Jedro

Ker je bilo o zahtevi pritožnikov za vstop v inšpekcijski postopek že pravnomočno odločeno v postopku, v katerem sta pritožnika imela možnost uveljavljati učinkovito sodno varstvo, tudi tožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) niso utemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov, vloženo zaradi molka organa. Tožnika sta tožbo vložila zaradi molka organa v zvezi z njuno zahtevo za vključitev v inšpekcijski postopek, ki ga je Inšpektorat za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, vodil pod št. 06122-1846/2009, in zaradi molka organa v zvezi s ponovno zahteve tožnice z dne 16. 9. 2015 za priznanje statusa stranske udeleženke v navedenem inšpekcijskem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju tožbe obeh tožnikov oprlo na 8. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Presodilo je, da tožnika z obravnavano tožbo zahtevata odločitev, o kateri je bila v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, saj je o zahtevi tožnikov za vključitev v inšpekcijski postopek prvostopenjski upravni organ že pravnomočno odločil, prav tako pa je to odločitev kot pravilno potrdilo sodišče v upravnem sporu. Ker je na navedeni pravni podlagi tožbo v takem primeru treba zavreči, tudi tožba tožnikov zaradi molka organa ni dopustna (28. člen ZUS-1). Odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na tožnico, pa je sodišče oprlo na drugi odstavek 31. člena ZUS-1, saj tožnica kljub pozivu sodišča, da naj glede zahteve za priznanje stanske udeležbe, o kateri je prvostopenjski organ odločil s sklepom P06122-1846/2009-41 z dne 23. 9. 2015, vloži samostojno tožbo in opozorilu na posledice, če tega ne bo storila, samostojne tožbe ni vložila.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper odločitev sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V obsežni pritožbi svoje ugovore usmerjata predvsem v druge, že končane upravne in sodne postopke in ne v vprašanja nezakonitosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Opisujeta svoje aktivnosti v zvezi z inšpekcijskim postopkom in delom inšpekcijskega organa, izražata svoje dvome in nestrinjanje z vodenjem in zaključkom inšpekcijskega postopka in tam navedenimi upravnimi in sodnimi odločbami (I U 220/2011, I U 18/2015 in I U 395/2013). Navajata razloge, zaradi katerih naj bi sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bilo odločeno o njunem predlogu za obnovo postopka, vseboval lažno vsebino. V različnih kontekstih navedeta, da o njuni zahtevi za vstop v postopek še ni bilo odločeno, zato naj bi bili kršeni njuni ustavni pravici po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navajata tudi razloge zaradi katerih menita, da ni pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da za vodenje konkretnega inšpekcijskega postopka ni pomembno število prijav, ki se nanašajo na isti poseg, in tudi ne, na podlagi katere od teh prijav je postopek uveden. Navajata razloge zaradi katerih naj bi bil uradni zaznamek o ustavitvi postopka z dne 24. 8. 2009 ničen in opozarjata, da sodišče pazi na ničnost ves čas postopka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnika s pritožbo izpodbijata procesno odločitev, to je sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi molka organa (tožene stranke). Izpodbijano procesno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo ob predhodnem preizkusu tožbe, v katerem je preverilo, ali na podlagi vložene tožbe sploh lahko odloča v upravnem sporu. Ker je ugotovilo, da zaradi pomanjkljivosti tožbe, ki jo tožnica kljub pozivu ni odpravila (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), in procesne ovire po 8. točki drugega odstavka 36. člena ZUS-1, vsebinska presoja utemeljenosti navedene tožbe zaradi molka ni možna, je tožbo s sklepom zavrglo. Pri sprejemu te procesne odločitve materialno pravo ni bilo uporabljeno, zato pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

7. Z navedbo, da o njuni zahtevi za vključitev v postopek ni bilo odločeno, ker naj bi sodišče prve stopnje s sodbo I U 395/2013 odpravilo odločbo - dopis upravnega organa z dne 7. 11. 2011, s katerim je organ o tej zahtevi odločil,1 pritožnika smiselno uveljavljata tudi ugovor zmotne ugotovitve procesnega dejanskega stanja. Vendar tudi ta ugovor ni utemeljen. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrženju tega dela tožbe ni oprlo na odločbo - dopis iz leta 2011, ampak na kasneje, to je dne 25. 3. 2014, izdan upravni akt. Kot je navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bil inšpekcijski postopek zaključen 24. 8. 2009, zato je prvostopenjski organ zahtevo pritožnikov za vstop v postopek (z dne 27. 6. 2011) obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ga s sklepom P06122-1846/2009-27 (24411) z dne 25. 3. 2014 zavrgel.2 Navedlo je še, da je sodišče s sodbo I U 18/2015 z dne 12. 11. 2015 to odločitev potrdilo, s čimer je postala odločitev o zahtevi pritožnikov za udeležbo v inšpekcijskem postopku pravnomočna. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožnika s sklicevanjem na časovno predhodno izdane akte in s tožbenimi navedbami o nezakonitosti tega akta in sodbe, ki nista predmet te pritožbene presoje, nista izpodbila. Ker je bilo o njuni zahtevi za vstop v inšpekcijski postopek že pravnomočno odločeno v postopku, v katerem sta pritožnika imela možnost uveljavljati učinkovito sodno varstvo, tudi tožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) niso utemeljene.

8. Pritožnika drugih ugovorov v zvezi z uporabo procesne predpostavke iz 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na kateri temelji izpodbijani sklep, nista navedla, prav tako pa tudi ne ugovorov, ki bi se nanašali na zavrženje dela tožbe po drugem odstavku 31. člena ZUS-1. Presojo pritožbenih ugovorov je Vrhovno sodišče zato omejilo le na zgoraj navedeno trditveno podlago. Bistvenih kršitev določb postopka (tretji odstavek 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZUS-1), na katere pazi po uradni dolžnosti3, pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

9. Do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki v obravnavani zadevi niso pravno relevantne, saj se nanašajo na druge (že končane) upravne in sodne postopke oziroma niso bile podlaga izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (uvedba inšpekcijskega postopka itd.), se Vrhovno sodišče ne opredeljuje. Pripominja le, da se obveznost sodišča, da ves čas postopka pazi na ničnost akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), nanaša le na tiste akte, ki so predmet sodne presoje v določenem upravnem sporu.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tožnika to navedbo navajata v sklopu opisa kronološkega poteka dogodkov in dodatno še v zvezi z svojim nestrinjanjem z ugotovitvijo sodišča v sodbi I U 395/2013, da je bil inšpekcijski postopek ustavljen z uradnim zaznamkom. 2 Predlog po 9. točki 260. člena ZUP je bil zavržen, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo, tožnica pa je predlog za obnovo vložila po izteku enomesečnega subjektivnega roka od kar je izvedela za ustavitev postopka. 3 Drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa meje pritožbenega preizkusa sklepa po uradni dolžnosti.