Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta postopali v skladu z določili 23. do 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) in pravili ZPP 1977, v katerem je podrobneje urejen postopek v civilnih sporih. Toženčeva trditev, češ da zaradi nezakonitega postopanja sodišč ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977) ni resnična, ker mu je bila vročena tožba, na katero bi bil lahko bolj popolno odgovoril in pojasnil svoje stališče, poleg tega pa je sodišče prve stopnje kar dvakrat preložilo glavno obravnavo in je šele tretjič v toženčevi odsotnosti izvajalo dokaze, ko se je prepričalo, da je bilo vabilo tožencu pravilno vročeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati 1,023.765,00 tolarjev glavnice in obresti za čas od 22.12.1994 do 16.7.1996, vse skupaj torej 1,563.588,00 tolarjev, saj ni izvršila obveznosti iz pogodbe s trgovskim podjetjem L. d.o.o. Ker je bilo plačilo zavarovano in je tožeča stranka 22.12.1994 svojemu komitentu plačala 1,023.765,00 tolarjev, ta pa ji je s pogodbo odstopil terjatev, je upravičena do povrnitve glavnice in obresti do vložitve tožbe, nato pa tečejo v zakonu predpisane zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje, ki je presojalo pravočasno, a neobrazloženo pritožbo toženca v mejah razlogov, ki jih mora preizkusiti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. V njej trdi, da ga je sodišče obsodilo samo na podlagi navedb tožeče stranke in papirnatih dokumentov ter mu ni omogočilo, da bi dokazal nasprotno. Zato meni, da je bilo sodišče pristransko in nacionalno obarvano in bo verjetno prisiljen sprožiti spor pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je uporabilo določila ZPP 1977, čeprav je 14.7.1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 predvideno, da se postopek, ki je bil končan s sodbo ali sklepom pred sodiščem prve stopnje pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljuje po tedaj veljavnem procesnem zakonu.

Bistvene kršitve pravil pravdnega postopka sodišče ni ugotovilo, ker sta sodišči prve in druge stopnje postopali v skladu z določili 23. do 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) in pravili ZPP 1977, v katerem je podrobneje urejen postopek v civilnih sporih. Toženčeva trditev, češ da zaradi nezakonitega postopanja sodišč ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977) ni resnična, ker mu je bila vročena tožba, na katero bi bil lahko bolj popolno odgovoril in pojasnil svoje stališče, poleg tega pa je sodišče prve stopnje kar dvakrat preložilo glavno obravnavo in je šele tretjič v toženčevi odsotnosti izvajalo dokaze, ko se je prepričalo, da je bilo vabilo tožencu pravilno vročeno. Poleg tega je bila tožencu omogočena pravica do pritožbe in zdaj še do izrednega pravnega sredstva.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po prvem odstavku 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je treba spoštovati pogodbe in izpolniti pravice in dolžnosti, ki vežejo pogodbeni stranki.

Toženec ni ne dokazoval, ne dokazal, da je podjetju L. d.o.o. plačal svoj dolg in ker je sodišče ugotovilo, da ga je plačala tožeča stranka, kateri je upnik nato cediral svojo terjatev v skladu z določilom 436. člena ZOR, je pravilno razsodilo, da mora toženec povrniti dolg. Od glavnice je treba plačati tudi obresti, katerih izračun je preverilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je natančno pojasnilo še predpise, na katere je oprta odločitev.

Tožnik mora plačati obveznosti iz pogodbe, ki jo je sklenil, in njegovo sklicevanje na enakost pred zakonom, ki je opredeljena v 14. členu URS, nima pomena, ker narodnost pogodbenih strank ne vpliva na dolžnost izpolnjevanja sklenjenih pogodb.

Ker torej niso podani pogoji, zaradi katerih je bila vložena revizija in ker sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno pritožbo.