Jedro

Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita pogodbeni stranki. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dokaže, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, in da vzrok za kršitev izhaja iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 454,22 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka tega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.800,24 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko prvi naslednji dan po izteku petnajstdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožeča in tožena stranka sklenili 13. 6. 2005 Pogodbo o trgovskem zastopanju za prodajo proizvodov tožene stranka na območju Ljubljane in Notranjske, ki jo je tožena stranka z dopisom z dne 30. 3. 2007 tožniku odpovedala z dnem 1. 4. 2007, z odpovednim rokom tri mesece, kar je bilo v skladu z 10. členom pogodbe. Za primer nespoštovanja odpovednega roka treh mesecev, pa sta stranki dogovorili, da ima oškodovana stranka pravico zaračunati pogodbeno kazen v višini 15.000,00 EUR (10. člen pogodbe). Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka kršila dogovorjeni odpovedni rok, ker je 1. 4. 2007 s pogodbo o ekskluzivnem zastopanju za gostinski sektor vse pravice trženja in prodaje izdelkov prenesla na družbo CC d.o.o., zato tožeča stranka ni mogla več pobirati naročil pri obstoječih strankah in ji je bila odvzeta pravica do trženja določenih produktov tožene stranke v gostinskem sektorju (kar predstavlja 15 % prometa, ki ga je realizirala tožeča stranka v letu 2007). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka s pogodbo o trgovskem zastopanju tožeči stranki ni dodelila izključne pravice prodaje njenih izdelkov, da iz podatkov fakturirane realizacije tožnika v času odpovednega roka izhaja, da je tožena stranka v odpovednem roku v fakturirano realizacijo tožnika v gostinstvu vključevala tudi realizacijo iz prometa družbe CC d.o.o. ter da je bila realizacija tožnikovega prometa v letu odpovedi pogodbe višja, kot leto poprej. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik v odpovednem roku lahko opravljal svoje delo ter ni dokazal trditev, da v odpovednem roku ni mogel pobirati naročil in mu je bila odvzeta pravica do trženja, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pri presoji določila 10. člena Pogodbe o trgovskem zastopanju je sodišče prve stopnje za odločilno štelo dejstvo, ali je tožena stranka v tri mesečnem odpovednem roku omogočala tožeči stranki izpolnjevanje pogodbenih pravic in obveznosti tako kot prej, kajti le v primeru, da bi v odpovednem roku tožena stranka tožeči stranki onemogočila izpolnjevanje pogodbe, bi bila tožeča stranka upravičena do dogovorjene pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe v odpovednem roku.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sklenitev pogodbe o distribuciji z družbo CC d.o.o., ne predstavlja kršitve pogodbe v smislu nespoštovanja odpovednega roka iz 10. člena zastopniške pogodbe. Pritožbeno stališče, da že samo dejstvo sklenitve ekskluzivne distribucijske pogodbe za gostinski sektor pomeni kršitev odpovednega roka po pogodbi o trgovskem zastopanju, ker je tožena stranka s tem onemogočila doseganje čim višje provizije tožeče stranke v odpovednem roku, je neutemeljeno. Prenehanje pogodbe pomeni, da preneha celotno pogodbeno razmerje, ki je nastalo z zastopniško pogodbo. Enostransko skrčenje pogodbenega predmeta, ki naj bi ga s sklenitvijo pogodbe o distribuciji izdelkov za gostinski sektor izvedla tožena stranka, bi lahko pomenilo enostransko (protipravno) spremembo pogodbe, ne pa njenega prenehanja. Pogodbena kazen dogovorjena v 10. členu pogodbe pa ni bila dogovorjena za primer kršitve pogodbe, temveč za primer prenehanja pogodbe.

V obdobju pred iztekom odpovednega roka pogodba še velja in se izvršuje. Da se je pogodba v konkretnem primeru izvrševala še naprej pa ni nobenega dvoma. Tožeča stranka tega niti ni zatrjevala, temveč je trdila le, da se je pogodba izvrševala v skrčenem obsegu glede prodaje gostinskemu sektorju, kar pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila realizacija po zastopniški pogodbi v letu, ko je bila pogodba odpovedana še višja, kot v preteklih obdobjih, lahko pomeni le, da se je pogodba v času odpovednega roka izvrševala v bistvenem obsegu.

Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita pogodbeni stranki. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni če dokaže, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja in da vzrok za kršitev izhaja iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, zato bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka v odpovednem roku sploh ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. Da bi bila pogodbena volja pravdnih strank drugačna, kot je zapisano v pogodbi, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Iz zapisa 10. člena zastopniške pogodbe pa je pogodbeni namen povsem jasen. Določbo je zato treba razumeti tako kot se glasi, torej da je pogodbena kazen dogovorjena za primer kršitve odpovednega roka treh mesecev in ne zaradi drugih kršitev pogodbe (1. odstavek 82. člena OZ). Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala predpostavke protipravnosti, ki bi utemeljevala plačilo pogodbene kazni.

Pritožbene navedbe, da je obveznost plačila pogodbene kazni lahko podana tudi v primeru, če škode ni, držijo, vendar pa mora za plačilo dogovorjene pogodbene kazni stranka, ki se na kršitev pogodbe sklicuje to kršitev tudi dokazati. Ker tožeča stranka kršitve pogodbe glede izvrševanja pogodbe v odpovednem roku ni dokazala, so nebistvene vse pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanašajo na fakturirano realizacijo in zmanjšano možnostjo trženja, ki jo tožeča stranka tudi v pritožbi le pavšalno zatrjuje ter vezanosti zastopnika na navodila principala, saj ta dejstva niso bistvena za odločitev, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovorilo (1. odstavek 360.člena ZPP).

Prav tako tudi ni podano zatrjevano nasprotje med dejstvi, ki naj bi jih izkazovali dokazi, in vsebino samih dokazov. Iz predloženih listin v spisu, namreč izhaja, da je na računu, izstavljenem CC d.o.o. dne 11. 4. 2007, kot potnik navedena tožeča stranka, zato pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožeči stranki upoštevala fakturirana realizacija po navedenem računu, ne glede na drugačno izpoved tožeče stranke.

Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in je materialno pravno pravilna, odločitev je v skladu z razlogi, ki imajo oporo v podatkih spisa, zato niso utemeljeni očitki, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je neutemeljena tudi glede stroškovnega dela izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke odmerilo po priloženem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, stroškovnik pa se nahaja v spisu na listovni številki 57. Pritožbeno sodišče glede na pavšalne pritožbene navedbe nima pomislekov glede pravilnosti in primernosti takšne obrazložitve, saj je odločitev o stroških sposobna preizkusa, zato zatrjevana postopkovna kršitev, da sodba v tem delu ni obrazložena, ni utemeljena.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka in toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 625 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, kar predstavlja 826,2 točk ob vrednosti točke 0,459 EUR na dan izdaje te sodbe pa 379,22 EUR, upoštevajoč takso za odgovor na pritožbo 75,00 EUR, pa vse skupaj znaša 454,22 EUR (154. in 155. člen ZPP, upoštevaje določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in spremembe) in ZST.