Jedro

Zdravniški izvidi so sicer javne listine v smislu določbe 227. člena ZPP, vendar podatki o anamnezi, ki so vsebovani v teh izvidih, potrjujejo zgolj to, da je tožnik zdravniku v resnici izjavil, da se je poškodoval pri dvigu sesalca, ne pa tega, da se je to res zgodilo.

Dviganje industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila ni nevarna dejavnost v smislu določbe 149. člena OZ. Vsakodnevno opravilo, kakršno je dviganje industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila, ki se je pri toženi stranki izvajalo vsakodnevno in ki ga je izvajal tudi tožnik od leta 2004, ne pomeni dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti za nastanek poškodbe.

Zmotno je revizijsko stališče, da bi toženec za tako enostavno opravilo, kot je dvig industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila, moral tožnika posebej usposobiti in mu demonstrirati, kako naj to stori.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožencu povrniti njegove revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine plača 625,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 47.975,78 EUR. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da bi zatrjevano poškodbo desne rame utrpel na delu za toženca, ko naj bi na keson kombiniranega tovornega vozila dvignil industrijski sesalec. Obenem se je postavilo na stališče, da tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi do poškodbe v resnici prišlo v zatrjevanih okoliščinah. Ročnega dviganja industrijskega sesalca ni možno šteti za nevarno dejavnost, toženec pa tožniku ni odškodninsko odgovoren niti po pravilih o krivdni odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) zavrnilo predlagani dokaz z izpisom spletne strani Inšpektorata RS za delo o ročnem premeščanju bremen (priloga A 103). Tega dokaza tožnik ni mogel predlagati prej, saj je z njim dokazoval nepravilnost dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca s področja varstva pri delu A. A. Ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, temelji le na nekaterih izvedenih dokazih in ne na vseh, kar je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Tako sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo prijave nezgode pri delu z dne 9. 6. 2010, zdravstvena dokumentacija tožnika, odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, odločbe ZPIZ z dne 4. 4. 2013 in izvedenskega mnenja ZPIZ z dne 22. 3. 2013. Gre za javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. Iz teh listin namreč izhaja, da je tožnik poškodbo desne rame utrpel 4. 6. 2010 pri dvigovanju sesalca oziroma težjega predmeta. Bistvena kršitev določb pravnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sta nižji sodišči navedli, da tožena stranka tožniku ni odškodninsko odgovorna niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti niti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Sodišče bi pri odločanju moralo upoštevati tudi določbe 16., 22., 23. in 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Prav tako sodišče neutemeljeno ne omenja členov 5 do 9 Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005, v nadaljevanju Pravilnik). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, predvsem 254. člen ZPP in kršitev načela kontradiktornosti, je podana, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca s področja varstva pri delu A. A. in ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče ugotavlja, da zatrjevani način dvigovanja sesalca ne predstavlja nobenega tveganja ali napora za zdravo osebo, pri tem pa sploh ne ve, ali je bil tožnik v kritičnem času zdrav, saj ni imel opravljenega zdravniškega pregleda. Zmotno je stališče sodišča, da usposabljanje za ročno dvigovanje bremen ni potrebno, da niso potrebna izrecna navodila in demonstracija v zvezi z dvigovanjem sesalca. Glede ročnega premeščanja bremen obstajajo točno določena pravila, kar dokazuje izpis iz spletne strani Inšpektorata RS za delo, zato ne gre za nobeno običajno, splošno znano pravilo, kot to napačno interpretirata sodišči prve in druge stopnje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje glede načina dviga sesalca ugotavlja nekaj drugega kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi nižji sodišči morali v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka zahtevku iz naslova premalo plačane odpravnine ugovarjala tudi po temelju in ne samo po višini.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zato, ker sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni zaslišalo izvedenca varstva pri delu A. A., temveč mu je naložilo, da izdela dopolnilno izvedensko mnenje. Očitek, da sodišče izvedenca ni zaslišalo, kljub temu, da je tožnik to izrecno zahteval, je vsaj deloma zavajajoč. Tožnik je v pripravljalni vlogi, v kateri je podal pripombe na izvedensko mnenje, sicer v resnici predlagal, da izvedenec mnenje dopolni in se ga nato zasliši, vendar je tožnik že takrat navajal, da tako predlaga zgolj iz previdnosti in zato da bi zadostil zahtevam ZPP. Tožnik je po prejemu dopolnitve izvedeniškega mnenja izrecno nasprotoval predlogu izvedenca, da vse morebitne nejasne okoliščine pojasni na zaslišanju pred sodiščem. Tožnik je ocenil, da je izvedenec že zavzel stališče in ga ni pripravljen spremeniti, zato ustrezne dopolnitve mnenja ni mogoče pričakovati niti z neposrednim zaslišanjem izvedenca, zato je predlagal angažiranje novega izvedenca s področja varstva pri delu. Tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je v 15. točki vložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da ni bilo potrebno postaviti drugega izvedenca. Ob ugotovitvi, da je izvedenec razumljivo in logično odgovoril na vse relevantne pripombe tožnika, ni možno šteti, da bi bila zgolj zaradi zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca tožniku kratena možnost obravnavanja pred sodiščem (kar je vsebina kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitno je, da se tožnik ne strinja z mnenjem izvedenca A. A. in da izvid in mnenje nista v skladu s tožnikovim pričakovanjem, vendar to ne pomeni, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. V skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom istega člena, torej, da sodišče kasneje upošteva le tista dejstva in dokaze, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo. Okoliščina, da je tožnik šele po prejemu izvedenskega mnenja, s katerim ni bil zadovoljen, pričel iskati dokaze, s katerim bi to mnenje izpodbil, ne pomeni, da tožnik brez svoje krivde ni mogel že prej dobiti izpisa iz spletne strani Inšpektorata RS za delo (priloga A 103). Tožnik je že v tožbi ob objektivni odgovornosti toženca uveljavljal tudi njegovo krivdno odgovornost, češ da mu ni priskrbel primernega orodja, oziroma primernih pripomočkov za dvigovanje industrijskega sesalca na kombi, ter tako ni poskrbel za ustrezen in varen način dvigovanja sesalca na kombi, da dela ni organiziral na primeren način, niti ni poskrbel za takšen način oziroma pogoje pri opravljanju dela, ki bi tožniku omogočali varno opravljanje tovrstnega dela. Ob takšni trditveni podlagi ni nobenega razloga, da tožnik ne bi mogel do prvega naroka za glavno obravnavo predložiti tudi izpisa navedene spletne strani. Morebitno pričakovanje tožnika, da bo mnenje izvedenca drugačno, ne more biti razlog, ki bi tožnika opravičeval, da je šele po prejemu izvedenskega mnenja začel iskati ustrezne dokaze. Sicer pa vsebina izpisa spletne strani tudi sicer ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

9. Zmotno je revizijsko stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP podana, ker sodišče ni upoštevalo, da iz obrazca prijave poškodbe pri delu ter iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnik poškodbo desne rame utrpel pri dvigu industrijskega sesalca. Sodišče druge stopnje je ta tožnikov ugovor pravilno zavrnilo v 7. točki obrazložitve z argumentom, da navedbe v zdravstveni dokumentaciji o vzroku za nastanek poškodbe temeljijo na tožnikovi izjavi o tem. Navedbe o nastanku poškodbe v zdravstveni dokumentaciji dejansko predstavljajo anamnezo, torej tisto, kar je zdravniku povedal bolnik, to je tožnik.

10. Zaradi navedenega je tudi zgrešeno stališče revizije, da bi sodišče na podlagi pravil ZPP o javnih listinah moralo šteti, da je do poškodbe prišlo tako, kot je navedeno v zdravstveni dokumentaciji oziroma prijavi poškodbe pri delu. Zdravstveni izvidi so sicer javne listine v smislu določbe 227. člena ZPP, vendar podatki o anamnezi, ki so vsebovani v teh izvidih, potrjujejo zgolj to, da je tožnik zdravniku v resnici izjavil, da se je poškodoval pri dvigu sesalca, ne pa tega, da se je to res zgodilo. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni štelo, da je resničnost s strani tožnika zatrjevanega načina nastanka poškodbe dokazana že s tem, da je v javni listini (zdravniških izvidih) povzeta anamneza, to je izjava tožnika o nastanku poškodbe. Obrazec prijave poškodbe pri delu pa niti ni javna listina, zato zanjo ne more veljati dokazno pravilo iz 224. člena ZPP. Sicer pa je toženec, zaslišan kot stranka, prepričljivo pojasnil v kakšnih okoliščinah je podpisal obrazec prijave poškodbe pri delu.

11. Zatrjevana bistvena kršitev odločb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi sodišče druge stopnje v razlogih sodbe o izpovedi tožnika glede tega, kako je dvignil sesalec, navajalo nekaj drugega, kot pa je ta izpovedal. V skladu z navedeno določbo je bistvena kršitev pravdnega postopka podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V resnici pa sodba druge stopnje v 19. točki obrazložitve ne povzema izpovedbe tožnika o načinu dviga sesalca, temveč ugotovitve izvedenca o tem. Zatrjevano nasprotje med ugotovitvami izvedenca in izpovedbo tožnika pa ne pomeni protispisnosti v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre v resnici za prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Sicer pa niti ni bistveno, ali je tožnik sesalec dvignil tako, da ga je z desno roko prijel za ročaj na vrhu (kot je to sam izpovedal), ali pa ga je z obema rokama prijel od spodaj, kot je pravilni dvig opisal izvedenec. Bistveno je, da v nobenem primeru takšnega dviga ni možno opredeliti kot nevarno dejavnosti in da toženi stranki ni možno očitati, da bi z nedopustnim ravnanjem ali opustitvijo povzročila nastanek domnevne škode.

12. Ni povsem jasno, zakaj tožnik meni, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana zaradi stališča, da toženec za škodo, ki jo je utrpel tožnik ni odgovoren niti po pravilih o objektivni niti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Sodišču druge stopnje ni možno očitati, da ni odgovorilo na argumente s katerimi tožnik uveljavlja obstoj objektivne oziroma krivdne odgovornosti toženca. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede tega vprašanja so povsem jasni in med seboj skladni.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da celo v primeru, če bi šteli, da je do poškodbe prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnik, ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Dviganja industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila ni nevarna dejavnost v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Nevarna je tista dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na konkretne okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Vsakodnevno opravilo, kakršno je dviganje industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila, ki se je pri toženi stranki izvajalo vsakodnevno in ki ga je izvajal tudi tožnik od leta 2004, ne pomeni dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti za nastanek poškodbe. Tožnik v reviziji želi prikazati, da je sesalec moral dvigniti v višino ramen, kar naj bi predstavljalo povečano nevarnost. Tožnik takšnih navedb ni podal v času do prvega naroka. Celo več, tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je sesalec na kombi dvignil nekje do višine svojega pasu.

14. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, da enkraten dvig trikrat lažjega bremena od največje dovoljene mase, ki v skladu s pravilnikom za moške starejše od 45 let znaša 45 kg, na višino dviga najmanj 0,90 in največ 1,10 m ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pravilno je tudi stališče, da za nevarno dejavnost ne bi šlo niti v primeru, če bi bila vrečka za prah povsem napolnjena in bi teža sesalca, glede na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, znašala 21,70 kg.

15. Prav tako je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Zmotno je revizijsko stališče, da bi toženec za tako enostavno opravilo, kot je dvig industrijskega sesalca na keson kombiniranega vozila, moral tožnika posebej usposobiti in mu demonstrirati, kako naj to stori. Prepričljivo je stališče izvedenca za varstvo pri delu, da se za nakladanje sesalca na keson kombiniranega vozila ne potrebuje kakšnega posebnega usposabljanja, da se sesalec lahko šteje za breme in da upoštevanje splošno znanih pravil varnega dviganja bremen povsem zadošča za varno izvedbo tega delovnega postopka. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi tega, ker toženec tožnika ni posebej usposobil za dviganje sesalca na keson kombiniranega vozila in mu takšnega dviganja ni posebej demonstriral ni možno šteti, da bi bilo podano protipravno ravnanje toženca v smislu enega od elementov civilnega delikta.

16. Toženec je sicer ravnal protipravno, ker tožnik na dan škodnega dogodka ni imel opravljenega usposabljanja iz varstva pri delu in obdobnega zdravniškega pregleda. Vendar pa sodišče pravilno ugotavlja, da ni vzročne zveze med zatrjevano poškodbo in navedenim ravnanjem toženca. Pri tem se je sodišče utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, da gre pri dvigovanju sesalca za vsakodnevno delovno opravilo, ki ne zahteva posebnega usposabljanja.

17. Ni možno slediti revizijski zahtevi, da bi se sodišče druge stopnje moralo sklicevati tudi na določbo 16. člena ZVZD. Ta od delodajalca zahteva, da določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi bilo potrebno za delo z industrijskim sesalcem, še posebej pa za njegovo dviganje na keson vozila, določiti posebne zdravstvene zahteve. Sodišče druge stopnje se je vsebinsko opredelilo do zahteve 22. člena ZVZD (zagotavljanje zdravstvenih pregledov delavcev) in 24. člena ZVZD (usposabljanje za varno opravljanje dela), ko se je postavilo na stališče, da ni vzročne zveze med opustitvijo obdobnega zdravstvenega pregleda in usposabljanja iz varstva pri delu ter škodnim dogodkom ter ko se je postavilo na stališče, da ni potrebno posebno usposabljanje za opravilo, kakršen je dvig industrijskega sesalca na vozilo.

18. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na domnevno kršitev 23. člena ZVZD. Sklicevanje na to določbo bi pomenilo, da bi toženec tožnika moral pisno obvestiti oziroma mu dati pisna navodila o tem, kako naj varno dvigne sesalec na keson kombiniranega vozila. Takšna zahteva bi bila pretirana.

19. Revizija se zgolj pavšalno sklicuje na neupoštevanje določb 5. do 9. člena Pravilnika, ne da bi te očitke konkretizirala, zato na revizijo v tem delu niti ni možno odgovoriti.

20. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške revizijskega postopka.