Jedro

Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe (glede pogoja iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ) nenatančna, nedosledna in v določenih segmentih v nasprotju s podatki spisa, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28. 9. 2012, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, tako v obliki statusa begunca kot tudi v obliki subsidiarne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila vseh pogojev za status begunca. Tožena stranka očitno ni opravila t. i. „strogega testa presoje“, ki bi ga morala opraviti. Podrobno analizira tožnikove izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in zapisniku o osebnem razgovoru z dne 7. 2. 2012 ter zaključke, ki jih je na podlagi teh izjav napravila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Meni, da je tožena stranka kriterije iz tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) uporabila nepravilno in neprepričljivo, njeni zaključki so v določenih delih v nasprotju s podatki upravnega spisa, obrazložitev pa (glede določenih kriterijev) nepopolna do te mere, da jih sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Glede subsidiarne zaščite pa navaja, da je tožbeni ugovor pavšalen in da tožnik v tožbi ni prevzel in izpolnil potrebnega dokaznega bremena, da bi ovrgel dokazno oceno tožene stranke.

3. Tožena stranka zoper citirano sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ne drži navedba v izpodbijani sodbi, da ni izpeljala ustavi skladno interpretacijo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. V obravnavanem primeru tožnik ni zadostil nobenemu pogoju iz petih alinej tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ni mogoče trditi, da je bila v postopku ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vrstni red uporabe alinej tretjega odstavka 21. člena ZMZ ni pomemben za zakonitost odločitve. Splošno verodostojnost prosilca je razlagalo v skladu z Ženevsko konvencijo in Kvalifikacijsko Direktivo. Pojasnjuje svoje navedbe v izpodbijani odločbi. Meni, da tožnik, kljub pozivu, da pojasni določene neskladne izjave, ki jih je podal pri sprejemu prošnje in pri osebnem razgovoru, teh ni uspel pojasniti na zadovoljiv način. Ocena verodostojnosti v izpodbijani odločbi je dovolj natančno pojasnjena, da jo je mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Egipta, rojen ... v kraju B., neporočen, arabske narodnosti, muslimanske veroizpovedi. V rojstnem kraju je obiskoval osnovno šolo in nazadnje diplomiral iz arabskega jezika. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno 13. 5. 2011, pred tem pa je šest mesecev (prav tako legalno) bival v Rusiji, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Navedel je dva razloga, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Bil je organizator mladinskega gibanja ... v kraju B. Navedeno gibanje se (je) borilo proti obstoječemu režimu. Avgusta 2008 je organiziral sestanek gibanja, na katerem ga je policija aretirala ter pretepla. Dva meseca je bil priprt na policijski postaji, kjer so ga vsak dan mučili. V priporu si je poškodoval nogo tako, da so ga morali operirati. Potem je odšel za dve leti v Kairo, kjer pa ga je policija ravno tako zasledovala in mu grozila. Kot drugi razlog je navedel krvno maščevanje. V letu 2010 je namreč od svojega prijatelja slišal za glavnega organizatorja preprodaje mamil (A. A.) v kraju B., ki je nameraval pripeljati večjo količino mamil. To informacijo je posredoval policiji v Kairu, ki je navedeno osebo aretirala. Obsojeni je bil na 15 let zaporne kazni. Ob vstaji zoper Mubarakov režim je A. A. pobegnil iz zapora, ob tem pa je bil ubit. Njegova družina se mu zdaj želi maščevati.

7. V tretjem odstavku 21. člena ZMZ je določeno, da pristojni organ, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov (kot v obravnavanem primeru), upošteva v alinejah tega odstavka naštete pogoje, in sicer, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (tretja alineja), da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja).

8. Tožena stranka je tožniku zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, ker je ocenila, da se tožnik glede na pogoje, določene v citiranih alinejah drugega odstavka 21. člena ZMZ, ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni pridobil dokazov, da je v njegovih prošnjah zaznati precejšnjo stopnjo neprepričljivosti, maloverjetnosti, neiskrenosti in ponekod tudi neskladnosti, in da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, pri tem pa ni podal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Na podlagi navedene ocene oziroma navedenih ugotovitev pa je zaključila, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost. 9. Vrhovno sodišče se strinja s stališči in ocenami sodišča prve stopnje, ugotovljenimi na podlagi natančne analize tožnikovih izjav iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite in zapisnika o razgovoru ter navedbami v izpodbijani odločbi tožne stranke.

10. Glede pogojev iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, katere tožnikove izjave (v prošnji za priznanje mednarodne zaščite) šteje za preveč skope oziroma pavšalne in zakaj meni, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka ob tem dodaja, da se je tožnik le deloma dovolj potrudil za utemeljitev svojih navedb, vendar le na osebnem razgovoru. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne obstaja zakonska podlaga, ki bi določala, da imajo navedbe v prošnji bistveno večji pomen kot navedbe na osebnem razgovoru. Tožena stranka tožnika med podajanjem prošnje tudi ni opozorila, da so (nekateri) njegovi odgovori (če je že menila da so) preveč skopi ali pavšalni. Opozoriti pa je treba tudi na očitno neskladje med navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi v delu, kjer navaja, da „je prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito podal zelo skope in pavšalne navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo“ (četrti odstavek na 7. strani odločbe), v zapisniku o osebnem razgovoru z dne 7. 2. 2012 pa je uradna oseba (na strani 9 zapisnika) tožniku izjavila, da ni bil pozvan, da opiše dogodke v zaporu iz razloga, ker je to edina stvar, ki jo je v prošnji zelo, zelo podrobno opisal. Dogodki v zaporu pa so po mnenju Vrhovnega sodišča zagotovo razlogi (med drugim), zaradi katerih je po svojih trditvah tožnik zapustil Egipt in v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito.

11. Tudi glede pogojev iz druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ navedba v izpodbijani odločbi nasprotuje podatkom upravnega spisa. V petem odstavku na 7. strani izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prosilec pri prodaji prošnje zatrjeval, da bo pridobil dokaze, ki utemeljujejo njegovo prošnjo. To ne drži. Iz prošnje namreč izhaja, da je tožnik na opozorilo uradne osebe, „da mora vsa razpoložljiva dokazila pristojnemu organu predložiti v roku 15 dni od prejema prošnje za mednarodno zaščito“, odgovoril, da „bo poskušal“. Tudi na vprašanje, zakaj že ob podaji prošnje ni povedal, da ne more pridobiti nobenih dokazov, je na osebnem razgovoru povsem jasno in smiselno razložil, da je mislil, da bo iz bolnišnice, kjer so mu operirali koleno, pridobil vsaj izvid, pa ga ni mogel dobiti.

12. Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališči sodišča prve stopnje glede uporabe kriterija iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki se nanašajo na oceno tožene stranke o tožnikovi neverodostojnosti glede razlogov, zaradi katerih je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča je tožena stranka dva elementa „notranje“ (ne)konsistentnosti ugotovila in obrazložila neprepričljivo (prvi se nanaša na okoliščine, kje so se zgodili dogodki, v zvezi z njegovim delovanjem v organizaciji ... ter posledično policijskim zasledovanjem, grožnjami in mučenjem, drugi pa na okoliščino, kdaj natančno je tožnik tihotapca z mamili A. A. prijavil policiji oziroma zakaj se točnega datuma prijave policiji ne spominja). Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje glede neprepričljive obrazložitve tožene stranke o tožnikovi „zunanji“ (ne)konsistentnosti. Kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je tožena stranka priznala, da pridobljene informacije v precej ozkem segmentu potrjujejo tožnikove navedbe, vendar ne nudijo podlage za to, da bi prosilčeve neverodostojne, kontradiktorne in maloverjetne izjave na podlagi teh informacij lahko kvalificirala kot kredibilne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kateri ozek segment tožena stranka meri. Stališče tožene stranke, da informacije o stanju v izvorni državi ne potrjujejo, da je egiptovska policija obračunavala z vsemi člani gibanja ... (5. odstavek na 19. strani izpodbijane odločbe), pa ne more biti podlaga za zaključek o tožnikovi neverodostojnosti glede dogodkov, ki naj bi se mu zgodili, oziroma kot navaja sodišče prve stopnje, je tožena stranka zavzela previsok dokazni standard glede te okoliščine.

13. V okviru presoje, kdaj naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito (četrta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ), tožena stranka ni navedla, kdaj je tožnik prvič prišel v stik z uradno osebo na letališču in koliko časa je preteklo od njegovega izkrcanja iz letala. Tudi iz policijske depeše to ni jasno razvidno.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo tožene stranke utemeljeno in na pravilni zakonski podlagi odpravilo in vrnilo zadevo v nov postopek, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe nenatančna, nedosledna in v segmentih, navedenih v prvostopenjski in tej sodbi, v nasprotju s podatki spisa. Šele ko bo tožena stranka, po morebitnem ponovnem razgovoru s tožnikom, podrobneje pojasnila in dodatno obrazložila vse nejasnosti, na katere je opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (pri čemer Vrhovno sodišče opozarja tudi na druge okoliščine, ki so bile prezrte in se nanašajo na primer na tožnikovo pripadnost gibanju ... – na 3. strani prošnje je na primer tožnik navedel, da ni član nobene politične stranke ali organizacije, v nadaljevanju pa razloge za priznanje mednarodne zaščite veže na pripadnost političnemu gibanju ...; na kakšen način je prišel iz pripora v bolnišnico – v prošnji je na 6. strani navedel, da so ga po poškodbi noge „vrgli na cesto“, na osebnem razgovoru (3. stran zapisnika) pa je navedel, da ga je v bolnišnico pripeljal oficir), bo možna, ob upoštevanju načela strogega testa presoje, ocena njegove splošne (ne)verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ).

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo (ki smiselno samo ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).