Jedro

Za presojo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved, ampak presoja dejanskega razloga za odpoved, na katerega se opira. Ker je iz pravne podlage redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala, razvidno, da gre za razlog invalidnosti (in ne poslovni razlog, kot je navedeno), je poleg določb ZDR potrebno upoštevati določbe ZPIZ oziroma ZZRZI, ki se nanašajo na komisijo za ugotovitev razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kljub temu, da je tožena stranka tožniku odpoved podala v roku 30 dni od prejema mnenja komisije za ugotovitev razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj je že tri mesece preden je zaprosila za izdelavo mnenja vedela, da tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne potrebuje. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako že potekel in ni začel ponovno teči tedaj, ko je tožena stranka pridobila mnenje komisije za ugotovitev razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1.Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1.10.2007, ki jo je tožena stranka Ž.P.I. d.d..,... dne 3.10.2007 vročila tožniku A.K. ..., nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika A.K. pozvati nazaj na delo na delovno mesto „upravljalec naprav za mletje žit“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 21.4.2005 oziroma na drugo delovno mesto za polni delovni čas skladno s poklicno kvalifikacijo, znanjem, zmožnostim in sposobnostim tožnika ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za trajanje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika na delo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter mu obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska plače v 18. mesecu za pretekli mesec do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku na TRR pooblaščenca odvetnika M.J., odprtem pri N. d.d., povrniti njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenim v prvostopno sodno odločbo, do plačila vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je za izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1.10.2007, ki jo je tožena stranka dne 3.10.2007 vročila tožniku, nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „upravljalec naprav za mletje žit“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 21.4.2005, oziroma na drugo delovno mesto za polni delovni čas za nedoločen čas skladno s poklicno kvalifikacijo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za trajanje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter tožniku obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka v skupnem znesku 755,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določeno v prvostopno sodno odločbo do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.9.2007. Glede na dejstvo, da šele iz odločbe Komisije izhaja, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, je jasno, da se je tožena stranka šele z navedeno odločbo seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer poudarja, da je bila odpoved pogodbe podana dne 1.10.2007, torej v okviru 30 dnevnega roka ter šestmesečnega prekluzivnega roka, določenega v 5. odstavku 88. člena ZDR. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka zanesljivo izvedela za poslovne razloge najkasneje do dneva, ko je tožnika napotila na čakanje doma, to je do dne 30.3.2007, pa so povsem neutemeljene in pravno zmotne, saj v skladu z veljavno zakonodajo tožena stranka tožniku kot invalidu pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati preden Komisija o tem ni izdala pozitivnega mnenja. Ohranjanja zaposlitve tožniku s tem, da mu je delodajalec odredil čakanje na delo doma z namenom, da bi preveril nadaljnje možnosti za njegovo zaposlitev, pa ni moč tolmačiti na način, da je delodajalec zaradi tega zamudil 30 – dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi. V zvezi s tem poudarja, da je v primeru invalidov kot posebno varovane kategorije, tudi v primeru obstoja t.i. poslovnega razloga potrebno pridobiti mnenje Komisije, sicer odpoved ni možna. Zato je jasno, da rok ne more pričeti teči, preden so sploh izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tudi iz pozitivne zakonodaje ne izhajajo roki, ki bi določali, v katerem roku mora delodajalec na Komisijo nasloviti predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti roki, ki bi določali v kolikšnem času mora Komisija izdati svoje mnenje. Tako šele od izdaje mnenja Komisije dalje teče rok za odpoved, saj se delodajalec šele tedaj seznani z odpovednim razlogom Vsaka drugačna razlaga zakona bi pomenila, da invalidu dejansko v nobenem primeru ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki z odločbo ZPIZ z dne 27.3.1996 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in v skladu s preostalo delovno zmožnostjo bil razporejen na delovno mesto „upravljalec naprav za mletje žit“. Ker je tožena stranka konec leta 2006 izgubila naročila svojih odjemalcev ..., zaradi česar je prišlo do padca proizvodnje, se je posledično zmanjšala tudi potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. Z odredbo z dne 30.3.2007 je tožena stranka zanj odredila čakanje na domu in v odredbi zapisala, da delavcu na podlagi odločbe ZPIZ pri delodajalcu ni več mogoče ponuditi dela na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti ter njegovi preostali delovni zmožnosti. Dne 8.6.2007 je tožena stranka poslala tožniku obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga seznanila, da bo glede na to, da v podjetju ni ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezal omejitvam iz odločbe ZPIZ, sprožila postopek pri Komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija). Ta je dne 21.9.2007 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 – 72/05) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/04 in 72/05), ker tožena stranka tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu mnenja Komisije je tožena stranka tožniku izdala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da ugotovljena dejstva izkazujejo, da je tožena stranka zanesljivo izvedela za poslovne razloge, zaradi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, najkasneje od dneva, ko je tožnika napotila na čakanje doma, to je od dne 30.3.2007. Zaradi tega je po oceni sodišča neupoštevno, da se tožena stranka v obravnavanem primeru sklicuje na to, da je šlo v konkretnem primeru za postopek vezan na mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka predlog tej Komisiji podala šele 12.6.2007, torej tri mesec po tem, ko je prišlo do poslovnih razlogov (odpovedi naročil P.L. in D.K., kar se je zgodilo koncem leta 2006) in kar tri mesece po tem, ko je tožena stranka tožnika napotila na čakanje na domu, ker je ugotovila, da mu ne more več ponuditi dela. Po oceni sodišča je tožena stranka tožniku tako podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka, ki je prekluzivne narave. V obravnavanem primeru namreč ne gre za dopustno prekoračanje 30 dnevnega subjektivnega roka, zaradi postopka po 103. členu ZPIZ, ker je tožena stranka že s svojim ravnanjem povzročila kar 3 mesečno prekoračenje tega roka, preden je sploh podala mnenje Komisiji. Po stališču sodišča prekoračitev 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) torej ni le posledica pridobitve mnenja Komisije zaradi postopka pri tej komisiji, temveč najprej zaradi opustitve tožene stranke, ki ni takoj, ko je ugotovila, da za tožnika nima dela, sprožila postopka pred Komisijo. Zaradi tega se po oceni sodišča v tem primeru tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je začel teči 30 dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR šele z dnem izdaje pozitivne odločitve Komisije, zaradi česar ima izkazana odgovornost tožene stranke za kršitev navedenih rokov za posledico nezakonitost izpodbijane odpovedi, dane tožniku.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov prekoračila 30 dnevni prekluzivni rok, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, je materialno pravno zmoten. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar bi sicer kazalo na to, da bi pri taki odpovedi pogodbe bilo potrebno upoštevati roke, ki veljajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Vendar, ker gre pri tožniku za invalida III. kategorije, ki mu tožena stranka ni mogla zaradi njegove invalidnosti zagotoviti ustreznega dela v skladu z veljavno invalidsko odločbo, je potrebno poudariti, da za presojo sporne odpovedi ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je odločilna presoja dejanskih razlogov, na katera se odpoved opira. To pa je nedvomno razlog invalidnosti. Sporno odpoved je zato treba presojati ne le z vidika določb ZDR, temveč tudi z vidika določb ZPIZ-a. ZDR v 89. členu sicer določa, da je invalidnost neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To varstvo invalidov ni absolutno. 116. člen ZDR namreč določa izjemo tega od v primeru, ko invalidu ni mogoče zagotoviti ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tako določbe od 102. do 105. člena ZPIZ-1 omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti, pri čemer je potrebno opozoriti, da so se te določbe na podlagi 110. člena ZZRZI začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uredba, Ur. l. RS; št. 111/2005), to je dne 1.1.2006. Šele po tem datumu je obstajala možnost za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga invalidnosti, saj so bili pred tem invalidi, katerim delodajalec ni mogel ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta, na t.i. čakanju na drugo ustrezno delo, ker ni bilo zakonske podlage, ki bi delodajalcu omogočala odpoved njihovih pogodb o zaposlitvi. Po določbi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1, ki se je začel uporabljati 1.1.2006, pa lahko delodajalec invalidu II. in III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi Komisija (1. odstavek 103. člena ZPIZ-1).

Upoštevaje navedeno in ker je v obravnavanem primeru Komisija dne 21.9.2007 podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v skladu z določili ZPIZ je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka šele z izdajo tega mnenja pridobila zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj pri odpovedi zaradi invalidnosti v 116. členu ZDR ni posebnih določb o rokih za njeno podajo. ZPIZ-1 in ZZRZI, na katera se sklicuje 116. člen ZDR, pa rokov tudi ne določata. To pa pomeni, da v tem primeru ni nobenega roka, v katerem bi delodajalec moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prekoračila 30 dnevni prekluzivni rok, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, saj v tej določbi ni opredeljen rok za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, temveč le za redno odpoved iz razlogov, ki jih določa 1. odstavek 88. člena ZDR.

Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne razlage pravne norme, konkretno 5. odstavka 88. člena ZDR, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar ker gre v obravnavanem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno upoštevati 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Ker ni izkazano, da bi tožnik z vložitvijo tožbe v postopku zlorabljal procesne pravice, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.