Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tehtanje med tožničino pravico do časti in dobrega imena zaradi netočne izjave o aplicirani snovi pacientki, za kar je imela toženka utemeljen razlog, in toženkino svobodo izražanja, zaradi konteksta sporne izjave zanesljivo govori v korist slednje. Toženkino ravnanje zato ni bilo nedopustno (protipravno), ugotavljati morebitne škode oz. njenega obsega pa je bilo v posledici tega nepotrebno.
Sporna izjava je bila dana za potrebe sodnega postopka in ni bila naslovljena na širšo, sploh pa ne na strokovno javnost. Pred očmi je treba imeti, da se učinek izjave priče pred sodiščem konzumira v tistem postopku, v katerem je bila dana. Gre namreč za dokaz, s katerim se ugotavlja resničnost pravno pomembnih dejstev v konkretnem sporu. Sodišče v tistem sporu oceni, ali je neka izjava prepričljiva in verodostojna. Smisel in sploh možnost preklicevanja izjave, ki je bila že podala v nekem sodnem postopku, je zato sila omejen, saj se je v tistem postopku niti ne more več preklicati.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Tožnica je bila v letu 2015 zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru ... (UKC) kot srednja medicinska sestra, toženka pa kot zdravnica. Slednja je v delovnem sporu med tožnico in UKC ter A. A. podala izjavo, v kateri je med drugim navedla, da je tožnica 1. 11. 2015, ko ni bila v službi, pač pa je privatno skrbela za pacientko B. B. brez njene (toženkine) privolitve in samoiniciativno spremenila terapijo in aplicirala protibolečinsko zdravilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da toženka prekliče navedeno izjavo, da ji plača 4000 EUR odškodnine in da se ji prepove nadaljnje kršenje tožničinih osebnostnih pravic. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.
2. Odločitev prvostopenjskega sodišče sloni na ugotovitvi, da je tožnica pri pacientki, za katero ni bila zadolžena, infuzijo fiziološke raztopine zamenjala z 5 % glukozo, kar je imela toženka v mislih s sporno izjavo, ker po njenem strokovnem mnenju glukoza v nekaterih primerih učinkuje tudi protibolečinsko. Zato po oceni sodišča v toženkini izjavi ni bilo nič protipravnega, ker je izjavila nekaj, kar je bilo resnično oz. kar je z razlogom imela za resnično.
3. Tožnica se zoper sodbo pritožuje, formalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Trdi, da je sodišče preveč zavarovalo toženkino svobodo izražanja in pri tem prezrlo nedavno sodbo Ustavnega sodišča Up-417/16, ki je obravnavalo podoben primer. Poudarja, da so očitki o malomarnem ali nestrokovnem zdravljenju za vsakega zdravstvenega delavca usodni. Očita, da sodba o slednjem nima razlogov. Kot ključno napako pritožba vidi v oceni sodišča, da je toženka s protibolečinskim sredstvo, kar je očitala tožnici, da je samovoljno aplicirala pacientki, mislila glukozo, kar pa je zgrešeno in pristransko. Ni bistveno, kaj je toženka mislila. Vsi zaslišani zdravniki so potrdili, da glukoza ni protibolečinsko sredstvo, še zlasti bi glede tega lahko sodišče verjelo prof. dr. C. C. Kar je toženka očitala tožnici, je zato neresnično. Očitek samovoljne spremembe terapije in aplikacije protibolečinskega sredstva je bistveno hujši od očitka aplikacije glukoze, ki je za pacienta pravzaprav samo hrana. Za aplikacijo protibolečinskih sredstev veljajo posebni protokoli. Vse to bi pojasnil lahko le izvedenec, ki ga sodišče ni imenovalo, očita pritožnica. Očitki o domnevni tožničini zlorabi morfija so se takoj po dogodkih novembra 2015 raziskali. Vse navedeno je toženki, ki je ena od vodilnih zdravnic na oddelku, dobro znano, zato nikakor ne drži, da bi tožnici očitala samo resnična dejstva oz. da je z očitki mislila nekaj, kar bi bilo lahko resnično.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.
7. Pravno podlago tožničinega odškodninskega zahtevka navaja že sodišče prve stopnje (131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), poleg tega pa sta glede zahtevanega preklica izjave v tej zadevi relevantni še dve medsebojno povezani pravili OZ: vsakdo sme zahtevati, da se odstranijo posledice dejanja, s katerim se krši njegova osebnostna pravica (zadevno relevantni del 1. odst. 134. čl. OZ), in kadar gre za kršitev takšne pravice, se lahko na stroške oškodovalca odredi med drugim to, da mora preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali storiti kaj drugega, s čimer se omogoči namen, ki se doseže z odškodnino (178. čl. OZ).
8. V obeh primerih – glede odškodnine in glede preklica je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila s toženkinim zapisom (izjavo), podano v sodnem postopku, protipravno prizadeta tožničina pravica do časti in dobrega imena. To je tipična osebnostna pravica.1 Prekrši se mdr. z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti.2 Da bi tožnica uspela, bi morala torej dokazati, da so dejstva, ki jih je zapisala toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njenemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.
9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sporni izjavi zapisano bodisi resnično bodisi utemeljeno šteto za resnično. Vsa ostala dejstva razen tega, kaj je tožnica aplicirala pacientki B. B., niso več sporna. Tako niso izpodbijane ugotovitve, da je tožnica za pacientko B. B. 1. 11. 2015 skrbela „privatno“, torej ne po svoji službeni dolžnosti tistega dne, in da je brez vednosti pristojne zdravnice, ki je bila tedaj toženka, brez njene privolitve, torej samoiniciativno, spremenila oz. zamenjala aplikacijo fiziološke raztopine s 5 % glukozo.
10. Resničnost sporne izjave je sporna le v delu, ki se nanaša na to, kaj je tožnica pacientki samovoljno aplicirala. Toženka je namreč navedla, da je šlo za protibolečinsko zdravilo, tožnica pa je aplicirala 5 % glukozo. Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženkino strokovno prepričanje takšno, da ima v določenih primerih (kot je bil tudi sporni) tudi glukoza lahko protibolečinske učinke, ni pa glukoza po uradni doktrini protibolečinska terapija oz. protibolečinsko „zdravilo“, sredstvo. To slednje je zadosti zanesljivo oprto na prepričljivo izpovedbo izvedene priče prof. dr. C. C., nenazadnje pa je tudi splošno znano. Dokaz z izvedencem za nadaljnje in bolj podrobne nianse v zvezi s tem ni bil potreben in ga sodišče prve stopnje v skladu z načelom ekonomičnosti pravilno ni izvedlo oz. ga je zavrnilo.
11. V sporni toženkini izjavi ni nikjer očitka, da naj bi tožnica pacientki nepooblaščeno aplicirala morfij.
12. V celotni toženkini izjavi je torej le eno od navedenih dejstev netočno, bolje rečeno premalo izniansirano oz. konkretizirano, da bi bilo lahko enoznačno „objektivno resnično“. Vendar je bil razlog za izjavljanje takega dejstva podan, in ta je legitimen; gre za toženkino subjektivno strokovno prepričanje o učinkih glukoze. Poleg tega je pri presoji pritožbenega sodišča bistveno še naslednje. Gola razlika med tem, kar je toženka napačno očitala (da je tožnica samoiniciativno aplicirala protibolečinsko terapijo), in tem, kar je tožnica res storila (samoiniciativno je aplicirala glukozo), ni nekaj, kar bi samo po sebi lahko škodilo njeni časti, in sicer glede na vse nesporne okoliščine in kontekst izjave. Očitka o aplikaciji morfija (in vsega, kar bi to pomenilo, glede na njegovo hrambo) namreč objektivno ni, niti ne implicite. Čeprav se morfij nesporno in brez dvoma uvršča med protibolečinsko terapijo, je uporabljena sintagma „protibolečinsko zdravilo“ že na prvi pogled generična. Sama zase ne implicira vrednostno nič negativnega. Bistvo toženkinega očitka tožnici pač leži v tem, da je tožnica (medicinska sestra) pacientki nekaj aplicirala brez njenega (zdravničinega) vedenja oz. soglasja, in ne more biti sporno, da tega ne bi smela storiti.
13. Sporna izjava je bila dana za potrebe sodnega postopka in ni bila naslovljena na širšo, sploh pa ne na strokovno javnost. Pred očmi je treba imeti, da se učinek izjave priče pred sodiščem konzumira v tistem postopku, v katerem je bila dana. Gre namreč za dokaz, s katerim se ugotavlja resničnost pravno pomembnih dejstev v konkretnem sporu. Sodišče v tistem sporu oceni, ali je neka izjava prepričljiva in verodostojna. Smisel in sploh možnost preklicevanja izjave, ki je bila že podala v nekem sodnem postopku, je zato sila omejen, saj se je v tistem postopku niti ne more več preklicati.3
14. Zadeva je bistveno drugačna od zadeve Ustavnega sodišča Up-417/16, na katero se sklicuje pritožba; v slednji je šlo za zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika. Obdolženec naj bi storil kaznivo dejanje s tem, ko je v časopisnem članku z naslovom “Referenti in renegati”, objavljenem v 24. številki tednika Reporter z dne 13. 6. 2011, o pritožniku med drugim zapisal, da je “poitalijančil svoje ime” in s tem “vstopil v nenavaden tip renegatstva” ter “na svojem zgledu potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike”. Dejansko in pravno stanje je povsem neprimerljivo z obravnavano zadevo, saj je šlo v omenjeni zadevi za (izjemno žaljive) vrednostne sodbe, usmerjene v značajske lastnosti in osebnost oškodovanca nasploh, medtem ko gre v obravnavani zadevi zgolj za delno neresničnost (bolje rečeno: nenatančnost) pri navajanju tega, kaj je tožnica nepooblaščeno aplicirala pacientki.
15. Tehtanje med tožničino pravico do časti in dobrega imena zaradi netočne izjave o aplicirani snovi pacientki, za kar je imela toženka utemeljen razlog, in toženkino svobodo izražanja, zaradi konteksta sporne izjave zanesljivo govori v korist slednje. Toženkino ravnanje zato ni bilo nedopustno (protipravno), ugotavljanje morebitne škode oz. njenega obsega pa je bilo v posledici tega nepotrebno.
16. Sodba sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).
1 D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knj., str. 779, s sklicevanjem na A. Finžgarja. 2 Nav. avtorica v nav. komentarju, str. 783. 3 Prim. zadevo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1336/2019.