Jedro

Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga ni zgolj obstoj pisnega opozorila, temveč tudi njegova utemeljenost. Tudi če kršitev, zaradi katere je bila odpoved podana, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala.

Odločitev sodišča o višini odškodnine po 118. členu ZDR nima nobene dokazane dejanske podlage, zlasti tudi ne o tem, zakaj je dosojena v zahtevani višini.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnih razlogov. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 7. 10. 2007 temveč na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR z dnem 22. 4. 2008. Toženi stranki je naložilo priznanje vseh pravic tožnici, vključno s plačo, za čas od 7. 10. 2007 do 22. 4. 2008, ter plačilo odškodnine v višini 18-tih mesečnih plač. Tožnica je dne 14. 6. 2007 prejela opozorilo o možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni poročala o izginotju R. H., delovnih nesrečah, nesreči na Piranskem obzidju in o finančnih težavah Univerze na Primorskem. Dne 7. 8. 2007 pa je prejela pisno obdolžitev, ker dne 30. 7. 2007 ni poročala o močni burji na Slovenski obali. Tožnica se zagovora ni udeležila, je pa 9. 8. 2007 poslala pisna pojasnila toženi stranki, ki je tožnici 7. 9. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je presodilo, da ugotovljene kršitve ni mogoče opredeliti kot tako resne, da ni bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Ker tožena stranka tako ni dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga, je odpoved nezakonita. Po presoji sodišča naj bi bila vprašljiva tudi pravočasnost podaje odpovedi, saj naj bi bila tožena stranka z razlogom za odpoved seznanjena že 31. 7. 2007. Na predlog tožnice je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo in tožnici dosodilo odškodnino v celotni zahtevani višini. Upoštevalo je, da je tožnica nezaposlena, prijavljena na Zavodu za zaposlovanje brez pravice do nadomestila, zdravstveno stanje tožnice in njeno starost in posledično težjo možnost zaposlitve, kot tudi, da je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (razen deloma glede stroškov postopka) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o nedokazanosti resnega in utemeljenega razloga za odpoved in obrazložilo, zakaj se upošteva le kršitev iz odpovedi in ne tudi kršitve, ki so bile zajete v predhodnem pisnem opozorilu. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da naj bi šlo za ponavljajoče kršitve. Do pritožbenih navedb o pravočasnosti odpovedi se ni opredelilo. Štelo jih je za nebistvene, ker že resen in utemeljen razlog ni bil dokazan. Glede odškodnine je presodilo, da za navedeno zadevo ne velja spremenjena določba 118. člena ZDR-A, ker se uporablja šele za pravna razmerja, nastala po 28. 11. 2007. O višini odškodnine pa je bilo odločeno v skladu s sodno prakso z upoštevanjem narave in namena te odškodnine in ustreznih meril. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se ne strinja z oceno pritožbenega sodišča, da se pri presoji utemeljenosti in resnosti krivdnih razlogov upošteva le kršitev obveznosti, povezano z opustitvijo poročanja o močni burji, ne pa tudi kršitev, ki so bile zajete v predhodnih pisnih opozorilih. Napačno pritožbeno sodišče šteje, da bi tožena stranka lahko podala odpoved le, če bi tožnica po prejemu zadnjega pisnega opozorila večkrat kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa, ko je po prejemu pisnega opozorila zagrešila le eno kršitev. Pri tožnici gre za ponavljanje istovrstnih kršitev, ki jih tožnica ni opustila, kljub predhodnim opozorilom. Navaja še, da so glede utemeljenosti odpovedi, razlogi obeh sodišč o odločilnih dejstvih pomanjkljivi in sami s seboj v nasprotju. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da so bili pri presoji višine odškodnine uporabljeni pravilni kriteriji. Niso bili upoštevani vsi kriteriji, ki bi jih bilo glede na sodno prakso sodišče dolžno upoštevati, upoštevanje zdravstvenega stanja tožnice pa je zgolj pavšalno. Prisojene odškodnine ni mogoče preizkusiti, ker ni oprijemljivih kriterijev, ki predstavljajo osnovo za izračun odškodnine. Glede na prezrte kriterije pa je odškodnina tudi previsoko odmerjena.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotavljanje okoliščin v zvezi z očitanimi kršitvami in njihovimi posledicami ter dokazna ocena o njihovi resnosti in utemeljenosti je najprej vprašanje dejanskega stanja, nato pa vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje. Nestrinjanja tožene stranke z dokazno oceno sodišča in presojo, da gre za resen in utemeljen razlog po drugem odstavku 88. člena ZDR, zato ni mogoče upoštevati kot smiselnega uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR pogoj za (morebitno kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Obrazložilo je, da je glede na določbo 204. člena ZDR neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazovati delavec sam. Po izvedenem dokaznem postopku mora sodišče presoditi, ali je bilo pisno opozorilo utemeljeno ali ne, in ali je bil s tem izpolnjen tudi pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (1).

8. Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga torej ni zgolj obstoj pisnega opozorila, temveč tudi njegova utemeljenost. To pa pomeni tudi, da sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dejansko upošteva tudi okoliščino, da gre za ponavljanje kršitev. Ne sicer tako, da bi šlo za ponavljanje oziroma storitev več kršitev po pisnem opozorilu, temveč tako, kot pravilno opozarja revizija: upošteva se, da je tožnica kljub opozorilu ponovno storila istovrstne kršitve. To pa daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Drugače povedano: tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala.

9. Po enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča (že od sodbe VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 dalje) je rok za podajo odpovedi po petem (sedaj šestem) odstavku 88. člena in drugem odstavku 110. člena ZDR, prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne. Prav tako pa je enotna sodna praksa tudi, da je ugotovitev, kdaj je rok za podajo odpovedi pričel teči dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da pritožbene navedbe o pravočasnosti odpovedi niso pomembne. Sodišče druge stopnje bi se do njih moralo opredeliti in preizkusiti prvostopno sodbo tudi v tem delu: torej, ali je bilo ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo glede pravočasnosti odpovedi pravilno uporabljeno. Po poteku prekluzivnega roka za odpoved namreč pogodbe o zaposlitvi tudi iz utemeljenega razloga ni več mogoče zakonito odpovedati.

10. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da za obravnavano zadevo ne velja spremenjena določba 118. člena ZDR, ker da se novela ZDR-A uporablja šele za „pravna razmerja, nastala po 28. 11. 2007“. Na kakšna pravna razmerja se nanaša to stališče ni povsem jasno. Gotovo ne more iti za delovno razmerje, ki je v obravnavani zadevi nastalo pred 28. 11. 2007. Ne more pa veljati niti za odpoved, ki pomeni prenehanje delovnega razmerja, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama. Možnost uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in priznanja odškodnine, je predpisana že od 1. 1. 2003 dalje in kot taka z novelo ZDR-A ni bila spremenjena. Prav tako ni bila spremenjena določba, da delavec tako zahtevo lahko uveljavlja vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je predlog za sodno razvezo in plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR izrecno postavila na zadnji glavni obravnavi, to je potem, ko je tudi novela ZDR-A že veljala (pred tem je nekaj podobnega predlagala le kot poravnavo).

11. Glede na navedeno je pri določanju višine odškodnine treba upoštevati določbe ZDR-A: torej določbo, da znaša odškodnina največ 18 povprečja treh zadnjih mesečnih plač delavca. Dejansko to pomeni, da je novela ZDR-A določila maksimalno višino odškodnine, slejkoprej pa je bila presoja o tem, katere kriterije (merila) bo pri tem upoštevalo, prepuščena sodišču glede na konkretne okoliščine posameznega primera.

12. Glede odškodnine po 118. členu ZDR je Vrhovno sodišče že v sodbi in sklepu VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 pojasnilo, da je pri odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena (ki jo je zakon takrat sicer določal kot odškodnino po pravilih civilnega prava), treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Po uveljavitvi novele ZDR-A jo sodišče oceni v višini od ene do 18 plač, pri čemer upošteva vse okoliščine na strani delavca (in delodajalca), za katere v konkretnem primeru presodi, da so relevantne.

13. Zaradi (posebne) narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere bo kriterije morala oblikovati sodna praksa. Odmere odškodnine pa si tudi ni mogoče predstavljati brez trditev in ustreznega zahtevka delavca po 1. odstavku 118. člena ZDR in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka in pravnih zaključkov sodišča. Tudi v primeru odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR to pomeni, da sodišče ob upoštevanju načela odprtega sojenja, pri tem nakazanih možnosti take odločitve, in načela materialnega procesnega vodstva, po katerem bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev (dejstva in dokaze v sodnem postopku mora ponuditi tožnik), v nadaljevanju pa tudi izvedbe dokazov, ne bo imelo podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino. Toliko bolj to velja v primeru, ko sodno razvezo predlaga sam delavec. Če pri tem ne uveljavlja tudi odškodnine, sodišče za odločitev o njej nima podlage. Kolikor pa jo uveljavlja, mora sam navesti dejstva in dokaze, ki utemeljujejo njegov zahtevek tudi glede višine. Sodišče odškodnine po 118. členu ne dosodi zgolj na podlagi neobrazloženega ali pomanjkljivo utemeljenega zahtevka, še zlasti pa ne avtomatično kar v višini zahtevanih 18 plač.

14. V zvezi z utemeljitvijo višine odškodnine v sodbi sodišča druge stopnje revizija zato pravilno uveljavlja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine. Toda teh okoliščin tožnica ni niti navajala kot tistih, zaradi katerih bi ji šla odškodnina v višini 18 plač. Tudi zdravstvenega stanja tožnica (oziroma njen pooblaščenec) na obravnavi ni izrecno navajala kot kriterija za odločitev o višini odškodnine, temveč le kot okoliščino, zaradi katere je „vmesno, da se ne vrne v delovno okolje“, torej kot okoliščino, zaradi katere je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Za kakšno zdravstveno stanje gre, pa tožnica ni navedla, niti ni predložila kakršnihkoli dokazov v zvezi s tem. Druge okoliščine so razvidne le iz osebnih podatkov tožnice ob njenem zaslišanju in tožnica sama ni zatrjevala, da te ali kakšne druge okoliščine (vključno z zdravstvenim stanjem) sploh vplivajo na njeno težjo možnost zaposlitve.

15. Kriteriji, ki jih navajata sodišči druge in prve stopnje, bi sicer lahko vplivali na odločitev o višini odškodnine. Toda odločitev sodišča o tem ali vplivajo in koliko, ne more temeljiti samo na trditvah tožnice, temveč bi sodišče o tem lahko odločilo le na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tožnica v tej zvezi ni bila zaslišana in ni ne predlagala in ne predložila nikakršnih dokazov. Odločitev sodišča o višini odškodnine tako nima nobene dokazane dejanske podlage, zlasti tudi ne o tem, zakaj je odškodnina dosojena v zahtevani višini.

16. Izpodbijana sodba glede odločitve o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo ni mogoče preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožena stranka.

17. Na podlagi vsega navedenega je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se bo najprej moralo opredeliti do pritožbenih navedb glede pravočasnosti odpovedi. Kolikor bo ugotovilo, da je bila odpoved podana pravočasno, bo moralo ob upoštevanju v tem sklepu navedenih materialno pravnih izhodišč, ponovno odločiti tudi o resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. Končno pa bo moralo v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi ponovno odločati tudi o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Pri tem bo moralo upoštevati ne samo postavljeni zahtevek in trditve (navedbe) tožnice, temveč tudi ustrezno dopolniti dokazni postopek oziroma zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Op. št. (1): Glej sklep VIII Ips 294/2005 z dne 6. 12. 2005, sodba VIII Ips 227/2005 z dne 8. 11. 2005; odločitev US št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007; sodba VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007.