Jedro

Tožena stranka mora v oceni verodostojnosti začeti pri uporabi treh kriterijev iz 3. alineje 1. odstavka 21. člena ZMZ in šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo tretji kriterij, to je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec.

V zvezi z uporabo dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka ne navede nobenega konkretnega primera, ko je tožnik na določeno vprašanje, v zvezi s katerim bi bilo utemeljeno pričakovati obširen in natančen odgovor, odgovoril nerazumno skopo in pavšalno. Pravilnosti uporabe tega dejavnika, ki zaradi možne subjektivne obremenitve, ni eden od treh primarnih kriterijev iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, sodišče zato ne more preizkusiti. Sodišče namreč iz izpodbijane odločbe ne more ugotoviti, kaj točno je tožena stranka štela za preveč skop in pavšalen odgovor.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-155/2011/9 (1312-12) z dne 28. 9. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi je navedeno, da je prosilec ob podaji prošnje svojo istovetnost izkazal s potnim listom št. ..., izdan v Egiptu 12. 9. 2007, z veljavnostjo do 11. 9. 2014. Tožnik je povedal, da je rojen ... 8. 1983 v kraju ..., neporočen, prebivajoč na naslovu v Egiptu. Izvorno državo je zapustil pred približno sedmimi meseci pred prihodom v Republiko Slovenijo. Po odhodu iz izvorne države je bival šest mesecev v Rusiji. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno 13. 5. 2011. V zvezi z izobrazbo in poklicem je navedel, da je šest let obiskoval osnovno šolo v kraju ... in nadaljeval šolanje na visokošolskem študiju in diplomiral iz arabskega jezika. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni drugi državi. Vojaškega roka ni služil in ni navedel, da bi bil član kakšne politične stranke ali organizacije. Na vprašanje, ali je že bil kdaj kaznovan oziroma če je prestajal zaporno kazen ter kje in zakaj, je odgovoril nikalno. Glede posebnih potreb ali problemov je navedel, da ima težave z desnim kolenom. V zvezi z bližnjimi družinskimi člani v izvorni državi je navedel, da tam živijo njegov oče in štirje bratje, katerih osebna imena, rojstne podatke in poklice je prav tako navedel. Prosilcu je bilo predočeno, da je iz policijske depeše št. 2142-11/2010/5 (3C631-49) z dne 13. 5. 2011 razvidno, da je z letalom 13. 5. 2011 pripotoval iz Rusije v Republiko Slovenijo. Namen potovanja naj bi bil obisk prijatelja v Prištini. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni, iz katerega razloga je pripotoval v Republiko Slovenijo. Prosilec je pojasnil, da nima nobenega prijatelja v Prištini. To je izjavil policistom, ker ga je bilo strah. Vse skupaj je bila laž. To je dejal policistom z namenom, da zamudi letalo za Prištino in da bi lahko ostal v Republiki Sloveniji. Na vprašanje uradne osebe, koliko časa je bival v Rusiji, je prosilec odgovoril, da je v Rusiji bival šest in pol mesecev. V Rusiji je delal na nekem posestvu. Tam so ga poniževali. Za opravljeno delo mu niso plačali. Več kot tri tedne je jedel samo kruh in pil čaj. Dejal je, da je iz kraja Assiuta z vlakom odšel v Kairo. V Kairu je bival dva tedna. Uredil si je vizo za Rusijo. V Rusiji je bival šest mesecev in pol. Nato se je odločil, da odide z letalom v Republiko Slovenijo. Prosilec je dejal, da je bil v izvorni državi organizator mladinskega gibanja Kifaya v kraju Assiutu. Gibanje Kifaya se je borilo proti obstoječemu režimu. Njihov cilj je bil, da bi Egipt spremenili v demokratično državo. Ta vstaja se je začela leta 2008. Prosilec je 15. 8. 2008 organiziral sestanek za člane gibanja Kifaya v mestu Assiut. Na zborovanju je bil prosilec glavni govornik. Zborovanja se je udeležilo približno 35 članov gibanja Kifaya. Policija je izvedela za zborovanje, ki je potekalo v nekem športnem klubu. Policija je vdrla v prostore športnega kluba in prosilca aretirala. Pretepli so ga z rokami, palicami in puškami. Dva meseca je bil priprt na policijski postaji v kraju Assiuti. Vsak dan so ga pretepali, bolečine so mu povzročali z elektrošokom. Obešali so ga z rokami ob strop. Padel je na tla in si poškodoval desno koleno. Noga je bila zatečena. Vrgli so ga na cesto in mu zagrozili, da ga bodo še prijeli. Odšel je v bolnico, kjer je bil operiran. V bolnici je bival približno teden dni. Po operaciji je odšel domov. V nadaljevanju je pojasnil, da je sodeloval ves čas v tej mladinski organizaciji, ker si želi spremembe režima. Večkrat je odšel na demonstracije zoper obstoječi režim, ki so potekale v kraju Assiuti. Vedeli so, da jih policija v kraju Assiuti opazuje in zasleduje. Šef policije v kraju Assiuti (imena ne ve) mu je dejal, da je bolje, da odide v Kairo. Prosilec je nato odšel v Kairo, kjer je bival dve leti. Policija mu je dejala, da v primeru, da ga vidijo na kakšnem protestu, da ga bodo zaprli in ne bo več videl sonca. Odločil se je, da odide iz Egipta, da bi bil deležen demokracije in svobode v Evropi. Na vprašanje uradne osebe, ali poseduje člansko izkaznico gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril, da jo je imel. Policija mu je člansko izkaznico odvzela, ko ga je aretirala. V nadaljevanju pa je prosilec povedal, da organizacija Kifaya ne izdaja svojim pripadnikom članskih izkaznic. Po odpustu iz bolnice ni prejel nobenih listin. Na vprašanje, kdaj je nazadnje sodeloval na demonstracijah, je prosilec odgovoril, da je nazadnje sodeloval na demonstracijah leta 2010, ko je oblast podražila meso, sladkor in riž. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bi v izvorni državi dobil zaščito, je prosilec odgovoril, da zdaj še ne bi dobil zaščite. Med Kupiti in Muslimani so nemiri. V Egiptu še dolgo ne bo miru. Če bi se vrnil, bi ga vrgli v zapor, ker star režim, še posebno varnostna služba, še vedno obvladuje razmere v Egiptu. V nadaljevanju je povedal še, da je svojega prijatelja v letu 2010 slišal, da je oseba po imenu A.A., ki je glavni organizator preprodaje mamil v kraju Assiuti, nameraval pripeljati večjo količino mamil. To informacijo je posredoval policiji v Kairu. Policija je na podlagi informacije aretirala osebo po imenu A.A. Obsojen je bil na 15 let zaporne kazni. Ko je prišlo v Egiptu do vstaje zoper Mubarakov režim, je oseba po imenu A.A. pobegnila iz zapora. Njegova družina ve, da ga je izdal policiji. Iz tega razloga ga iščejo člani družine A.A. Želijo ga ubiti. Dodal je še, da je krvno maščevanje v Egiptu prisotno še zdaj. Iz tega razloga se ne želi vrniti v Egipt. Na vprašanje, ali imajo njegovi družinski člani v izvorni državi kakšne probleme s strani oblasti zaradi njegove aktivnosti v gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja, je prosilec odgovoril, da družine ne vpletajo v to. Iščejo predvsem povzročitelja izdaje. To pa je on. Na vprašanje, ali bi lahko varno živel v katerem drugem kraju v izvorni državi, je prosilec odgovoril, da nikjer ne more živeti, ker bi policija izvedela, kje se nahaja, tudi hudodelna združba bi ga povsod našla. Povedal je, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi pripadnosti gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni, kako poteka krvno maščevanje v Egiptu. Prosilec je povedal, da v Egiptu velja, da kdor povzroči uboj, mora biti kaznovan na način, da umre. Krvno maščevanje traja tudi 50 let, dokler te ne ubijejo. To velja za moške, ženske s tem nimajo nič.

Prosilec je bil z vabilom št. 2142-155/2011/3 (1231-04) z dne 26. 1. 2012 vabljen na osebni razgovor. Na osebni razgovor je bil vabljen tudi prosilčev pooblaščenec. Prosilec je povedal, da dokazov ni mogel pridobiti. Postopek pri njegovi aretaciji je vodil oficir, ki pa mu ni po končanem postopku predal nobenega dokumenta. Na vprašanje uradne osebe, kdaj natančno se je pridružil gibanju Kifaya, je prosilec odgovoril, da se je pridružil gibanju Kifaya leta 2007 – aktiven pa je bil vse do odhoda iz izvorne države (15. 11. 2010). Na vprašanje, kakšno vlogo je imel pri gibanju Kifaya, je prosilec odgovoril, da je deloval v skupini 35 mladih fantov. Skupaj so organizirali sestanke, zborovanja. Ljudem so razlagali njihove želje, pojasnjevali cilje gibanja Kifaya. V nadaljevanju je pojasnil, da je bil organizator v okraju Zahel Selim. Bil je odgovoren za to področje, ki je zajemalo šest vasi. Za ta okraj je organiziral sestanke in zborovanja. V nadaljevanju je bil prosilec pozvan, da opredeli cilje Kifaya. Prosilec je povedal, da beseda Kifaya pomeni „dovolj“. Dovolj jim je trpljenja, dovolj lakote, psihičnega pritiska s strani policije. Dovolj jim je, da so brez zaposlitve. V nadaljevanju je prosilec povedal, da tam, kjer živijo kmetje, je voda zelo umazana. Zaradi umazane vode veliko kmetovalcev zboli. Na vprašanje, na kakšen način ter na koliko časa se volijo člani gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril, da iz razloga, ker je to gibanje prepovedano, se člani kot so predsednik, podpredsednik in drugi člani, volijo na skrivaj. Dodal je še, da je vprašanje uradne osebe razumel, vendar pa natančnega odgovora na to vprašanje ne ve povedati. Na vprašanje uradne osebe, kdaj natančno je bilo ustanovljeno gibanje Kifaya, je prosilec odgovoril, da je bilo gibanje ustanovljeno med leti 2005 in 2006. Gibanje so ustanovili zaradi sprememb Mubarakovega režima, zgodovine nastanka tega gibanja pa ne ve.

Prosilec je povedal, da so ga prvič aretirali avgusta 2008, ko so imeli sestanek v športnem klubu v kraju Aishamiyah. Na sestanku je bilo približno 35 članov gibanja Kifaya. V prostor, kjer je potekal sestanek je vdrla varnostna služba ter ga aretirala. Priprt je bil dva meseca. V času, ko je bil priprt, so ga tudi mučili. Prosilec je še dodal, da je bil samo takrat aretiran in priprt. Dva meseca je bil priprt, nato pa so ga odpeljali v bolnišnico na operacijo, kjer je ostal en teden. Ko so ga odpustili iz bolnišnice je odšel domov. Dva meseca je bil na fizioterapiji. To je bilo leta 2008. Konec leta 2008 pa je odšel v kraj Kairo. Vendar pa je bil preganjan tudi v kraju Kairo. Živel je v predmestju Kaira. Stanoval je pri svojem bratu. Odprl je majhno trgovino. Ves čas ga je policija zasledovala. Vsak teden se je moral javljati na policiji. To je trajalo približno eno leto in pol. Oficir, ki ga je zasledoval, mu je dejal, da v primeru, če ga aretira, nikoli več ne bo prišel iz zapora. Dejal mu je, da je zanj najboljše, če zapusti izvorno državo. Dan ali dva, preden se je javil na varnostni službi, se je pri njem oglasil en delavec varnostne službe, ki mu je dejal, da naj se naslednjega dne javi pri njih. Ko se je javil pri njih, je moral sleči spodnjo majico, s katero so mu pokrili oči. Na ta način je sedel najmanj tri ure. Včasih so mu vzeli denar in mu kupili kruh, arabske polpete. Trikrat do štirikrat na leto je bil pri njih par dni. Tudi tepli in mučili so ga. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil v času bivanja v Kairu aktiven član gibanja Kifaya, je prosilec odgovoril nikalno. Dodal je še, da je bil na črni listi in zaradi tega dva meseca v zaporu. V Kairu se je moral policiji redno javljati. Z njim so ravnali, kot da je največji kriminalec na svetu.

Prosilcu je bilo nato predočeno, da je pri podaji prošnje navedel, da so se dogodki (zasledovanje oficirja, mučenje) dogajali v kraju Assiut. Pri podaji prošnje je tudi navedel, da so mu varnostne službe v kraju Assiut dejale, da je bolje zanj, da odide v Kairo. Pri osebnem razgovoru pa je prosilec izjavil, da so se navedeni dogodki zgodili v kraju Kairo. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni kontradiktorne izjave. Prosilec je nato pojasnil, da je povedal vse dogodke, ki so se zgodili. Dodal je še, da so se dogodki zgodili v kraju Assiut in v kraju Kairo. Na vprašanje uradne osebe, kdo so osebe, ki se mu želijo krvno maščevati, je prosilec povedal, da se mu želijo krvno maščevati družinski člani B.B. V nadaljevanju je prosilec povedal, da mu grozi 12 oseb družine B.B. Prosilec je povedal, da je leta 2010 v Kairu odšel na policijo, kjer je prijavil B.B. Policistom je povedal, da se ukvarja s prodajo droge. Na podlagi njegove prijave so ga zaprli. Bil je obsojen na 15 let zaporne kazni. Ko je bila v Egiptu revolucija je B.B. pobegnil iz zapora. Policija ga je pri pobegu ubila. Iz tega razloga mu družina ubitega B.B. grozi s krvnim maščevanjem. V nadaljevanju je prosilec povedal, da se ne spomni, kdaj natančno je odšel na policijo. B.B. so ubili, ko je bil prosilec v Rusiji, torej leta 2011. Za ta dogodek je izvedel, ko je po telefonu govoril s svojo družino. Dodal je še, da pri njih na jugu Egipta velja pravilo, da tisti, ki prijavi človeka in gre ta človek potem v zapor oziroma ga usmrtijo, se krvno maščujejo človeku, ki ga je prijavil. Prosilec je bil nato s strani uradne osebe pozvan, da pojasni iz katerega razloga že pri podaji prošnje ni navedel, da je za pobeg B.B. iz zapora in uboj izvedel v času bivanja v Rusiji. Prosilec je povedal, da je vedel, da se mu želi družina B.B. krvno maščevati že v času, ko je bil v izvorni državi. Prvič so mu grozili leta 2010, ko se je nahajal v kraju Kairo. Dve osebi sta streljali nanj, ko je delal v trgovini. Drugič pa so mu grozili avgusta 2010 v kraju Aishamiyah. Takrat je odšel na obisk k svoji družini. Prišli so k njemu na dom in začeli streljati. Ker je bilo ponoči, – napadalcev ni videl. Bil je prepričan, da so bili člani te družine. Ker nima drugih sovražnikov, je menil, da so bili oni. Na vprašanje, ali je dogodek s streljanjem prijavil policiji in ali je utrpel kakšne poškodbe, je prosilec povedal, da dogodek ni prijavil policiji, ker v Egiptu vlada kaos zaradi revolucije. Povedal je, da do drugih dogodkov ni prišlo, v povezavi s krvnim maščevanjem so mu grozili dvakrat. Prosilec je še povedal, da se krvno ne maščujejo tistemu, ki je osebo dejansko ubil, temveč tistemu, ki je osebo prijavil policiji. Dodal je še, da v Rusiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so Rusi rasisti.

Na vprašanje uradne osebe, če je imel težave z oblastmi, zakaj je potem nemoteno, brez težav, legalno z letalom na podlagi vizuma odpotoval iz Egipta, je prosilec odgovoril, da mu je oficir, ki ga je pretepel in mučil, uredil dokumente za odhod iz Egipta. Na vprašanje uradne osebe, zakaj naj bi mu oseba, ki ga je pretepla in mučila pomagala pri ureditvi dokumentov za odhod iz Egipta, je prosilec odgovoril, da meni, da mu je oficir pomagal urediti dokumente iz razloga, ker ima star režim v Egiptu željo, da vsi, ki režimu nasprotujejo, zapustijo državo. Pooblaščenec prosilca je dodal, da gre za to, da so B.B. zaradi prijave policisti zaprli in prosilcu se zdaj družina želi maščevati za vse posledice, ki iz tega izvirajo.

V nadaljevanju odločbe tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred krvnim maščevanjem s strani članov družine ubitega B.B. ter zaradi aktivnosti v mladinskem gibanju Kifaya, ker prosilec za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, se zato sklicuje na 3. odstavek 21. člena ZMZ. Ugotavlja, da se prosilec ob podaji same prošnje za mednarodno zaščito za njeno utemeljitev ni potrudil. K temu pa je potrebno dodati, da je prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito podal zelo skope in pavšalne navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na samem osebnem razgovoru je prosilec odgovarjal bolj konkretno in tudi bolj natančno, vendar to dejstvo ne more popolnoma zamegliti njegovega ravnanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki je predmet odločanja v tem postopku. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da ni mogoče trditi, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito oziroma je temu mogoče pritrditi le deloma, in sicer v delu, ki se nanaša na osebni razgovor.

V zvezi z drugo alinejo 21. člena ZMZ tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru temu vsaj posredno ni mogoče pritrditi. Prosilec je pri podaji prošnje zatrjeval, da bo pridobil dokaze, ki utemeljujejo njegovo prošnjo. Pri osebnem razgovoru pa je zatrjeval, da ne more pridobiti nobenih dokazov, saj mu oficir, ki je vodil njegov postopek ob aretaciji, ni izročil nobenega dokumenta. Ko ga je uradna oseba vprašala, zakaj že pri podaji prošnje ni povedal, da ne bo mogel pridobiti dokazov v povezavi z njegovo aretacijo, je prosilec odgovoril, da iz razloga, ker je menil, da bo pridobil izvid iz bolnišnice. Te izjave same po sebi niso takšne, da bi pristojni organ zaradi njih očital prosilcu, da ni podal utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Pristojni organ razume in sprejema, da oseba dokazov ne more predložiti, toda, če je prosilec vedel že pri podaji prošnje, da dokaze v povezavi z njegovo aretacijo ne more predložiti iz razloga, ker mu oficir, ki je vodil njegov postopek aretacije ni izročil nobenega dokumenta, bi moral za to dejstvo povedati že pri podaji prošnje. Njegove izjave v zvezi s tem pristojni organ ocenjuje kot precej neprepričljive. Zaradi teh neprepričljivih izjav pristojni organ težko sledi navedbam prosilca, posledično pa potem tudi ne more pritrditi, da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj v postopku ni pridobil dokazov.

Kot tretji pogoj je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno presojati, ali so izjave prosilca skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. Pristojni organ je v prosilčevih izjavah zaznal precejšnjo stopnjo neprepričljivosti, maloverjetnosti, ponekod pa tudi neskladnosti. Vendar pa je prosilec za razliko od prošnje pri osebnem razgovoru mnogo bolj konkretno opisal svoje težave. Prosilec je navedel razloge zapustitve izvorne države ter izjavil, da so se dogodki, ki jih je opisal, zgodili v kraju Assiut. Pri osebnem razgovoru 7. 2. 2012 pa je prosilec navedel, da so se dogodki zgodili v mestu Kairu. Prosilec je bil pri osebnem razgovoru pozvan, da pojasni neskladne izjave, ki jih je podal pri sprejemu prošnje in pri osebnem razgovoru glede kraja dogajanja dogodkov, ki jih je opisal. Tudi kljub mnogim vprašanjem uradne osebe ni uspel pojasniti neskladnosti izjav oziroma jih je predstavil zelo skopo in pavšalno. Pristojni organ pa glede na to, da je prosilec pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru navedel različna imena krajev, kjer so se zgodili zanj pomembni dogodki in so vir njegovih težav, težko verjame, da so te prosilčeve izjave resnične.

Pri podaji prošnje je dejal, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja. Pri osebnem razgovoru pa je navedel, da je za krvno maščevanje izvedel šele v času bivanja v Rusiji. Prosilec je skopo pojasnil, da je vedel, da se mu bodo krvno maščevali že leta 2010, ko se je nahajal v izvorni državi. Prosilec je bil pri osebnem razgovoru vprašan, zakaj že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 16. 5. 2011 ni navedel pomembnih dogodkov v povezavi s krvnim maščevanjem. Prosilec je odgovoril, da ga takrat inšpektor ni vprašal v detajle. Dodal je, da je pri podaji prošnje govoril splošno. Dogodki v povezavi s krvnim maščevanjem so namreč ključ prosilčevih težav, bistvo, za katerega ni mogoče verjeti, da bi ga oseba pozabila navesti, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zapustila državo. To je bistven razlog, da pristojni organ ocenjuje prosilčeve izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, kot neverodostojne. Podobno presenetljivo je, da prosilec ob podaji prošnje in pri osebnem razgovoru ni navedel, kdaj natančno je prijavil policiji osebo po imenu B.B. Tudi to je preveč pomembna okoliščina, da bi jo prosilec preprosto pozabil. Prosilec je na samem osebnem razgovoru tudi podal neskladne izjave v zvezi s članstvom v gibanju Kifaya. Pri podaji prošnje je prosilec navedel, da so se dogodki v povezavi z mučenjem in rednim javljanjem na policijski postaji ter zasledovanja s strani oficirja dogajali v kraju Assiut, pri osebnem razgovoru pa prosilec navajal, da so se dogodki zgodili v kraju Kairo. Skopo je še dodal, da ga uradna oseba pri podaji prošnje ni vprašala, kaj se mu je zgodilo v kraju Kairu.

Prosilec je na osebnem razgovoru podal malo verjetne izjave o samem poteku krvnega maščevanja. Dejal je, da maščevanje poteka tako, da ubijejo tistega, ki je osebo prijavil policiji. V primeru, da osebo nato policisti pri poskusu pobega usmrtijo, ubijejo tistega, ki ga je prijavil in ne tistega, ki ga je dejansko ubil. Vse navedeno kaže, da prosilčevih izjav v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni mogoče označiti kot skladne in verjetne. Pristojni organ je pridobil tudi nekaj informacij o mladinskem gibanju Kifaya, katerega omenja prosilec ter o krvnem maščevanju nasploh. Te informacije so bile z dopisom št. 2142-155/2011/7 (1371-04) z dne 25. 7. 2012 posredovane prosilcu.

Na straneh od 9 do 18 izpodbijane odločbe je tožena stranka podala izvlečke iz 9 virov poročil o stanju v izvorni državi glede krvnega maščevanja v Egiptu in zatrjevanega političnega preganjanja. Nato je v odločbi navedeno, da je pristojni organ prosilčeve komentarje na posredovane mu informacije prejel 31. 7. 2012. Iz informacij, ki se nanašajo na gibanje Kifaya, izhaja, da je gibanje Kifaya ohlapno organizirana skupina politične opozicije in aktivistov iz različnih ideoloških perspektiv, od levice do zagovornikov Islama. Gibanje Kifaya je prelomila tabuje zoper javno kritiziranje predsednika Mubaraka. Iz dopisa prosilca izhaja, da na informacije, ki se nanašajo na omejeno gibanje Kifaya, ni imel pripomb, navedel je le, da se egipčanska policija poslužuje brutalnih metod, kar kažejo poročila, ki jih je prosilec predložil. Iz predloženih poročil je razvidno, da se egipčanska policija res poslužuje brutalnih metod, ki pa niso nujno povezana z gibanjem Kifaya – kar je tudi sam prosilec potrdil. Informacije pa ne potrjujejo njegovih navedb, da egiptovska policija na brutalen način obračunava z vsemi člani gibanja Kifaya. V zvezi z informacijami, ki se nanašajo na krvno maščevanje na območju Egipta, želi pristojni organ najprej omeniti, da so krvna maščevanja manj pogosta kot nekoč in včasih terjajo življenja. Poročilo tudi izpostavlja, da je na področju Gornjega Egipta večji poudarek na prednikih, sorodstvenih vezeh in plemenskih povezavah ali linijah. Tožena stranka povzema informacije o izbruhih skupinskega nasilja, vključujoč umore iz maščevanja, vendar pa se vsi spori ne sprevržejo v nasilje. Povzema informacije o poravnalnih odborih in da Gornji Egipčani ne vidijo krvnega maščevanja kot problema. Do teh navedb v poročilu pa se prosilec ni opredelil. V zvezi s poročili je prosilec navedel le, da potrjujejo njegove navedbe o obstoju krvnega maščevanja v Egiptu, zlasti v Gornjem Egiptu, od koder sam prosilec prihaja. Vendar pa vse te informacije, ki v precej ozkem segmentu potrjujejo prosilčeve navedbe, v določenem delu pa tudi ne, nikakor ne nudijo osnove za to, da bi prosilčeve neverodostojne, kontradiktorne in malo verjetne izjave, na podlagi teh informacij, lahko kvalificirali kot kredibilne.

Pristojni organ ne more spregledati, da je bil prosilec dne 13. 5. 2012 obravnavan s strani Postaje letališke policije Brnik iz razloga, ker je zavrnil vkrcavanje na letalo za Prištino. Iz dokumentacije izhaja, da prosilec ni nemudoma po prihodu na letališče Jožeta Pučnika izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. To je storil šele, ko je osebje letališča obvestilo policiste, da je oseba zavrnila vstop na letalo za Prištino. Iz prosilčevih izjav je razvidno, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal šest mesecev in pol v Rusiji, kjer je delal na nekem posestvu. V Slovenijo je prišel legalno, z veljavnim potnim listom. Glede na dejstvo, da se je prosilec nahajal na ozemlju Rusije šest mesecev in pol, kjer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Rusiji, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Da tega ni storil, ne morejo opravičiti njegove navedbe, da tega ni storil, ker so Rusi pijanci in so zelo agresivni in na marajo Arabcev. Pristojni organ zaradi navedenega ne more verjeti prosilčevim navedbam in posledično ugotavlja, da prosilec ni podal prepričljivih razlogov, zakaj za zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo mogoče. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami tretjega odstavka 21. člena zagotovo predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca, ki pa vključuje tudi druge elemente. Glede na navedeno prosilec ni zadostil nobeni od navedenih alinej, ni mogoče trditi, da je bila ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega zaključuje, da prosilec glede samih razlogov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, te neverodostojnosti pa ne morejo izničiti niti informacije o izvorni državi, ne izpolnjuje razlogov niti za priznanje statusa begunca niti za priznanje subsidiarne zaščite. Samo dejstvo, da informacije potrjujejo obstoj krvnega maščevanja v Egiptu, pri čemer je potrebno poudariti, da je glede na informacije krvno maščevanje zelo omejeno in pristno predvsem na podeželju, še nikakor ne pomeni, da je prosilec potencialna žrtev krvnega maščevanja, saj je glede osebne izkušnje podal neprepričljive in malo verjetne izjave. Glede izjav v povezavi s članstvom Kifaya informacije potrjujejo, da se egipčanska policija poslužuje brutalnih metod – vendar pa, kot kažejo poročila, niso nujno povezana z gibanjem Kifaya in prosilčevim primerom. Pristojni organ pa je tudi natančno obrazložil, v katerih delih prosilčeve navedbe tudi odstopajo od informacij o izvorni državi.

Ker pa se pristojni organ zaveda, da je v Egiptu še vedno precej pereča varnostna situacija, je pristojni organ zbral tudi nekaj informacij o varnosti situacij v Egiptu z namenom, da lahko presodi, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali oboroženega notranjega spopada.

Na straneh od 21 do 26 odločbe je tožena stranka navedla 7 povzetkov iz poročil o stanju v izvorni državi in zaključuje, da informacije v zvezi z varnostno situacijo na območju Egipta, ki jih je verjetno zaradi neproblematičnosti varnostnih incidentov sorazmerno malo, kažejo na stabilno varnostno situacijo. Varnostna situacija ni zgolj prehodnega značaja, ampak je mogoče govoriti o njeni stabilnosti. Omenja se zgolj, da občasno prihaja do osamljenih terorističnih napadov. Iz nekaterih virov sicer izhaja določena mera zaskrbljenosti zaradi kršitev pravic osumljencev in zapornikov, spolnega nasilja in nasilja po spolu ter kršitev človekovih pravic določenih skupin oseb kot so novinarji, osebe, pripadniki politične opozicije in ženske. Vendar kršitve, ki se dogajajo nad temi osebami, niso relevantne v smislu ocene, ali na tem območju obstaja oborožen spopad in kakšna je njegova stopnja. Glede na navedene informacije in glede na to, da pristojni organ ni našel nobenih dokazov o kakšnih oboroženih spopadih na tem območju, niti o posameznih večjih napadih v zadnjem času, ni mogoče ugotoviti, da bi na območju Egipta obstajal notranji ali mednarodni oborožen spopad, kot je bilo to v času vstaje egiptovskega naroda proti režimu Mubaraka, in sicer od 25. 1. 2011 do 11. 2. 2011, ko je tudi Husni Mubarak odstopil. Pristojni organ je ugotovil, da na območju Egipta ni mogoče govoriti o oboroženem spopadu, česar tudi prosilec ni mogel izpodbiti. Posledično to pomeni, da prosilec tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali oboroženega notranjega spopada.

V tožbi tožnik pravi, da je bil organizator mladinskega gibanja Kifaya v Assiutu. Boril se je proti Mubarakovemu režimu, da bi spremenil Egipt v demokratično in svobodno državo. Zaradi tega dogodka so ga aretirali, pretepli z rokami, puškami in palicami. Dva meseca je bil zaprt na policiji v Assiutu. Vsak dan so ga pretepali in povzročali bolečine z elektrošokom. Obešali so ga tudi pod strop, pretepali vsepovsod. Enkrat je padel na tla, tako da si je poškodoval desno koleno. Poškodovane je imel legimente. Zato je bil operiran. V bolnici je ostal dva tedna. V letu 2010, ko je bil močno politično aktiven, je od drugih ljudi izvedel, da je A.A. organizator preprodaje mamil v Assiutu. Tožnik je izvedel, da bo A.A. iz Sinaja pripeljal večjo količino mamil. Tožnik je to prijavil policiji in A.A. so obsodili na 15 let zapora. Po padcu Mubarakovega režima je A.A. pobegnil iz zapora. Policija ga je na begu ubila. To je tožnik izvedel, ko je bil v Rusiji. Ker družina A.A. ve, kdo je njihovega družinskega člana prijavil policiji, kar je imelo kasneje za posledico zapor in smrt, tožniku grozi tudi krvno maščevanje. Tožnik sklepa, da je družina A.A. to že dvakrat izvajala in sicer leta 2010, ko sta dve osebi, v Kairu, ko je delal v trgovini, streljali nanj. Drugič pa je bilo avgusta 2010 v kraju Alshamiyah, ko je bil na obisku pri družini. Prišli so k njim na dom in začeli streljati.

Tožena stranka v odločbi povzame tudi številne članke, ki pa jih ne oceni, ampak na koncu zaključi, da informacije v zvezi z varnostjo oceno na območju Egipta, kažejo na stabilno varnostno situacijo. Nadalje je na 26. strani odločbe navedeno, da občasno prihaja do osamljenih terorističnih napadov, da iz nekaterih virov (verjetno prepovedanih člankov?) izhaja določena (kakšna?) mera zaskrbljenosti zaradi kršitve pravic osumljencev in zapornikov, spolnega nasilja in nasilja po spolu ter kršitev človekovih pravic določenih skupin oseb, kot so novinarji, pripadniki politične opozicije in ženske. Na koncu izpodbijane odločbe tožena stranka še zaključi, da iz vseh informacij izhaja, da v Egiptu ne gre za oborožen spopad.

Tudi o razlogih za subsidiarno zaščito je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila, da ni pogojev za subsidiarno zaščito, ker v Egiptu ne gre za oboroženi spopad in zato naj za prosilca v Egiptu ne bi bilo resne in individualne grožnje za življenje in osebnost civilista (tožnika) zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali oboroženega notranjega spopada.

Tožena stranka je v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da se tožnik pri podaji prošnje ni najbolj potrudil, vendar pa je bil pri drugem razgovoru bolj natančen in je odgovarjal bolj konkretno in natančno. Vendar, kot izhaja iz 7. strani v tretjem odstavku odločbe, „to dejstvo ne more popolnoma zamegliti njegovega ravnanja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito“. Ta neutemeljeni in neobrazloženi očitek nima pravne podlage niti v procesnem smislu, ker se ga ne da preizkusiti, niti v dejanskem smislu, ker je vse res, kar tožnik navaja. V Egiptu je bila revolucija, sedanji režim se hoče maščevati aktivistom in to fizično, v Egiptu obstoji krvno maščevanje. To izhaja tudi iz člankov povzetih v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ni nikjer navedla, sploh pa ne, na podlagi česa sklepa, da tožnik ni bil organizator mladinskega gibanja Kifaya v Assiutu, da ni bil v zaporu in da mu ne grozi krvno maščevanje.

Iz prevedenih člankov izhaja: str. 10: „Gibanje Kifaya (Dovolj) je igralo važno vlogo v zavzemanju za politične reforme v Egiptu od svoje ustanovitve leta 2004. Člani so pozivali k politični reformi v Egiptu in kritizirali podaljšanje predsedniškega mandata Mubaraka. Ves čas obstoja je Kifaya tudi zelo kritična do ameriške zunanje politike na Srednjem vzhodu in zavrača normalizacijo odnosov med Egiptom in Izraelom. Člani Kifaye so predvsem izobraženci, kar tožnik s končano fakulteto gotovo je. Iz 10. strani izpodbijane odločbe izhaja, da se je Mubarakov režim zatekel k nasilnim ukrepom, da bi Kifayo zatrl. Nasilni ukrepi so vključevali fizične napade, aretacije, zapor brez obtožnice ali sojenja, mučenje ali celo spolno nadlegovanje. (Zapor brez obtožnice in sojenja in mučenje je tožnik doživel.) Iz članka z dne 30. 7. 2011 ObramOnLine, Egipt, Kefaya in 6. april Mladinsko gibanje: Trditve po revoluciji v Egiptu izhaja: „Strokovnjaka za človekove pravice, aktivista in blogerja g. C.C. so ugrabili na podzemni železnici blizu Trga Abbasiya. Iz 15. strani izpodbijane odločbe izhaja, da so krvni spori in „umor iz časti“ običajni v arabskem svetu. Dopisniki so navedli, da to še zlasti velja za podeželska mesta kot je Gornji Egipt, kjer skupnosti spoštujejo stroga pravila že stoletja. V spopadu je bilo ubitih 24 ljudi. Prav tako članek na 16. strani izpodbijane odločbe.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi ni držala niti lastne odločbe št. 2142-197/2010/25 (1232-06) z dne 3. 1. 2012. Iz te odločbe izhaja, da Kurdi, tako kot tu v Egiptu, živijo v trdnih rodovnih zvezah, in da je družina A.A. že dvakrat izsledila tožnika.

Predlaga, da sodišče zasliši tožnika, ki naj ponovno pove razloge za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče naj potem oceni podajo teh razlogov. Tožnik naj pri zaslišanju navede tudi, da dokumentov iz Egipta ne bo dobil, ker imajo dokumenti v Egiptu drug pomen kot v Evropi, ker jih nihče tudi noče dati, ker se boji, da bodo politični nasprotniki tožili državo. Poleg tega pa je bil tožnik v policijskem priporu brez dokumentov. Tožnik naj na zaslišanju navede, ali je družina A.A. vplivna.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na vsebino izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 30. člena ZMZ se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbi 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). V zadevah, v katerih odločitev tožene stranke temelji na oceni (ne)verodostojnosti tožnika, citirana določba ZUP pomeni, da morajo biti v obrazložitvi dokazne ocene konkretno navedeni razlogi v povezavi z relevantnim dejanskim stanjem, pri čemer je ključnega pomena, da tožena stranka pravilno uporabi določbo 3. odstavka 21. člena ZMZ v povezavi z interpretacijo tega določila v pravnomočni sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012). V tej zadevi je namreč Upravno sodišče natančno interpretiralo in utemeljilo pravilno uporabo določila 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki ureja način izvedbe dokazne ocene v primeru ocene (ne)verodostojnosti tožnika v povezavi z 2. odstavkom 2. člena ZMZ. Skladno s pravnim stališčem Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 (odst. 69-70) gre pri uporabi 3. odstavka 21. člena ZMZ za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

V predmetni zadevi je tožnik v prošnji navedel takšne okoliščine preganjanja, da bi tožena stranka njegov zahtevek morala v „osnovi“ šteti za utemeljen (ang.: „arguable claim“) z vidika potrebe po uporabi t.i. „stroge presoje“ v zvezi s 3. in 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 1

(MKVČP) oziroma 18. člena Ustave in 2. odstavka 2. člena ZMZ ter 26. člena ZMZ in 4. in 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ oziroma 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v zvezi z 47. členom Listine, 39. členom in 3. členom Procesne direktive ter sodbo Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E. C-411/10 in C-493/10, odst. 77). Takšno interpretacijo razmerij med nacionalnim pravom (vključno z določilom 23. člena Ustave), pravom EU in prakso ESČP v zvezi z MKVČP v kontekstu izpeljave t.i. strogega testa presoje je Upravno sodišče zavzelo v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 (odst. 74-79) in v tej zadevi ni razlogov za odstop od te prakse. Tožena stranka očitno ni uporabila strogega testa presoje.

Upravno sodišče je namreč že v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, sklicujoč se na sodbo v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009, izpeljalo ustavi-skladno interpretacijo 3. odstavka 21. člena ZMZ, po kateri mora tožena stranka v oceni verodostojnosti začeti pri uporabi treh kriterijev iz 3. alineje 1. odstavka 21. člena ZMZ in šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo tretji kriterij, to je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec (sodba v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, odst. 86-87). Tožena stranka pa je v obravnavani zadevi v nasprotju s pravnomočno upravno-sodno prakso začela z utemeljitvijo, da se tožnik „ni potrudil za utemeljitev“ prošnje in da je podal „zelo skope in pavšalne navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo“ (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) ter da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni pridobil dokazov (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ).

V zvezi z uporabo dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka ne navede nobenega konkretnega primera, ko je tožnik na določeno vprašanje, v zvezi s katerim bi bilo utemeljeno pričakovati obširen in natančen odgovor, odgovoril nerazumno skopo in pavšalno. Pravilnosti uporabe tega dejavnika, ki zaradi možne subjektivne obremenitve, ni eden od treh primarnih kriterijev iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, sodišče zato ne more preizkusiti. Sodišče namreč iz izpodbijane odločbe ne more ugotoviti, kaj točno je tožena stranka štela za preveč skop in pavšalen odgovor. Takšna ugotovitev tudi ne glede na pavšalno obrazložitev izpodbijanega akta ne izhaja iz vsebine prošnje. Že na prvi pogled je očitno, da je tožnik, ko je ob podaji prošnje dobil prvo konkretno vprašanje o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, kar je sicer v zadevi bistveno, odgovoril od vseh vprašanj najbolj obširno in je samoiniciativno opisal več med seboj povezanih dogodkov v zvezi s političnim preganjanjem. Tudi pri vprašanju, ki se je nanašalo na morebitne druge razloge za preganjanje (krvno maščevanje), je bil očitno bolj obširen, kot pri drugih odgovorih, ki so bili kratki zaradi tipa vprašanja. Tožena stranka tudi ni tožnika tekom podaje prošnje niti enkrat opozorila, da so njegovi odgovori preveč skopi in pavšalni. Na to ga ni opozorila niti na osebnem razgovoru; iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je tožnik vedel za imena voditeljev gibanja in ustanoviteljev gibanja Kifaya, navedel je tudi vsa imena 12 oseb z njihovo starostjo vred, ki mu grozijo s krvnim maščevanjem. Tožena stranka je samo na koncu osebnega razgovora povedala tožniku, na njegovo pripombo, da ga ni nič spraševala o tem, kaj se je dva meseca dogajalo v zaporu, da je tako ravnala zato, ker je bila to edina stvar, ki naj bi jo tožnik ob podaji prošnje zelo podrobno pisal in da ga je spraševala samo to, kar pri prošnji „ni bilo jasno“. Ugotovitev v izpodbijani odločbi o skoposti in pavšalnosti navedb tožnika se torej ne ujemajo niti s potekom osebnega razgovora. Poleg tega pa tožena stranka sama navede v obrazložitvi, da je tožnik na osebnem razgovoru odgovarjal bolj konkretno in natančno, vendar pa to dejstvo za toženo stranko ni moglo imeti vpliva, ker je po mnenju tožene stranke prošnja za mednarodno zaščito „predmet odločanja v tem postopku“. To je očitno nepravilno stališče, saj ni nobene podlage v ZMZ in Procesni direktivi za to, da bi lahko imele navedbe v prošnji bistveno večji pravni pomen, kot navedbe na osebnem razgovoru. Dejavnika iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka torej ni ugotovila v tem smislu, da bi kakor koli zmanjševal verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik (kriterij iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ).

V zvezi z uporabo dejavnika iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ sodišče ugotavlja, da ocena tožene stranke, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ne more predložiti nobenega dokaza, temelji na primerjavi izjav tožnika ob prošnji in na osebnem razgovoru. V zvezi s tem tožena stranka najprej pravi, da je tožnik v prošnji „zatrjeval, da bo pridobil dokaze, ki utemeljujejo njegovo prošnjo.“ To je zmotna ugotovitev, ker ne ustreza podatkom v spisu. Tožnik nikjer ni zatrjeval, da bo pridobil dokaze; na posebno vprašanje, ali ima člansko izkaznico mladinskega gibanja, je odgovoril, da mu je policija vse pobrala in da organizacija Kifaya ne izdaja izkaznic svojim članom; na vprašanje, ali ima kakšno potrdilo iz bolnice, pa je odgovoril, da ni dobil nobenih listin. Tožnik je bil ob začetku podaje izjave pod točko 33. obrazca prošnje in na koncu izpraševanja pozvan, da predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo. Opozorjen je bil, da mora vsa razpoložljiva dokazila predložiti v določenem roku in da ta rok začne teči dne 17. 5. 2011. Na naslednje vprašanje: „Ste razumeli?“ je tožnik odgovoril: „Bom poskušal“. To pomeni, da je tožnik ob koncu podaje izjave na konkreten poziv tožene stranke odgovoril, da bo poskušal pridobiti kakšne dokaze in ni zatrjeval, da bo pridobil dokaze, kot je to zmotno štela tožena stranka.

Ob tem velja upoštevati, da je bistveno bolj verjetno, kot ne, da tožnik ne more pridobiti dokaza o tem, da je bil na policijskih postajal maltretiran, tepen ali mučen. Da mu bolnica ni izdala nobene listine, je povedal že v prošnji, na osebnem razgovoru pa je dodal, da ga je v bolnico pripeljal oficir, ki je vodil njegovo aretacijo in ta mu ni dal nobenega dokumenta.

Temu v izpodbijani odločbi sledi uporaba kriterija iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ in sicer notranje nekonsistentnosti izjav tožnika. Gre za enega od treh temeljnih in primarnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti iz tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. V zvezi s tem je tožena stranka ugotovila tri elemente notranje nekonsistentnosti, od katerih prvi in tretji nista ugotovljena na prepričljiv način, drugi pa ne ustreza podatkom v spisu.

V drugem odstavku na strani 8 odločbe tožena stranka pravi, da je v prošnji navedel, da „so se dogodki, ki jih je opisal“ zgodili v kraju Assiut, na osebnem razgovoru pa je navedel, da se je to zgodilo v Kairu in da neskladnosti na osebnem razgovoru ni uspel pojasniti. Iz tega dela odločbe ni razvidno, na katere konkretne dogodke tožena stranka misli. Iz zapisnika o osebnem razgovoru pa sodišče lahko utemeljeno sklepa, da je tožena stranka mislila na zasledovanja oficirja, javljanja, povezane oči in s tem povezana mučenja. Že iz prošnje izhaja, da je tožnik že v njej omenil, da mu je v Kairu policija dejala in mu grozila, če ga še enkrat vidijo na protestih, da ne bo videl več sonca, kar pomeni, da je že v prošnji navedel, da je tudi v Kairu imel stik s policijo. Na osebnem razgovoru pa je pojasnil, da je bil njegov odgovor ob podaji prošnje tak, ker je bil vprašan, kaj se mu je zgodilo v zaporu, ni pa bil vprašan, kaj se mu je zgodilo v Kairu. Ko je bil na osebnem razgovoru konkretno vprašan še za dogodke v Kairu, jih je opisal (prvi odstavek na strani 5 zapisnika o osebnem razgovoru). V tem ni mogoče zaznati neskladja ali neprepričljive in nerazumne pojasnitve neskladij.

Drugi element notranje nekonsistentnosti tožena stranka obravnava v tretjem odstavku in v prvem delu četrtega odstavka na strani 8 odločbe. Tožena stranka pravi, da pri podaji prošnje tožnik ni navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja. To očitno ne drži. Ob podaji prošnje je na vprašanje, ali je to edini razlog, zaradi katerega prosite za mednarodno zaščito, odgovoril: »Da, vendar povem še drugo« /…/ in v nadaljevanju je opisal preganjanje zaradi krvnega maščevanja. Na standardno vprašanje, ali je bil kdaj v matični državi preganjan iz razlogov Ženevske konvencije, pa je odgovoril: »Politično zaradi pripadnosti gibanju Kifaya in zaradi krvnega maščevanja«. To pomeni, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da je »pri podaji prošnje dejal, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja. Pri osebnem razgovoru pa je navedel, da je za krvno maščevanje izvedel šele v času Bivanja v Rusiji« /…/ in da so /…/ »dogodki v povezavi s krvnim maščevanjem ključ prosilčevih težav, bistvo, za katerega ni mogoče verjeti, da bi ga oseba pozabila navesti, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zapustila državo«. Tožnik je namreč glede na vsebino njegovih odgovorov v prošnji navedel oba razloga za preganjanje in je tudi drugega – krvno maščevanje opisal in ga ni pozabil omeniti. Ker tožena stranka pravi, da je to bistveni razlog za oceno neverodostojnosti, sodišče ugotavlja, da dejanske podlage za oceno neverodostojnosti tožena stranka ni pravilno ugotovila. Ravno tako ne drži ugotovitev tožene stranke, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je za krvno maščevanje izvedel šele v času bivanja v Rusiji. Povedal je, da je za smrt A.A. izvedel, ko je po telefonu govoril s svojo družino, ko je bil v Rusiji, ne pa da je za grožnje s krvnim maščevanjem izvedel, ko je bil v Rusiji. Na osebnem razgovoru je povedal, da je za grožnje s krvnim maščevanjem izvedel, ko je bil še v izvorni državi, saj naj bi ga takrat dvakrat napadli. Povedal je dve imeni oseb, ki sta mu grozila v Kairu, tudi drugi dogodek v povezavi s krvnim maščevanjem je opisal na osebnem razgovoru.

Kar pa zadeva tretji element, ki ga je tožena stranka štela kot »presenetljivega«, da tožnik ni navedel natančno, kdaj je B.B. prijavil policiji, sodišče ugotavlja, da tožena stranka v prošnji ni tožnika pozvala, da pove, kdaj natančno je prijavil omenjeno osebo policiji. Povedal je, da je to storil leta 2010, ko je bil v Kairu, enako v prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru. Dejstvo, da ob tem ni navedel konkretneje meseca v letu, ob upoštevanju preostalih dveh elementov (ne)konsistentosti, ki jih je nepravilno ugotovila tožena stranka, ne more zadoščati za oceno, da tožnik v celoti ni izkazal potrebne notranje nekonsistentnosti.

Tožena stranka je nato prešla na presojo drugega temeljnega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, to je zunanje (ne)konsistetnosti. Ta kriterij je tožena stranka samega po sebi uporabila neprepričljivo, v povezavi s prvim kriterijem (notranja nekonsistentost) pa nepravilno. V tretjem odstavku na strani 20 odločbe tožena stranka namreč priznava, da v „precej ozkem segmentu“ informacije potrjujejo navedbe tožnika, vendar pa „ne nudijo osnove za to, da bi prosilčeve neverodostojne, kontradiktorne in malo verjetne izjave, na podlagi teh informacij lahko kvalificirale kot kredibilne.“ Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tri omenjene elemente notranje (ne)konsistentnosti nepravilno ugotovila, tako ugotovljena notranja nekonsistentnost tudi ne more odtehtati tožnikove zunanje konsistentnosti v delu, ki jo tožniku priznava tudi tožena stranka sicer v precej ozkem segmentu, pri čemer ni jasno, na kateri ozek segment tožena stranka misli. Tožena stranka je tudi zavzela preveč visok dokazni standard namreč, da bi morale informacije o stanju v izvorni državi potrjevati, da egiptovska policija na brutalen način obračunava „z vsemi“ člani gibanja Kifaya, glede na to, da je tožnik mučenje v zaporu v mestu Assiut po mnenju tožene stranke že v prošnji „zelo, zelo podrobno pisal“, pa tudi za krvno maščevanje je navedel, da je bilo že dvakrat poskušano.

V četrtem odstavku na strani 20 odločbe tožena stranka preide na obravnavo dejavnika iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki bi moral podpirati tretji kriterij iz 3. odstavka 21. člena ZMZ, to je verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik. V zadevah, ko gre za strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta, zaradi varstva pravice do prepovedi mučenja ali resne škode, dejstvo, da tožnik ni na letališču Jožeta Pučnika isti moment, ko je prišel v stik s prvo uradno osebo, ampak šele ko je zavrnil vstop na letalo v Prištino, izrazil namero, ne more imeti samostojne, odločilne teže. Tožena stranka niti ni v dokazni oceni ugotovila, kdaj je tožnik prvič prišel v stik z uradno osebo na letališču in koliko časa je preteklo od trenutka, ko se je tožnik izkrcal iz letala, ki je prispelo iz Rusije, do trenutka, ko je civilnemu osebju zavrnil vstop na letalo za Prištino. Tudi dejstvo, da za azil ni zaprosil v Rusiji, kjer je bival 6 mesecev in pol, in ki ni članica EU, ne morebiti odločilno za negativno oceno o njegovi verodostojnosti.

Kar pa zadeva splošno (ne)verodostojnost, ki jo tožena stranka obravnava v 6. odstavku na strani 20 odločbe, sodišče ugotavlja, da jo tožena stranka uporablja in interpretira napačno, saj s tem elementom zgolj ponavlja oziroma utrjuje, kar je tožena stranka ugotovila že pred tem. Upravno sodišče pa je v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 navedlo, da je pri končni oceni splošne (ne)verodostojnosti prosilčeve izpovedbe treba upoštevati osem standardov in tožena stranka ni upoštevala naslednjih šestih standardov: - Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti „splošne verodostojnosti prosilca.“ 2

- Potrebno je razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca, pri čemer so materialne nekonsistentnosti vezane na okoliščine v zvezi z temeljnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite (podlaga za preganjanje, dejanja preganjanja, vez med podlago in dejanji preganjanja, odsotnost zaščite itd.), med tem ko so nematerialne nekonsistentnosti tiste, ki se ne nanašajo neposredno na pogoje za mednarodno zaščito (podatki v zvezi s potjo iz države izvora v Slovenijo in podobno).

3

To pomeni, da kadar so okoliščine preganjanja ali tveganje za resno škodo primerljive z okoliščinami iz 3. člena MKVČP, je treba upoštevati, da iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ (v ang.: evasive) in z določenega vidika „neverodostojna“ (v ang.. not credible), to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. 4

- Kadar prosilec ni podal „očitno“ 5

neutemeljene prošnje, je treba vse tri temeljne kriterije in dodatna merila v okviru tretjega kriterija vključiti v dokazno oceno, kajti splošna verodostojnost prosilca lahko temelji samo na celoviti obravnavi in dokazni oceni vseh treh kriterijev in dodatnih dejavnikov v okviru tretjega kriterija skupaj, pri čemer nobeden od treh temeljnih kriterijev nima a priori v vsakem primeru večje ali manjše teže, ampak je njihov učinek na splošno verodostojnost prosilca odvisen od konkretnih okoliščin vsakega primera. V konkretnem primeru tožena stranka tretjega kriterija, to je verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik, sploh ni obravnavala samostojno, ampak je štela, da je tožnikova izpoved dogodkov neverjetna, ker je notranje nekonsistentna.

- Pri uporabi drugega kriterija (primerjanje izjav prosilca z informacijami v državi izvora) je treba upoštevati kriterije za oceno informacij o stanju v izvorni državi. Ti kriteriji pa so: točnost in ažurnost podatkov; 6

uporaba različnih virov, pri čemer imajo poročila Visokega komisariata ZN za begunce po tem določilu poseben pomen; 7

objektivnost in nepristranost virov; 8

celovitost informacij o izvorni državi 9

, pri čemer morajo imeti prednost oziroma večjo veljavo tista poročila, ki obravnavajo stanje v izvorni državi z vidika človekovih pravic, kajti opredelitev preganjanja in resne škode po pravu EU in ZMZ (26. in 28. člen ZMZ) je vezana na varstvo temeljnih človekovih pravic; transparentnost (preglednost) virov ).

10

- Pri splošni verodostojnosti prosilca je treba upoštevati kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihajajo prosilci, in družbenim okoljem v Sloveniji, časovno oddaljenost od relevantnih dogodkov, psiho-fizično stanje prosilca, če je bil le-ta na primer že žrtev preganjanja, mladoletnost, spol itd. 11

- Po praksi ESČP je treba „pogosto spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca.12 Vendar pa sodna praksa ESČP 13

kaže, da je zgoraj navedeni standard v praksi v resnici bližje standardu, ki ga zagovarja UNHCR in ki je nekoliko strožji. UNHCR namreč navaja, da „kadar se zdi, da so prosilčeve navedbe verodostojne, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca, razen če močni razlogi ne govorijo za drugačno odločitev /.../“ 14

oziroma velja /.../ „standard v dvomu v korist prosilca uporabiti samo takrat, kadar so bili pridobljeni in preverjeni vsi razpoložljivi dokazi in ko je uradna oseba zadovoljna s splošno verodostojnostjo. Prosilčeve navedbe morajo biti koherentne in verjetne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.“15 Po praksi Ustavnega sodišča pa velja, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca.

16

Ker tožena stranka iz zgoraj opisanih razlogov ni pravilno ugotovila pogojev za status begunca, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Kar zadeva tožbeni ugovor glede zavrnitve subsidiarne zaščite, pa sodišče ugotavlja, da je ta tožbeni ugovor pavšalen in da tožeča stranka v tožbi ni prevzela in izpolnila potrebnega dokaznega bremena, da bi ovrgla dokazno oceno tožene stranke glede odločitve o subsidiarni zaščiti.