Jedro

Ob cediranju kreditne terjatve na zavarovalnico, je cedent prenesel na prevzemnika tudi obrestno terjatev. Če je bil torej kreditojemalec v zamudi nasproti kreditodajalcu (cedentu), je v zamudi tudi proti zavarovalnici (cesionarju).

Izrek

Pritožba toženca se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Ker tožena stranka svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe ni izpolnila pravočasno, v dogovorjenih rokih,je tožeča stranka na podlagi cesijske izjave poslala toženi stranki opomin pred tožbo, zaradi plačila 1,563.588,00 SIT. Ker tožena stranka tudi potem ni izpolnila pogodbene obveznosti, je tožeča stranka vložila proti njej tožbeni zahtevekk. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo temu tožbenemu zahtevku za plačilo 1,563.588,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.1996 dalje do plačila, kar predstavlja znesek iz posojilne pogodbe,ki jo je tožena stranka sklenila s komitentom tožeče stranke.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da se z ničemer, kar je zapisano v sodbi, ne strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 3. odst. 351. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vsebinsko pomanjkljivo pritožbo, ki nima razlogov, ima pa navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, in podpis pritožnika, poslalo sodišču druge stopnje, ne da bi zahtevalo od pritožnika, naj jo dopolni ali popravi.

Ker v pritožbi ni obrazloženo izpodbijanje dejanskega stanja, je naloga sodišča druge stopnje, da preizkusi sodbo le po uradni dolžnosti, po kateri mora paziti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu absolutnih bistvenih kršitev ni ugotovilo. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, glede na neizpodbijano dejansko stanje v sodbi, je sodišče ugoootovilo, da je osnovno pravno razmerje kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, pogodba o prodaji blaga, ki sta jo v skladu s 1. odst. 148. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sklenila podjetje A in tožena stranka B, potem pa je bila s cesijsko pogodbo terjatev prenesena od podjetja A na toženo stranko C. Glede glavne terjatve je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, saj se v skladu s 436. čl. ZOR lahko prenese terjatev na drugega, razen v primerih, če ni prenos z zakonom prepovedan, če je terjatev vezana na osebnost upnika ali če njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Stranki pa se tudi v pogodbi nista dogovorili, da prenos terjatve na drugega ni mogoč. Glede stranske terjatve, torej zamudnih obresti, pa sodišče v sodbi ni navedlo predpisov, na katere se ta prenos opira, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve, saj je glede na dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (UL 14/92, 13/93), ki se v tem primeru uporablja, saj gre za terjatev, ki je nastala pred letom 1995, ko je veljal še prejšnji zakon, predpisuje, da ob zamudi plačila začnejo teči zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zamudo, saj je vpogledalo 4. čl. pogodbe, v kateri sta stranki določili izpolnitveni rok 15 dni, potem pa sta sklenili še aneks k tej pogodbi, v katerem sta določili plačilni rok 25 dni. Iz tega je zaključiti, da je bil pravilno uporabljen tudi 1. odst. 324. čl. ZOR, saj je bil toženec proti trgovskemu podjetju A v zamudi. Ker pa je bila terjatev s cesijsko pogodbo prenesena na C, je bil torej dolžnik v zamudi proti cesionarju, torej proti C, saj v skladu s 1. odst. 437. čl. ZOR s terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, kar v tem primeru predstavlja pravico do obresti.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 155. čl. ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške, saj toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa v odgovoru na pritožbo tudi ni navedel okoliščin, ki bi bile pomembne za pritožbeno odločanje in torej le ta ni bil potreben.