Jedro

Zakon izrecno določa, kako se izpodbija dolžnikovo pravno dejanje. Izpodbijati ga je mogoče s tožbo ali z ugovorom (prvi odstavek 259. člena OZ), pri čemer se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 1.174,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o prenosu izročilne pogodbe in sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju Sv z dne 7. 5. 2012, sklenjenem v obliki notarskega zapisa, na podlagi katerega je J. G. ml. kot prenositelj, prenesel ter izročil v last in posest toženi stranki kot prevzemnici nepremičnine citirane v točki I. izreka izpodbijane sodbe), v razmerju do tožeče stranke, kolikor je potrebno za izterjavo tožničine izvršljive terjatve do G. J. ml. po zamudni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 132/2011 z dne 30. 9. 2011, sklepu Okrožnega sodišča na Ptuju 132/2011 z dne 19. 3. 2012 in sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 444/2012 z dne 17. 1. 2013, neučinkovita (točka I. izreka izpodbijane sodbe. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka za izterjavo izvršljivih terjatev tožnice po citirani zamudni sodbi in sklepih dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnine citirane v točki II. izreka izpodbijane sodbe (točka II. izreka) ter nazadnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 811,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno s predlogom na njeno razveljavitev. Navaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ni izkazan po višini, saj okoliščina, da dolžnik na računu nima denarja, in da izvršitelj ni opravil rubeža njegovih premičnih stvari, ker je bilo stanovanje zaklenjeno, gotovo nista okoliščini, ki bi kazali njegovo neplačljivost. Dolžnik ima iz skupnega premoženja s tožnico nepremično premoženje, saj ga je isto sodišče z istim sodnikom ugotovilo na 60.000,00 EUR, na katerega ni tožnica niti poskušala poseči. Glede višine toženka že cel postopek opozarja, da se terjatev nanaša le na znesek tožnici dodeljene aktive skupnega premoženja (30.000,00 EUR), tožnica pa namerno izpušča dejstvo, da med tožnico in dolžnikom še vedno pred istim sodiščem poteka pravdni postopek iz naslova „pasive skupnega premoženja“. Toženka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala povsem očitno napako, nesklepčnost tožbenega zahtevka. Od toženke se zahteva, da je dolžna dovoliti izvršbo iz postopkov in v izvršilnem postopku, kjer ni oziroma do sedaj ni sodelovala in je sodišče takšnemu zahtevku ugodilo. Poleg tega opozarja, da gre za zaščiteno kmetijo, na kateri se ne izvajajo izvršilni postopki, nosilec kmetijske dejavnosti izvršbe ne more dovoliti, to lahko stori le izvršilno sodišče. Toženka se je zavzemala v postopku za dovolitev stranske interveniencije dolžnika in drugih udeležencev obravnavanih pravnih poslov, vendar je predloge sodišče zavrnilo, s tem pa preprečilo, da bi dolžnik v postopku lahko izkazal in dokazal, da tožnica ne uveljavlja vračila koristi, ki naj bi bila pridobljena z oškodovanim. Prav tako je toženka ugovarjala pasivno legitimacijo, saj iz skupnega premoženja tožnice in dolžnika ni pridobila nobene koristi, prejela sta ga le tožnica in dolžnik. Nadalje navaja, da je toženka vstopila namesto dolžnika v zavezo po tripartitni pogodbi št. 159 z dne 8. 11. 2005, izročitelj zaščitene kmetije J. G. st. je dal izrecno privolitev v vstop toženke v to pogodbo in ji ga omogočil s prenosom vseh pravic in obveznosti. Šele ko je toženka sprejela vstop v pogodbo in sta z njim soglašala tako izročitelj kot dolžnik, je dolžnik podal odpoved (neuvedenemu) dedovanju po očetu J. G. st. in mami N. G.. Ta odpoved se torej ni nanašala na zaščiteno kmetijo, saj jo je s predhodnim vstopom v celoti prejela toženka še pred podajo izjave dolžnika o dedovanju po starših. Pritožba še navaja, da je dolžnik v postopku zaslišan kot priča povedal, da ima lastno nepremično premoženje (stanovanje), kar je sodišču bilo ves čas tudi neposredno znano. Dolžnik svojega, prej skupnega premoženja ni prenesel, kar je izpovedal, zato je razlogovanje sodišča o prenosu edinega premoženja dolžnika nevzdržno in napačno in samo s seboj v nasprotju. Napačna je interpretacija 177. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obširno odgovarja na pritožbene navedbe in jim nasprotuje ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da ima tožnica veljavno terjatev do dolžnika (30.000,00 EUR), ter da je slednji insolventen (neuspešen rubež), dolžnik pa je s tretjo (toženko) sklenil pogodbo o prenosu izročilne pogodbe in se hkrati odpovedal neuvedenemu dedovanju. Šlo je za neodplačna razpolaganja dolžnika v razmerju do toženke kot tretje osebe. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1), je ugotovilo, da je dolžnik sklenil pogodbo zato, da bi tožnico kot svojo upnico oškodoval (s takšnim ravnanjem je spremenil svoje premoženjsko stanje in izključil možnost pridobitve rubljivega premoženja), zato je štelo sklenjeno pogodbo dolžnika s tretjo (toženko) kot pravno dejanje dolžnika storjeno v škodo upnice, v posledici katerega nima dovolj sredstev za izpolnitev upničine terjatve, ki je zapadla v plačilo.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, pri čemer je razloge svoje obrazložitve obširno in argumentirano obrazložilo, zato jih v celoti povzema tudi sodišče prve stopnje.

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - tožnica ima veljavno terjatev do dolžnika v višini 30.000,00 EUR s pripadki na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 132/2011 z dne 30. 9. 2011, izvršljive 25. 10. 2011, - dolžnik je v razmerju do tožnice kot njegove upnice insolventen, saj rubež v postopku izvršbe pred sodiščem ni bil uspešen, ker dolžnik „ne poseduje predmetov vrednih rubeža“ (kar izhaja iz poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih izvršitelja z dne 18. 10. 2013 (v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju I 444/2012), - dolžnik je z notarskim zapisom SV z dne 7. 3. 2012 sklenil Pogodbo o prenosu izročilne pogodbe in Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, s čimer je prenesel vso nepremično premoženje, ki prestavlja premoženje, ki bi se ga dalo rubiti ter se odpovedal neuvedenemu dedovanju, - z izročilno pogodbo iz leta 2004 je dolžnik s strani njegovega očeta J. G. st. prevzel v last zaščiteno kmetijo po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), takrat pa sta dolžnik in njegov oče sklenila še tripartitno pogodbo z Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (ki je morala dati soglasje tudi k prenosu iz leta 2012) za potrebe pridobitve pravice do pokojnine.

8. Na podlagi navedenih dejstev sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje tako v dejanskem in materialnem pogledu pravilna.

9. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) je institut civilnega prava, ki je namenjen varstvu upnikovih interesov (v danem primeru tožničinih) in s katerim je moč izpodbijati pravna dejanja dolžnika storjena na škodo upnika. V prvem odstavku 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je določeno, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. To pomeni, da morajo biti za utemeljenost takšnega zahtevka kumulativno izpolnjeni objektivni pogoji (obstoj zapadle terjatve, neplačevitost dolžnika, pravno dejanje dolžnika ter oškodovanje upnika kot posledice). Izpolnjen pa mora biti še subjektivni pogoj (vedenje dolžnika oziroma tretjega, da med njima sklenjeno pravno dejanje škoduje upniku), ki je določen v 256. členu OZ. V našem primeru je za ugotovitev obstoja subjektivnega pogoja potrebno uporabiti tretji odstavek 256. člena OZ, po katerem se pri neodplačnih razpolaganjih (kot je šteti tudi pravni posel prenosa izročilne pogodbe, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku) in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. V našem primeru se torej ob dejstvu, da je šlo za neodplačno razpolaganje dolžnika v razmerju do tretje (toženke) šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje svoji upnici (dolžnici). Škodovalna vednost dolžnika je torej ob jezikovni in sistemski razlagi tretjega odstavka 256. člena OZ izkazana po sili samega zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke(2).

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica izkazala obstoj zapadle terjatve v razmerju do dolžnika (njenega bivšega zakonskega partnerja), obstoj pravnega dejanja dolžnika (neodplačni pravni posel - prenos izročilne pogodbe na tretjo osebo), kakor tudi neplačevitost dolžnika (dolžnik nima drugega premoženja za poplačilo upničine terjatve) ter škodo, ki ji je zaradi dolžnikovega pravnega dejanja nastala (zaradi katerega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve).

11. Ugovor pasivne legitimacije, ki je izpostavljen tudi v pritožbi, ni utemeljen. Tako že sam zakon izrecno določa, kako se izpodbija dolžnikovo pravno dejanje. Izpodbijati ga je mogoče s tožbo ali z ugovorom (prvi odstavek 259. člena OZ), pri čemer se izpodbojna tožba (kot je tožba v obravnavanem primeru) vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (drugi odstavek 359. člena OZ). Zato je v obravnavanem primeru tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pravilno vložena zoper tretjo osebo, torej zoper toženko, na katero je dolžnik s pravnim poslom prenesel svoje premoženje. Navedeno stališče pa izhaja tudi iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Pritožbeni ugovori v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni dopustilo stranske intervencije (dolžnika, njegovega očeta in njegove mame), niso utemeljeni. O slednjem je sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom z dne 12. 3. 2014, s katerim je predlagane stranske intervencije zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen v razmerju do vseh treh predlagateljev J. G. mlajšega (dolžnika), J. G. starejšega in N. G.. Zoper prvega na podlagi sklepa Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 795/2014 z dne 9. 7. 2014, zoper drugega in tretjega predlagatelja pa s sklepoma z dne 19. 6. 2014, s katerima se je štela njuna pritožba za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse zanjo.

13. Neutemeljena je pritožba v smeri zatrjevane nesklepčnosti, ker je predmet izročilne pogodbe zaščitena kmetija in zato toženka ne more dovoliti izvršbe, temveč to lahko stori le sodišče, hkrati pa, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo 177. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)(3). Dejstvo, da je predmet izročilne pogodbe zaščitena kmetija (kar v postopku med pravdnima strankama ni sporno), še ne pomeni ovire, da nanjo ne bi bilo mogoče poseči z izvršbo(4). Take omejitve namreč ne vsebuje Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), prav tako pa tudi ne ZIZ in tudi ne Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Morebitne zakonske omejitve glede prometa zaščitene kmetije bodo upoštevane v izvršilnem postopku (v kolikor bo do slednjega prišlo), v fazi oprave izvršbe s prodajo nepremičnin, pri čemer bo izvršilno sodišče moralo upoštevati 177. člen ZIZ ter posebne določbe ZKZ o prodaji takšne kmetije.

14. Prav tako niso utemeljene pritožbene graje v smislu vsebine tožbenega zahtevka. Slednji je oblikovan pravilno, saj zajema tako oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnice (relativna neučinkovitost pravnega dejanja)(5), hkrati pa zajema tudi dajatveni zahtevek, da se bo upnica za uveljavitev svoje terjatve lahko poplačala iz konkretnega predmeta relativno izpodbitega posla in pomeni obveznost toženke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet le tega(6).

15. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da ima tožnik premoženje, iz katerega bi se upnica (tožnica) lahko poplačala. Na vprašanje neplačevitosti dolžnika (nezmožnosti plačila dolžnika poplačati upničin dolg) ne more vplivati dejstvo, da je v teku nek postopek, v katerem dolžnik zatrjuje obstoj terjatve do tožnice kot njegove upnice. Slednje na vprašanje obstoja upničine zapadle in neplačane terjatve do dolžnika v ničemer ne more vplivati. Zato so tovrstne pritožbene graje neutemeljene. Toženka zatrjuje sicer, da je dolžnik lastnik nepremičnine (stanovanja pridobljenega v zakonski zvezi s tožnico), vendar pa je očitno, da se slednje nahaja na nepremičninah, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, katere prenos je bil opravljen prav s pravnim poslom, ki ga sedaj tožnica izpodbija in kar pomeni, da je dejanska, zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin toženka. Sicer pa toženka ne zatrjuje, da ima dolžnik še kakšno drugo nepremično premoženje. Trditvam tožnice, da dolžnik nima premičnin, toženka ne nasprotuje. V postopku celo izrecno navede, da dolžnik nima premičnega premoženja, ker naj bi ga s sabo ob razvezi odnesla tožnica, zato izvršitelj ni imel kaj rubiti(7). Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 13 do 17 obrazložitve, da je torej upnica v postopku dokazala, da dolžnik ni neplačevit s tem, ko se je v postopku izvršbe na njegove premičnine izkazalo, da nima premičnih stvari, niti denarnih sredstev, niti ni zaposlen, saj se je preživljal z delom na kmetiji, ki je predmet izpodbijanega pravnega posla.

16. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, ki utemeljujejo tožničin tožbeni zahtevek ter se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, zato pritožbena graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ni utemeljena.

17. Poleg navedenega ni utemeljena pritožbena graja o aleatorni naravi izročilne pogodbe in trditvami, da gre za odplačno pogodbo. Navedeno ni v nobeni zvezi z izpodbijanim pravnim poslom, saj je bistvena le ugotovitev, da je dolžnik neodplačno prenesel vso v letu 2004 s strani njegovega očeta izročeno premoženje (ki obsega zaščiteno kmetijo) na svojo sestro, to je toženko. Nedvomno gre torej za pravni posel, ki je neodplačen (prenos izročilne pogodbe), toženka pa ne zatrjuje, da ima v tej posledici kakršnokoli obveznost do dolžnika.

18. Na vsa ostala pritožbena izvajanja, ki za ta postopek niso relevantna, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo.

19. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

20. Toženka, ki je s pritožbo v celoti propadla, stroškov ni priglasila. Stroške je priglasila tožnica v svojem odgovoru na pritožbo, ki ji jih je sodišče v celoti priznalo in zajemajo: nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 942,40 EUR po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)(8), materialne stroške 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22% DDV od skupne cene storitve, 211,73 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT, skupno 1.174,13 EUR. Te stroške mora tožnici povrniti toženka v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožnica je namreč v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovorila na vse pritožbene graje (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

Op. št. (2) : VSRS sodba II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015, VSL sodba I Cp 2306/2015 z dne 20. 1. 2016. Op. št. (3) : Prvi odstavek 177. člena ZIZ: Predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

Op. št. (4) : VSL sklep I Ip 455/2008 z dne 7. 5. 2008, VSL sklep III Cp 688/2001 z dne 23. 5. 2001. Op. št. (5) : Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je relativna neučinkovitost pravnega dejanja in na samo spremembo lastništva premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanja pravnega dejanja, ne vpliva. Pravno dejanje, ki je bilo sklenjeno med dolžnikom in toženko je zato le do višine tožničinega dolga do dolžnika brez pravnega učinka, sicer pa nasproti tretjim učinkuje. Gre torej za relativno neučinkovitost pravnega dejanja, zato je potreben oblikovalni zahtevek, poleg dajatvenega.

Op. št. (6) : VSRS sodba II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015. Op. št. (7) : Pripravljalna vloga toženke z dne 16. 3. 2015 (list. št. 110 do 114 spisa).

Op. št. (8) : Ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Predmetni postopek se je namreč začel s tožbo dne 12. 6. 2013, torej v času veljavnosti ZOdvT.