Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revident ni konkretno in določno pojasnil, katero je tisto pomembno pravno vprašanje v zvezi z delom izvršitelja in zaščito dostojanstva in spoštovanja dolžnikov in njihovih družinskih članov, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Prav tako ni pojasnil, v čem naj bi bil podan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja izvedbe glavne obravnave. Odločbi Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje in ju prilaga, pa odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izkazujeta. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Ministra za pravosodje z dne 14. 4. 2010. Z navedenim sklepom je Minister zavrnil revidentov predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. Minister je na podlagi navedb revidenta in poročila izvršitelja o poteku izvršilnih dejanj presodil, da niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče izvršitelju očitati katerokoli od disciplinskih kršitev po 298. č členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Izpolnjevanje zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije je revident utemeljil z navedbo, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje glede ravnanja izvršiteljev nasploh, predvsem glede zaščite dostojanstva in spoštovanja dolžnikov in njihovih družinskih članov. Navedel je še, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja izvedbe glavne obravnave. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 595/2008 z dne 23. 4. 2009 in X Ips 485/2005 z dne 6. 9. 2007, ki ju prilaga. V zvezi s tem še navaja, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da izdaja sodbe brez glavne obravnave sama po sebi še ne predstavlja revizijskega pogoja niti kršitve pravil upravnega spora, vendar le, če strankin predlog za izvedbo glavne obravnave ni obrazložen in utemeljen. Revident pa je v tožbi predlagal zaslišanje prič, kot dokaz, da je izvršitelj storil očitane kršitve.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, to je obstoja pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izkazal. 9. V skladu s pojasnjenim dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (4. in 6. točka obrazložitve) bi moral revident natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in pojasniti pomen tega vprašanja za obravnavano zadevo in za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revident temu standardu ni zadostil. Ni namreč konkretno in določno pojasnil, katero je tisto pomembno pravno vprašanje v zvezi z delom izvršitelja in zaščito dostojanstva in spoštovanja dolžnikov in njihovih družinskih članov, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. 10. Revident tudi ni konkretno pojasnil, glede katerega pomembnega pravnega vprašanja v zvezi z izvedbo glavne obravnave naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sklicuje se sicer na dve odločbi Vrhovnega sodišča, vendar ni pojasnil, v čem so relevantne dejanske in pravne okoliščine iz sodb, na katere se sklicuje, in iz obravnavane zadeve enake ali vsaj toliko primerljive, da bi bil mogoč zaključek, da gre v obravnavani zadevi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V sodbi X Ips 595/2008, na katero se revident sklicuje, je Vrhovno sodišče ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi neoprave glavne obravnave zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljil, v čem bi bilo zaslišanje prič pomembno za odločitev, predlagal je le zaslišanje prič. Tudi iz podatkov sodnega spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je revident le predlagal zaslišanje prič, ni pa obrazložil, o katerih dejstvih oziroma pravno relevantnih okoliščinah naj bi predlagane priče izpovedale, niti v čem bi bil predlagan dokaz pomemben za odločitev. V sodbi X Ips 485/2005 pa je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, ki glavne obravnave ni izvedlo, ker je tožnik navajal nova dejstva in dokaze, ki pa jih sodišče ne more upoštevati. Gre torej za odločanje na drugačni dejanski in pravni podlagi, kot v izpodbijani odločitvi, zato revident tudi s sklicevanjem na to sodbo ni izkazal, da bi prvostopenjsko sodišče z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).