Jedro

Ob zgolj splošnih trditvah in splošnih ugotovitvah, da so priprave na dan počitka obsegale pripravo opreme in orožja ter posebej dodatno pripravo za tiste, ki so bili naslednji dan določeni za voznika ali za patruljo, ne da bi bil ugotovljena vsebina in obseg priprav in ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil med tistimi, ki so imeli dodatno pripravo (vedno) tudi tožnik, je materialnopravna presoja, da so priprave kršile njegovo pravico do tedenskega počitka, brez podlage.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se zahtevek za plačilo 2.720,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2015 zavrne, - v III. točki izreka pa tako, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške v znesku 812,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 390,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013 izplača znesek 2.720,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka) ter tožniku povrne stroške postopka (III. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka) in postopek ustavilo glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 30. 9. 2013 do 23. 12. 2013 (II. točka izreka). Presodilo je, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je moral tudi na proste dneve udeleževati obveznih sestankov in se pripravljati na naloge naslednjega dne.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Očitanih bistvenih kršitev ni ugotovilo. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, ki jo je ustrezno utemeljilo ter navedlo, katera dejstva kažejo na kršitev pravice do počitka. Ta dejstva je po oceni sodišča druge stopnje ugotavljalo v okviru trditvene podlage, ki jo je podal tožnik.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 118/2020 z dne 14. 7. 2020 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zavzelo stališče, da je dovolj, da je tožnik navedel: „Tiste dni, ko nisem imel operativnih nalog, torej tiste dni, ki so bili načrtovani kot dnevi tedenskega počitka, sem se med drugim moral udeleževati sestankov in opraviti priprave za delo naslednjega dne“; - ali sta sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP; - ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka in pravilno uporabili materialno pravo glede stališča, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, ker je izvajal priprave za naloge za naslednji dan; - ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka in pravilno uporabili materialno pravo glede stališča, da udeležba na sestankih pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri navaja, da bi moral tožnik natančno navesti, katere konkretne naloge je opravljal na vsak posamezni dan, ki je v evidenci delovnega časa označen kot prost. Trditveno podlago, da „se je med drugim moral udeleževati sestankov in opraviti priprave“, je sodišče dopolnilo z izpovedjo tožnika in dveh prič, ki so izpovedovali o dejstvih, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. Nadalje je sodišče prve stopnje v sodbi samo povzelo izpovedi prič, dokazne ocene pa ni nikjer. Niti v eni točki obrazložitve ni pojasnjeno, zakaj se nekaterim pričam verjame bolj kot drugim, kar bi bilo glede na diametralno nasprotje izpovedi potrebno. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenega očitka, da sodišče izpovedi ni ocenilo z vidika verodostojnosti. Če bi sodišče ocenilo izpovedi prič in zlasti tožnikovo, ne bi prišlo do materialnega zaključka o kršenju pravice do počitka. Izpovedi prič, ki jim sodišče nepojasnjeno ni sledilo, jasno kažejo na to. Glede priprav za naslednji dan ni ugotovljeno, ali je bil tožnik med tistimi pripadniki, ki so bili po prostem dnevu razporejeni na delo voznika ali v patruljo. Če ni bil, se mu ni bilo treba pripravljati niti se udeležiti večernega sestanka. Sodišče se tudi ni opredelilo do vsebine priprav, niti ni pojasnilo, kateri so tisti „določeni primeri“, ko je bilo treba opraviti priprave. Trditvene podlage za to tožnik ni ponudil, sodišči pa le na splošno govorita o nalogah in pripravah. Glede sestankov navaja, da tožnik prav tako ni navedel, kakšni so bili sestanki, njegove navedbe so bile splošne, izpovedal pa je, da so bili to sestanki na hodniku. Kljub temu je sodišče povzelo izpovedi O. in G., ki se ne skladajo s tožnikovimi navedbami. Sodišči nista pojasnili, zakaj sestanke, ki so bili informativne narave in neobvezni, saj so bile naloge na misiji utečene in znane, šteje za opravljanje dela za delodajalca oziroma zakaj šteje, da taki sestanki krnijo pravico do tedenskega počitka.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino na misijo JOINT ENTERPRISE - KFOR 27 Kosovo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mu toženka v obdobju dela na misiji ni zagotavljala tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur, zato je upravičen do odškodnine. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da v dneh, ko naj bi bil prost, sicer ni imel odrejenih operativnih nalog, moral pa se je udeleževati obveznih sestankov in izvajati priprave za naloge, ki so sledile naslednji dan. Svojo odločitev je oprlo na tožnikovo izpoved in izpovedi prič B. G. in M. O., medtem ko izpovedim A. D. in S. S. glede (ne)obveznosti sestankov in priprav za naslednji dan ni sledilo. Ocenilo je, da sta izpovedi B. G. in M. O., torej poveljnika oddelka in vodje skupine, ki sta priprave sama vodila, bolj verodostojni, kot izpovedi D. in S., ki s tožnikom nista bila vsakodnevno v stiku.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila tožnikova pravica do počitka kršena, ker se je moral tudi na proste dni udeleževati sestankov, na katerih so pripadniki dobili informacije o nalogah v naslednjih dneh ter se na te naloge pripraviti. V dokazni oceni sodišča prve stopnje ni našlo pomanjkljivosti.

K prvemu dopuščenemu vprašanju

10. Revizijske navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom so neutemeljene. Toženka očita sodišču relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Storjena naj bi bila s tem, da je sodišče oprlo odločitev na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. Bistvo razpravnega načela, katerega kršitev zatrjuje toženka, je v tem, da morajo za navajanje dejstev in predložitev dokazov poskrbeti stranke ter da sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih stranki nista navajali in dokazov, ki jih nista predlagali (razen nekaterih izjem, ki pa jih v tem primeru ni). Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh konkretnih okoliščin primera. Te se lahko ugotavljajo v sodnem postopku. Tožnik je navedel, da se je moral na tiste dni, ko ni imel operativnih nalog in so bili načrtovani kot dnevi tedenskega počitka, med drugim udeleževati sestankov in opraviti priprave za delo naslednjega dne. Trdil je tudi, da je bilo treba pred začetkom in po zaključku patrulje ali druge naloge poskrbeti za čistočo in brezhibnost vozila, pregled orožja in drugih materialno tehničnih sredstev. Poleg tega pa, da se je moral udeležiti sestanka, na katerem so bile pojasnjene naloge, npr. relacije, opazovalne točke, morebitne posebnosti in drugo (V. točka pripravljalne vloge z dne 25. 9. 2019, list. št. 17 – 20). V dokaz tem trditvam je predlagal zaslišanje stranke in prič B. G. in M. O. Z opisanimi navedbami in dokaznimi predlogi je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve, ker naj bi ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni navajal (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje). Ali izvedeni dokazi utemeljujejo presojo o kršitvi pravice do tedenskega počitka, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

11. Vprašanje bistvene kršitve glede obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje, ki ga toženka tudi izpostavlja v reviziji, ni bilo dopuščeno.

K drugemu dopuščenemu vprašanju

12. Drugo dopuščeno vprašanje se nanaša na oblikovanje dokazne ocene. Toženka v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje le povzelo izpovedi tožnika in prič, dokazne ocene pa ni naredilo in ni pojasnilo, zakaj nekaterim pričam bolj verjame kot drugim.

13. Sodišče prve stopnje je sicer res povzelo izpovedi tožnika in prič, vendar jih je nato med seboj povezalo tako, da je iz obrazložitve mogoče razbrati, kakšno dejansko stanje je na njihovi podlagi ugotovilo (16. do 19. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obrazložilo je tudi, da bolj verjame izpovedim G. in O. kot izpovedim D. in S. Pojasnilo je, da sta bila G. in O. tožniku neposredno nadrejena in z njim vsakodnevno v stiku, njuni izpovedi pa sta skladni med seboj in s tožnikovo izpovedjo (16. in 17. točka obrazložitve). D. in S. s tožnikom nista bila vsakodnevno v stiku (17. točka obrazložitve). Nadalje je tudi pojasnilo, da Strehar in Varek (ki je podal pisno izjavo) nista sodelovala pri vodenju evidenc delovnega časa, ki naj bi izkazovala proste dni, niti je nista preverjala in da sta izpovedovala le na načelni ravni (18. točka obrazložitve). Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP glede obstoja in obrazloženosti dokazne ocene ni podana (odgovor na drugo vprašanje). Vseeno pa je treba pripomniti, da ima dokazna ocena številne druge pomanjkljivosti, ki jih revizija ne zajame. Zato se revizijsko sodišče do njih ne more opredeljevati.

K tretjemu in četrtemu dopuščenemu vprašanju

14. Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, oprlo na ugotovitev, da se je moral tudi na proste dni udeležiti obveznega sestanka in se pripraviti na nalogo za naslednji dan. Glede ostalih opravil, ki jih je tudi izpostavljal kot dnevne obveznosti (čiščenje prostorov, neodrejeno čiščenje opreme, postroj ob dvigu zastave, prevzemanje vode, oddajanje oblačil v pranje, prevzemanje oblačil, nošenje uniforme, omejeno gibanje, dosegljivost, udeleževanje skupnih obrokov itd.) je v skladu z uveljavljeno sodno prakso1 odločilo, da ne kršijo pravice do počitka, saj so del režima, ki ga narekujeta skupna nastanitev in narava misije.

15. Glede priprav za naslednji dan je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priprave na naloge obsegale pripravo opreme in orožja (gre le za splošno ugotovitev brez natančnejše opredelitve o obsegu in vsebini teh priprav) in dodatno priprave za tiste pripadnike, ki so bili določeni za voznika naslednji dan (ko je bilo treba pripraviti vozilo) in za tiste pripadnike, ki so šli na patruljo. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bil tožnik za nalogo izven baze (kot voznik ali kot nevoznik) ali v patruljo razporejen na dan, ki je sledil dnevu počitka, še manj pa, da je bilo to po vsakem prostem dnevu oziroma dnevu počitka.2 Tega niti sam ni trdil niti o tem izpovedoval. Tudi sodišče druge stopnje povzema le, da so imeli pripadniki poleg sestankov v določenih primerih tudi na dan tedenskega počitka priprave za delo naslednjega dne. Samo na podlagi splošnih trditev in splošne ugotovitve, da so priprave na dan počitka obsegale pripravo opreme in orožja ter posebej dodatno pripravo za tiste, ki so bili naslednji dan določeni za voznika ali za patruljo, ne da bi bil ugotovljena vsebina in obseg priprav in ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil med tistimi, ki so imeli dodatno pripravo (vedno) tudi tožnik, je materialnopravna presoja, da so priprave kršile njegovo pravico do tedenskega počitka, brez podlage (odgovor na tretje dopuščeno vprašanje).

16. Glede sestankov pa je Vrhovno sodišče RS že v več zadevah poudarilo, da dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (kot takšni) del delovne obveznosti in na katerih bi pripadniki prejemali posebne zadolžitve, ne krati pravice do počitka3, oziroma da krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka4. 17. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta obstajali dve vrsti sestankov. Daljši sestanki s točno določeno vsebino (ko je bilo treba začrtati poti, pregledati zemljevide, računati koordinate itd.) so bili potrebni pred patruljo. O njih so izpovedovali G., O. in D. Teh posebnih, daljših sestankov zaradi priprav na patrulje tožnik ni omenjal in tudi sodišče ni ugotovilo, da bi se jih na prosti dan udeleževal. Kot je bilo predhodno že navedeno, tudi ni bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na dan, ki je sledil prostemu dnevu, razporejen na patruljo, sploh pa ne, da je bilo to prav na vsak tak dan.

18. Krajši sestanki so se odvijali v postroju na hodniku, kjer so pripadniki dobili usmeritve za naslednji dan in informacije o nalogah. Skliceval jih je A. D., ki je stopil pred postroj in razdelil naloge za naslednji dan. Te informacije bi pripadniki lahko dobili tudi preko linije PINK s strani vodje skupine ali vodje oddelka, vendar so se jih vsi udeleževali, da so dobili informacijo „iz prve roke“. Glede na izpoved G. in O., da brez teh sestankov pripadniki niso mogli na nalogo, če niso bili seznanjeni s tem, kam gredo in s kom, je sodišče zaključilo, da so bili sestanki obvezni.

19. Presoja sodišč nižjih stopenj, da je bila zaradi dnevnih krajših sestankov kršena tožnikova pravica do tedenskega počitka (ker naj ne bi šlo za kratke, neobvezne in neorganizirane sestanke), je materialnopravno zmotna. Sestanki, ki trajajo 20 minut, so objektivno kratki. Odvijali so se v bivalnih prostorih, v postroju na hodniku, kamor jih je sklical A. D. in jim (stoje) razdelil naloge oziroma jim dal usmeritve in informacije o morebitnih spremembah, kar pomeni, da so bile naloge sicer okvirno znane. Bili so torej namenjeni informaciji, kaj se bo dogajalo naslednji dan, kam in s kom bo kdo šel, kako se bodo razdelile naloge. Zato takšno golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan nima narave formalnega in organiziranega sestanka, pač pa je del vojaške rutine, ki v okoliščinah tega primera, upoštevajoč tudi razmere nastanitve na mednarodni misiji, ne pomeni kršitve pravice do počitka, tudi če ga sodišči štejeta za obveznega5 (odgovor na četrto dopuščeno vprašanje).

Odločitev o reviziji

20. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi toženke ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke in III. točko izreka) spremeni tako, da se zahtevek za plačilo 2.720,70 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrne, da tožnik krije sam svoje stroške postopka in da jih mora povrniti toženki v znesku 812,85 EUR, in sicer za odgovor na tožbo v višini 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2019 v višini 225 točk (pripravljalna vloga z dne 12. 9. 2019 ni bila potrebna, ker bi toženka lahko vse, kar je navedla v tej vlogi, navedla že v odgovoru na tožbo), za zastopanje na narokih v višini 300 in 150 točk, za trajanje narokov v višini 50 in 300 točk, ter za materialne stroške 2% in 1% nad vrednostjo 1000 točk. 21. Posledično je odločilo tudi o stroških postopka v pritožbenem in revizijskem postopku. Ti znašajo ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR za pritožbo 229,50 EUR (382,50 točk: pritožba 375 točk, materialni stroški 2%) in za revizijo 390,15 EUR (650,25 točk: predlog za dopustitev revizije 375 točk, zmanjšano po 8. točki tar.št. 15 na 187,50 točk, revizija 450 točk in 2% materialnih stroškov).

22. Stroške odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo krije tožnik sam.

23. Vrhovno sodišče je v senatu, ki je naveden v uvodu, odločitev sprejelo soglasno.

1 Prim. odločbe VS RS VIII Ips 11/2019, VIII Ips 1 8/2019,VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2020 in druge. 2 Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, so bile lahko odrejene tudi naloge znotraj baze. 3 Glej sklep VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, 4 Glej sklep VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020. 5 Podobno kot ni kršitev pravice do počitka udeležba na skupnih obrokih ob točno določenih urah, prevzem opranega perila, ko je dostavljeno, prevzem vode za pitje, ko je ta dostavljena itd.