Jedro

Za začetek teka tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je odločilen datum, ko je tožena stranka od pristojne Komisije prejela mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 nezakonita. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Ugotovilo je, da je tožena stranka zvedela za poslovne razloge, zaradi katerih je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, najkasneje do dneva, ko je tožnika napotila na čakanje doma, to je dne 30. 3. 2007. Zato je bila odpoved 1. 10. 2007 podana po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče ni upoštevalo sklicevanja tožene stranke, da je bila vezana na mnenje Komisije po 103. členu ZPIZ-1, ker je tožena stranka predlog tej komisiji podala šele 12. 6. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pri tožniku gre za invalida III. kategorije, ki mu tožena stranka ni mogla zagotoviti ustreznega dela. Zato za presojo sporne odpovedi ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved, temveč presoja dejanskih razlogov, na katere se odpoved opira. To pa je razlog invalidnosti in je zato treba upoštevati poleg določb ZDR tudi določbe ZPIZ-1. Določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti, če mu ni mogoče zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Obstoj tega razloga ugotovi Komisija iz prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1, ki je v obravnavanem primeru mnenje podala 21. 9. 2007. Tožena stranka je šele z izdajo tega mnenja pridobila zakonito podlago za odpoved. Pri odpovedi zaradi invalidnosti ZDR v 116. členu nima posebnih določb o rokih za njeno podajo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po določbi 102. člena ZPIZ-1 delodajalec dolžan delovnemu invalidu odpovedati pogodbo o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, torej tudi upoštevaje določbe 88. člena ZDR o prekluzivnih rokih. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 116. člena ZDR v zvezi s 102. členom ZPIZ-1, ko je odločilo, da delodajalca v teh primerih dolžnost spoštovanja prekluzivnih rokov ne veže. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa so ti roki že potekli.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo zgolj zaradi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava glede rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem obsegu.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Ustavne določbe in številni mednarodni pravno zavezujoči dokumenti pri oblikovanju zaposlitvene politike, pri urejanju trga dela in delovnih razmerij v smislu zagotavljanja enakih možnosti in obravnavanja invalidov na tem področju od države terjajo posebno skrb. Glede na določbo 89. člena ZDR, ki določa, da je invalidnost neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, invalidi uživajo posebno varstvo tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa obravnavano varstvo invalidov ni absolutno. V prvem odstavku 116. člena ZDR, ki določa izjemo za primere, ko delovnemu invalidu ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom, je namreč uzakonjeno načelo relativnega varovanja zaposlitve delovnega invalida. Delodajalec tako v načelu delovnemu invalidu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, v izjemnih primerih, ko delodajalec iz objektivnih razlogov ne more zagotoviti ali zagotavljati pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja na način, kot je določen v 101. členu ZPIZ-1, pa je to v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vendarle dopustno. Tak pravni položaj je urejen z določbami 102. in 103. člena ZPIZ-1, ki so se glede na določbo prvega odstavka 110. člena ZZRZI začele uporabljati 1. 1. 2006. 9. Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija). Pri tem je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj opisano zakonsko ureditev je bila izpodbijana odpoved podana ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, zato je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna in zakonita. V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila mnenje Komisije, kar pomeni, da je bilo v za to posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku objektivno ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta.

11. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi določb prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI. Odpoved po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca), saj ne gre za to, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ne bi več obstajala. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto, ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti. Utemeljenost navedenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je v skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila za to pristojna Komisija. Ker je bil torej obstoj tega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljen v posebnem, za tovrstne odpovedi v zakonu predpisanem postopku, toženi stranki obstoja poslovnega razloga ter pogoja iz drugega odstavka 88. člena ZDR v tem postopku ni bilo potrebno dokazovati.

12. Glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI je neuspešno tudi revizijsko zavzemanje za uporabo določbe petega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katere mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Navedena določba se namreč nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po prvem odstavku 88. člena ZDR (poslovni razlog, razlog nesposobnosti ter krivdni razlog). Ker izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz nobenega od teh razlogov, določbe petega odstavka 88. člena ZDR ni mogoče uporabiti. Pa tudi v primeru, da bi izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi obravnavali kot odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 88. člena ZDR, tožnikovim navedbam v reviziji, da je bil pri podaji izpodbijane odpovedi kršen rok iz petega odstavka 88. člena ZDR, ne bi bilo mogoče slediti. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz obravnavanega razloga za začetek teka tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko je tožena stranka od pristojne Komisije prejela mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI obravnavani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tako tudi ni mogla seznaniti.

13. Glede na navedeno revizijski razlog ni podan, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.