Jedro

Pravico tožnika do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca je treba razlagati skrajno omejevalno, saj v zakonu nima neposredne opore, temveč je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena ZOR. Ta pa oškodovancu ne zagotavlja kaj več kot pravice do „povrnitve običajnih stroškov za pogreb“ svojca, pri čemer tudi ni zanemarljivo v sistem odškodninskega prava povzeto načelo zaprtega kroga oblik pravno priznane škode, niti zakonska opredelitev pojma premoženjske škode iz določbe 155. člena ZOR kot „zmanjšanje nekega premoženja“, ki mora biti izkazano ob upoštevanju vseh okoliščin primera (torej tudi morebitne „koristi“, vulgarno zreducirane na njen zgolj premoženjski pomen). Redukcija z intimnimi vzgibi pogojenega manifestiranja odnosa naklonjenosti do pokojnega svojca na „materialni strošek“ je namreč posebej občutljiva tudi z vidika civilizacijsko splošno sprejetih etičnih vrednot; po teh bi sedaj pokojni tudi v primeru preživetja bil deležen izkazovanja naklonjenosti bližnjih, povezanega s „stroški“, ki bi praviloma utegnili biti kvečjemu večji. Na to pokaže že preprosta primerjava stroškov priložnostnih in običajnih daril živečim svojcem s stroški za negovanje nagrobnega cvetja in svečo. Zadržan pristop v pravkar nakazani smeri je še zlasti utemeljen v primeru odnosa na relaciji staršev do otroka in ki se življenjsko izkustveno kaže v njihovi „večni“ skrbi za blagostanje (tudi že preskrbljenih) otrok, povezani tudi s stalnimi materialnimi stroški in izdatki.

Izrek

I. 1. Revizija tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20. septembra 2005 se v delu, ki se nanaša na obsodilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo z a v r ž e, sicer pa se z a v r n e. 2. Revizija tožnikov zoper isto sodbo sodišča druge stopnje se z a v r n e. II.

1. Revizija tožnikov zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 4. aprila 2006 se v delu, v katerem z njo izpodbijajo pravnomočno določitev o stroških postopka, z a v r ž e. 2. Reviziji prvega tožnika zoper isto sodbo sodišča druge stopnje se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odločitve o zamudnih obrestih delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku zamudne obresti od zneska 580.000 tedanjih SIT (sedaj 2420,30 EUR) tudi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere, medtem ko se v ostalem revizija prvega tožnika zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.11.2004 delno ugodilo zahtevkom tožnikov in toženi stranki naložilo plačilo odškodnin za povzročeno jim nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da se je sin prvega tožnika in druge tožnice ter brat tretjega tožnika D. S. kot vojaški obveznik nekdanje JLA 1.4.1987 utopil med organiziranim urjenjem plavanja v kopališču P., da je bila vzrok smrti nepovratna okvara možganov zaradi pomanjkanja kisika v možganskih celicah in posledičnih sekundarnih komplikacij (pljučnica) kot posledica zapore zgornjih dihalnih poti s tujkom (bolusom hrane), ki je prišel iz polnega želodca ob skoku v vodo in pritisku na trebuh, da je imel D. S. največ 1 uro in 45 minut pred škodnim dogodkom obilno kosilo in da se zaužita težko prebavljiva hrana v časovnem intervalu od kosila do škodnega dogodka zanesljivo še ni prebavila. Glede podlage tožbenih zahtevkov je sodišče prve stopnje ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti z obrazložitvijo, da plavanje samo po sebi sicer ni nevarna dejavnost, je pa v okoliščinah, ki so bile podane v konkretnem primeru; spričo slednjih je našlo oporo v prid svoji odločitvi o podlagi tožbenih zahtevkov smiselno tudi v pravilih o krivdni odgovornosti, sicer pa je izključilo sleherni prispevek vojaškega obveznika k škodnemu dejstvu z njegovim lastnim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku prisodilo skupno 2,000.155,05 tedanjih SIT odškodnine (2,000.000 SIT za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti sina in 155,05 SIT za premoženjsko škodo), drugi tožnici 2,000.013,60 tedanjih SIT odškodnine (2,000.000 SIT za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti sina in 13,60 SIT za premoženjsko škodo), tretjemu tožniku pa 1,300.014 tedanjih SIT odškodnine (1,300.000 SIT za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti brata in 14 SIT za premoženjsko škodo) – vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in v obsegu, kot je določeno v izreku prvostopenjske sodbe, medtem ko je v presežku zahtevke tožnikov zavrnilo. Zavrnilni del zajema dvakrat po 3,000.000 tedanjih SIT nadaljnje terjane odškodnine prvih dveh tožnikov za nepremoženjsko škodo, 2,700.000 tedanjih SIT nadaljnje terjane odškodnine tretjega tožnika za nepremoženjsko škodo ter „stroške nočitve“ tožnikov v Mariboru in Ljubljani zaradi urejanja potrebnega ob smrti sina oziroma brata ( s tem v zvezi so bili tožnikom priznani le potni stroški, medtem ko „stroški nočitve“ naj ne bi bili izkazani) in stroške prvega tožnika za vzdrževanje groba. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče odločilo tudi o stroških prvostopenjskega postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom z dne 20.9.2005 v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke (ki je izpodbijala celotni obsodilni del prvostopenjske sodbe, sicer pa se je v obrazložitvi pritožbe ukvarjala le s podlago tožbenih zahtevkov), delno pa je ugodilo pritožbi tožnikov in jim odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišalo (prvima dvema tožnikoma na vsakemu po 3,000.000 tedanjih SIT, tretjemu tožniku pa na 2,000.000 tedanjih SIT), zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede odškodnine za vzdrževanje groba „v enkratnem znesku 656.621 SIT ... ter v znesku 25.000 SIT mesečno od 1.7.2003 dalje“ razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je v preostalem delu zavrnilo tudi pritožbo tožnikov.

Zoper to sodbo sodišča druge stopnje (z dne 20.9.2005) sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v celotnem obsodilnem delu (vključno s pravnomočnim delom odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo), sicer pa obrazloženo (spet) le glede podlage tožbenih zahtevkov, saj graja odločitev o po njenem mnenju previsokih odškodninah le pavšalno z enim stavkom. Tožniki pa izpodbijajo – prav tako iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava – zavrnilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo, in sicer prva dva tožnika vsak za 1,500.000 tedanjih SIT, tretji tožnik pa za 1,100.000 tedanjih SIT, za kolikor naj bi se jim odškodnine zvišale zlasti glede na dolgotrajno obdobje njihovega „čakanja“ na odškodnine, ki ga je tudi sodišča druge stopnje po njihovem mnenju premalo upoštevalo.

2.Sodišče prve stopnje je, še pred predložitvijo spisa vrhovnemu sodišču v zvezi z revizijama pravdnih strank, s sodbo z dne 21.11.2005 odločilo o po razveljavitvi za odločanje še odprtem zahtevku prvega tožnika za plačilo odškodnine (in „rente“) v zvezi s stroški za vzdrževanje groba – in sicer tako, da je po prostem preudarku odmerilo odškodnino v enkratnem znesku 580.000 tedanjih SIT, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 4.4.2006 pritožbo tožeče stranke (prvega tožnika) zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo le tožniki, ki iz uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbijajo tako zavrnilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za stroške vzdrževanja groba vključno z odločitvijo o zamudnih obrestih (v tem delu le prvi tožnik), kot tudi (izrecno in obširno) odločitev o pravdnih stroških vsega postopka.

Revizije so bile po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročene nasprotnima strankama, ki nanje nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20.9.2005 je delno nedovoljena, sicer pa neutemeljena, neutemeljena pa je tudi revizija tožeče stranke zoper isto sodbo sodišča druge stopnje.

Revizija tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 4.4.2006 v delu izpodbijanja pravnomočne odločitve o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa pretežno – razen delno zoper odločitev o zamudnih obrestih – ni utemeljena.

I. O revizijah zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20. septembra 2005. 1. O reviziji tožene stranke a) v delu, v katerem ni dovoljena: Tožena stranka izpodbija z revizijo celotni obsodilni del pravnomočne sodbe, s katero ji je bila naložena obveznost plačila odškodnin tako za nepremoženjske kot tudi za premoženjske škode vsakega izmed tožnikov. V premoženjskih sporih je revizija po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 STI). Dejstvo, da so trije tožniki uveljavljali zoper toženo stranko vsak svoj zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z eno tožbo, njihovim zahtevkom ne jemlje procesne samostojnosti. Slednja je ohranjena spričo določb 195. člena in drugega odstavka 41. člena ZPP, saj so tožniki navadni sosporniki in se vrednosti z revizijo tožene stranke izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne seštevajo, temveč se presojajo ločeno za vsakega posamično, pri čemer je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta iz drugega odstavka 41. člena ZPP upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu, ker se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako. Ker je bila tožena stranka z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojena na plačilo odškodnin tožnikom tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo vsakega od njih, je treba v zvezi s preizkusom dovoljenosti njene revizije upoštevati še, da imata premoženjska in nepremoženjska škoda različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo in da se zato v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tako se po doslej obrazloženem izkaže, da znaša vrednost z revizijo tožene stranke izpodbijanih delov pravnomočne sodbe o ugoditvi zahtevkom za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo prvega tožnika 155,05 SIT (sedaj 0,65 EUR), druge tožnice 13,60 SIT (sedaj 0,06 EUR), tretjega tožnika pa 14 SIT (sedaj 0,06 EUR). Ker nobeden od teh zneskov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je bilo treba revizijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na obsodilni del pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo tožnikov, na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči, saj je v tem delu vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP).

b) v preostalem delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Tožena stranka v reviziji obrazloženo graja le odločitev sodišč prve in druge stopnje o podlagi tožbenih zahtevkov, torej o obstoju njene odškodninske odgovornosti za tožnikom nastalo škodo, vendar neutemeljeno. Odločitev o tem sta sodišči prve in druge stopnje oprli na pravila o tako imenovani objektivni odgovornosti po določbah prvega odstavka 174. člena v zvezi s 173. členom in drugim odstavkom 154. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) z obrazložitvijo, da plavanje samo po sebi sicer ni nevarna dejavnost, je pa v okoliščinah, ki so bile podane v konkretnem primeru. Ugotovitve sodišč o okoliščinah konkretnega primera so del dejanske podlage, ki ne more biti predmet preizkusa v postopku z revizijo, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je plavanje kot nenevarno dejavnost v obravnavanem primeru „naredilo“ za nevarno dejstvo, da so se vojaki po odrejenem jim programu lotili obveznega in organiziranega usposabljanja v obvladovanju te veščine le 1 uro in 45 minut po kosilu, ko se tistega dne zaužita hrana glede na vrsto in njene lastnosti zanesljivo še ni prebavila in da je do smrti sina oziroma brata tožnikov prišlo zaradi zapore zgornjih dihalnih poti z bolusom še ne prebavljene hrane – kar ni nikakor zgolj naključen in enkraten primer takšnega vzroka smrti. Tisti, ki z lahkomiselnim ravnanjem ustvari nevarno situacijo in s tem pogoje, ki privedejo do škodne posledice (poskrbi za pretvorbo običajno nenevarne dejavnosti v nevarno spričo učinka specifičnih dejavnikov v konkretno ustvarjenih razmerah), je odškodninsko odgovoren po pravilih o krivdni odgovornosti. To pa je glede na neizpodbojno ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi v obravnavanem primeru spet tožena stranka, saj je v organizaciji, ki deluje po načelu popolne subordinacije, izključno v domeni vojaškega poveljstva vprašanje poteka in izbora usposabljanju namenjenih aktivnosti, brez sleherne možnosti posameznega vojaka vplivati na vnaprej odrejeno vrsto in metodo usposabljanja ter na časovni potek izvedbe temu namenjenih aktivnosti. To je edino odločilno za sklep o materialnopravni pravilnosti izpodbijane odločitve o podlagi zahtevkov tožnikov za plačilo odškodnin za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ne da bi bilo treba odgovarjati na revizijske trditve tožene stranke, ki nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (na primer da pokojni vojak ni znal plavati, da je kljub temu samoiniciativno skočil v bazen na delu za plavalce in da je ravnal v nasprotju s kopališkim redom, ki prepoveduje skakanje v bazen, kadar je v njem veliko kopalcev) ali ki so očitno nesmiselne (na primer da plavalno-rekreativna dejavnost ni splošno vojaška aktivnost, ali da „ni podane vzročne zveze med zaužitjem težko prebavljive hrane in plavalno aktivnostjo“).

Ker je materialnopravno pravilna tudi pravnomočna odločitev o obsegu tožnikom pripadajočih denarnih zadoščenj za njihovo nepremoženjsko škodo, ki jo tožena stranka v reviziji graja povsem neobrazloženo, je bilo treba njeno revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

2. O reviziji tožeče stranke: Tožniki z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20. septembra 2005 izpodbijajo zavrnilni del pravnomočne odločitve o odškodninah za nepremoženjsko škodo – in sicer prva dva tožnika vsak za 1,500.000 tedanjih SIT (sedaj 6.259,39 EUR), tretji tožnik pa za 1,100.000 tedanjih SIT (sedaj 4.590,22 EUR), za kolikor naj bi se odškodnine zvišale zlasti glede na obdobje njihovega čakanja na odškodnino, ki ga je tudi sodišče druge stopnje po njihovem mnenju premalo upoštevalo.

Pravnomočna odločitev o obsegu tožnikom pripadajočega denarnega zadoščenja za njihovo nepremoženjsko škodo je materialnopravno pravilna, saj je odraz ustreznega upoštevanja tako načela individualizacije višine odškodnine kot tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče druge stopnje je vsem tožnikom odmerilo odškodnine upoštevajoč natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera, po drugi strani pa so tožnikom prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v primerjavi s prisojenimi odškodninami v njihovemu podobnih primerih iz sodne prakse ustrezno oziroma primerno umeščene v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tovrstno obliko nepremoženjske škode. V zvezi z zavzemanjem tožnikov za izdatnejše upoštevanje obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa je treba pojasniti, da je ta, po starejši sodni praksi resda upošteven kriterij, sodišče druge stopnje ob zvišanju tožnikom na prvi stopnji prisojenih odškodnin izrecno že upoštevalo; to je storilo povsem ustrezno, zlasti tudi glede na spremembo sodne prakse o začetku teka zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetem na občni seji 26.6.2002, po katerem te ne tečejo več šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, temveč že od 1.1.2002 dalje – če zamuda ni nastala pozneje (Pravna mnenja VS RS I/2002), in po katerem je bilo o zamudnih obrestih od tožnikom prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo s pravnomočno sodbo v obravnavanem primeru tudi odločeno. Ker se tako izkaže, da z revizijo tožnikov zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 20. septembra 2005 uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba to njihovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

II. O reviziji tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 4. aprila 2006 a) v delu, v katerem ni dovoljena: Poleg prvega tožnika, ki v reviziji zoper pravkar navedeno sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi le nanj nanašajoč se zavrnili del pravnomočne odločitve o odškodnini za stroške vzdrževanja groba, izpodbijata (izrecno in obširno) odločitev o pravdnih stroških vsega postopka z isto revizijo tudi druga tožnica in tretji tožnik; vendar revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

V skladu z določbo petega odstavka 128. člena ZPP se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je treba dovoljenost revizije v tem delu presojati v skladu z določbo 384. člena ZPP, po kateri je dovoljena revizija le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan; sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, pa ni tak sklep. Zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo tožnikov na podlagi določb 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. b) v preostalem delu, v katerem je dovoljena, vendar pretežno – razen delno zoper odločitev o zamudnih obrestih – neutemeljena: Preostali del revizije tožeče stranke je namenjen izpodbijanju le na prvega tožnika nanašajočega se zavrnilnega dela pravnomočne odločitve o odškodnini iz naslova stroškov za vzdrževanje groba. Iz tega naslova je bilo prvemu tožniku pravnomočno prisojenih 580.000 tedanjih SIT (po prostem preudarku ob upoštevanju povprečnih stroškov vzdrževanja groba po cenah na dan izdaje prvostopenjske sodbe za obdobje od smrti sina prvega tožnika do dneva izdaje sodbe na prvi stopnji), medtem ko je bil v presežku, vključno z mesečnim „rentnim“ zahtevkom za čas od 1.7.2003 dalje, zahtevek prvega tožnika zavrnjen.

Razlogi za odločitev o višini odškodnine za to obliko premoženjske škode po prostem preudarku (216. člen ZPP) so v obrazložitvi pravnomočne sodbe izčrpno in korektno predstavljeni, enako pa velja tudi za vse upoštevane komponente pri tej odločitvi. Pomembno je, da je treba na v preteklosti izoblikovani sodni praksi temelječo pravico tožnika do odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba umrlega svojca razlagati skrajno omejevalno, saj v zakonu nima neposredne opore, temveč je izpeljana iz določbe prvega odstavka 193. člena v času škodnega dogodka še veljavnega ZOR. Ta zakonska določba pa oškodovancu ne zagotavlja kaj več kot pravice do „povrnitve običajnih stroškov za pogreb“ svojca, pri čemer tudi ni zanemarljivo v sistem odškodninskega prava povzeto načelo zaprtega kroga oblik pravno priznane škode, niti zakonska opredelitev pojma premoženjske škode iz določbe 155. člena ZOR kot „zmanjšanje nekega premoženja“, ki mora biti izkazano ob upoštevanju vseh okoliščin primera (torej tudi morebitne „koristi“, vulgarno zreducirane na njen zgolj premoženjski pomen). Redukcija z intimnimi vzgibi pogojenega manifestiranja odnosa naklonjenosti do pokojnega svojca na „materialni strošek“ je namreč posebej občutljiva tudi z vidika civilizacijsko splošno sprejetih etičnih vrednot; po teh bi sedaj pokojni tudi v primeru preživetja bil deležen izkazovanja naklonjenosti bližnjih, povezanega s „stroški“, ki bi praviloma utegnili biti kvečjemu večji. Na to pokaže že preprosta primerjava stroškov priložnostnih in običajnih daril živečim svojcem s stroški za negovanje nagrobnega cvetja in svečo. Zadržan pristop v pravkar nakazani smeri je še zlasti utemeljen v obravnavanem primeru, ko gre za odnos na relaciji staršev do otroka in ki se življenjsko izkustveno kaže v njihovi „večni“ skrbi za blagostanje (tudi že preskrbljenih) otrok, povezani tudi s stalnimi materialnimi stroški in izdatki. Glede na pravkar nanizane razloge, v katerih je smiselno vključeno tudi (za obravnavan primer vulgarno) upoštevanje načela compensatio lucri cum damno, je zavrnilni del z revizijo prvega tožnika izpodbijane pravnomočne odločitve o glavni stvari materialnopravno pravilen.

Delno utemeljeno pa izpodbija prvi tožnik zavrnilni del pravnomočne odločitve o zamudnih obrestih od prisojenega mu zneska odškodnine iz naslova stroškov za vzdrževanje groba. O višini odškodnine za to obliko premoženjske škode je bilo odločeno z upoštevanjem povprečnih stroškov vzdrževanja groba po cenah na dan izdaje prvostopenjske sodbe. Enako kot glede odškodnine za nepremoženjsko škodo velja načelno pravno mnenje VS RS (sprejeto na občni seji 26. junija 2002) o začetku teka zamudnih obresti tudi glede odškodnine za nereparirano premoženjsko škodo, ki jo sodišče odmeri po cenah na dan sodne odločbe (2. točka citiranega načelnega pravnega mnenja, objavljenega v publikaciji Pravna mnenja VS RS št. I/2002, stran 12). Uskladitev izpodbijane odločitve s tem načelnim pravnim mnenjem pa je narekovala delno spremembo pravnomočne sodbe glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti od zneska prvemu tožniku prisojene odškodnine iz naslova stroškov vzdrževanja groba (prvi odstavek 380. člena ZPP), medtem ko je bilo treba v ostalem dovoljenem delu revizijo tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 4. aprila 2006 kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

III. O stroških revizijskega postopka: Odločitev o stroških revizijskega postopka je posledica neuspeha revidentov v postopku z revizijami zoper pravnomočne odločitve o glavni stvari in temelji na določbah 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.