Jedro

Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da bi bilo materialnopravno procesno vodstvo na prvem naroku nezadostno, toženca sta bila s svojimi pravicami ter potrebnimi procesnimi dejanji seznanjena, zato sta tudi dejansko lahko uresničila svojo pravico do izjave ter do predlaganja dokazov stranke. Zato tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da predstavljata nepremičnini parc. št. 585/2 k.o. 745 K.V. in parc. št. 585/3 k.o. 745 K.V. skupno premoženje tožene stranke (v nadaljevanju tožencev), na katerem gre prvi toženki solastninska pravica do 3008/10000, drugemu tožencu pa solastninska pravica do 6992/10000. V II. točki izreka je odločilo, da se pri obeh navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožencev, od tega v korist prve toženke do 3008/10000, v korist drugega toženca pa do 6992/10000. V III. točki izreka je odločilo še, da sta toženca dolžna tožnici v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje nerazdelno povrniti 2.943,65 EUR pravdnih stroškov, do takrat brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko dokazno oceno, da sta toženca tekom trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnimi sredstvi zgradila stanovanjsko hišo v K.V., ocenjujeta kot zmotno. Ker je toženka v obdobju od začetka leta 2001 do sedaj prejemala le minimalne dohodke, to je denarno nadomestilo za brezposelnost oziroma minimalno plačilo za javna dela, ni bila finančno zmožna prispevati h gradnji stanovanjske hiše. Drugi toženec je gradnjo hiše financiral izključno sam, kar je potrdil v svoji izpovedbi. Da je bil investitor gradnje le drugi toženec izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja Upravne enote Slovenska Bistrica z dne 22. 8. 2008. Prav tako je to razvidno iz lokacijske dokumentacije za legalizacijo stanovanjske zgradbe z dne 15. 9. 2000, iz katere pa izhaja tudi, da je bil objekt zgrajen že v letu 2000, torej preden sta toženca zaživela v zunajzakonski skupnosti. Za relevantnost navedenega dokaza sta toženca glede na predhodni postopek in zbrano dokazno gradivo, izvedela šele z vročitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja sodne izvedenca z dne 23. 4. 2013. Zato z njegovo predložitvijo ne moreta biti prekludirana v smislu 286. člena ZPP. Ker toženca na prvem naroku za glavno obravnavo nista bila zastopana po pooblaščencu in zaradi neznanja in neizkušenosti tudi nista mogla vedeti katere listine so relevantne kot dokaz v predmetnem postopku, je treba določbo 286. člena ZPP razlagati skrajno restriktivno. Seznanjenost stranke s svojimi pravicami ter potrebnimi procesnimi dejanji, pri čemer ima pomembno vlogo materialno procesno vodstvo sodišča, je namreč predpogoj, da lahko stranka dejansko uresničuje pravico do izjave ter do predlaganja dokazov. Sklicujeta se na pravico stranke do izjave in do kontradiktornega postopka ter v tej zvezi na določbo 22. člena Ustave RS. Poudarjata še, da dejstva, da sta toženca že v letu 1996 prijateljevala ni enačiti z obstojem zunajzakonske skupnosti, zato je prvostopenjski zaključek, da sta toženca že leta 1996 živela v zunajzakonski skupnosti napačen. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo z obširnimi navedbami zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka po vročitvi odločbe, do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadevi ob ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 12. in 285. členom ZPP, kot tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso podane. Načelo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki v pravnem sistemu v katerem so za navajanje dejstev odgovorne stranke, uporaba prava pa je stvar sodišča, predstavlja omilitev razpravnega načela (7. člen ZPP) in pripomore k uresničevanju temeljnih načel kontradiktornosti ter k razjasnitvi v sporu relevantnih dejstev, v postopku ni bilo kršeno. Sodišče prve stopnje je v okviru poravnalnega naroka s strankama razpravljalo o dejanskih in pravnih vidikih spora, opredelili so sporna in bistvena vprašanja ter možnosti za sklenitev sodne poravnave (list. št. 40), s čimer je sodišče ob uporabi načela materialnega procesnega vodstva med pravdnima strankama skušalo doseči poravnavo. Nato pa je takoj po ugotovitvi, da poravnava ni mogoča stranke izčrpno opozorilo na dolžnost pravočasnega navajanja dejstev in dokazov v skladu s 286. členom ZPP. Po podanih navedbah tožnice (na prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. 42), je sodišče prve stopnje v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP) toženca izrecno pozvalo, da se izjavita ali potrebujeta rok za podajo odgovora in za predlaganje dokazov, nakar sta toženca pojasnila, da se bosta zastopala sama ter substancirano predlagala svoje zaslišanje. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da bi bilo materialnopravno procesno vodstvo na prvem naroku nezadostno, toženca sta bila s svojimi pravicami ter potrebnimi procesnimi dejanji seznanjena, zato sta tudi dejansko lahko uresničila svojo pravico do izjave ter do predlaganja dokazov stranke. Zato tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz zadeve ne izhaja in tudi pritožba sodišču prve stopnje ne očita, da bi kasneje v postopku spremenilo svoje pravno naziranje, zaradi česar bi bilo treba tožencema (kot tudi tožnici) omogočiti, da naknadno navedeta nova dejstva in predlagata nove dokaze. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da so bile trditve strank v zvezi s predlogom po ponovni dopolnitvi izvedenskega mnenja o tem, da je bil objekt zgrajen že leta 2000, prepozne, kot tudi v ta namen predlagan dokaz, to je lokacijska dokumentacija za legalizacijo stanovanjske zgradbe z dne 15. 9. 2000. V postopku ni nastala situacija, v kateri bi se zaradi spremembe pravne kvalifikacije spora nova dejstva izkazala za pravno relevantna in bi jih bilo treba navesti ter zanje predlagati dokaze. Toženca bi lahko, v nasprotju s trditvami pritožbe, glede na predhodni postopek in zbrano dokazno gradivo, povsem neodvisno od dopolnitve izvedenskega mnenja, pravočasno ocenila relevantnost predlaganega dokaza. Zato ne obstojijo razlogi, ki bi toženca opravičevali krivde prepoznega navajanja trditev in predlaganja dokazov v smislu določbe 286. člena ZPP. K temu pa sodišče druge stopnje pripominja, da so bile te prepozne navedbe tožencev tudi sicer v nasprotju z njuno izpovedbo na naroku za glavno obravnavo dne 22. 8. 2012 o tem, v kakšnem stanju je bila hiša, ko sta se v njo preselila. Izpovedala sta, da je bila v hiši, ko sta se leta 2001 tja preselila, dokončana le ena soba. Tudi zato, ker je že v izvedenskem mnenju z dne 19. 10. 2012 zapisano leto gradnje objekta 2001 (list št. 86), pa toženca temu nista oporekala, ni mogoče slediti pritožbi, da do prejema dopolnjenega izvedenskega mnenja z dne 23. 4. 2013, v katerem je izvedenec med drugim zapisal, da je bil v letu 2001 objekt v fazi izgradnje, nista mogla vedeti za relevantnost prepozno predlaganega dokaza, s katerim bi dokazovala svoje nasprotne trditve, da je bila hiša zgrajena že leta 2000. Nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, da navedeni dokaz izkazuje, da je bila hiša zgrajena leta 2000, torej pred nastankom zunajzakonske skupnosti, sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP in 286. člena ZPP kot nedovoljena zavrača. 7. Pritožbene navedbe tožencev, da sta v zunajzakonski skupnosti zaživela šele ob preselitvi v K.V. v letu 2001, so v nasprotju s pravilnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje o obstoju njune zunajzakonske skupnosti že od leta 1996. Ti temeljijo na izpovedbi prve toženke in priče F.M., njenega bivšega moža, o začetku obstoja skupnosti med tožencema, pa tudi na skladnih izpovedbah obeh tožencev o naravi njunega razmerja, ko sta bila še v S.B. (da sta se družila, skupaj spala, si medsebojno pomagala in svetovala in sta bila dobro seznanjena z razmerami drug drugega). Sodišče druge stopnje zato tudi ne sledi njunim pritožbenim trditvam, v katerih njuno razmerje pred preselitvijo v K.V. leta 2001 prvič imenujeta kot prijateljevanje, ki ga ni mogoče enačiti z obstojem zunajzakonske skupnosti.

8. Skupno premoženje je po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze.(1) Kljub izpovedbi drugega toženca, da je gradnjo v celoti financiral sam, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta toženca v času trajanja zunajzakonske skupnosti pridobivala denarna sredstva, ki so jima omogočala gradnjo hiše. Čeprav je bila prva toženka določena obdobja brezposelna, je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in je prejemala določena denarna sredstva, v svoji izpovedbi pa je potrdila trditve tožnice, da je pri gradnji pomagala tudi tako, da je kuhala, opravljala pa je tudi gospodinjska opravila. Prva toženka v postopku ni pojasnila, kako je porabila kupnino od prodaje polovice hiše v Pokošah leta 2000, kot tudi ne kako je porabila sredstva od kredita, ki ga je skupaj s tožnico vzela pri avstrijski banki. Toženec pa ni navajal kakšni so bili njegovi dohodki, ali je najel kredit, ali je imel kakšen poseben vir dohodkov, ki bi mu omogočal gradnjo hiše izključno z lastnimi sredstvi. Ocena deleža na skupnem premoženju ne predstavlja le matematične operacije finančnih prispevkov obeh zakoncev oziroma zakonskih partnerjev, temveč je treba upoštevati tudi njune osebne prispevke v smislu dela, ki sta ga opravljala z namenom, da bi skupno premoženje nastalo, kot tudi da bi se ohranilo, k čemur nedvomno sodi tudi skrbno opravljanje gospodinjskih opravil. Po opravljenem dokaznem postopku drugi toženec ni uspel dokazati, da bi h gradnji hiše v vseh oblikah prispeval izključno sam, neprepričljive pa ostajajo tudi pritožbene navedbe v tej smeri. Pravilnega prvostopenjskega zaključka, da sta oba toženca k nastanku skupnega premoženja, ki ga predstavlja stanovanjska hiša (brez zemljišča in kleti) prispevala v enakem deležu(2) ne more spremeniti dejstvo, da je na gradbenem dovoljenju naveden kot investitor le drugi toženec, saj slednje ne odraža njunega prispevka k skupnemu premoženju, temveč le označuje vlagatelja zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

9. Upoštevaje skladni izpovedbi tožencev o tem, da je bila preden sta se spoznala zgrajena le klet stanovanjske hiše, ostalo pa je bilo narejeno kasneje, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da so dela, ki so bila izvedena v času njune zunajzakonske skupnosti v tolikšni meri spremenila stanje in vrednost nepremičnine (ki jo je pred tem predstavljala le klet na parc. št. 585/3 in 585/2, obe k.o. K.V.), da je prišlo do spremembe njene identitete, zaradi česar jo je mogoče šteti za novo stvar. Kar pa zakoncu (enako zunajzakonskemu partnerju), ki je vlagal v posebno premoženje drugega zakonca (oziroma zunajzakonskega partnerja) omogoča nastanek njegove stvarnopravne pravice.

10. Pri ugotavljanju solastniških deležev tožencev na nepremičnini, je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo izvedenčevo oceno vrednosti celotne nepremičnine (110.539,25 EUR) ter vrednosti kleti in zemljišča (44.039,90 EUR), ki predstavljata posebno premoženje drugega toženca. Tako je pravilno zaključilo, da vrednost posebnega premoženja drugega toženca predstavlja 39,84 % vrednosti celotne nepremičnine, skupno premoženje pa 60,16 %, torej za vsakega izmed tožencev 30,08 % vrednosti celotne nepremičnine. Izraženo v deležih pripade prvi toženki solastniški delež na nepremičnini 3008/10000, drugemu tožencu pa 6992/10000. 11. Čeprav toženca izpodbijata sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzemata le v posledici zavzemanja za spremembo odločitve o glavni stvari (zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti) in ne uveljavljata nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam tožnici na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Zato sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je pravilno upoštevan Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), pavšalna pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljena.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženca povrnitve stroškov pritožbe nista zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).

Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila tožnica, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnica sama (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Na podlagi 12. člena ZZZDR je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.

Op. št. (2): Zakonska domneva iz 59. člena ZZZDR.