Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila v letu 2015 zaposlena v UKC Ljubljana kot srednja medicinska sestra, toženka pa kot zdravnica. Slednja je v delovnem sporu med tožnico in UKC ter glavno medicinsko sestro (zaradi domnevnega mobinga tožnice na delovnem mestu) na poziv svojega delodajalca (UKC) podala izjavo, v kateri je med drugim navedla, da je tožnica 1. 11. 2015, ko ni bila v službi, pač pa je privatno skrbela za pacientko, brez njene (toženkine) privolitve in samoiniciativno spremenila terapijo in aplicirala protibolečinsko zdravilo. Tožnica zahteva, da toženka prekliče navedeno izjavo, da ji plača 4.000 EUR odškodnine in da se toženki prepove nadaljnje kršenje tožničinih osebnostnih pravic.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednji vprašanji: 1. Ali je aktivni zdravnik z veljavno zdravniško licenco v okviru opravljanja svojega zdravniškega poklica v okviru svobode govora omejen pri razširjanju svojih subjektivnih stališč, ki nasprotujejo uradni zdravniški doktrini? 2. Ali je možen preklic izjave priče, ki jo je priča podala v konkretnem sodnem postopku, po pravnomočnem zaključku postopka, v katerem je bila izjava dana? V zvezi s prvim vprašanjem navaja, da ji je toženka očitala, da naj bi pacientki aplicirala 5 % glukozo, ki naj bi bila po njenem subjektivnem prepričanju protibolečinsko sredstvo, čeprav je v postopku jasno ugotovljeno, da po uradni zdravniški doktrini glukoza ni protibolečinsko sredstvo. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da naj bi bilo subjektivno prepričanje toženke glede glukoze kot protibolečinskega sredstva (čeprav po uradni zdravniški doktrini to zagotovo ni) utemeljen razlog, na podlagi katerega je toženka imela utemeljene razloge za to, da je verjela v resničnost svoje (sicer neresnične izjave). Toženki očita, da je izjavo podala v okviru opravljanja svoje zdravniške službe, v njem pa je bila dolžna zastopati in izražati uradno zdravniško doktrino. Popolna in neomejena svoboda govora zdravnikov pri izražanju lastnih subjektivnih stališč, ki nasprotujejo uradnim doktrinam zdravljenja, namreč ni dopustna in sprejemljiva. Kot primer navaja stališča zdravnikov v obdobju pandemije. V okviru drugega vprašanja opozarja na nepravilnost stališča pritožbenega sodišča, da je smiselnost in možnost preklica izjave, ki jo je podala priča v sodnem postopku, sila omejena, saj se v tistem postopku ne more več preklicati. Meni, da je moč preklicati in spremeniti vsako izjavo. Tako spremenjena izjava pa je lahko razlog za obnovo postopka, ki je bil že končan, in sicer v okviru obnovitvenega razloga spoznanja novih dejstev in novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP) oziroma v okviru obnovitvenega razloga storitve kaznivega dejanja s strani tretje osebe (7. točka 394. člena ZPP).

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).