Jedro

V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede sestankov - da se jih je tožnik moral udeležiti, da jih je sklical nadrejeni, da so se na njih izmenjale informacije o nalogah za naslednji dan, ki so bile za pripadnike pomembne, in da so sestanki trajali vsaj 20 minut (ni šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane "sestanke", kot prikazuje toženka v pritožbi; kot tudi ni bistveno, da tožnik ni bil tisti, ki je bil zadolžen za prenos informacij). Na podlagi teh dejstev kot tudi ob upoštevanjem priprav za delo naslednjega dne je utemeljeno razsodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka kot počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni zagotovila (saj na dan, ki je bil previden kot prost, ni bil 24 neprekinjenih ur prost). Zato je zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je postavil tožnik, utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 2.720,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 5. 2015 do plačila; višji zahtevek (za zakonske zamudne obresti od dne 24. 12. 2013 do dne 7. 5. 2015) je zavrnilo (točka I sodbe in sklepa). Postopek je v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2.720,70 EUR od dne 30. 9. 2013 do dne 23. 12. 2013, ustavilo (točka II sodbe in sklepa). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožniku pa je dolžna plačati znesek 863,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe in sklepa) in da mu je dolžna plačati znesek 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (prvi odstavek I. točke in III. točke izreka sodbe in sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da kratki sestanki, ki so bili namenjeni informiranju o nalogah za naslednji dan, ne kršijo pravice do tedenskega počitka. Tožnikova vloga na sestankih ni bila aktivna. Z udeležbo na sestankih ni opravljal dela, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Tožnik ni podal konkretnih navedb glede sestankov in glede priprav za delo naslednjega dne. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedi prič A.A. in B.B. glede sestankov in priprav za delo naslednjega dne, je ugotavljalo dejstva, za katera ni bila podana trditvena podlaga. Ravnalo je v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP) in odločitev oprlo na dejstva, ki jih stranki nista navajali. Toženki je onemogočilo izjavo v postopku (5. člen ZPP). Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni navedel, da so bili sestanki formalni, obvezni in odrejeni niti ni substanciral dokaznega predloga za zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik med tistimi pripadniki, ki so bili naslednjega dne po dnevu tedenskega počitka določeni za takšno delo, da bi se bili dolžni udeležiti sestankov ali da bi morali izvesti priprave. To ne izhaja iz izpovedi prič A.A. in B.B.. Njuni izpovedi nista skladni kot tudi nista skladni z izpovedjo tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti izpovedi priče C.C., da so bili sestanki prostovoljni, ki sta jo potrdili priči D.D. in E.E.. Priča C.C. je izpovedala, da priprav za delo na dni tedenskega počitka (proste dni) ni bilo. Dokazna ocena ni pravilna. Sam tožnik je, ko je bil zaslišan kot stranka, izpovedal o kršeni pravici do tedenskega počitka, ki jo je vezal le na naravo dela na mednarodni misiji. Izpovedal je, da je bil prost neprekinjeno 24 ur in da je bilo takšnih dni 20, pri čemer vsebina prostega dne ni nikjer definirana. Izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ni navedlo, kaj je tožnik na posamezni dan tedenskega počitka delal. Posledično je zmotna odločitev o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V pritožbi zoper sklep toženka uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o zahtevku tožnika, zaradi česar je zmotno določilo o nadaljnjih pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep ustrezno spremeni, tako da zavrne tožnikovo zahtevo za plačilo stroškov.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke iz pritožbe zoper izpodbijano sodbo in sklep ter iz pritožbe zoper sklep. Navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je podal zadostno trditveno podlago, na podlagi katere je njegov zahtevek utemeljen. Konkretno je navedel, kaj je opravljal tiste dni, ki so bili predvideni kot prosti, in zakaj mu je bila pravica do tedenskega počitka kršena. Substanciral je dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je po izvedbi predlaganih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi obveznih sestankov je pravilno presodilo, da mu toženka tedenskega počitka ni zagotovila. Na sestankih je tožnik prejel informacije o nalogah za naslednji dan. Poveljnik oddelka je sestanke sklical, tožnik se jih je moral udeležiti. To sta v svoji izpovedi potrdili priči A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo. Odločitev je skladna s sodno prakso. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških, vključno s stroški sodne takse. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.), v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki dajeta delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Pravilno je razlogovalo, da drugi odstavek 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pravice do tedenskega počitka ne izključuje, ter nadalje upoštevalo določbe toženkinega Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 ter stališča sodne prakse (odločba VSRS VIII Ips 30/2016). Na podlagi takšnih materialnopravnih izhodišč je ugotavljalo, ali je toženka tožniku tedenski počitek kot počitek v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur zagotovila. Ugotovilo je, da mu ga ni, zaradi česar je pravilno razsodilo, da je tožnikov odškodninski zahtevek, ki se nanaša na premoženjsko škodo zaradi kršitev pravice, utemeljen. V obrazložitvi sodbe in sklepa je natančno navedlo, zaradi katerih nalog je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena (obvezni sestanki z informacijami o nalogah za naslednji dan, priprave za delo naslednjega dne). Drugačne pritožbene navedbe, s katerimi toženka sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 5. člena ZPP in 7. člena ZPP oziroma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstva, ki so bistvena za odločitev (ali je toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka), je ugotavljalo v okviru trditvene podlage, ki jo je podal tožnik. Toženkine navedbe, da je tožnikova tožba nepopolna, predvsem pa nesklepčna, oziroma da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal ustrezne (zadostne) trditvene podlage, ki bi utemeljila zahtevek, je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje (točka 6 obrazložitve). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je tožnik z navedbami, ki se nanašajo na vsakodnevno opravljanje dela na mednarodni misiji - konkretno je v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2019 navedel, da se je tiste dni, ko ni imel operativnih nalog, torej tiste dni, ki so bili načrtovani kot dnevi tedenskega počitka (prosti dnevi), med drugim moral udeležiti sestankov in da je moral opraviti priprave za delo naslednjega dne. V tej pripravljalni vlogi je tožnik z navedbo, da bosta o teh navedbah izpovedali priči A.A. in B.B., substanciral svoj dokazni predlog (236. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem prič A.A. in B.B. izvedlo kot je izvedlo s strani toženkine predlagane dokaze: prebralo je predložene listine in zaslišalo priče C.C., E.E. ter D.D.. Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Svojo dokazno oceno je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo (točke 15-20 obrazložitve).

10. Toženka v pritožbi izven konteksta jemlje dele izpovedi tožnika ter prikazuje, da je sam izpovedal, da je bil na mednarodni misiji prost 20 dni. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpoved povzelo v izpodbijani sodbi (točka 15 obrazložitve), pri čemer je pravilno navedlo, da je tožnik sicer izpovedal o dnevih na mednarodni misiji, ko je bilo načrtovano, da bi bili prosti, vendar niso bili nikoli popolnoma prosti, da ne bi imeli nobenih nalog. Tožnik je izpovedal, da mu je naloge odrejal poveljnik oddelka A.A., ki jih je sam prejel od nadrejenega C.C., med te pa so sodile priprave za delo naslednjega dne in sestanki, na katere so bili poklicani in so trajali približno 20 minut. Tožnikovo izpoved sta v svoji izpovedi potrdili priči A.A. in B.B., drugačno pritožbeno zatrjevanje je neutemeljeno. Pritožba prikazuje nasprotje med izpovedmi zaradi različnega trajanja sestankov, o katerem so izpovedali tožnik in priči (kar ni bistveno), poleg tega prikazuje, da bi iz izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B. izhajalo, kot da sestanki niso bili vsak dan (torej tudi na dan, ki je bil načrtovan, da bi bili prosti) in da niso bili obvezni, kar pa ne drži. Izpovedi prič A.A. in B.B. je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi (točka 16 obrazložitve), iz obeh izhaja, da so bili sestanki tudi na dan, ki je bil načrtovan, da bi bili prosti, da so bili ti obvezni, saj so morali pripadniki izvedeti, kaj bodo delali naslednjega dne, oziroma da če ne bi bil izveden sestanek, ne bi mogli iti na nalogo naslednjega dne. Poleg sestankov so pripadniki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v določenih primerih na dan tedenskega počitka opravljali priprave za delo naslednjega dne, pri čemer je te priprave utemeljeno upoštevalo, saj je o njih izpovedal tožnik, ko je izpovedal o delu na dan, ko bi bil prost. 11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B. ne pa izpovedim prič C.C. in E.E. (točka 17 obrazložitve). Navedeni dve priči, ki ju je za zaslišanje (enako kot pričo D.D., poveljnik kontingenta) predlagala toženka, sta bila na mednarodni misiji poveljnik voda in poveljnik čete in vsakodnevno nista bila v stiku s tožnikom, poleg tega je iz izpovedi priče C.C. ugotovilo, da so se pripadniki udeleževali sestankov zaradi pridobitve informacij - čeprav, kot sicer izhaja iz njegove izpovedi, udeležba na sestanku ni bila označena kot obvezna. Četudi bi bil sestanek označen kot neobvezen, pa bi se ga zaradi naloge za naslednji dan morali udeležiti (udeležba pričakovana), je takšen sestanek razumeti kot delo.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v obrazložitvi sodbe VIII Ips 54/2019 v okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za poveljnika oddelka, ki se je na dneve, ki so bili predvideni kot prosti, udeleževal sestankov, na katerih so se izmenjale informacije, pomembne za nadaljnje delo, in za katere je bila udeležba pričakovana, štelo, da mu prav zaradi sestankov tedenski počitek ni bil omogočen. Drugačna (na podlagi drugačnih okoliščin) je bila presoja v sodbi VSRS VIII 31/2019, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan (to naj bi bila vsebina "sestankov", o katerih tožnik ni podal navedb), če to ne poteka v obliki formalnih, organiziranih in obveznih sestankov, ne predstavlja dela in tako ne krši pravice do tedenskega počitka. S sklepoma VSRS VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 18/2019 pa je vrhovno sodišče izpodbijani sodbi pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevi vrnilo v novo sojenje, saj sta odločitvi temeljili na stališču, da je kršena pravica do tedenskega počitka že zaradi spoštovanja pravil delovanja in vedenja na mednarodni misiji. Pritožbenemu sodišču je naložilo, naj se v novih sojenjih opredeli do navedb glede sestankov, pri čemer je izrecno navedlo, da je za presojo bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina.

13. V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva glede sestankov - da se jih je tožnik moral udeležiti, da jih je sklical nadrejeni, da so se na njih izmenjale informacije o nalogah za naslednji dan, ki so bile za pripadnike pomembne, in da so sestanki trajali vsaj 20 minut (ni šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane "sestanke", kot prikazuje toženka v pritožbi; kot tudi ni bistveno, da tožnik ni bil tisti, ki je bil zadolžen za prenos informacij). Na podlagi teh dejstev kot tudi ob upoštevanjem priprav za delo naslednjega dne je utemeljeno razsodilo, da toženka tožniku tedenskega počitka kot počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni zagotovila (saj na dan, ki je bil previden kot prost, ni bil 24 neprekinjenih ur prost). Zato je zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, kot ga je postavil tožnik, utemeljeno ugodilo, posledično pa sprejelo utemeljeno odločitev o plačilu pravdnih stroškov po načelu uspeha v postopku (tretji odstavek 154. člena ZPP), vključno s stroški sodne takse.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter izpodbijani sklep (353. čl. ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk, kot jih je utemeljeno priglasil, in 2 % ali 7,5 točk materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.