Jedro

Smisel pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je v tem, da se delavcu predočijo tiste kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki še niso tako hude, da bi utemeljevale redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da se ga hkrati opozori, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, če tudi v prihodnje svojih obveznosti ne bo izpolnjeval. Utemeljenost tega opozorila je eden izmed pogojev za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki pa se mora nanašati na druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, torej kršitve, ki so se zgodile po izdaji pisnega opozorila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 5. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni, tako da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 821,91 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 7. 9. 2007 (1. točka izreka) in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 10. 2007, ampak na podlagi 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih dne 22. 4. 2008 (2. točka izreka). Toženi stranki je zato naložilo, naj ji za čas od 7. 10. 2008 do 22. 4. 2008 prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka izreka), ji izplača odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (4. točka izreka), ter ji povrne stroške postopka v višini 821,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da v presojani zadevi ni sporno, da tožnica ni poročala o močni burji, ki je 30. 7. 2008 pihala na slovenski obali, s čimer je storila kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za novico je namreč izvedela istega dne okoli sedme ure zvečer, tako da je imela možnost poslati sporočilo uredništvu centralne redakcije tožene stranke. Ker tega ni storila, ampak se je zavestno odločila, da bo svojo obveznost obveščanja opustila, je samovoljo odločala o uredniški politiki (za kar ni bila pristojna). Poleg tega je v daljšem obdobju storila druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih ji je tožena stranka podala dve predhodni pisni opozorili, saj ni poročala o štirih odmevnih dogodkih s področja črne kronike (dveh delovnih nesrečah s smrtnim izidom, nesreči na piranskem obzidju, nenavadnem izginotju R. H. ter o finančnih težavah U.). Iz tega je mogoče sklepati, da je kljub opozorilom podobne kršitve ponavljala oziroma da je delovne obveznosti malomarno izpolnjevala. Ker sodišče prve stopnje vseh navedenih kršitev ni presojalo in upoštevalo pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in poseglo v pravico tožene stranke do sodnega varstva. Hkrati je s svojo odločitvijo razvrednotilo pomen instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj so bile izpolnjene vse zakonske zahteve za njeno zakonitost. Tudi pravnega standarda „razumnih, objektiviziranih meril pri presoji teže očitanih kršitev“, na katerega se je v povezavi z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 16/2007 z dne 18. 6. 2007 sklicevalo, ni pojasnilo. Pri presoji, ali so ugotovljene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja resne in utemeljene, pa je uporabilo nepravilne kriterije (mnenje sindikata, izostanek škode). Tožena stranka na mnenje sindikata ni bila vezana (obveščanje sindikata oziroma pridobitev njegovega mnenja predstavlja le formalni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov), prav tako ni bila dolžna izkazati, da je zaradi opustitve tožnice utrpela neposredno škodo. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so informacije s področja črne in lokalne kronike med bralstvom najbolj zaželene, zaradi česar je kakovostno pokrivanje tega področja še toliko bolj pomembno (kar pomeni, da je tožnica opustila pomemben del izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja). Zaradi njenega ravnanja (izostanka poročanja o odmevnem dogodku) je bil poslovni načrt in ugled tožene stranke okrnjen. Z vsemi temi okoliščinami oziroma z odpovednim razlogom pa se je seznanila šele, ko ji je tožnica 9. 8. 2007 podala pojasnilo na pisno obdolžitev, kar pomeni, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podala pravočasno.

Iz previdnosti je pritožnica ugovarjala tudi višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v maksimalni višini 18 mesečnih plač tožnice, pri čemer je upoštevalo njeno domnevno slabše zdravstveno stanje, za kar ni imelo podlage v zbranem procesnem gradivu, ne pa preostalih relevantnih kriterijev (kot na primer v zadevah opr. št. Pdp 675/2004 in Pdp 393/2005), to je izobrazbe, časa trajanja delovnega razmerja ter socialnega statusa delavca. Poleg tega je prezrlo enotno sodno prakso, iz katere izhaja, da je delavec pri določanju odškodnine v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen do podobnega zneska, kot če bi prejel odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti ni upoštevalo mnenja teorije (na primer dr. J. Novaka, podanega na podlagi analize tujih ureditev), po katerem se priporoča odmera odškodnine na podlagi meril, ki se uporabljajo za odmero odpravnine (torej delovne dobe, višine plače). V konkretnem primeru bi bila namreč primerna le takšna odškodnina, ki ne bi bistveno presegla zneska, do katerega bi bila tožnica upravičena, če bi ji tožena stranka pogodbo o zaposlitvi redno odpovedala iz poslovnega razloga, saj ima tožnica, ki je magistra ekonomije, dolgoletne delovne izkušnje, kar ji daje dobre možnosti za ponovno zaposlitev, ter živi v urejenih socialnih razmerah.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka – materialno pravno pravilna in zakonita.

Še zlasti sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so predstavljali podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Poleg tega se je opredelilo do vseh relevantnih ugovorov tožene stranke, tako da ni mogoče govoriti o posegu v njeno pravico do sodnega varstva oziroma do učinkovitega varstva pravic v postopku. Pritožbeno sodišče je sprejeto odločitev lahko preizkusilo, z navedenimi razlogi soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Tožena stranka je tožnici 7. 9. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Predhodno jo je 14. 6. 2007 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot se za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zahteva v 1. odstavku 83. člena ZDR. Navedla je, da sredi maja 2007 ni poročala o izginotju R. H., 22. 5. 2007 o delovni nesreči v L. K., 1. 6. 2007 o nesreči, ko je neko dekle padlo s piranskega obzidja in se hudo poškodovalo, ter 7. 6. 2007 o finančnih težavah U. S tem je prekršila 2. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2007, po katerem je bila dolžna opravljati delo skladno z zahtevami delodajalca in pri tem obvladati vse novinarske zvrsti, pokrivati specializirana področja ter izvajati druga dela po nalogu nadrejenega, in 1. alineo delovne odredbe z dne 19. 4. 2007, po kateri se specializirana področja nanašajo na pisanje novinarskih prispevkov, pripravljenih po naročilu področnega urednika oziroma samoiniciativno ter po predhodnem dogovoru s področnim urednikom za časnik D. z območja Primorske, še posebej s področij šolstva, kulture, sociale in črne kronike. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov pa je tožena stranka tožnici očitala, da 30. 7. 2007 ni poročala o močni burji, ki je pihala na slovenski obali, oziroma da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2007, delovno odredbo z dne 19. 4. 2007 in 31. člen ZDR.

V obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov se je poleg navedenega tožena stranka sklicevala na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile zajete v pisnih opozorilih z dne 20. 3. 2006 in 25. 10. 2006 (nekakovostno in pomanjkljivo poročanje o nameravani gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, Slovenskem oglaševalskem festivalu in divjanju morja na slovenski obali dne 29. 3. 2006 ter navajanje neresničnih podatkov o M. M. v D. z dne 18. 10. 2006).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti in resnosti krivdnih razlogov glede na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča RS (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 274/2006 z dne 7. 11. 2006) pravilno upoštevalo le očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, povezano z opustitvijo poročanja o močni burji, ki je 30. 7. 2007 pihala na slovenski obali, ne pa tudi kršitev, ki so bile zajete v predhodnem pisnem opozorilu (v predhodnih pisnih opozorilih). Smisel pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je namreč v tem, da se delavcu predočijo tiste kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki še niso tako hude, da bi utemeljevale redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da se ga hkrati opozori, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, če tudi v prihodnje svojih obveznosti ne bo izpolnjeval. Utemeljenost tega opozorila je eden izmed pogojev za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki pa se mora nanašati na druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, torej kršitve, ki so se zgodile po izdaji pisnega opozorila. Iz tega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka odpoved podala zaradi ponavljajočih kršitev, saj bi šlo za takšne kršitve le, če bi tožnica po prejemu zadnjega pisnega opozorila večkrat kršila obveznosti iz delovnega razmerja oziroma določila pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2007 (in delovne odredbe z dne 12. 4. 2007), ne pa v tem primeru, ko je po prejemu zadnjega pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007 zagrešila le eno kršitev.

V obravnavani zadevi tako pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi ponavljajočih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, poleg tega pa očitana kršitev tudi ni takšne narave oziroma nima takšne teže, da bi ustrezala pojmu resnih in utemeljenih (krivdnih) razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Le na podlagi takšnih razlogov je namreč glede na določbe 2. odstavka 88. člena ZDR redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov utemeljena, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje. Pri tem je prav tako pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, kot vsebino kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zahtevo delovnega procesa pri toženi stranki, njenih pravil vedenja ter dela na tožničinem delovnem mestu (in ni le navedlo, da ugotovljena kršitev ne ustreza pravnemu standardu razumnih, objektiviziranih meril pri presoji teže kršitev, kot protispisno navaja pritožba). Kot bistveno je izpostavilo, da je tožnica za novico o vseh posledicah močne burje, ki je 30. 7. 2007 pihala na slovenski obali, izvedela šele po zaključku redakcije črne kronike, zaradi česar je presodila, da je ne bo sporočila na centralno redakcijo tožene stranke, ampak bo za eno izmed prihodnjih izdaj napisala celovit članek. To je storila dne 1. 8. 2007, tako da posebna škoda zaradi izostanka predhodne objave niti ni nastala. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da odpovedni razlog v presojani zadevi ni bil resen in utemeljen ter da ni onemogočal nadaljevanja delovnega razmerja – ne glede na dejstvo, na katero utemeljeno opozarja pritožba, da delodajalcu za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nastanka škode ni potrebno dokazati.

Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 7. 9. 2009 nezakonita že na podlagi zaključka, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja, ni bistveno, ali je bilo predhodno pisno opozorilo utemeljeno ter ali je bila odpoved podana pravočasno. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do navedb tožene stranke, ki so s tem povezane, ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi zaključka o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 7. 9. 2007 in po predlogu pooblaščenca tožnice, podanega na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje po 1. odstavku 118. člena ZDR sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan izdaje izpodbijane sodbe. Iz tega razloga je tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (7. 10. 2007) do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča (22. 4. 2008) priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, nepravilno pa je pri tem odločilo, da ji je dolžna tožena stranka izplačati plačo (nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj pri tem ni upoštevalo, da je tožnica upravičena do bruto zneska nadomestila plače, od katerega je potrebno odvesti davke in prispevke ter do izplačila neto zneska nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo tožbeni zahtevek (saj je tožnica zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti le od neto zneskov), vendar pritožbeno sodišče glede na določbo 3. odstavka 350. člena ZPP navedene nepravilnosti ne more odpraviti, ker pritožba prekoračitve tožbenega zahtevka ni uveljavljala.

Poleg tega je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo odškodnino skladno z 1. odstavkom 118. člena ZDR, ki določa, da lahko sodišče, če je odpoved delodajalca nezakonita in če delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Citirana določba ZDR je bila z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/07) spremenjena, tako da je bila odškodnina po pravilih civilnega prava nadomeščena z ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena določba 118. člena ZDR za obravnavano zadevo ne velja, ker se novela ZDR-A uporablja šele za pravna razmerja, nastala po 28. 11. 2007. Za odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR je bistveno, da ne gre za klasično odškodnino v civilno pravnem smislu, temveč za odškodnino sui generis, do katere je delavec upravičen, ker se odpove reintegraciji v delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine v konkretnem primeru uporabilo pravilne kriterije: dejstvi, da je bila tožnica po prejemu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje brez pravice do nadomestila plače in da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, njeno zdravstveno stanje, starost (53 let) in posledično slabše možnosti za ponovno zaposlitev. V tem delu je sledilo navedbam tožnice, ki jim tožena stranka ni ugovarjala, njene pritožbene navedbe v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Uporabljeni kriteriji so skladni z dosedanjo prakso sodišč. Iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 393/2005 z dne 22. 9. 2005 (na katero se sklicuje pritožba) namreč izhajajo sledeči kriteriji: dolžina zaposlitve delavca pri delodajalcu, ki je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, starost delavca, njegove socialne razmere ter podobno. V sodbi istega sodišča opr. št. Pdp 675/2004 z dne 27. 5. 2004 (na katero se prav tako sklicuje pritožba) pa so navedeni kriteriji: starost delavca, njegova izobrazba, možnosti za nadaljnjo zaposlitev ter trajanje delovnega razmerja. Zavzeto je stališče, naj prisojena odškodnina ne bi bila nižja od odpravnine, ki bi delavcu pripadala v nekaterih primerih zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali od pogodbene kazni, določene s kolektivno pogodbo. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, prav tako ne navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje primarno upoštevati višino odpravnine, do kakršne bi bila tožnica upravičena na podlagi 2. odstavka 109. člena ZDR, saj za to ni ustrezne pravne podlage. O tem je v sodni praksi Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, saj je na primer v sklepu opr. št. VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 med drugim navedlo, da predstavlja odpravnina plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, odškodnina po 1. odstavku 118. člena pa nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi.

Pri odločanju o povračilu stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno uporabilo določbe ZPP (1. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP): tožnici je priznalo le utemeljeno priglašene stroške postopka in odločilo, da jih je po načelu uspeha dolžna povrniti tožena stranka, vendar je zmotno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, saj ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero naloži stranki izpolnitev določene dajatve. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ki pazi na uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v 5. točki izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka (4. točka 358. člena ZPP).

Ker v preostalem niso bili podani niti tisti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v tem obsegu zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).