Jedro

Obtoženec je začel prehitevati voznika pred seboj na delu vozišča, kjer je prehitevanje prepovedano, kar kaže na zavestno malomarnost. Pogojna obsodba je bila na pritožbo javnega tožilca spremenjena v kazen zapora 7 mesecev.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. po IV. odst. 255. člena KZ RS izreče kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 (deset tisoč) tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po IV. odst. 255. člena v zvezi s III. in I. odst. 251. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v tej pa določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata javni tožilec in obtoženčev zagovornik. Javni tožilec se pritožuje zaradi izrečene kazenske sankcije pogojne obsodbe in predlaga kazen zapora. Zagovornik pa izpodbija obtoženčevo krivdo v subjektivnem smislu, v tem obsegu meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje, podrejeno pa znižanje kazen zapora v pogojni obsodbi in skrajšanje preizkusne dobe. Na pritožbo javnega tožilca podaja tudi odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dejansko stanje tako v objektivnih, kot tudi v subjektivnih pogledih povsem zanesljivo ugotovljeno. Priča G. T. je kot voznik, ki ga je obtoženec začel prehitevati, takratne okoliščine podrobno opisal, ustrezajo pa tudi materialnim dokazom. Tudi izpovedbi prič R. M. in N. H., ki sta bili kot avtoštoparki sopotnici zdaj pokojnega B. H., ki je v tej prometni nesreči umrl, sta s svojega stališča opisali dogodek tako, da ustreza tudi oceni G. T., ki je vozil v isti smeri kot obtoženec. Povsem zanesljivo je izkazano, da je obtoženec v fazi prehitevanja zaprl pot nasprotnemu vozniku B. H., ko je začel prehitevati G. T. na delu vozišča, kjer prehitevanje sploh ni več dovoljeno, cesta pa je bila tudi ustrezno opremljena s prometnimi znaki. Obtoženec celo zatrjuje, da sam pri sebi misli, da je do zadetja prišlo zato, ker je voznik B. H. zapeljal na njegovo vozno polovico, kar pa vsekakor ne drži. Vsi sledovi, ki se nanašajo na to nezgodo, so fiksirani in ustrezno označeni v skici, pa tudi na fotografijah se vidi kraj dogodka v takšnih pozicijah, da ni dvoma, da je prišlo do čelnega trčenja na levi polovici vozišča, gledano v smeri obtoženčeve vožnje. Obtoženec se sicer sklicuje na dekoncentracijo zaradi osebnih težkih razmer v zvezi z vojno v Bosni, kar naj bi kazalo na nezbranost pri vožnji, po drugi strani pa zatrjuje, da naj bi bilo zadetje na njegovi polovici in da naj bi bil za nesrečo kriv pokojni B. H.. Takšen zagovor pomeni po oceni sodišča druge stopnje le sprenevedanje. Na strani nasprotnega voznika B. H. ni prav nobene okoliščine, ki bi morebiti kazale na neustrezno vožnjo. Njegovi sopotnici R. M. in N. H. sta opisali vožnjo kot povsem korektno, sami sta bili povsem iznenadeni, ko sta zapazili nenadno, da je vozil v nasprotno smer povsem po njihovi strani obtoženec. Voznika B. H. sta ocenili, da ni imel prav nobene možnosti, da bi nesrečo kakorkoli lahko preprečil, ker je prišlo do kritične situacije povsem iznenada. Obtoženec se celo sklicuje, da naj ne bi bile ustrezne prometne signalizacije. Tako iz fotografij kot tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče je jasno razvidno, da je postavljen prometni znak, ki opozarja, da voznik prihaja v cesto z levim ovinkom, gledano s strani obtoženčeve vožnje, podana je tudi talna oznaka z neprekinjeno belo črto, kaj pa naj bi bilo storjenega še več, pa obtoženec oziroma njegov pritožnik ne povesta. Prav brez potrebe je tudi pritožbeni predlog za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke, ker tudi po oceni sodišča druge stopnje ni nikakršne potrebe po razčiščevanju strokovnih vprašanj. Izvedenstvo se po 241. členu ZKP odreja, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno strokovno znanje iz določenega področja, ki naj sodišču pomaga pri razlagi strokovnih vprašanj. V danem primeru pa je povsem jasno, kako je do nesreče prišlo, zato ni pritrditi pritožbenemu mnenju, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno ali pa nepopolno ugotovljeno. Pritožbo zagovornika je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti.

Pritrditi pa je pritožbi javnega tožilca, da v tem primeru pogojna obsodba ni ustrezna kazenska sankcija in da zanjo ni pogojev.

Obtoženec je povsem ignoriral vse opozorilne in prepovedne znake ter začel s prehitevanjem na povsem neprimernem kraju, ko se je bližal levemu zavoju, ko mu je bilo prehitevanje s talnimi oznakami prepovedano in s takim zavestnim ravnanjem povzročil smrt ene osebe ter hudo telesno poškodbo druge osebe, pa tudi N. H. je bila lahko telesno poškodovana, kot je razvidno iz ocene zdravnika. Povedane okoliščine storjenega kaznivega dejanja in naštete posledice pa pogojne obsodbe ne opravičujejo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi javnega tožilca ugodilo tako, da je obtožencu izreklo kazen 7 mesecev zapora, ki jo šteje primerno tudi obtoženčevi dosedanji neoporečnosti, ki je v tem, da vsaj na področju Slovenije ni storil nobenega kaznivega dejanja, da ima družino s tremi otroki in da je zdaj v Nemčiji s težavami za zaposlitev, kot se navaja v pritožbi.

Poudariti je treba, da je za takšno kaznivo dejanje moč izreči tudi kazen zapora 8 let, zato so dovolj upoštevane na strani obtoženca ugotovljene olajševalne okoliščine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati, je utemeljen v določbah 95. člena, I. odst. 198. člena in 101. členu ZKP.