Jedro

Toženka je ravnala protipravno, ko je tudi v dnevih, ko sporna dva na delo k toženi stranki nista prišla, lažno registrirala njuno prisotnost na delu istočasno z registracijo svoje prisotnosti, v posledici tega njenega ravnanja pa je tožeči stranki nastala materialna škoda, saj jima je izplačala stroške prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati 8.004,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2013 dalje do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 626,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2013 je zavrnilo (točka II izreka), tožnici pa je naložilo, da toženki plača stroške postopka v znesku 6.556,56 EUR v roku 8 dni), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točko I izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici naloži v plačilo vse potrebne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo več dokaznih predlogov toženke in sicer zgolj s pavšalno obrazložitvijo, da gre zgolj za nerelevantne dokaze, dokaz za predložitev obrazca za vpis obiskovalcev pa je zavrnilo kot prepoznega. Navaja, da bi toženka s pridobitvijo vloge v zvezi z A.A. dokazala, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da se A.A. šola in da je s tem tudi soglašala, torej se je izobraževala v korist tožnice, posledično pa je A.A. upravičena do povračila stroškov. Z zavrnitvijo dokaza po predložitvi obrazca za vpis obiskovalcev je sodišče spregledalo določbo 286.a člena ZPP, saj se z izvedbo tega dokaza postopek ne bi zavlekel. Za razjasnitev dejanskega stanja bi bilo potrebno zaslišati vse predlagane priče in sicer dr. B.B., dr. C.C.in dr. D.D. ter E.E. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo pravico do kontradiktornosti in sprejelo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, obenem pa tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in pravno zmotno zavrnilo toženkin ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, češ da ni pomembno, iz katerih virov je tožnica pridobivala sredstva za financiranje stroškov plač in stroškov v zvezi z delom za svoje zaposlene, pri čemer je zanemarilo dejstvo, da tožnica sredstev financerja Agencije F. za A.A. in G.G. ne bi prejela, če ta dva dela ne bi opravila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do potrdil Agencije F., ki se nahajajo v spisih opr. št. I Pd 3087/20134 in I Pd 3086/2013, v katere vpogled je toženka predlagala, s tem pa je znova storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev do ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tožena stranka je bila namreč zgolj izplačevalec sredstev, ki jih je od Agencije F. namensko prejel za G.G. in A.A., zato posledično sploh ni bila oškodovana, sredstev pa tudi Agenciji F. ni vrnila, torej ni podana njena aktivna legitimacija. Ker tega tudi sodišče ne ugotavlja, je storilo bistveno kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in hkrati napačno uporabilo materialno pravo.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da magistrski študij A.A. ni predstavljal njene delovne obveznosti. A.A. je delo opravljala po navodilih njene predpostavljene, kar je bila toženka. Delo je opravljala tako v prostorih tožnice, kot tudi drugje, skladno z navodili toženke in ni opravljala le svojih študijskih obveznosti. Da je naloženo ji raziskovalno delo več kot odlično opravila, dokazujejo njene znanstvene objave zavedene v Agenciji F. bazah podatkov.

Ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo pogodbo o študiju z dne 13. 10. 2010 in pogodbo o izobraževanju z dne 6. 10. 2011, ki sta bili sklenjeni med tožnico in G.G., je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Če bi sodišče pravilno presodilo vse izvedene dokaze, bi moralo ugotoviti, da je mogoče G.G. šteti kot delavca tožnice, ki se izobražuje v skladu s potrebami zavoda, kjer je zaposlen, zato je posledično upravičen do povračila vseh stroškov, kot to določata 32. in 37. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je zanemarilo dejstvo, da je bila sprememba lokacije opravljanja dela G.G. dogovorjena s pogodbami in da je enak režim veljal za vse mlade raziskovalce, kar bi lahko potrdila predlagana priča dr. B.B., če bi ga sodišče zaslišalo. Zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, ker pa se sodišče do vseh teh listin ni opredelilo, je to tudi bistvena kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je svoj zaključek, da ni izkazano, da bi G.G. in A.A. delo opravljala na sedežu tožnice, oprlo na izpoved vratarja H.H., ki pa ni nepristranska oziroma neobremenjena priča, saj delo ves čas opravlja pri tožnici, zato ima vsekakor interes pričeti v njeno korist. Priča je svojo izpoved večkrat spreminjala (npr. v zadevi opr. št. I Kpr 9811/2017). V zvezi z njegovo izpovedbo, pa pritožba pripominja, da je na delo k tožnici dnevno prihajalo preko 300 zaposlenih, poleg tega pa tudi študentje Fakultete I., zato je v celoti neverjetno, da bi si vratar lahko zapomnil točno za vsak dan, kdo je na delo prišel in kdo ne. Iz sodbe tudi ne izhaja, na podlagi česa še je sodišče ugotavljalo prisotnost A.A. in G.G. na delu, saj je sodišče samo zaključilo, da evidenca tožene stranke ne odraža dejanskega stanja. Po pritožbenem stališču pa ni bistvena njuna prisotnost na sedežu tožene stranke, ampak njuna prisotnost na delu.

Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno breme plačila stroškov, do katerih sta sicer G.G. in A.A. upravičena, naložilo toženki. Dejstvo je, da sta se oba postopka, v katerih je tožnica s samostojnima tožbama povrnitev istega zneska zahtevala tako od G.G. kot tudi od A.A. končala v škodo tožnice, saj je sodišče ugotovilo, da ji ne eden pa tudi ne drugi nista povzročila nobene škode. Ker sta bila očitno do plačila stroškov upravičena, ni pogojev, da se sedaj naložijo v plačilo toženki.

Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, saj sodišče ni storilo nobene od očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako ni kršilo določbe 22. člena Ustave RS, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi očitanih kršitev po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je o tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo Pdp 250/2016 z dne 20. 10. 2016 zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 141.163,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožnica je vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 21/2017 z dne 5. 9. 2017 razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je tožnica tožbo v delu, ki se nanaša na izplačane plače G.G. in A.A., delno pa tudi za stroške prevoza na in z dela ter stroške prehrane med delom umaknila, tako da je sodišče prve stopnje odločalo še o preostalem delu zahtevka za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilu stroškov za prehrano med delom.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je toženka tožnici odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji jo je povzročila v obdobju od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013, s tem ko je kot vodja laboratorija J. lažno registrirala prihode in odhode z dela G.G. in A.A. na dneve, ko na delo nista prihajala, pa bi skladno s pogodbami o zaposlitvi na delo na sedežu tožnice morala prihajati, pri tem pa toženka ni imela pooblastil, da bi jima lahko dovolila delo na drugih lokacijah. S tem svojim ravnanjem povzročila, da jima je tožnica za dneve lažno prikazane prisotnosti na delu izplačala stroške za prihod in odhod z dela ter stroške za prehrano na delu. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sta v tem obdobju bila G.G. in A.A. prisotna na delu 24. in 25. 9. 2012, od 16. 1. 2013 do 14. 2. 2013, A.A. pa tudi od 9. 11. 2010 do 1. 2. 2011, zato sta za te dneve upravičena do povračila stroškov. Ravnanje toženke je bilo protipravno, naklepno oziroma najmanj iz hude malomarnosti, tožnici je škoda nastala, med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženke pa obstaja tudi vzročna zveza. Tako je sodišče na podlagi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti škodo v višini 8.004,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2013 dalje do plačila.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči iz sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve sodbe natančno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič, zakaj ni postavilo izvedenca finančne stroke, zakaj ni opravilo poizvedb na Policijski postaji K. in zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Razlogi so natančno in argumentirano navedeni. Z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja. Toženki ni bila kršena pravica do kontradiktornosti postopka, prav tako sodišče ni sprejelo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi 22. člen Ustave RS.

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica pridobivala sredstva za plače iz različnih virov, med drugim tudi iz sredstev Agencije F., vendar pa to za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, saj je bila tožnica toženki, A.A. in G.G. delodajalka in jim je na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi bila dolžna izplačevati plačo, kar pa ne pomeni, da se jim je plača izplačevala iz samo enega vira in tudi ne, da je bil ta vir namenjen le za plačilo G.G. in A.A. Ker je bila tožnica A.A. in G.G. delodajalec, jim je bila dolžna skladno z njunima pogodbama o zaposlitvi izplačati plačilo za njuno delo, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je bila zgolj izplačevalec sredstev, ki naj bi jih od Agencije F. namensko prejela za njuni plači. Kot je v točki 6 obrazložitve pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je aktivna legitimacija tožnice v obravnavani zadevi vsekakor podana, zato so pritožbeni očitki s tem v zvezi o kršitvah po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

11. Iz pogodb o izobraževanju (prilogi B110 in B111), ki sta tripartitni pogodbi, sklenjeni med Univerzo N., Fakulteto L., G.G. in tožnico kot plačnikom študija ne izhajajo obveznosti, ki jih ima G.G. do tožnice, ampak le obveznosti Fakultete L. in G.G. S tema pogodbama niso bile urejene pravice in dolžnosti G.G. do tožnice v zvezi z izobraževanjem. Prav tako izobraževanje ni bilo urejeno v pogodbah o zaposlitvi. Sprememba lokacije opravljanja dela ni bila dogovorjena v nobeni od v spis vloženih pogodb, zato velja dogovor iz pogodb o zaposlitvi, da G.G. delo opravlja v uradnih prostorih tožnice, M., O., v organizacijski enoti ..., Laboratorij J. Tudi A.A. je imela v pogodbi o zaposlitvi enako določbo 2. člena, da delo opravlja v uradnih prostorih tožnice, pogodbe o zaposlitvi pa ni imela sklenjene za delovno mesto mladega raziskovalca, ampak kot administrativno osebje in tudi zanjo sprememba lokacije opravljanja dela ni bila nikjer drugje dogovorjena.

12. Na podlagi izpovedi takratnega direktorja P.P. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je delo na domu lahko odobraval le on in da toženka te pristojnosti ni imela, kot izhaja iz točke 22 obrazložitve sodbe. Tako bi morala oba, G.G. in A.A.) delo opravljati na sedežu tožnice, drugje pa le z dovoljenjem direktorja (za kar je G.G. dobil dovoljenje šele dne 30. 4. 2013).

13. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da A.A. in G.G. od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013, kljub temu, da sta bila registrirana kot da sta na delu prisotna, na delu skoraj celotno obdobje nista bila. Sodišče prve stopnje je po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo, da sta bila v tem obdobju oba prisotna na delu od 24. 9. 2012 do 25. 9. 2012 in od 16. 1. 2013 do 14. 2. 2013, A.A. pa tudi od 9. 11. 2010 do 1. 2. 2011. Tako sta za ta čas upravičena do povračila stroškov prevoza na in z dela ter malice, za preostanek časa pa ne. Sodišče te svoje ugotovitve ni oprlo le na izpoved vratarja H.H., ampak je upoštevalo tudi izjavo dr. R.R., izpovedbo toženke in P.P. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je toženka ravnala protipravno, ko je tudi v dnevih, ko A.A. in G.G. na delo k toženi stranki nista prišla, lažno registrirala njuno prisotnost na delu istočasno z registracijo svoje prisotnosti, v posledici tega njenega ravnanja pa je tožeči stranki nastala materialna škoda, saj je G.G. in A.A. izplačala stroške prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom.

14. Skladno s 1. odstavkom 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v obdobju, ko je tožnici škoda nastala, je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo povrniti. Enako je tudi določilo 1. odstavka 177. člena Zakona o delovnih sodiščih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjene vse štiri predpostavke subjektivne odškodninske odgovornosti toženke in sicer njeno protipravno oziroma nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo ter krivda. Ker tožena stranka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, jo je dolžna tožnici povrniti (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št.83/2001 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju toženi stranki naložilo povrnitev škode v višini 8.004,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2013 dalje do plačila v roku 8 dni.

15. Iz navedenega izhaja, da je pritožba toženke neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.