Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi (nove) odmerne odločbe, ki je bila izdana v obnovljenem postopku. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti je začelo teči po izvršljivosti te (in ne prvotne) odmerne odločbe. Tožnika se je za predmetno obveznost terjalo že s sklepom o izvršbi, izdanim pred izpodbijanim sklepom, s tem pa je bil tek zastaralnega roka prekinjen in zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje.
I. Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Prvostopni davčni organ je na pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 42918-57572/2014-1 08-3211-06 z dne 1. 4. 2014 z izpodbijanim sklepom ugotovil, da knjigovodska evidenca davčnega organa za tožnika na dan 1. 4. 2014 izkazuje dolg v skupnem znesku 50 348,83 EUR, da so neplačane zapadle obveznosti razvidne iz izvršilnih naslovov iz tabele, ter da se, upoštevaje pobot v znesku 371,40 EUR, davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnane obveznosti, ki po stanju na dan 17. 6. 2014 znaša 50 624,70 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 18. 6. 2014 do plačila, in sicer z rubežem ter prenosom denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri banki na prehodni podračun proračuna. Izrekel je še, da se s tem sklepom nadomesti sklep, ki ga je tožnik izpodbijal s pritožbo.
2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih, ob sklicevanju na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na postopek izvršbe, ugotavlja, da je iz izreka razvidno, za katere obveznosti se terja tožnika, naveden je izvršilni naslov in datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti ter stroški sklepa, ki so tožniku obračunani v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Izračun obresti kot tak iz sklepa ni razviden, je pa v obrazložitvi navedena podlaga za izračun in v izreku datum izvršljivosti, kar omogoča, da se izračun preizkusi. Pritožbene ugovore v zvezi z višino glavnice ter izvedenim pobotom pritožbeni organ zavrne kot pavšalne in nedokazane, obenem pa po davčnih evidencah sam ugotovi, da se od tožnika ne terja več, kot je dolžan plačati, ter da kompenzacija, na katero se sklicuje, ni bila opravljena. Zato tožnikov predlog za postavitev izvedenca davčno revizijske stroke zavrne. Po uradni dolžnosti pa je davčni organ preveril tudi morebitno zastaranje pravice do izterjave. Pri tem je ugotovil, da se je tožnika s sklepom o davčni izvršbi z dne 13. 12. 2012 že terjalo za najstarejše obveznosti iz izpodbijanega sklepa, in sicer tiste z datumom izvršljivosti 30. 11. 2008. S tem je bil tek zastaralnega roka prekinjen, zato v konkretnem primeru ni potekel ne relativni petletni ne absolutni desetletni rok iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2 in zato pravica do izterjave dolga ni prenehala.
3. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa. Navaja, da so predmet postopka tožnikove obveznosti iz dohodnine za leto 2002, kar je bilo prvič ugotovljeno z odločbo z dne 28. 10. 2003. Tožnikova obveznost je torej nastala v letu 2002 in zapadla po prejemu odločbe (novembra 2003). Da gre za odmero dohodnine, izhaja tudi iz sklepa o obnovi postopka z dne 9. 3. 2004. Z odločbo z dne 28. 10. 2008 je bila prva odmerna odločba sicer odpravljena ter obenem tožniku na novo odmerjena dohodnina za leto 2002. Pozneje je bilo v postopku izdanih več sklepov in odločb, kar pa po mnenju tožnika ne spremeni dejstva, da so obveznosti nastale v letu 2002 in prvič zapadle 2003. Ker je torej od zapadlosti minilo več kot 10 let, je potekel desetletni absolutni zastaralni rok in prekinitev zaradi izdaje kasnejših sklepov na zastaranje ne vpliva. Določb 126. člena ZDavP-2, ki zastaranje urejajo drugače kot ZDavP, ki je veljal ob izdaji odločbe v letu 2003, in v škodo tožnika, v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo zakona, kar nasprotuje ustavnim načelom. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi, da se mu s strani tožene stranke povrnejo stroški postopka.
4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge davčnih organov po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.
7. Sodišče se strinja tudi s presojo, ki jo je opravil drugostopni organ v zvezi z zastaranjem terjanih davčnih obveznosti oziroma z njegovo ugotovitvijo, da izterjava davčnega dolga v konkretnem primeru ni zastarala, ne relativno in tudi ne absolutno. Zastarala tudi ni obveznost po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2002, ki se uveljavlja v tožbi.
8. V obravnavanem primeru namreč ni sporno, da je bila tožniku najprej izdana odmerna odločba z dne 28. 10. 2003, ki pa je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom, tj. v postopku obnove, odpravljena in nato izdana nova odmerna odločba z dne 28. 10. 2008, s katero je bilo (ponovno) odločeno o tožnikovi obveznosti in ta odločba je izvršilni naslov. Na podlagi te odločbe je bil po njeni izvršljivosti izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi z dne 28. 10. 2008, je začelo teči po njeni izvršljivosti 30. 11. 2008, kot se pravilno in skladno s spisi ugotavlja v drugostopni odločbi. Pravilno in skladno s spisi pa se v nadaljevanju ugotavlja tudi, da se je tožnika s sklepom o izvršbi z dne 13. 12. 2012 za navedeno obveznost že terjalo, da je bil s tem tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen in da zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2. 9. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi ne glede na odpravo odločbe z dne 28. 10. 2003 rok moral teči od izvršljivosti te odločbe. Ni sporno, da je bila ta odločba v postopku obnove odpravljena. Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je v odločbi druge stopnje pravilno upoštevano, da je odločba, izdan v obnovljenem postopku (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.
10. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo.
11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.