Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik ni uspel izkazati, da bi do nastanka škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, torej da bi poškodbo desne rame utrpel pri opravljanju dela pri toženi stranki, to je pri dvigovanju industrijskega sesalca na keson tovornega vozila.
Dvigovanje sesalca ne predstavlja nevarne dejavnosti, zato ni podana objektiva odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve ukrepov za varno izvajanje dela, kot predpostavki za krivdno odgovornost. Tožena stranka je tožniku zagotovila vse ukrepe za varno izvajanje dela, pri čemer ni šlo za delo ali posebno izpostavljenost, ki bi od tožene stranke zahtevalo posebne ukrepe varstva pri delu. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova odpravnine znesek 625,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 625,69 EUR od 2. 12. 2011 dalje do plačila; od zneska 1.473,33 EUR od 2. 12. 2011 dalje do vključno 4. 1. 2012 in od zneska 65,89 EUR od 2. 12. 2011 dalje do vključno 9. 2. 2012; vse v roku 15 dni (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 47.975,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 45.700,00 EUR od 24. 2. 2012 dalje do plačila; od 1.309,60 EUR od 3. 1. 2012 dalje do plačila, od 55,18 EUR od 15. 10. 2011 dalje do plačila in od 910,80 EUR od 8. 11.2012 dalje do plačila; vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 2.204,41 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka).
2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (točka II in III izreka) se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je kot dokaz zavrnilo Izpis iz spletne strani Inšpektorata RS za delo o ročnem premeščanju bremen. Ta dokaz je bil predlagan v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu in dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Z izpisom je tožnik dokazoval nepravilnost ugotovitev izvedenca, zato tega dokaza ni mogla predložiti prej. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza kršilo določbo 286. člena ZPP. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz upoštevati v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker je ta dokaz bistven za ugotavljanje popolnega dejanskega stanja v tem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožnik ni uspel izkazati, da bi do nastanka škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način oprlo zgolj na nekatere izvedene dokaze, ne pa na vse. S tem je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje se o predloženih listinah, zlasti o prijavi nezgode pri delu z dne 9. 6. 2010 in zdravstveni dokumentaciji tožnika, ni izreklo in jih ni dokazno ocenilo. Iz navedenih listin, ki so javne listine, pa izhaja, da je tožnik dne 4. 6. 2010 pri delu, pri dvigovanju sesalca oziroma težjega predmeta, utrpel poškodbe desnega ramena. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da se na podlagi izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. izkaže upravičen pomislek tožene stranke o možnosti nastanka tožnikove poškodbe na morju. Poudarja, da je dokazno breme v zvezi s tem na strani tožene stranke, ki pa ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi dokazovala nastanek tožnikove poškodbe na morju. Vse tri priče so skladno izpovedale, da je tožnik dne 4. 6. 2010 vsem trem povedal, da ga boli rama, in sicer zato, ker je pri delu pri D.D. dvignil sesalec in ga je zabolelo v rami. Noben dokaz ne izkazuje, da bi se tožnik lahko poškodoval kje drugje, kot pa dne 4. 6. 2010 na delu. Iz izpovedbe priče E.E. sicer izhaja, da naj bi imel poškodbo rame, zaradi česar naj bi imel hude bolečine, vendar za to ni dostavil nobene zdravstvene dokumentacije, niti se ne ve, kakšno poškodbo naj bi imel. Gre za laično oceno priče. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega načina nastanka tožnikove poškodbe in vzročne zveze, saj bi moralo za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja angažirati izvedenca medicinske stroke, kar je tožnik tudi predlagal. Sodišče je tak dokaz zavrnilo kot nepotreben, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ugotovitev, da ni podana objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke. Navaja, da ne gre za enkraten dvig bremena, vendar za pogosto, vsakodnevno dvigovanje sesalca in drugih težkih bremen. Sodišče ni upoštevalo niti ugotavljalo, da je tožnik, upoštevaje višino kesona tovornega vozila, telesno višino in višino sesalca, takšen sesalec dejansko dvignil nad višino ramen. Sodišče napačno navaja, da takšno opravilo za zdravo osebo ne predstavlja nobenega posebnega tveganja ali napora, pri čemer zgolj predpostavlja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zdrav, ni pa tega ugotavljalo na podlagi predlaganih dokazov, saj ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, niti ni upoštevalo dejstva, da tožnik v času škodnega dogodka ni imel opravljenega obveznega zdravstvenega pregleda. Sodišče v zvezi z ugotavljanjem krivdne odgovornosti tožene stranke ni upoštevalo določb 16., 22., 23. in 24. člena ZVZD, ki so bistveni za predmetni spor, saj iz njih izhajajo obveznosti delodajalca, med drugim tudi opravljen izpit iz varstva pri delu ter redne zdravstvene preglede. Sodišče je izvedensko mnenje napačno ocenilo kot strokovno, pravilno in ustrezno, kljub temu, da je imel tožnik na predmetno izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev številne obrazložene pripombe. Glede na podane pripombe je tožnik predlagal postavitev drugega izvedenca oziroma zaslišanje postavljenega izvedenca v zvezi s pripombami na že izdelano izvedensko mnenje. Oba predloga je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. S tem pa je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, predvsem 254. člen ZPP, gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti. Izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in pripombe tožnika, določeni njegovi odgovori pa so v nasprotju s pravili stroke varstva pri delu. Izvedenec ni odpravil napak niti ustrezno odgovoril na pripombe tožnika v zvezi z ugotavljanjem teže sesalca in je tako teža sesalca, ostala nedokazana. Izvedenec ni izmeril višine kesona, pri ugotavljanju višine dviga sesalca ni upošteval telesne višine tožnika ter višine sesalca, kar je glede na sam način dviga sesalca bistvenega pomena, saj je šlo dejansko za dvig nad višino ramen, za kar veljajo strožje omejitve. Tako je tudi višina dviga sesalca ostala neugotovljena. V zvezi z ostalimi podanimi pripombami se sklicuje na vloge z dne 7. 5. 2014 in z dne 3. 6. 2014. Ne ve se tudi, ali je bil tožnik v kritičnem času zdrav, saj ni imel opravljenega zdravniškega pregleda. Napačna je odločitev sodišča, da usposabljanje za ročno dvigovanje bremen ni potrebno, da izrecna navodila ter demonstracija v zvezi z dvigovanjem sesalca niso potrebna. Takšna odločitev je zmotna, saj negira osnovna pravila varstva pri delu in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je napačno ugotovilo, na kakšen način je tožnik dvignil sesalec. Sodišče je glede dviga sesalca napačno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP, in sicer 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje o tem, kar se navaja v sodbi in kar piše v zapisniku z naroka. Tožnik na dan škodnega dogodka ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu niti zdravstvenega pregleda. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo še ostale dokazne predloge, s čimer je kršilo določbe ZPP. Sodišče pri odločitvi o stroških ni upoštevalo, da je tožena stranka zahtevku iz naslova premalo plačane odpravnine ugovarjala tudi po temelju in ne samo po višini in je tako uspeh tožnika že sedaj večji kot 1%. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je napačno ugotovilo, na kakšen način je tožnik dvignil industrijski sesalec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana, saj v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V takšnem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbena navajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, na kakšen način je tožnik dvignil industrijski sesalec, predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
6. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaza po predložitvi Izpisa iz spletne strani Inšpektorata RS za delo o ročnem premeščanju bremen očita kršitev 1. odstavka 286. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje ta dokaz nepravilno zavrnilo, saj je tožnik dokaz predložil pravočasno v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenega dokaza ni kršilo določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč dokaz pravilno zavrnilo iz razloga, ker ga tožnik ni predložil pravočasno, poleg tega pa tudi ni izkazal, da navedenega dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je ocena sodišča prve stopnje, da gre za dokaz, ki ni v neposredni zvezi z izdelanim izvedenskim mnenjem oziroma njegovo dopolnitvijo, pravilna. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi tožnik s tem dokazom dokazoval nepravilnost ugotovitev izvedenca, zaradi česar tega dokaza prej ni mogel predložiti. Prav tako sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenega dokaza ni kršilo določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04, in nadaljnji). Po tej določbi sodišče prve stopnje lahko izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V tej zadevi pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, zaradi česar je pritožbeni očitek o kršitvi citirane določbe ZDSS-1, neutemeljen.
7. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o kršitvi 8. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo njegovih navedb in dokazov v spisu, predvsem listin o njegovem zdravstvenem stanju, ki naj bi dokazovale, da je njegova poškodba posledica poškodbe pri delu pri toženi stranki. Temu posledično pa naj bi sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Razlog, da prvostopenjsko sodišče ni posebej izpostavljalo listin o tožnikovem zdravstvenem stanju je v tem, da zgolj obstoj teh listin, ne daje podlage za zaključek, da je tožnikova poškodba dejansko nastala pri toženi stranki. Ugotovitve o nastanku poškodbe v navedenih listinah namreč temeljijo na tožnikovi izjavi o nastanku poškodbe. Dokazna ocena pa ne more temeljiti zgolj na enem dokazu, temveč na vestni in skrbni presoji vsakega posebej, vseh skupaj in celotnega dokaznega postopka. Trditve tožnika, da sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki od sodišča terja vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, niso utemeljene, tožnik pa z njimi v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene.
8. Tožnik v tem delovnem sporu od tožene stranke, kot od svojega bivšega delodajalca, uveljavlja plačilo odškodnine v višini 47.975,58 EUR za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi delovne nezgode dne 4. 6. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja strank, prič F.F., A.A., B.B., C.C., G.G., E.E., H.H. in I.I. ter pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca varstva pri delu J.J. in dopolnitve izvedenskega mnenja, ugotovilo, da zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel izkazati, da bi do nastanka škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način pri toženi stranki, zato je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zahtevek za izplačilo odškodnine zavrnilo tudi iz razloga, ker ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, niti ni mogoče toženi stranki očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve in zato tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.
9. Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).
10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo, ali je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik, ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, zaradi česar je pritožbeni očitek zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik ni uspel izkazati, da bi do nastanka škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, torej da bi poškodbo desne rame utrpel pri opravljanju dela pri toženi stranki, to je pri dvigovanju industrijskega sesalca na keson tovornega vozila. Sprejeto dokazno oceno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, ki ji oporekajo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje za neutemeljene.
11. Tožnik je sicer zatrjeval, da naj bi do poškodbe desne rame prišlo dne 4. 6. 2010, ko je po zaključku slikopleskarskih del v stanovanjski hiši na tovorno vozilo s kesonom in podaljšano kabino znamke K., v lasti tožene stranke, dvignil industrijski sesalec, čemur pa sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno ne sledi, saj navedeno iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Na tožniku je dokazno breme, da dokaže nastanek škode, kot ene izmed štirih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke izpolnjene kumulativno. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je do tožnikove poškodbe prišlo drugje kot pri toženi stranki.
12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnikove poškodbe ni videl nihče, niti ni tožnik ob samem dogodku nikomur povedal za poškodbo. Priča G.G., ki je spornega dne s tožnikom opravljal slikopleskarska dela, o tožnikovi poškodbi namreč ni vedel ničesar povedati. Prav tako ni o tožnikovi poškodbi vedel povedati priča F.F., pri katerem sta spornega dne tožnik in G.G. opravljala slikopleskarska dela. Priožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se zaradi neskladij v izjavah prič tožnikovih hčera B.B. in C.C. ter tožnikove žene A.A. v zvezi z dogodki po tožnikovi poškodbi, poraja dvom v resničnost tožnikovih trditev o nastanku poškodbe. Na podlagi njihovih izpovedi je sodišče ugotovilo, da je tožnik med petkom, ko naj bi se zgodil škodni dogodek, del prostega časa preživel tudi na morju. Glede na to, da so bile priče v izpovedi glede časa in trajanja potovanja neskladne, je upravičen pomislek sodišča prve stopnje o možnosti nastanka tožnikove poškodbe na morju. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik velik del leta, predvsem pa vse vikende od aprila do jeseni, preživel na morju, saj je imel v avtokampu L. postavljeno prikolico. Medtem, ko sta priči C.C. in A.A. enotni, da se je tožnik s hčerko C.C. kljub bolečinam po škodnem dogodku odpravil v L. po kopalke za hčerko in sta se istega dne tudi vrnila, je hči B.B. nasprotno izpovedala, da je bila tisti vikend po škodnem dogodku sama doma, ostali družinski člani pa so odšli v L., pri čemer so bili odsotni od petka do sobote oziroma nedelje zvečer. Svojo dokazno oceno, da tožnik ni uspel izkazati, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način, je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi tako, da je upoštevalo, da je tožnik zdravnika obiskal šele v ponedeljek. Tožnik je sicer kot razlog navajal stopnjujočo se intenzivnost bolečine in visok bolečinski prag, čemur pa sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno ne sledi. Priča E.E., ki je večkrat utrpel enako poškodbo kot tožnik, je bolečino opisal kot “muke, zaradi katerih je komaj preživel noč in bil naslednji dan nemudoma napoten v bolnišnico”, zaradi česar se tudi, po presoji pritožbenega sodišča, izkaže kot upravičen dvom o resničnosti tožnikovih trditev o nastanku poškodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče E.E., ker je podal laično oceno bolečine, brez da bi predložil kakršnokoli dokumentacijo v zvezi z zatrjevanimi poškodbami. Pritoženo sodišče pojasnuje, da je izpoved priče, kot vsak drug dokaz v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržen dokazni oceni, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Nenazadnje za presojo ni nepomembna ugotovitev, da je tožnikova žena v spornem času zaradi vodenice in posledično zaradi zastajanja vode v telesu ob povečani telesni teži precejšnje težave z vstajanjem in je potrebovala tožnikovo pomoč pri dvigovanju s postelje.
13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega načina nastanka tožnikove poškodbe, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagal v zvezi z vprašanjem nastanka poškodbe, temveč ga je predlagal v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine. V skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena, pa mora pravdna stranka ne le navajati dejstva, na katera opira svoj zahtevek, temveč mora tudi predlagati dokaze, s katerimi naj se zatrjevana dejstva dokazujejo kot resnična (7. člen ZPP). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pravilna, saj neizvedba tega dokaza ni mogla vplivati na pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.
14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru, tudi v kolikor bi dejansko prišlo do škodnega dogodka na zatrjevan način, ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dvigovanje sesalca ne predstavlja nevarne dejavnosti. OZ sicer ne določa, katere so tiste dejavnosti, iz katerih izvira povečana nevarnost nastanka škode in je zato podana objektivna odgovornost tistega, ki se s temi dejavnostmi ukvarja. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa. V skladu s to prakso je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Ob dejanskih ugotovitvah, da znaša teža industrijskega sesalca skupaj s skoraj polno vrečko za zbiranje prahu 15 kg in tožnikove izpovedi, da vrečka za prah ob škodnem dogodku ni bila povsem napolnjena, enkraten dvig trikrat lažjega bremena od največje dovoljene mase, ki v skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005) za moške starejše od 45 let, določa 45 kg, na višino dviga na najmanj 0,90 m in največ 1,10 m, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarne dejavnosti. Za nevarno dejavnost pa ne gre tudi v primeru, če bi bila vrečka za prah povsem zapolnjena in bi znašala teža sesalca glede na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu 21,70 kg.
15. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede teže sesalca in višine dviga sesalca. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvami o teži in višini dviga utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca za varstvo pri delu J.J. in njegovi dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj je izvedenec izčrpno in jasno odgovoril na postavljena vprašanja, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se praviloma ugovori strank zoper izvedensko delo odpravijo z dopolnitvijo mnenja, ki jo izdela isti izvedenec. Samo v primeru, če je tudi dopolnitev izvedenskega mnenja nestrokovna, pomanjkljiva, nejasna, nerazumljiva in nelogična, sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem (254. člen ZPP). V konkretni zadevi se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je izvedenec J.J. v celoti jasno, razumljivo in logično odgovoril na vse pripombe, ki jih je imel v postopku tožnik. Izvedenec je opravil tudi ogled industrijskega sesalca in se na ogledu prepričal o vseh spornih okoliščinah. Glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca, so zato neutemeljene.
16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve ukrepov za varno izvajanje dela, kot predpostavki za krivdno odgovornost. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zagotovila vse ukrepe za varno izvajanje dela, pri čemer ni šlo za delo ali posebno izpostavljenost, ki bi od tožene stranke zahtevalo posebne ukrepe varstva pri delu.
17. Tožnik je v postopku toženi stranki očital, da ročnega premeščanja bremen ni nadomestila s primerno delovno opremo, pripomočki ali mehanskimi pomagali oziroma da dela ni organizirala tako, da bi sesalec z napolnjeno vrečko za prah dvigovala vsaj dva delavca. Sodišče prve stopnje pa je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, da delovno opravilo, ki zahteva od delavca nalaganje maksimalno 20 kg oziroma 22 kg težkega bremena na višino 0,90 m oziroma 1,10 m, kar ne presega relevantne višine za ugotavljanje dodatne obremenitve, ki je opredeljena v višini ramen posameznika, od delodajalca ne zahteva posebnih varstvenih ukrepov, saj gre za delo, ki se opravi enkrat ali dvakrat dnevno v delovnem času in za zdravo osebo ne predstavlja posebnega tveganja ali napora. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno predpostavljalo, da gre za zdravo osebo, so neutemeljene, saj nasprotno iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Poleg tega tožnik tudi ni podal trditev, da bi pred nezgodo imel kakršnekoli težave.
18. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), ki se nanašajo na delodajalčevo dolžnost zagotavljati varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, predvsem prilogo II, kjer je kot največja dovoljena masa bremena za moškega nad 45 let določena masa 45 kg in 7. člen, kjer delavcu najhitreje v dveh urah dovoljuje premeščanje 1.000,00 kg najtežjih bremen, kar predstavlja tudi največjo dovoljeno dnevno obremenitev premeščanja bremen.
19. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v letu 2004, ko je sesalec kupila, na objektu v M. opravila njegovo predstavitev, vključno s predstavitvijo njegovih funkcij, delovanja in zamenjave vrečke, s čimer je opravila osnovno usposabljanje pri uporabi sesalca, na katerem je bil prisoten tudi tožnik. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da izrecna navodila v zvezi z dvigovanjem sesalca niso potrebna, kakor tudi ne demonstracija njegovega nalaganja na keson tovornega vozila, saj gre za povsem običajno opravilo, ki ga vsi delavci v pleskarstvu opravljajo vsakodnevno in da gre za običajno breme, pri čemer upoštevanje splošno znanih pravil varnega dvigovanja bremen zadošča za varno izvedbo zahtevanega delovnega postopka. Enako je v izvedenskem mnenju podal oceno izvedenec in zaslišane priče G.G., H.H. in E.E.. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da je tudi dvigovanje sesalca na način, kot ga je v času nastanka nezgode izvedel tožnik, ki je sesalec pripeljal do kesona tovornega vozila, se sklonil in ga z obema rokama dvignil na keson, običajno in v skladu s prakso. Izvedenec je še pojasnil, da glede na težo sesalca najverjetneje ni predvideno, da ga dvigujeta dve osebe, ampak lahko to skladno s citiranimi predpisi o mejnih težah pri dvigovanju bremen to stori ena oseba. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, na kakšen način je tožnik dvignil sesalec, so neutemeljene. Splošno znano je, na kakšen način se dvigujejo bremena. V kolikor je tožnik sesalec dvigoval drugače, to je v nasprotju s splošnimi pravili varnega dvigovanja bremen, je to v njegovo škodo in ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
20. Tožnik v pritožbi vztraja, da na dan nezgode ni imel opravljenega usposabljanja iz varstva pri delu in zdravniškega pregleda. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da tožnik na dan nezgode ni imel opravljenega usposabljanja iz varstva pri delu niti ni imel opravljenega zdravniškega pregleda. Iz potrdila o uspešno opravljenem preizkusu znanja iz varstva pri delu in varstva pred požarom z dne 2. 2. 2011 (B14) in potrdila o opravljenem zdravstvenem pregledu z dne 5. 11. 2010 namreč izhaja, da je to tožnik opravil kasneje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku ni zagotovila zdravstvenega pregleda in ga usposobila za varno opravljanje dela nedvomno kršila določbe ZVZD, vendar ta kršitev na sam škodni dogodek ni vplivala. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da usposabljanje varstva pri delu ne bi imelo neposredne zveze z nastankom nezgode, saj gre pri dvigovanju sesalca za vsakodnevno opravilo, ki ne zahteva posebnega usposabljanja.
21. Sodišče prve stopnje je glede na določbo 155. člena ZPP in določbo 3. odstavka 154. člena ZPP ob upoštevanju, da je tožnik uspel le z minimalnim delom zahtevka v višini 1% in zaradi tega niso nastali posebni stroški, pravilno odločilo, da mora tožnik toženi stranki v celoti povrniti vse njene stroške postopka. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju (pri priznanju odpravnine), je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Princip ugotavljanja uspeha strank v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
22. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.
23. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).
24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).