Jedro

Četudi prostor, kjer se je nahajala gmota snega, ki je bila vzrok za tožničin padec, ni bil namenjen smučarjem, temveč je to bila terasa smučarske koče, je prav zaradi ugotovljene neločljivosti tega prostora od izteka smučišča neutemeljeno toženkino pritožbeno stališče, da upravljalec ni bil na tem prostoru dolžan izvajati kakršnihkoli dodatnih ukrepov. Ugotovljeno dejstvo je, da na tem prostoru škodnega dogodka ni izvedel nikakršnega ukrepa, saj je bil iztek smučišča in s tem prehod na teraso smučarske koče povsem neoznačen, prav tako je bila neoznačena gmota strnjenega snega, ki prestavlja po 4. členu ZVSmuč neprilagojeno mesto.

V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP so nova dejstva in novi dokazi tista dejstva in tisti dokazi, ki so obstajali v času do zaključka dokaznega postopka, oziroma do končane glavne obravnave, pa jih stranka ni mogla navesti, oziroma predložiti pravočasno brez svoje krivde.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I/I in I/II izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka sodbe in sklepa razsodilo: - da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 42.346,21 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 37.500,00 EUR od 14. 9. 2015 dalje do plačila ter od posamičnih navedenih zneskov mesečnega prikrajšanja od 28. dne v mesecu do dneva plačila, pri čemer je dolžna obrutiti znesek prikrajšanja tako, da je dolžna ob izplačilu ta znesek povečati za davek po stopnji, ki bo veljala na dan izplačila in ga odvesti na račun pristojnim organom (točka I./I. izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za zahtevanih 78.329,72 EUR in za zakonske zamudne obresti od posameznih navedenih zneskov od vsakega 28. dne v mesecu do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 37.500,00 EUR od 28. 1. 2013 do vključno 13. 9. 2015, od 5,05 EUR od 28. 3. 2015 do dneva plačila, od 0,91 EUR od 28. 9. 2019 do dneva plačila ter od 8,52 EUR od 28. 12. 2019 do dneva plačila (točka I./II. izreka), - toženki je naložilo dolžnost plačevati tožnici od 1. 5. 2000 dalje mesečno odškodninsko rento v neto znesku 31,08 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15. dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka v plačilo dalje do plačila, povečano za stopnjo davka, ki bo veljala na dan izplačila ter ga odvesti pristojnim organom, vse do izčrpanja zavarovalne vsote (točka I./III. izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za plačilo nadaljnje mesečne odškodninske rente v znesku 31,08 EUR od 1. 5. 2020 dalje, povišanem za stopnjo davka, veljavno na dan izplačila zaradi odvajanja pristojnim organom, za stopnjo davka, ki presega stopnjo veljavnosti davka na dan izplačila za izgubo na zaslužku od 1. 5. 2020 dalje in za plačilo obrutene rente v znesku 62,16 EUR za čas od 28. 4. 2020 do vključno 30. 4. 2020 (točka I./IV izreka), - da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati pravdne stroške, ki se priznajo tožnici, v višini 780,22 EUR in ta znesek nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I./V. izreka) in - da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.127,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka I./VI. izreka).

Pod točko II. izreka pa je sklenilo, da se dovoli objektivna sprememba tožba za dodatno zahtevanih 77.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in da se zaradi delnega umika za znesek 6.884,07 EUR že zapadle rente in za plačilo vsakomesečne rente od 28. 4. 2020 dalje za 102,84 EUR pravdni postopek ustavi.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z navedbo, da jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe. Podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju je navajala, da izpodbija sodbo zlasti v delu, v katerem je sodišče razsodilo o deljeni odškodninski odgovornosti, tožničin soprispevek v višini 50 % je ocenilo znatno previsoko, ker gre za tehtanje odgovornosti med ravnanjem smučarskega centra A. d.o.o., ki je strokovnjak, ta pa mora pri izpolnjevanju poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo in po pravilih stroke ter običajih, skrbnost dobrega strokovnjaka mu nalaga 6. člen Obligacijskega zakona (OZ). Sodišče te okoliščine ni upoštevalo v zadostni meri, čeprav je do obravnavane smučarske nesreče prišlo zaradi neurejene smučarske proge v ciljni areni, kjer se je v izteku ciljne arene nahajala večja gmota poledenelega snega (deponija snega), ki ni bila niti označena niti zavarovana. Upravljalec je opustil dolžno ureditev tekmovalne proge, tako da na njej ne bi bilo neprilagojenih mest, niti ni označil niti zavaroval deponije snega, ki se je nahajala v ciljni areni tekmovalne proge. S tem je prekršil eno najbolj pomembnih dolžnosti, ki mu jih nalaga Zakon o varstvu na smučiščih (ZVSmuč). Za konkretno nesrečo je podana izključna odgovornost upravljalca, podredno pa tožnica uveljavlja soodgovornost upravljalca najmanj v obsegu 80 %, ker je v primerjavi s tožnico, ki je smučarski amater in se je konkretnega tekmovanja udeležila kot rekreativna smučarka v okviru dejavnosti delodajalca P. d.o.o. (v nadaljevanju: delodajalec), ki je izpeljal organizacijo tekmovanja za svoje delavce preko Š., pri katerem je eden od ustanoviteljev. Pritožba dalje zatrjuje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka s tem, da se je podala na tekmovalno progo, ne da bi si jo, vključno s ciljno areno, pred tem ogledala, da bi, če bi izvedla navedeno dolžnost, večjo gmoto snega pred smučarsko kočo zagotovo zaznala. Navaja, da ogleda proge ni mogla opraviti izključno zaradi ravnanja toženke, ki je na sam dan prireditve spremenila prireditvena pravila in prestavila začetek tekmovanja z najavljene 10.00 ure na 9.00 uro. Tožnica za ogled proge ni imela nobenega časa, kar je sicer pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, ki je upoštevalo dejansko ugotovitev nadzornika M. V. v zapisniku o smučarski nezgodi, da je do nezgode prišlo ob 9.40 uri. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča, da je imela pred začetkom tekme res malo časa. Izključno zaradi enostranske spremembe prireditvenih pravil o prestavitvi starta, do katere je prišlo na samem kraju, ko je tožnica že prispela na smučarsko središče in ni imela na voljo nobenega časa. Zato tudi ni imela nobene možnosti opraviti ogleda proge, saj so jo prireditelji poklicali na start takoj, ko je prispela z nihajko na vrh smučarskega centra, bila je nosilka začetne številke in je startala na začetku tekmovanja kot tretja po vrsti. Z enostransko spremembo prireditvenih pravil o začetku njenega nastopa sta organizator tekmovanja s sodelovanjem upravljalca smučišča tožnico prikrajšala za možnost ogleda tekmovalne proge. Tožnica tudi izpodbija zaključek sodišča o obratovanju žičnic tistega dne. Pravilno je ugotovilo, da je gondola nihajka, ki vozi na smučišče, pričela obratovati ob 8.00 uri. Zmoten pa je nadaljnji zaključek o tem, da je smučišče B. pričelo obratovati ob 9.00 uri, ko je pričela obratovati tudi žičniška naprava dvosedežnice S., ki vodi na vrh proge B., kjer je bil start. Ta ugotovitev je zmotna, sodišče je spregledalo, da je bilo smučišče B. tisti dan zaprto in da naprave na progi B. niso obratovale v času med 9.00 in 11.00 uro iz razloga poteka tekmovanja. Tožnica zaradi tega, ker sedežnica na progo B. ni obratovala, ni imela dejanske možnosti, da si v tako kratkem času neposredno ogleda tekmovalno progo. Prireditelj je za takšno ravnanje posledično odgovoren, saj je zaradi nenapovedane spremembe prireditvenih pravil zanemaril potrebno skrbnost strokovnjaka, moral bi predvideti, da tekmovalci, ki bodo začeli kot prvi, ne bodo imeli na voljo dovolj časa za ogled proge. Prestavitev ure starta je v neposredni vzročni zvezi z nezgodo, ker je posledica zakrivljene nezmožnosti predhodnega ogleda proge. Tožnica je bila postavljena pred izvršeno dejstvo, ko je že bila na smučišču in ni imela nobenega časa za premislek ali bo sploh nastopila ali ne, morebitno startanje na koncu startne liste pa zaradi velikega števila tekmovalcev, ki jih je bilo okoli 100, ki je tudi bil pravi razlog z prestavitev začetka tekmovanja, ni prišlo v poštev. Odgovornost tožnice, ki je rekreativna smučarka, je minimalna v primerjavi z odgovornostjo strokovnjaka, ni ji mogoče očitati kakšne krivde za to, da je opustila ogled proge, razlog pa je bil v neprimerni spremembi prireditvenih pravil, s katerimi je očitno soglašal tudi upravljalec. Tožnica je bila primorana prevzeti rizik, ki ga predstavlja okoliščina, da si predhodno ni mogla ogledati proge, do spremembe starta je prišlo tik pred začetkom tekmovanja na kraju samem in tožnica ni imela nobene možnosti izbire za prosto odločanje. Alternativo je pomenilo to, da bi se tekmovanja sploh ne mogla udeležiti, kar pa bi bilo od nje težko zahtevati ob dejstvu, da je opravila vse potrebno za prihod na smučišče, na kraj tekmovanja in ko je že posedovala smučarsko vozovnico. Navajala je tudi, da je do smučarske nezgode prišlo v ciljni areni, to je na trasi smučarske proge, tako da je tožnica ob drsečem ustavljanju na ravnem platoju v dolgem loku z blagim zavijanjem v levo s konico leve smučke zadela v nezavarovano deponijo snega, ki se je nahajala v ciljni areni ter je predstavljala neprilagojeno mesto na smučišču. Tožnica je ravnala v skladu s pravili tekmovanja, smučala je po tekmovalni progi, ki jo je postavil organizator, do načina njene vožnje je prišlo izključno zaradi konfiguracije in postavitve tekmovalne proge, njen sestavni del pa je ciljna arena, vključno z iztekom proge v ciljno areno. Vzrok za morebitno večjo hitrost njenega smučanja od 25 km/h je v postavitvi tekmovalne proge. Izmerjeni doseženi časi tekmovanja, ki so jih dosegali tekmovalci, pokažejo, da je tožnica v cilj pripeljala z enim od najslabših časov, kar samo po sebi logično pokaže, da njena hitrost smučanja po progi ni bila visoka, tudi hitrost smučanja v ciljni areni temu posledično ni bila visoka. Tožnica je zaupala, da je postavljena proga varna, bila je prepričana, kot vsi ostali tekmovalci, da je ciljna ravnina v vsej razpoložljivi dolžini namenjena zaustavljanju in da ji zaradi tega, ker je peljala v vsej razdalji, kot jo je omogočala, ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastalo nesrečo. Smučala je samoodgovorno, ravnala je v skladu z vsemi označbami v ciljni areni, kot ji nalaga prvi odstavek 23. člena ZVSmuč. Priče so sodišču skladno opisale svoje subjektivno dojemanje in občutke o tem, da je konkretna ciljna arena zanjo v resnici predstavljala sestavni del tekmovalne proge, namenjen varnemu zaustavljanju tekmovalcev. Po njihovih izpovedbah je ciljno areno predstavljal naravni amfiteater, ki ga tvori celoten prostor izteka tekmovalne proge, umeščen med varovalno ograjo na eni strani in smučarsko kočo na drugi strani, ki se je nahajal na rahlo položno padajočem platoju, vse priče so skladno izpovedale, da so pripeljale v ciljno areno in se ustavile na tem platoju, nobena ni izpovedala, da bi konfiguracija terena pomenila kakšen naravni rob terena kot zaključek, temveč so se vsi pripeljali po položno padajočem platoju prireditvenega prostora vse do konca. Nato je v pritožbi povzela še del izpovedb zaslišanih prič in navedla, da se z vsemi ugotovitvami sodišča načeloma strinja. V nadaljevanju pritožbe je navajala, da izpodbija odločitev o višini nematerialne škode v vseh postavkah, saj dosojena višina odškodnine ne ustreza primerljivim odškodninam. Vztrajala je, da predstavlja pravično odškodnino za njeno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 45.000,00 EUR in ne le 31.000,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Nato je v pritožbi povzela ugotovitev sodnega izvedenca, da je njeno zdravljenje trajalo dolgo, in sicer od 27. 1. 2013 do 26. 8. 2019, ko je bila nazadnje pregledana pri ortopedu. Ta je bil mnenja, da pri tožnici bistvenega izboljšanja v področju levega kolena s ponovno operacijo najverjetneje ne bi dosegli in je to stanje dokončno, čeprav bo imela tožnica še vnaprej bolečine ves čas in bo verjetno potrebovala tudi občasno fizioterapijo za vzdrževanje gibljivosti ter občasno zdravljenje v zdravilišču. V nadaljevanju pa pritožba navaja, da uveljavlja predloženo zdravniško spričevalo z dne 18. 11. 2020, ki dokazuje, da so posledice bistveno hujše, da bo morala tožnica za odpravo bolečin opraviti operativni poseg na hrbtenici, zdravnik namreč bolečine v hrbtenici povezuje z nepravilno hojo in obremenjevanjem leve noge, to pa je zaradi predmetne poškodbe kolena. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je zdravljenje trajalo šest let in pet mesecev, nato povzema ugotovitve o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in bodočih telesnih bolečin ter navaja, da je vse to sodišče premalo upoštevalo, ter da je tudi premalo upoštevalo, da je trpela številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. V nadaljevanju pritožbe izpostavi hospitalizacijo v skupnem trajanju 40 dni, 3 operacije (ena v spinalni anesteziji, dve v splošni anesteziji) ter da so ji pri tretji operaciji vstavili totalno cementno kolensko protezo in še povzema ugotovljene nevšečnosti v času zdravljenja. Navaja tudi, da je sodišče premalo upoštevalo dodatno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v trajanju več mesecev in nato še nekaj tednov zaradi hudih psihičnih posledic (depresije), ter da je pri tožnici prišlo do osebnostnih sprememb, ki jih je povzročil škodni dogodek. V nadaljevanju je uveljavljala trditev, da predstavlja pravično odškodnino za njeno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti celoten zahtevan znesek 52.000,00 EUR. Povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke in navaja še, da je zaradi prerazporeditve na drugo manjvredno delovno mesto prišlo do psihičnih težav, do posttravmatskega sindroma in deloma spremenjene osebnosti. V nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o trajnih anatomskih posledicah in funkcionalnih posledicah poškodbe kolena ter trdi, da je prenizko prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je premalo upoštevano, da vrste vsakdanjih aktivnosti ne zmore več in da ne zmore več opravljati svojega poklica, zaradi česar duševno močno trpi, ker drugo delovno mesto, na katerega je bila razporejena, nima nobene vsebinske povezave z njenim osnovnim poklicem. Tožnica v pritožbi vztraja tudi pri celotni zahtevani denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti in navaja, da se trajne estetske posledice izražajo v na zunaj takoj opazni oteklini kolena, hudo moteča je šepajoča hoja, zaradi tega zelo trpi, osamila se je in nato psihično dekompenzirala, zaradi tega je bila dvakrat hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici ..., spremembe v videzu pa predstavljajo tudi brazgotine na levem kolenu, ima pa tudi spremenjeno hojo, kar dodatno vpliva na njen občutek skaženosti. V zvezi z škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu v pritožbi navaja, da uveljavlja odškodnino v višini 8.000,00 EUR, ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti prestanega strahu in dodaja, da so psihične težave, ki jih trpi, povezane s posledicami obravnavane poškodbe. Navaja še, da je celotna odmerjena odškodnina prenizka, sodna praksa za takšne poškodbe in nastale posledice prisoja 105 povprečnih plač (II Ips 182/9), 104 povprečne plače (II Ips 106/2010) in 130 povprečnih neto plač (II Ips 327/2011). Povprečje tako znaša 104 povprečne neto mesečne plače ob upoštevanju povprečne neto plače 1.133,50 EUR ″na današnji dan″ bi višina skupne odškodnine realno znašala 117.884,00 EUR. Nato izpostavi še odločbo Dor 198/2013 in nato odločitev II Ips 10/2014, ki po prepričanju tožnice predstavlja primerljiv primer, saj obravnava podobno vrsto poškodbe in podoben obseg škode, čeprav se nanaša na poškodbeno skupino poškodba ″skočnega sklepa in stopala‶. V navedeni zadevi je oškodovanec dobil 101,54 povprečne neto plače, kar bi ob upoštevanju povprečne plače 1.133,50 EUR ″na današnji dan″ znašalo 115.095,59 EUR. Navaja še, da izpodbija odločitev glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče obrazložilo, da postavljenemu tožbenemu zahtevku v tem delu toženka ni ugovarjala. Nato pa je obrazložilo, da je tožnica zahtevala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od 28. 1. 2013 do dneva plačila, vendar temu zahtevku ni sledilo. Sodišče je skladno z načelom dispozitivnosti vezano na dejansko podlago spora in na tožbeni predlog in mora odločati o mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Če sodišče to načelo krši, zagreši relativno bistveno kršitev procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v obravnavani zadevi je sodišče odločilo mimo obsega meje sodne obravnave, kršilo je določbe pravdnega postopka, prekoračilo je tožbeni zahtevek, odločilo je o tožbenem zahtevku, ki sploh ni bil predmet presoje sodišča. Ker toženka zahtevku ni ugovarjala, bi sodišče moralo svojo odločitev opreti le na dejstva, ki jih je navedla samo tožnica. Trdi še, da je sodišče načelo prekluzije prestrogo upoštevalo, ker ni upoštevalo navedb tožnice, ki bi jih moralo upoštevati, to so navedbe v njeni pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018 o tem, da je podana solidarna odškodninska odgovornost tožničinega delodajalca in Š. in T. glede na to, da je delodajalec organizacijo tekmovanja poveril svojemu Š. in zato kot naročnik prireditve odgovarja za posledice slabe izbire organizatorja in za posledično nastalo škodo solidarno z izvajalcem organizacije prireditve Š. in izvajalcem tekmovanja T. Sodišče nima prav, da je tožnica navedbe o solidarni odškodninski odgovornosti podala prepozno, ni upoštevalo, da je tožnici dodelilo rok z navodilom, da naj se o odgovornosti delodajalca natančneje izjasni in da je tožnica navedbe o solidarni odškodninski odgovornosti podala že v tožbi, in sicer o solidarni odškodninski odgovornosti delodajalca in upravljalca smučišča A. d.o.o. Njene navedbe niso prepozne, ker je odgovorila na pripravljalni spis toženke, ki ga je prejela na naroku in ker ne gre za nove navedbe o očitkih zavarovancu tožničinemu delodajalcu. Sodišče bi moralo upoštevati vse njene navedbe o solidarni odškodninski odgovornosti, ki jih je podala pravočasno v tožbi in nato še v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018, da je podana solidarna odškodninska odgovornost delodajalca in Š. in T. Posledično bi sodišče moralo spoznati, da je škodo tožnici dolžan plačati poleg prvega zavarovanca toženke A. d.o.o. tudi zavarovanec – tožničin delodajalec iz zavarovalnega kritja po zavarovalni polici civilne odgovornosti glede na to, da je delodajalec z organiziranjem raznih športnih prireditev za svoje zaposlene zasledoval cilje za bolj uspešno izvajanje svoje registrirane dejavnosti in sicer, da so zaposleni v dobri psihofizični kondiciji. Zato je šteti, da zavarovanje civilne odgovornosti delodajalca zajema tudi zavarovanje odgovornosti za konkretno smučarsko nezgodo glede na to, da z organiziranjem športnih prireditev zasleduje cilje za uspešnejše izvajanje svoje registrirane dejavnosti.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovljene odgovornosti njenega zavarovanca v višini 50 %, po toženkinem mnenju je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče napačno povzelo. Toženka meni, da je za nastalo poškodbo na smučišču odgovorna izključno tožnica sama in bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek po temelju zavrniti v celoti in ne le do polovice. Podredno pa toženka meni, da je prisojena odškodnina po višini za tožničino negmotno škodo prisojena bistveno previsoko, saj odstopa od sodne prakse za podobne primere. Navaja, da se je tožnica poškodovala med smučanjem, kot udeleženka sindikalnega smučarskega tekmovanja na A., katerega organizator oziroma izvajalec je bil toženkin zavarovanec podjetje A. d.o.o. Nato povzema izvajanje dokaznega postopka in ugotovitve izvedenke smučarske stroke ter navaja, da se je sodišče pri odločanju o protipravnem ravnanju upravljalca smučišča, toženkinega zavarovanca, sklicevalo na 9. člen Pravilnika o tehničnih zahtevah za obratovanje smučišč (v nadaljevanju: Pravilnik), ki nalaga, kaj mora upravljalec storiti v zvezi z označevanjem roba smučarske proge. Postavilo se je v položaj zakonodajalca in zapisanim določilom pravilnika dodalo še svoje določilo: ″da mora upravljalec smučišča z jasno vidnimi znaki označiti tudi zaključek ciljne arene″, česar pa Pravilnik ne določa. V dokaz svojim trditvam, da na smučišču oziroma na izteku smučarske proge ni bilo nobene ovire in na sredini le-te ni bilo nobene ″deponije″, kot je tožbeno zatrjevala tožnica, je dokazovala s fotografijami, ki jih je kot dokaz vpogledalo tudi sodišče in tudi izvedenka. Nato navaja dejstva iz dopolnjenega izvedenskega mnenja po opravljenem ogledu na licu mesta na smučišču ter podaja dokazno oceno fotografij v prilogah B1, B16, B17 in B22. Navaja, da je iz teh razvidno, da je bila smučarska proga, kjer se je odvijala tekma, od ostalega smučišča ločena z mrežami in količki v delu, kjer je bil cilj smučarske proge in iztek smučarske proge (B1 in B16) na spodnji strani, kjer je bilo smučišče B. fizično ločeno od ostalih smučišč, je prav tako bila nameščena mreža, na fotografiji se vidi tudi, da je na spodnjem desnem delu smučišča rob smučišča predstavljal nesteptani sneg (B17 in B22). Sicer pa v naravi smučišče ne poteka v smeri proti smučarski koči ali na njeno dvorišče, kjer se je tožnica dejansko poškodovala, ampak levo od smučarske koče in njenega dvorišča v smeri navzdol, ko je naraven padec smučišča, kot izhaja tudi iz fotografij in iz izvedenskega mnenja. Sodišče pa v obrazložitvi verjame nadzorniku V., da je isti dan posnel fotografije, vendar točnega mesta padca ni fotografiral, ni pa verjelo V. glede stanja na smučišču, ko je izpovedal, da sploh ni mogoče, da bi se v izteku cilja nahajala gmota, oziroma kup snega, ker je pred odprtjem prog te vsakodnevno pregledal. Verjame pa izpovedbam tožničinih prič, ki naj bi skladno izpovedale, da se je na mestu tožničinega padca nahajala večja gmota, oziroma kup snega. Iz dnevnika obratovanja smučišč za dan škodnega dogodka in fotografij toženke, ki prikazuje iztek smučarske proge B. po končanem tekmovanju izhaja, da je bilo smučišče pregledano in proga urejena. Nobena od zaslišanih prič ni videla tožničinega padca, kako je padla, videle so jo kasneje, ko je ležala na tleh, oziroma na kupu snega. Na ogledu pa se je izkazalo, da ni ležala na kupu snega na smučišču, na izteku smučarske proge, niti na njegovem vplivnem območju, ampak na dvorišču pred smučarsko kočo, kjer se je lahko nahajal kup snega, ki bi najverjetneje lahko nastal zaradi odstranjevanja snega s terase smučarske koče. O stanju v ciljni areni so priče izpovedale povsem različno in nato povzame dele izpovedb prič M., P. in K. Navaja, da je tožnica nadzorniku povedala, da se je poškodovala v izteku smučarske proge, kjer se je nahajal narit sneg, zato je tako tudi zapisano v zapisniku. Do poškodbe pa je prišlo izven smučišča in tudi izven vplivnega območja smučišča, upravljalec ni bil zavezan izvajati na tem mestu – dvorišču smučarske koče, ki ni namenjeno smučanju – še kakšne dodatne ukrepe in mu ni moč očitati nobene odgovornosti. Če bi tožnica peljala kot povprečno skrbna smučarka, bi po prevozu skozi cilj imela dovolj prostora in časa, da bi lahko zmanjšala hitrost in se zaustavila, saj je bilo v ciljni areni več kot dovolj prostora za to. Očitno je želela z nezmanjšano hitrostjo ali razmeram neprilagojeno hitrostjo pripeljati prav na dvorišču smučarske koče, kar je imelo za posledico poškodbo. Nato v zvezi s svojimi trditvami, da ne obstaja odškodninska odgovornost njenega zavarovanca, toženka v pritožbi izpostavi odločbe II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006. Podredno je izpodbijala tudi prisojeno odškodnino po višini in navedla, da 76.000,00 EUR krepko presega v sodni praksi dosojene odškodnine za podobne poškodbe ob polnem temelju. V nadaljevanju je podala štiri primere iz sodne prakse, in sicer sodbe VS00023319, VS00021963 in VS00024817 ter VS000204428. Navedla je, da je v teh primerih bila odškodnina prisojena nižja za veliko hujši obseg nepremoženjske škode, v tožničinem primeru dosojena odškodnina ob primerjavi navedenih sodb ni objektivizirana, primerna po toženkinem mnenju je okoli 45.000,00 EUR. Izpostavila je še sodbo II Cp 453/2018, v kateri je bilo 38-letnemu oškodovancu dosojeno okoli 26 povprečnih plač, utrpel pa je poškodbo levega kolena v obliki raztrganine sprednje križne vezi, delno raztrganino notranje kolateralne vezi in delno raztrganino zadnje križne vezi ter zvin sklepa. V nadaljevanju izpostavi še sodbo II Cp 2102/2015 v zvezi s sodbo II Ips 93/2015, v navedeni zadevi je tožnik utrpel udarnino pljuč obojestransko z izlivom krvi v prsno votlino, skrčenje spodnjega dela levega pljučnega režnja, udarnino srca, zlom zadnjega dela sklepne ponvice levega kolčnega sklepa z izpahom stegnenice, kot trajna posledica mu je ostala zmanjšana gibljivost celega levega kolka, pojavljanje bolečin, kar mu onemogoča težje fizično delo in težje fizične aktivnosti.

4. Tožnica je odgovorila na toženkino pritožbo, prerekala toženkine navedbe, s katerimi je ta izpodbijala presojo sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odškodninskega zahtevka po temelju in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi obeh pravdnih strank sta neutemeljeni.

6. Drži pritožbena navedba, da je že v tožbi tožnica zatrjevala obstoj solidarne odškodninske odgovornosti njenega delodajalca, to trditev je utemeljila z navedbami, da je bil organizator smučarskega tekmovanja. Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2018 (listna št. 74-81) navedla še, da je njen delodajalec organizacijo tekmovanja ″poveril‶ svojemu Š. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na prvem naroku za glavno obravnavo dalo tožnici rok 15 dni, da natančneje pojasni svoje že podane očitke o odgovornosti delodajalca. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018 postavila povsem nove trditve glede odgovornosti njenega delodajalca, saj je trdila, da ta odgovarja kot naročnik organizatorja za posledice slabe izbire organizatorja in ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, ki bi izkazovali, da takšnih navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Utemeljeno pritožba trdi tudi, da je na prvem naroku za glavno obravnavo sodišče tožnico pozvalo ″na izjasnitev, ali še s čim dopolnjuje očitke v zvezi z odgovornostjo P. d.d.″ (tožničinega delodajalca), ter da ji je dodelilo rok 15 dni.

Vendar je kljub temu, da je sodišče prve stopnje štelo njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2018 za prepozne, ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP glede na obrazložitev v točki 17 izpodbijane sodbe. Obrazložilo namreč je, da četudi bi štelo za pravočasno tožničino trditev o odgovornosti njenega delodajalca za izbiro organizatorja tekmovanja, te niso v zadostni meri konkretizirane za obravnavanje, ker tožnica ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, kaj so bile tiste opustitve pri izbiri organizatorja, oziroma izvajalca tekmovanja, ki so privedle do obravnavnega škodnega dogodka.

Pravilnosti takega zaključka, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, pritožba ne izpodbija. Pritožba le pavšalno ponavlja trditev, da je tožničin delodajalec poveril organizacijo tekmovanja Š. in je iz tega razloga podana solidarna odškodninska odgovornost njenega delodajalca in podjetja A. d.o.o., dodaja pa še, da je podana tudi odgovornost Š. in T. S tem šele v pritožbi razširja odškodninsko odgovornost še na zadnja dva navedena subjekta (pri čemer iz navedbe imena T. ne izhaja, da je to pravna oseba), kar je procesno pravno zgrešeno. Iz trditvene podlage toženke izhaja, da je pojasnila, da je tožničin delodajalec pri njej imel zavarovano civilno odgovornost za svojo dejavnost, njegova dejavnost pa ni organiziranje smučarskih tekmovanj. Te trditve tožnica ni prerekala. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbena navedba, da je šteti, da zavarovanje civilne odgovornosti delodajalca zajema tudi zavarovanje odgovornosti za konkretno smučarsko nezgodo iz razloga, ker z organiziranjem športnih prireditev za svoje zaposlene zasleduje cilje za uspešnejše izvajanje svoje registrirane dejavnosti, ni materialno pravno pravilno. Iz police o zavarovanju splošne odgovornosti (priloga B 5, B 12, B 14 in B 15) izhaja, da je imel tožničin delodajalec zavarovano splošno odgovornost za zavarovanje poklicne odgovornosti iz geodetske dejavnosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničinemu delodajalcu ni mogoče očitati protipravnih ravnanj ali opustitev v zvezi z organizacijo smučarskega tekmovanja dne 27. 1. 2013 in zaradi tega ni podana njegova krivdna odgovornost za tožnici nastalo škodo.

7. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva glede odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca podjetja A. d.o.o., ki je bil organizator tekme in upravljalec smučišča: - pet metrov nižje in osem metrov levo od vogala smučarske koče ter nekaj metrov stran od varovalne ograje je bil kup snega v višini od 0,3 metra do 0,5 metra in dolžine okoli 3 metre, kjer je bilo tudi mesto tožničinega padca, - kraj padca je bil znotraj varovalne ograje, izven smučišča, na terasi smučarske koče, - ciljna vratca so bila na oddaljenosti 36 metrov od vogala smučarske koče (izhodišča meritev), kraj padca pa še pet metrov dlje (na terasi), gmota snega se je nahajala za robom smučarske proge, izven vplivnega območja, če robovi niso vidni z naravno danostjo, jih je treba označiti z jasno vidnimi znaki, smučar mora nedvomno ločiti levi in desni rob proge in zaključek cilje arene, tega ciljna arena ni imela.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da bi gmoto snega ugotovljenih dimenzij moral upravljalec smučišča zavarovati, ker se je nahajala za robom ciljne arene in je ni bilo mogoče zaznavno prostorsko ločiti od ciljne arene, rob izteka smučišča bi moral zavarovati, ustrezno označiti vsaj z zaščitno mrežo in onemogočiti smučanje na teraso smučarske koče, če je opravljal redne preglede smučišča, je to moral in mogel vedeti. Njegova opustitev je v nasprotju s petim členom ZVSmuč, gre za malomarnost toženkinega zavarovanca, zanj se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, njegovo protipravno ravnanje oziroma opustitev pa je vzrok za tožničino škodo.

8. Glede tožničinega soprispevka pa so ugotovitve v izpodbijani sodbi naslednje: - tožnica je bila izkušena rekreativna smučarka, večkrat je sodelovala na tekmah, - proge si pred tekmovanjem ni ogledala, če bi si jo, bi gmoto snega lahko zaznala, priča P. je izpovedal, da jo je ob ogledu proge zaznal, - start je bil prestavljen z 10.00 ure na čas med 9.00 in 9.30 uro, startala je kot tretja po vrsti, poškodovala se je ob 9.40 uri, torej si proge ni mogla ogledati, ker je bilo premalo časa, pozvali so jo na start, vendar bi kot skrben smučar, če ji proga ni bila znana, morala zaprositi za prestavitev starta, nihče je ni silil, naj starta kot tretja po vrsti, - pregled proge je običajna praksa smučarja pred tekmovanjem, tožnica ni pojasnila, kdo ali kaj ji je ogled preprečeval (izpovedala je, da je prišla na start pravi čas za tekmovanje), ko se je spustila po neznanem teritoriju, je sprejela rizik, - v izteku je smučala prehitro, po prevozu cilja ni zmanjšala hitrosti, nadaljevala je vožnjo v ravno paralelni tehniki brez vijuganja najmanj 36 metrov, po prevoženju cilja je še pridobivala hitrost, zavirati je pričela šele nekaj trenutkov pred naletom v sneg, - samoodgovoren smučar ne smuča hitreje od 25 km/h in hitrost prilagodi terenu, svojemu znanju in sposobnostim, pri taki hitrosti lahko smučar ustavi na poti 2 do 3 metre pred vsako oviro.

Glede na ugotovitve o ravnanju tožnice je zaključilo, da ni ravnala soodgovorno, ker je opustila dolžnost ogleda proge pred tekmovanjem in hitrosti ni zmanjšala ter načina vožnje v izteku smučarske proge ni prilagodila razmeram na tem delu smučišča. 9. Toženka v pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral njen zavarovanec z jasnovidnimi znaki označiti tudi zaključek ciljne arene in tudi, da take obveznosti ne nalaga upravljalcu 9. člen Pravilnika (Pravilnik o tehničnih zahtevah za obratovanje smučišč Ur. list RS, št. 116/2008, ki je bil veljaven v času škodnega dogodka). Ta trditev ni utemeljena.

Navedena določba pravilnika v prvem odstavku 9. člena določa, da ″morajo biti robovi smučarske proge ...″. Glede na uporabo množine (robovi) robovi smučarske proge brez dvoma obsegajo tako njen desni in levi rob vzdolž smučarske proge oziroma smučišča in tudi rob zaključka (izteka) smučišča. Stališče sodišča prve stopnje je tako skladno z jezikovno razlago te določbe in tudi po namenu te določbe, je pa tudi povsem logično, zato je materialnopravno pravilno, pritožbeni očitek pa ni utemeljen.

10. Toženka je v postopku res dokazovala, da na sredini smučarske proge ni bilo nobene deponije snega, kot to trdi v pritožbi, vendar glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje tega ni dokazala.

Vsa ugotovljena zgoraj povzeta dejstva o stanju izteka smučarske proge - ciljne arene, katerega konec (rob ciljne arene) ni bil označen, o obstoju, položaju in dimenzijah gmote snega ter da le-ta prav tako ni bila označena z vidnimi znaki, nahajala pa se je za neoznačenim robom (izteka) smučišča in o mestu tožničinega padca, so ugotovljena pravilno. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo, dokazno oceno pa izčrpno obrazložilo in utemeljilo. Pritožba povsem neutemeljeno izpostavlja kot različne dele izpovedb zaslišanih prič (M., P., K.), saj dejansko potrjujejo obstoj večje količine (gmote, kupa …) snega in tudi dokaj skladne dimenzije te snežne gmote ter njen položaj na koncu izteka ciljne arene, kamor so vse priče tudi prismučale kot tekmovalci na dan škodnega dogodka.

11. Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženkin zavarovanec zavarovati in označiti večjo gmoto snega, ki se je nahajala za (neoznačenim) robom izteka smučarske proge in ki je smučarjem na progi zaznavno ni bilo mogoče prostorsko ločiti od ciljne arene, je pa odstopala od gabaritov za smučarja običajno pričakovanega navoženega snega, da bi upravljalec moral v izogib nevarnosti nesreč ob zapuščanju smučišča odreagirati tako, da bi rob izteka smučišča ustrezno označil z zaščitno mrežo ali drugimi vidnimi znaki in s tem smučarjem onemogočil smučanje na teraso smučarske koče, ker je za stanje na koncu smučišča, oziroma izteka smučarske proge moral in mogel vedeti, če je opravljal redne vsakodnevne preglede smučišč.

12. Četudi prostor, kjer se je nahajala gmota snega, ki je bila vzrok za tožničin padec, ni bil namenjen smučarjem, temveč je to bila terasa smučarske koče, je prav zaradi ugotovljene neločljivosti tega prostora od izteka smučišča neutemeljeno toženkino pritožbeno stališče, da upravljalec ni bil na tem prostoru dolžan izvajati kakršnihkoli dodatnih ukrepov. Ugotovljeno dejstvo je, da na tem prostoru škodnega dogodka ni izvedel nikakršnega ukrepa, saj je bil iztek smučišča in s tem prehod na teraso smučarske koče povsem neoznačen, prav tako je bila neoznačena gmota strnjenega snega, ki prestavlja po 4. členu ZVSmuč neprilagojeno mesto.

13. Toženkina pritožba pa utemeljeno trdi, da bi tožnica v ciljni areni lahko zmanjšala hitrost in se zaustavila, ker je imela dovolj prostora.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo to dejstvo in ga je upoštevalo kot njen soprispevek k nastanku škodnega dogodka in posledične škode.

14. Toženkina pritožba pa neutemeljeno meni, da tožničino ravnanje pomeni ekskulpacijo odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Njegova odgovornost je odgovornost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), kršil pa je določbe 5. člena ZVSmuč (Ur. List RS, št. 110/2002, veljaven v času škodnega dogodka), ko ni izpolnil obveznosti: zagotoviti ukrepe za varnost na smučišču in ni označil meje smučišča in ni označil ugotovljene gmote snega, kar sta protipravni opustitvi njegovega dolžnega ravnanja in sta vzrok za tožničino škodo.

15. Glede na zgoraj obrazloženo je toženkina pritožba glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, neutemeljena.

16. Nedovoljena novota je tožničina pritožbena trditev, da je zaradi nenapovedane spremembe prireditvenih pravil, ko je prišlo izključno zaradi toženkinega zavarovanca do spremembe začetka starta od 10.00 ure na 9.00 uro, toženkin zavarovanec zanemaril potrebno skrbnost dobrega strokovnjaka, da bi moral predvideti, da prvi tekmovalci ne bodo imeli dovolj časa za ogled, da je prestavitev napovedane ure starta v neposredni vzročni zvezi z nezgodo, da je bila tožnica primorana prevzeti rizik in da ni imela nobene možnosti izbire za prosto odločanje.

Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala teh navedb, v pritožbi pa ni izkazala, da jih ni mogla podati pravočasno brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

17. Zgoraj v točki 8 obrazložitve te sodbe je pritožbeno sodišče povzelo ugotovitve in zaključke o načinu tožničinega smučanja skozi cilj in vse do trenutka padca, oziroma mesta padca. S kakšno hitrostjo je tožnica smučala po tekmovalni progi in postavitev le-te niso pravno pomembne okoliščine za presojo utemeljenosti tožbe po temelju, saj se tako tožnici kot toženkinemu zavarovancu očitajo protipravna ravnanja oziroma opustitve na območju za ciljem in do konca izteka ciljne arene.

18. S trditvijo, da tožničina hitrost smučanja v ciljni areni ni bila visoka, pritožba ne more izpodbiti pravilnosti nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je podprta z neizpodbijanimi ugotovitvami o načinu tožničinega smučanja skozi cilj in vse do mesta padca.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožba ni uspela izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je tožničin soprispevek 50 %. Glede na vse ugotovljene okoliščine o ravnanju tožnice in toženkinega zavarovanca, oziroma njunih opustitvah, je materialnopravno pravilna presoja, da za nastanek škodnega dogodka in posledično tožničino škodo odgovarjata v enakem deležu. 19. Pritožbi obeh strank neutemeljeno izpodbijata tudi prisojeno odškodnino za nematerialno škodo.

20. Tožničine pritožbene trditve o novih dejstvih glede obsega njene nematerialne škode in o pridobljenih ter predloženih novih dokazih, ki naj bi ta dejstva potrjevali, so brezpredmetne (pritožbene trditve tožnice pod točko 1), list. št. 646 do 647 spisa). Sodišče prve stopnje je zadnjo glavno obravnavo opravilo 15. 10. 2020 in je takrat zaključilo dokazni postopek ter tudi razsodilo o tožbenem zahtevku glede na krat ugotovljeno dejansko stanje. V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP so nova dejstva in novi dokazi tista dejstva in tisti dokazi, ki so obstajali v času do zaključka dokaznega postopka, oziroma do končane glavne obravnave, pa jih stranka ni mogla navesti, oziroma predložiti pravočasno brez svoje krivde.

Tožnica pa v pritožbi navaja nova dejstva o obsegu svoje nematerialne škode, za katera je sama izvedela po končani glavni obravnavi in s pritožbo ter odgovorom na toženkino pritožbo v dokaz teh dejstev predlaga dokaze – izvide o ugotovljenem zdravstvenem stanju, ki jih je pridobila prav tako po končani glavni obravnavi. Sicer pa tožnica sama v pritožbi navaja, da gre za novo škodo, torej škodo, ki do zaključka pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila znana niti tožnici. Zato ta nova škoda ni predmet obravnavanja in presoje pritožbenega sodišča o pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje. Teh tožničinih tožbenih trditev torej pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

21. Tožnica s sklicevanjem na zdravniško spričevalo in izvid z dne 18. 11. 2020 ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti (na dan glavne obravnave 15. 10. 2020), ker gre za dokaz, ki ga glede na zgoraj obrazloženo sodišče prve stopnje niti ni moglo upoštevati, ker ni obstajal v času sprejete izpodbijane sodbe.

22. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu in intenzivnosti prestanih ter bodočih telesnih bolečin in prestanih neugodnosti, temveč trdi, da jih je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo in določilo prenizko denarno odškodnino, da pravična denarna odškodnina predstavlja ves zahtevani znesek 45.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je v točkah 42, 43, 44 in 45 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo obseg in intenzivnost prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodoče trajanje in intenzivnost bodočih telesnih bolečin, ki so bile in so posledica obravnavane poškodbe levega kolena ter ugotovilo tudi dejstvo o trajanju zdravljenja 6,5 let. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju glede obsega te nematerialne škode v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ne sprejema pritožbene trditve, da določena odškodnina 31.000,00 EUR ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine po 179. in 182. členu OZ. V tožničini pritožbi izpostavljeni primeri iz sodne prakse po mnenju pritožbenega sodišča niso primerljivi za objektivizacijo prisojene odškodnine, kot to navaja pritožba, ker ne obravnavajo poškodbe, kot jo je utrpela tožnica. Primerljivi primeru so le tisti, ki obravnavajo enako vrsto telesnih poškodb.

23. Prav tako je neutemeljen tožničin pritožbeni očitek o neupoštevanju dodatnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v trajanju več mesecev zaradi depresije, ter da je pri tožnici prišlo do osebnostnih sprememb, ki jih je povzročil škodni dogodek.

Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišče prve stopnje, da je prepozno podala trditve, da je v posledici obravnavanega škodnega dogodka pri njej prišlo do razvoja posttravmatskega sindroma in deloma spremenjene osebnosti in da glede ugotavljanja dejstev v zvezi s tem, kakšne psihične posledice je obravnavana nezgoda pustila pri tožnici, tožnica ni dokazala, ker ni predlagala primernega dokaznega predloga (postavitve izvedenca klinične psihologije ali psihiatra). Tako ni dokazala in je zato neutemeljena pritožbena trditev, da je do tožničinih psihičnih težav, posttravmatskega sindroma in deloma spremenjene osebnosti prišlo zaradi obravnavanega škodnega dogodka. V točkah 54 in 55 ter 56 izhajajo izčrpne ugotovitve o obsegu njenih omejitev življenjskih aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečinah in njihovo intenzivnostjo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na v teh delih izpodbijane sodbe ugotovljeno dejansko stanje o tožničini nepremoženjski škodi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve v točki 56 izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti poiskala pomoč psihiatra, da še vedno jemlje zdravila proti tesnobnosti in tudi pomirjevalo ter uspavalo ter da so njene psihične težave v glavnem povezane s posledicami poškodbe. V točki 57 obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi ugotovilo dejanske omejitve tožničinih aktivnosti v zvezi z njenimi aktivnostmi pred škodnim dogodkom in tudi, da bo po verjetnem teku stvari glede na njeno starost to škodo trpela še zelo dolgo časa. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na vse ugotovljeno materialno pravno pravilen zaključek, da pravično odškodnino za to obliko nematerialne škode predstavlja znesek 39.000,00 EUR.

24. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala trditev o tem, da predstavlja zadebeljitev kolena trajno estetsko posledico in da izvedenec v svojem mnenju ni potrdil njene trditve in izpovedbe o šepajoči hoji.

Zato pritožba neutemeljeno poudarja, da se trajne estetske posledice izražajo tudi v oteklini kolena in šepajoči hoji, teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo in torej tudi pravilno ni upoštevalo. Pritožbene trditve o spremenjeni hoji pa po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica jih je navedla, kot je bilo obrazloženo že zgoraj v točki 20, temelji na novih dokazih, ki niso obstajali v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Glede na ugotovljen obseg te škode je odškodnina 3.000,00 EUR povsem pravična denarna satisfakcija.

25. Tožnica v pritožbi sicer zatrjuje, da uveljavlja (torej vztraja) pri odškodnini v višini 8.000,00 EUR za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu, nato pa zgolj povzame ugotovljen obseg in intenzivnost prestanega strahu in ne pojasni, zakaj bi bil višji znesek odškodnine utemeljen. Pritožba je v tem delu neutemeljena, ker ni obrazložena.

26. Tako tožnica kot tudi toženka menita, da je določena odškodnina za tožničino nematerialno škodo v višini 76.000,00 EUR kot celota materialno pravno neutemeljena. Tožnica se zavzema za zvišanje, toženka pa za znižanje. Tožničino pritožbeno sklicevanje na primere iz sodne prakse v zadevah II Ips 106/2010, II Ips 182/2009 in II Ips 327/2011 ter II Ips 10/2014 so po presoji pritožbenega sodišča neprimerljive. V prvi je bila obravnavana poškodba stopala in je bila oškodovanki celo opravljena amputacija desnega stopala. V drugi navedeni zadevi je tožnica utrpela zamašitev poplitealne arterije in utesnitveni sindrom leve goleni v posledici strokovne napake pri zdravljenju. V tretje navedeni zadevi je oškodovanka utrpela zlom stegnenice, golenice, petnice, odtrganje ahilove tetive, popoškodbeno nestabilnost desnega kolena in prikrajšavo desne noge ter okorelost desnega kolega in desnega skočnega sklepa. V zadnje navedeni zadevi pa je šlo za poškodbo gležnja in številne komplikacije v zvezi s tem. Tudi v toženkini pritožbi izpostavljene odločbe iz sodne prakse po presoji pritožbenega sodišča niso primerljive glede na vrsto poškodb, ki so jih utrpeli oškodovanci v navedenih primerih. Za zadevo II Cp 453/2018 ni navedeno, katero višje sodišče jo je izdalo, iz pritožbe pa izhaja, da je ugotovljene prestane neugodnosti in omejitve življenjskih aktivnosti, ki obsegajo samo omejitve pri prostočasnih dejavnostih, po presoji pritožbenega sodišča ne morejo primerjati z obsegom prestanih neugodnosti in bolečin ter z obsegom omejitev v vseh sferah življenjskih aktivnosti pri tožnici. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je tudi toženkina pritožba v zvezi s prisojeno odškodnino tožnici neutemeljena.

Odškodnina kot celota v vrednosti okoli 67 povprečno neto plač je glede na ugotovljen obseg že prestane in še bodoče tožničine nematerialne škode povsem pravična denarna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno zmanjšalo za višino tožničinega soprispevka in neizpodbijane odbitne franšize.

27. Neutemeljena je tudi tožničina pritožba v delu, glede zavrnjenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnica niti v tožbi niti v nobeni od nadaljnjih pisnih vlog in prav tako ne na zapisnik na narokih za glavno obravnavo ni navedla dejstev o tem, zakaj zahteva zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 28. 1. 2013 dalje, to je od naslednjega dne po škodnem dogodku. Tožnica ni navedla nobenega dejstva o tem, da je toženka v zamudi od 28. 1. 2013 dalje. Drži pa njena pritožbena trditev, da toženka ni izrecno izpodbijala zahtevka v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti. Vendar je dejstvo, da se je toženka upirala tožbenemu zahtevku v celoti. Tožnica torej ni navajala nobenih dejstev v zvezi z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato tudi toženka ni mogla prerekati dejstev, ki jih ni bilo.

Sodišče pa je po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Pravilno je uporabilo prvi odstavek 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če ta rok ni določen, pa pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek). Dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa po prvem odstavku 378. člena OZ dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti. Sodišče je na podlagi dokaznih listin v prilogah tožnice ugotovilo, da je 13. 9. 2015 poslala toženki odškodninski zahtevek pred pravdo. Navajala pa je, da ji je 14. 9. 2015 toženka sporočila, da njen odškodninski zahtevek obravnava za svojega zavarovanca A. d.o.o. Zato je sodišče prve stopnje na pomanjkljivi trditveni in obstoječi dokazni podlagi materialno pravno pravilno presodilo, da je toženka prišla v zamudo s plačilom prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo šele 14. 9. 2015, nikakor pa ne že 28. 1. 2013. 28. Iz tožničinih pritožbenih trditev ne izhaja, da je konkretizirano prerekala zavrnjen tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevano plačilo materialne škode, saj glede tega dela zavrnjenega zahtevka v točki IV. sodbenega izreka sodišča prve stopnje ni navedla nikakršnih dejstev. Niti tožnica niti toženka pa v pritožbah nista izpodbijali odločitve o stroških pravdnega postopka.

29. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče zaključilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po tožničini pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka tega pritožbenega razloga sploh ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

30. Pritožbi obeh pravdnih strank sta torej v celoti neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in je v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

31. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, je vsaka od njiju dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).