Jedro

Pri ugotavljanju potreb mld. otroka je treba izhajati iz določbe 2. odstavka 129a. člena ZZZDR, ki določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od zmožnosti staršev. Ugotovitev teh potreb pa je neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil, zato so navedbe toženca, ki jih je obširno podajal tekom celotnega postopka na prvi stopnji in jih ponavlja še v pritožbi, da je določene potrebe mld. tekom postopka zadovoljil on in ne tožnica, pri ugotavljanju potreb otroka pravno nepomembne.

Mld. hči je upravičena do takšne nadstandardne preživnine, ki je v razumnem razmerju med njenimi potrebami in možnostmi zavezancev ter hkrati zagotavlja njen uspešen telesni in duševni razvoj.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka glede določitve mesečne preživnine v znesku do 680,00 EUR za čas od 14. 1. 2013 razveljavi in se v tem delu tožba zavrže. III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da po spremembi glasi: „Toženec je od dne 14. 1. 2013 dalje za hčer A. poleg že pravnomočno določene preživnine s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 216/2012-IV z dne 4. 1. 2013 v višini 680,00 EUR mesečno, dodatno dolžan plačati še preživnino v višini 250,00 EUR mesečno in sicer najkasneje do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila. Do sodbe zapadle in neplačane obroke je toženec dolžan plačati v roku 15. dni. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z obvestilom pristojnega CSD.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.“

IV. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da za preživljanje mld. A. od 14. 1. 2013 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 850,00 EUR, pri čemer je dolžan v roku 15 dni tožeči stranki plačati od dne 14. 1. 2013 dalje še po 170,00 EUR preživnine za vsak mesec, za marec 2015 je dolžan plačati še 370,00 EUR preživnine, od izdaje sodbe dne 3. 4. 2015 dalje pa je dolžan plačevati po 850,00 EUR preživnine mesečno in sicer najkasneje do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z obvestilom pristojnega CSD (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 1. 2015 je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevo za izločitev sodnice zavrnil. 3. Zoper zavrnilni izrek sodbe (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer drugemu sodniku. V obširni pritožbi pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da je edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 143/2012. Nesporno je dejstvo, da so pridobitne zmožnosti zavezancev nadpovprečne. V prvotnem postopku je toženec izrecno navajal, da soglaša tako z učenjem tujega jezika, kot s plavanjem, smučanjem, tenisom in golfom mladoletne A. V drugem sojenju je soglasje za izven šolske aktivnosti umaknil, po mnenju tožnice v nasprotju s koristjo otroka, vse za potrebe pravde. Oporeka s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškom za kozmetiko, bencin, hrano, stroškom smučanja, plavanja, tenisa, golfa.

4. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev okrožne sodnice tožnica navaja, da ni bilo nobene potrebe za neformalni razgovor z mld. otrokom. Prav tako je neformalni razgovor potekal na neprimeren način, kar je razlog za izločitev sodnice.

5. Zoper ugodilni del sodbe (I. točko izreka) se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu določi preživninsko obveznost od dne 14. 1. 2013 dalje v višini 680,00 EUR, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da primarno ni bila pravilno ugotovljena zmožnost toženca za plačilo tako visoko prisojene preživnine. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo toženčevo plačevanje stroškov za mld. A., ob plačilu preživnine, in zmotno ocenilo, da je del stroškov, ki jih je plačal toženec, plačala tožnica. Toženec je v dosedanjem postopku dokazal višino mesečnih osebnih prejemkov v povprečni višini 1.700,00 EUR in dohodek iz oddajanja premoženja v povprečni višini 270,87 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče plačilno zmožnost toženca povsem nepravilno gradi na nepravilni oceni tožeče stranke, da je vrednost skupnega premoženja 10 milijonov EUR. V celoti je sodišče spregledalo, da skupni dolg na njegovem premoženju znaša 1,9 milijonov EUR in da je na celotnem premoženju toženca vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, kar praktično pomeni, da je tožencu onemogočena kakršnakoli prodaja ali drugo pridobivanje koristi iz njegovega premoženja, ki bi lahko povečalo njegovo zmožnost plačila preživnine. Toženec nima drugega premoženja, iz katerega bi lahko plačeval previsoko določeno preživnino, razen izkazanih mesečnih dohodkov. Dejstvo, da je otrok v varstvu in vzgoji pri materi pretežen čas, izključno po volji materi in v popolnem nasprotju z interesom toženca in skupnega otroka, čeprav je toženec večkrat izpovedal, da si želi, da se stiki izvajajo v natančno določenem obsegu oziroma v obsegu, ki bi mu omogočalo še več stikov, je sodišče nepravilno v njegovo škodo ocenilo in tožnici prisodilo povišanje preživnine za hrano iz 130,00 EUR na 200,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpisov toženčevega bančnega računa, ki vključuje celotne prihodke in izdatke za obdobje več mesecev. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica prejema dohodek, ki ga ustvarja z oddajo poslovnega prostora skoraj v primerljivi višini kot toženec. Sodišče tudi ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa glede listin, katerih izvedbo je toženec predlagal. Sodišče bi moralo ob izvedbi predlaganih dokazov tudi s pomočjo predlaganega izvedenca psihiatrične stroke ugotoviti, katere so tiste aktivnosti, katerih se A. udeležuje zaradi svojega interesa oziroma katere so tiste aktivnosti, ki A. prinašajo boljše razvojne možnosti in ob izvajanju katerih in v kakšnem obsegu bo lahko otroku še vedno zagotovljena nujna pravica do stikov z obema staršema, predvsem zaradi ugotovitve, da toženec zaradi nasprotovanja tožnice stikov z otrokom praktično nima. Prereka, da bi tožnici nastali takšni stroški mld. A. za smučanje, tenis in plavanje, kot jih navaja, saj je športno opremo v zadostnem obsegu in meri kupil toženec. Oporeka tudi priznanim stroškom golfa. Meni, da A. inštrukcij angleščine ne potrebuje.

6. Pritožba tožnice zoper sklep ni utemeljena, pritožbi pravdnih strank zoper sodbo sta delno utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

7. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, ko napada odločitev, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev okrožne sodnice. Tožeča stranka je v zahtevi za izločitev sodnice uveljavljala odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, po kateri se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretnem primeru, kot tudi za objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali sodnik zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev, tako da je izključen vsak dvom v njegovo nepristranskost.(1)

8. Po presoji sodišča druge stopnje tožnica v obravnavanem primeru ni dokazala obstoja odklonitvenih razlogov, ki bi utemeljevala dvom v nepristranskost sodnice. Nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom sodnice ne more biti razlog za njeno izločitev, temveč je predmet presoje v postopkih s pravnimi sredstvi zoper odločbo sodišča. Kot izločitveni razlog se štejejo predvsem okoliščine osebne narave, kot so prijateljstvo, sovraštvo ali daljno sorodstvo do strank zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, vendar pa za navedeno tožeča stranka ne navede konkretnih okoliščin, kot to zahteva četrti odstavek 72. člena ZPP.

9. Glede na navedeno je zato zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev okrožne sodnice pravilen, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo

10. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, v kateri morata pritožnika konkretno navesti vse pritožbene razloge in se pri tem ne moreta sklicevati na druge vloge oziroma dokazne predloge v spisu, zato pritožbeno sodišče ni preizkusilo navedb, ki jih stranki nista navedli v pritožbi (Lojze Ude: Civilnoprocesno pravo, Založba, Ur. l. RS, Ljubljana, 2002, stran 323 in naslednje).

11. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 216/2012-IV z dne 14. 1. 2013 je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama sklenjeno zakonsko zvezo razvezalo (I. točka izreka), mld. hči dodelilo v varstvo in vzgojo materi (II. točka izreka), odločilo je o stikih med mld. A. in očetom (III. točka izreka) ter očetu naložilo, da za preživljanje A. plačuje mesečno preživnino v višini 680,00 EUR od 14. 1. 2013 dalje (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi dodelitve mld. otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine (VI. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VII. točka izreka). Na podlagi pritožbe tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom in sodbo IV Cp 1022/2013 z dne 8. 5. 2013 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, razen v delu v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo preživnine od dneva vložitve tožbe (24. 1. 2012) do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (14. 1. 2013) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. V ponovljenem postopku je torej sodišče prve stopnje moralo odločiti le še o razliki med že pravnomočno prisojeno preživnino v višini 680,00 EUR od 14. 1. 2013 dalje in vtoževano preživnino v višini 1.800,00 EUR, torej razliko v višini 1.120,00 EUR mesečne preživnine od 14. 1. 2013 dalje.

13. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka, da se preživnina za čas od 14. 1. 2013 določi v višini 850,00 EUR mesečno, pomeni za znesek 680,00 EUR ponovno odločitev o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno s sodbo istega sodišča z dne 14. 1. 2013 (zoper ugodilni del sodbe s katero je bila določena preživnina v višini 680,00 EUR od 14. 1. 2013 se tožena stranka ni pritožila), s tem pa je prvo sodišče kršilo prepoved odločanja o že pravnomočno razsojenem zahtevku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je bil predmet preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki izreka glede določitve preživnine za znesek 680,00 EUR za čas od 14. 1. 2013 dalje in v tem obsegu tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

14. Ker je bilo, kot je bilo že zgoraj navedeno, o preživnine od 14. 1. 2013 dalje v višini 680,00 EUR mesečno že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča P 216/2012-IV z dne 14. 1. 2013, ima tožeča stranka v tem obsegu že izvršilni naslov.

15. Toženec sodišču prve stopnje očita da ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ter dokazov glede listin, katerih izvedbo je predlagal. Navedeni procesni očitki so nedovoljeni, ker na izvedbo teh dokazov pritožnik pred sodiščem prve stopnje na zadnjem naroku ni opozoril, zato so v skladu s prvim odstavkom 286 b. člena ZPP na ta pritožbena dejstva v pritožbi ne more več uspešno sklicevati.

16. Na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. Na podlagi prvega odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Pri ugotavljanju potreb mld. otroka je treba izhajati iz določbe drugega odstavka 129 a. člena ZZZDR, ki določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od zmožnosti staršev. Ugotovitev teh potreb pa je neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil, zato so navedbe toženca, ki jih je obširno podajal tekom celotnega postopka na prvi stopnji in jih ponavlja še v pritožbi, da je določene potrebe mld. A. tekom postopka zadovoljil on in ne tožnica, pri ugotavljanju potreb otroka pravno nepomembne. Ob oceni otrokovih potreb pa sodišče upošteva tudi zmožnosti vsakega od staršev in šele tako določi višino prispevkov za preživljanje v sorazmerju s temi možnostmi (79. člen ZZZDR).

17. Na zelo dobre finančne in pridobitne sposobnosti toženca kaže nedvomno dejstvo (skupnega) lastništva večjega števila nepremičnin, avtomobilov in kapitalskih družb in s tem povezanih obveznosti, nenazadnje pa tudi samo zatrjevanje toženca tekom tega pravdnega postopka glede lastnega pokrivanja potreb mld. A., kar vse močno presega njegove zatrjevane in uradno prikazane prihodke. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno sledilo oceni tožnice, da je vrednost skupnega premoženja 10 milijonov EUR, pri tem pa ne navede, koliko naj bi bila po njegovi oceni znašala vrednost skupnega premoženja. Kljub obveznostim na njegovem premoženju v zatrjevani višini 1,9 milijona EUR se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da vsi ostali pokazatelji izkazujejo precej višji standard, kot bi si ga toženec lahko privoščil zgolj na podlagi osebnega dohodka in dohodka z oddajanjem nepremičnin, zato so iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, ki se skrivajo za uradno prikazanimi podatki. Po globokem prepričanju pritožbenega sodišča s plačilom preživnine za mld. A. v višini 930,00 EUR toženčevo preživljanje v ničemer ne bo ogroženo.

18. Seveda pa toženčeve preživninske zmožnosti niso tako visoke, kot to želi prikazati tožnica, da bi bile lahko potrebe otroka brezmejno zadovoljene. Pritožbeno sodišče se strinja s tožencem, da njegove premoženjske razmere niso tako visoke, kot so bile v času zakonske zveze, saj je na celotnem zatrjevanem skupnem premoženju pravdnih strank vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, zaradi česar je onemogočena prodaja ali drugo pridobivanje koristi iz tega premoženja, ki bi ohranjalo toženčeve zmožnosti plačevanja preživnine, zato enakega standarda zadovoljevanja potreb, kot v času zakonske zveze zaradi navedenih spremenjenih razmer ne more biti.

19. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvega sodišča je tudi premoženjsko stanje tožnice zelo dobro, kljub izkazanemu relativno nizkemu osebnemu dohodku.

20. Mld. A. je tako upravičena do takšne nadstandardne preživnine, ki je v razumnem razmerju med njenimi potrebami in možnostmi zavezancev ter hkrati zagotavlja njen uspešen telesni in duševni razvoj.

21. Obšolske dejavnosti omogočajo otroku razvijati njegove prirojene sposobnosti, s tem pa tudi pridobivanje na različnih socialnih spretnostih, vendar pa urnik prenatrpan s številnimi izven šolskimi dejavnostmi ni v korist otroka, saj je pri otrocih pomemben tudi dejanski prosti čas in čas, ki ga preživijo z roditeljem. Splošno znano je tudi dejstvo, da napredovanje otroka v višje razrede osnovne šole zahteva tudi več časa, ki ga mora otrok nameniti učenju oz. izpolnjevanju šolskih obveznosti.

22. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje potrebe mld. A. ocenilo na 1.400,00 EUR mesečno. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo strošek za kozmetiko v višini 30,00 EUR, ki zadostujejo tudi za nakup kvalitetnejše otroške kozmetike. Pravilno so odmerjeni tudi tekoči bivanjski stroški v višini 300,00 EUR mesečno, stroški šolske prehrane 100,00 EUR, mesečni strošek šolanja 40,00 EUR in strošek za obleko in obutev v višini 80,00 EUR mesečno. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno sodišče prve stopnje ocenilo tudi strošek goriva v višini 80,00 EUR. Tožnica v pritožbi navaja, da je mld. A. vsako leto od razpada zakonske zveze dalje spremenila kraj bivališča in s tem oddaljenost od šole in izven šolskih dejavnosti, vendar pa pri tem niti procentualno ne konkretizira, za koliko naj bi se oddaljenost od šole oz. izven šolskih dejavnosti povečala glede na kraj prvotnega bivanja. Sicer pa je iz vseh vlog tožeče stranke (od tožbe do pritožbe razvidno, da je tožeča stranka kot naslov prebivališča ves čas navajala isti naslov). Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo višino stroška za prehrano mld. A. doma na 200,00 EUR mesečno in je z navedenim zneskom po mnenju pritožbenega sodišča pokrita tudi kvalitetnejša hrana za športnike. Znesek pa ni pretiran, saj so stiki mld. A. z očetom zmanjšani (razlogi za omejit stikov pri oceni potreb niso relevantni), zato mora mati praktično v celoti poskrbeti za A. prehrano. Višje sodišče mld. A. kot potrebne stroške priznava tudi dodatno učenja angleškega jezika v povprečni mesečni višini 70,00 EUR. Toženec namreč ni prerekal, da mld. A. obiskuje ure učenja angleščine, oz. je celo navedel, da je dodatne ure angleškega jezika, ki so se izvajale na domu v celoti plačal sam, zato tožnici ni bilo potrebno dokazovati dejstev, ki jih je toženec priznal. Navedeni strošek pritožbeno sodišče glede na v spis predloženi ocenjevalni uspeh mld. A. ocenjuje za koristen.

23. V konkretnem primeru šolski pouk mld. A. traja nekje do 13. ure oziroma 15. ure. Mld. A. določen čas, kot to navaja tožeča stranka, zaradi odsotnosti od pouka nameni tudi prepisovanju šolske snovi. Mld. A. aktivno trenira golf (plan treningov razviden iz list. št. 381-384) in na tem področju dosega nadpovprečne rezultate, redno se udeležuje tekmovanj (po navedbah tožeče stranke se je npr. v tekmovalni sezoni 2013 udeležila 13. oziroma 16 turnirjev),(3) za kar vse, kot to pravilno ugotavlja prvo sodišče, porabi veliko časa. Splošno znano dejstvo je, da aktivno treniranje bodisi tenisa, golfa ali smučanja zahteva vsaj od 3 do 5 treningov tedensko z intenzivnejšemi pripravami pred samimi tekmami. Mld. A. je tako aktivna športna udejstvovanja (tenis, golf, smučanje, plavanje), kot jih navaja tožnica, lahko usklajevala s šolskimi obveznostmi (ko so treningi še manj intenzivni) do 5. razreda OŠ, ki ga je zaključila z odličnim uspehom. Od 6. razreda, kot to navaja tožnica, je njen uspeh prav dober in kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta učiteljica prof. zgodovine ... ter mld. A. sami prišli do ugotovitve, da je njen slabši šolski uspeh povezan s preštevilnimi športnimi obveznostmi in treningi. Se pa strinja pritožbeno sodišče s prvim sodiščem, da bo lahko mld. A. ostale športne aktivnosti, poleg aktivnega treninga golfa, izvajala rekreativno, v smislu zadovoljevanja potreb povezanih z oddihom in razvedrilom. Obseg rekreativnega ukvarjanje s tenisom, plavanjem, in smučanjem ter ostalimi športi, razvedrilom in oddihom bo odvisen predvsem od tega, koliko bo mld. A. poleg izpolnjevanja rednih šolskih obveznosti, ki bodo iz leta v leto vedno večje, in aktivnim treniranjem golfa, še ostalo prostega časa, ob tem, da bi morala mld. A. glede na zdravstvene težave, ki jih ima s hrbtenico redno izvajati fizioterapevtske vaje, kar vzame tudi določen čas. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča s strani prvega sodišča priznani znesek v višini 70,00 EUR, povezan z oddihom in razvedrilom sodišče prve stopnje prenizko odmerilo in bi bil po mnenju pritožbenega sodišča primeren znesek 170,00 EUR mesečno. V navedeni znesek pritožbeno sodišče vključuje tudi strošek za zajca, stroške daril in stroške počitnic.

24. Pretirano pa je sodišče prve stopnje ocenilo postavko oprema za golf v letni višini 1.000,00 EUR, saj je sama tožnica navedla, da je golf voziček stal 181,89 EUR in je tudi logična navedba toženca, da vsako leto vozička ni potrebno menjavati, prav tako pa tudi ne palic v vrednosti 880,00 EUR, ki se menjavajo na 2 leti. Zato ob upoštevanju še drobne opreme za golf, kot so žogice, dežnik in markerji, pritožbeno sodišče navedeno postavko ocenjuje na 700,00 EUR letno, kar skupaj z letno članarino v višini 50,00 EUR, letno karto 200,00 EUR, plačilo mesečnih prispevkov na letni ravni 1.150,00 EUR, udeležbo na turnirjih v Sloveniji in tujini 3.000,00 EUR, oblačila in obutev za golf 700,00 EUR znese okvirno 5.800,00 EUR letno.

25. Pritožbeno sodišče poudarja, da so življenjski stroški, ki so jih zatrjevale in dokazovale stranke, nudili zgolj objektivizirano oporo za končno oceno potreb, zato so v številkah izražene potrebe navedene le okvirno. Pri oceni potreb je sodišče upoštevalo tudi splošno znana dejstva glede na starost otroka in izrazite posebnosti konkretnega otroka.(4)

26. Glede na vse navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča ocena življenjskih potreb mld. tožnice 1.550,00 EUR mesečno.

27. Pravilno je sodišče prve stopnje razmejilo preživninsko obveznost in pri tem upoštevalo, da je breme varstva in vzgoje otroka na tožnici.

28. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da roditelj, ki je dolžan preživljati mld. otroka, ne more sam izbirati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa mu bo zagotovil preživljanje na drug način, ampak mora preživnino dajati v denarju razen, če se stranki drugače sporazumeta. Tožnica z izpolnitvijo, ki je drugačna od tiste, ki je bila predmet toženčeve izpolnitvene obveznosti, ni soglašala. Zato se vse kar je preživninski zavezanec svojemu otroku poleg preživnine naklonil v naravi, šteje za darilo.

29. Na podlagi 4. in 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče iz zgoraj podanih razlogov delno ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je preživnino zvišalo še za znesek 80,00 EUR, kar pomeni, da je toženec od 14. 1. 2013 upoštevaje že pravnomočno določeno preživnino v višini 680,00 EUR in v ponovljenem postopku dodatno določeno preživnino v višini 250,00 EUR, od 14. 1. 2013 za mld. A. dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 930,00 EUR.

30. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano in nespremenjeno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Aleš Galič, Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, stran 372. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): V vlogi tožnica navaja, da se je mld. A. v sezoni 2013 udeležila 13 turnirjev, medtem ko v pritožbi navaja, da se je udeležila 16 turnirjev.

Op. št. (4): Primerjaj VSL sodba IV Cp 3083/2014.