranke podala tožniku pisno odpoved. Zato je tožena stranka tožniku pravočasno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (v roku 30 dni od seznanitve z razlogi po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 26. 7. 2010 podala tožniku (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo za nedoločen čas s polnim delovnim časom in mu priznati delovno razmerje od 13. 8. 2010 dalje, da mu je tožena stranka dolžna v delovno knjižico in druge uradne listine vpisati delovno dobo za obdobje od 13. 8. 2010 dalje, da mu je za ta čas dolžna izplačati bruto plače po pogodbi o zaposlitvi, kot da bi ves čas delal z vsemi dodatki, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu glede plače za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se razveže pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko, in da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi razveze pogodbe plačati odškodnino v višini 6 bruto plač (II. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen glede odločitve o stroških v III. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni v celoti ocenilo predloženih listin, predvsem gre za gradivo seje uprave z dne 29. 6. 2010 (priloga B62). Sodišče je zmotno uporabilo določbo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), da nastopa v imenu delodajalca celotna uprava kot kolegijski organ, čeprav nastopata v imenu tožene stranke skladno z določbo 22. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar, Ur. l. RS; št. 13/2000 in spremembe) kot njena zastopnika skupno predsednik uprave in en član uprave. V tej zvezi je A.A., ki je bil v spornem času predsednik uprave, izpovedal, da se je s tožnikovimi nepravilnostmi seznanil že pred sejo uprave 29. 6. 2010. Gradivo za navedeno sejo je bilo datirano s 23. 6. 2010. Sodišče je zmotno zaključilo, da je uprava tožene stranke razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami za podajo izredne odpovedi šele 29. 6. 2010. Nenazadnje je tožena stranka za tožnikove kršitve, ki jih je raziskovala s pomočjo detektiva, ugotovila že veliko prej. V konkretnem primeru sta tako predsednik uprave A.A. kot član uprave B.B., ki sta bila pristojna za podajo odpovedi, ugotovila razloge odpovedi že pred datumom seje uprave. Zato je bila izredna odpoved pogodbe, ki jo je tožena stranka podala tožniku 26. 7. 2010, prepozna. Poleg tega se tožnik ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da med strankama ni bilo možno nadaljevati z delovnim razmerjem. Tožnik je bil po zagovoru 12. 7. 2010 na planiranem letnem dopustu, po izredni odpovedi pa je dobival v reševanje nove spise, poleg tega mu je bil namenjen tudi službeni avtomobil. Sodišče se ni opredelilo do dejstev njegove zaposlitve pri toženi stranki, da ni bil nikoli v disciplinskem postopku in ostale razloge, na katere je pri presoji porušenega zaupanja med strankama opozorilo že vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Meni, da je bila odločitev o podani odpovedi formalno sprejeta še pred njegovim zagovorom, kar pomeni, da jo uprava vsebinsko ni obravnavala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijanem delu sodbe tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je štelo kot pomembno dejstvo, kdaj je razlog za izredno odpoved ugotovila uprava kot kolegijski organ. Vse informacije o tožnikovih kršitvah so bile dokončno podane na seji uprave 29. 6. 2010. Zato je brezpredmetno tožnikovo opozarjanje na pisno gradivo, ki naj bi ga uprava prejela še pred datumom njene seje. Pritožba povzema le posamezne dele izpovedb predsednika in člana uprave, vendar pa je sodišče pravilno ocenilo vse dokaze kot celoto in na tej podlagi sprejelo svoje zaključke. Poleg tega se je sodišče pravilno opredelilo do razlogov iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, ki se nanašajo na porušeno zaupanje med strankama, saj tožnik glede na naravo in zadolžitve delovnega mesta, ko je bil primoran, da skladno s pravili in navodili zavarovalniške stroške korektno opravlja svoje delo, s storjenimi kršitvami to zlorabil, zaradi česar ni bilo podanih možnosti, da bi nadaljeval z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom VIII Ips 139/2012 z dne 2. 4. 2013 razveljavilo tako sodbo pritožbenega kot sodbo prvostopenjska sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da sta nižji sodišči obrazložili kršitve delovnih obveznosti, ki so bile tožniku po vsebini v celoti dokazane. Pravilno sta nižji sodišči upoštevati tudi dejstvo, da tožena stranka v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi tožniku ni ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 87. člena ZDR. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS opozorilo, da se sodišče prve stopnje v sodbi do pravočasnosti izredne odpovedi sploh ni opredelilo, posebno ne do dejstva, kdaj je organ tožene stranke, ki je bil pristojen za podajo izredne odpovedi, ugotovil razloge za odpoved. Poleg tega sodba ni vsebovala dovolj obrazloženih razlogov iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, ki se nanašajo na možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče RS, prebralo že izvedene dokaze ter zaslišalo tako takratnega predsednika uprave A.A. kot člana uprave B.B., ki sta dodatno pojasnila postopek izredne odpovedi ter utemeljenost vsebinskih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Poleg tega se je opredelilo tudi do podrednega tožbenega zahtevka o sodni razvezi pogodbe in odškodnini, ki ga je tožnik postavil v ponovljenem sojenju. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno in odločilo, da se v sporu tožbeni zahtevki zavrnejo. Ugotovilo je, da je tožena stranka podala tožniku izpodbijano izredno odpoved pravočasno, po pravilno izvedenem postopku ter iz vsebinsko utemeljenih odpovednih razlogov. V tej zvezi je določno obrazložilo, katere kršitve delovnih obveznosti tožnika, ki so se nanašale na reševanje škodnih primerov v spornem času, je štelo za dokazane.

Pritožbeno sodišče se z razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere dokaze je štelo kot pomembne za odločitev in obrazložilo, katerim dokazom ni poklonilo verodostojnosti. V tej zvezi pritožba zmotno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v gradivo za sejo uprave (priloga B62), saj je tako iz zapisnika o naroku zadnje glavne obravnave, na katerem je sprejelo dokazni sklep in dokončno razsodilo, kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navajalo izvedene dokaze, razvidno, da je izvedlo tudi navedeni dokaz, ki se nanaša na predloženo gradivo seje uprave. Zato v tej smeri kakršnokoli izpodbijanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov oz. na njihovo medsebojno nasprotje, ne more biti upoštevno.

Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja dejstva: - dne 23. 6. 2010 so delavci tožene stranke C.C., D.D. in E.E. kot poročevalci pripravili pisno gradivo o postopkih in kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki ga je potrdil izvršni direktor za škode premoženjskih zavarovanj F.F.; - dne 29. 6. 2010 je uprava tožene stranke na svoji 47. seji obravnavala takšno gradivo, ki so ji ga predočili poročevalci, in ugotovila, da je tožnik v naključno izbranih škodnih spisih ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, zakonskimi določili in pravili splošnih aktov delodajalca. Uprava je ugotovila, da je tožnik huje kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, z očitanim neprimernim ravnanjem in opustitvami ter kršitvami pri reševanju škod je pokazal neprimeren odnos do dela, v nekaterih primerih pa je povzročil celo škodo. Uprava je zadolžila področje za upravljanje s človeškimi viri za izvedbo postopka zoper tožnika skladno z veljavno zakonodajo; - dne 5. 7. 2010 je tožena stranka povabila tožnika na zagovor z obrazložitvijo očitanih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja; - dne 12. 7. 2010 je tožnik opravil zagovor; - dne 26. 7. 2010 je tožena stranka po predsedniku uprave A.A. in članu uprave G.G. podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu višjega strokovnega sodelavca za škode iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR; - dne 27. 7. 2010 je tožena stranka poslala tožniku pisno odpoved po pošti na naslov stalnega prebivališča, saj osebna vročitev na delovnem mestu ni bila mogoča, ker je bil tožnik v času od dne 19. 7. 2010 do 2. 8. 2010 na rednem letnem dopustu; - dne 13. 8. 2010 se je štela (fikcija vročanja) priporočena pošiljka za vročeno in z navedenim dnem je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je v sporu obravnavalo utemeljenost odpovednih razlogov po vsebini, pri čemer se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do posameznih kršitvenih primerov, pri katerih je tožena stranka očitala tožniku hudo malomarno ravnanje in nastanek škode. Poleg tega se je opredelilo tudi do tistih kršitev, za katere ni ugotovilo, da bi tožnik kakorkoli ravnal protipravno oz. kršil delovne obveznosti. Ker tožnik v pritožbi ne navaja, katere kršitve delovnih obveznosti mu tožena stranka ni dokazala, saj se v obrazložitvi pritožbe osredotoča le na nezakonitost odpovedi iz razloga nepravočasnosti in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče preizkusilo vsebinske kršitve, ki se nanašajo na tožnikove nepravilnosti v posameznih škodnih primerih, zgolj po uradni dolžnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča so kršitve delovnih obveznosti tožnika v posameznih škodnih primerih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti utemeljene, tožena stranka pa jih je v skladu z dokaznim bremenom tudi dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dejansko stanje v posameznih dokazanih škodnih primerih in ugotovitev, da je tožnik pri njihovem obravnavanju kršil Pravilnik o postopku reševanja škod premoženjskih zavarovanj, postopke pri likvidaciji in obdelavi škod iz premoženjskih zavarovanj ter navodila za delo. V tej zvezi je ravnal tudi v nasprotju z določbama 31. in 32. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku podana izredna odpoved že po izteku predpisanega subjektivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Po navedeni določbi mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloge za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je glede tega vprašanja zaslišalo takratnega predsednika uprave A.A. in člana uprave B.B., ocenilo, da je uprava ugotovila razloge za izredno odpoved na seji dne 29. 6. 2010. Na tej seji so poročevalci C.C., D.D. in E.E. predstavili gradivo o ugotovljenih očitkih po vsebini, sledila so vprašanja, opravila se je razprava, nakar je bila na koncu sprejeta odločitev z večino glasov. Na podlagi takšne odločitve uprave je sledila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožnika.

Dne 26. 7. 2010 sta tako predsednik uprave in član uprave tožene stranke pravilno skladno s 16. in 17. členom Statuta kot zastopnika tožene stranke podala tožniku pisno odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bila uprava v takšni sestavi pristojna za podajo izredne odpovedi tožniku, ki je bila pravočasna, saj je na seji 29. 6. 2010 ugotovila obstoj tožniku očitanih kršitev. Za presojo tega vprašanja je namreč pomembna ugotovitev razlogov in ne okoliščina seznanitve z razlogi delavčevih kršitev, ki je bila zakonska dikcija pred spremembo določbe 2. odstavka 110. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 103/2007).

Neutemeljena je pritožba, da pri tožniku zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti, glede na njegovo dolgoletno zaposlenost pri toženi stranki, strokovnost in vestnost in ne nazadnje tudi razumevanja med sodelavci, ni moglo priti do porušenega zaupanja med strankama za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se je do okoliščin na tožnikovi strani, ki jih pritožba izpostavlja kot zmotne, določno opredelilo. Poudarilo je, da 23-letna zaposlitev tožnika pri toženi stranki ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi kakorkoli vzbudila dvom v ugotovitev tožene stranke, da je izgubila zaupanje do tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerje ni možno niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka namreč pri nadzoru tožnikovega dela v času od 1. 4. 2010 do 27. 5. 2010 med 14 naključno izbranimi škodnimi spisi samo v treh primerih ni ugotovila kršitev pravil zavarovalniških postopkov in navodil v zvezi z reševanjem škodnih primerov. To pa pomeni, da bi moral biti tožnik glede na delovne izkušnje bolj osredotočen na natančnost in strokovnost pri reševanju škodnih spisov, kar pomeni, da vendarle ni dosledno upošteval navodil in predpisanih postopkov, ki so na področju zavarovalnih poslov nujno potrebni, pri čemer je s takšnim ravnanjem v nekaterih primerih nastala ali bi lahko prišlo do škode večje vrednosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostale pritožbene navedbe za drugačno presojo niso odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za zatrjevanje pritožbe, da je tožnik po podani izredni odpovedi še opravljal delo pri toženi stranki. Glede tega je potrebno poudariti, da je tožnik po odpovedi res delal še 12 dni, v kolikor ni bil na letnem dopustu, vendar je v tej zvezi pomembno, da mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje takoj, ko je ugotovila vročitev pisne odpovedi na naslovu njegovega stalnega prebivališča, kot je to že pojasnjeno v obrazložitvi te sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbi priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni bil uspešen (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).