Jedro

Odprava odločbe po nadzorstveni pravici, če je zanjo pristojni organ pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, tako glede na določbe ZUP, kot tudi glede na določbe ZDavP-2, ob upoštevanju sistema pravnih sredstev ni dopustna. Stranka, ki napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja v postopku z rednim pravnim sredstvom, ima namreč pravico uveljavljati sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu. Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, zato ne more biti podlaga za odpravo odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito. Ob upoštevanju, da gre za pravno sredstvo, ki ga organ lahko uporabi tako v korist, kot tudi v škodo davčnega zavezanca, bi drugačno pravno stališče pomenilo tudi prekomeren poseg v pravno varnost davčnih zavezancev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-35894 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici.

2. Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da je bila tožnikova pritožba zoper odločbo, na katero se zahteva za odpravo nanaša, zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-01-483/2008-2 z dne 24. 8. 2009 in da tožeča stranka odločitve v upravnem sporu ni izpodbijala. Na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDavP-2 in 1. odstavka 275. člena ZUP drugostopni organ ne more posegati v pravnomočno prvostopno odločbo, če je o njej že sam odločal in jo, kot v obravnavanem primeru, v pritožbenem postopku presodil za zakonito. S presojo je bila namreč njegova pravica do presoje zakonitosti že izčrpana. Tako stališče je treba zavzeti glede na ureditev in hierarhijo pravnih sredstev, po kateri obstoji možnost vložitve tožbe zoper drugostopenjsko odločbo, zoper sodbo pa je zakonsko urejeno redno in izredno pravno sredstvo po ZUS in je skladno s pravnim stališčem sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 552/59 z dne 24. 10. 1959 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Slovenije 1960, 1. zv., str. 33). Zaradi navedenega se zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot nedovoljena zavrže. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Poudarja, da mu je bila, tako kot drugim upravičencem, na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Uradni listi RS, št. 118/06), ki je bil sprejet kot posledica odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004, priznana pravica do izplačila pokojnine za več let nazaj. Pri odmeri dohodnine za leto 2007 je bil napačno uporabljen 120. člen ZDoh-2, kar je bilo ugotovljeno v upravnem sporu. Pri odločanju glede upravičencev (tožniku je znano, da gre za 11 upravičencev), ki so pridobili pravico po istem zakonu (ZPIZVZ-A) in pod enakimi pogoji, je Davčna uprava RS v več primerih upoštevala določilo 1. odstavka 120. člena ZDoh-2, ne pa tudi pri tožniku in še nekaterih. Po odločitvah Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča je Davčna uprava v nekaterih primerih spoštovala odločbe in izplačala preplačano dohodnino za leto 2007. Ob tem je izrazila pripravljenost, da tudi tožniku in ostalim, ki niso uveljavljali sodnega varstva, izplača preveč zaračunano dohodnino, kar je Ministrstvo za finance z izpodbijanim sklepom preprečilo in tožnika napotilo na upravni spor. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik odločbo, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga, izpodbijal s pritožbo, da je bila njegova pritožba zavrnjena in da odločbe po odločitvi o pritožbi v upravnem sporu ni izpodbijal. Relevantno za odločitev je (pravno) vprašanje: ali je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je organ, ki je pristojen za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil. 8. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, urejeno v določbah ZDavP-2 (členi od 88 do 90) in ZUP (274. do 277. člen). Po določbi 2. odstavka 88. člena ZDavP-2 lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Ob upoštevanju 275. člena ZUP lahko odločbo odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke. S tem je stranki omogočeno, da do izteka roka za pritožbo, napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja tako s pritožbo, kot rednim pravnim sredstvom, kot tudi z zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Če organ odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, pritožbo zavrže (2. odstavek 275. člena ZUP).

9. Čeprav zakon odprave odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena kot zakonita, izrecno ne izključuje, je ob upoštevanju sistema pravnih sredstev stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzela tožena stranka, po presoji sodišča pravilno. Stranka, ki napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja v postopku z rednim pravnim sredstvom, ima namreč pravico uveljavljati sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu. Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, zato tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za odpravo odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito.

10. Ker je po določbah ZUP razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici le očitna kršitev materialnega zakona, kasnejša, v postopku s pravnimi sredstvi ali v upravnem sporu sprejeta drugačna razlaga zakona, ne more biti podlaga za odpravo odločbe po tem zakonu. ZDavP-2 kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici določa milejši pogoj - kršitev materialnega zakona. Zato se ob tem zastavlja vprašanje, ali širša podlaga za odpravo odločbe terja tudi omilitev drugih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Po presoji sodišča je odgovor na to vprašanje negativen (enako tudi sodbi Upravnega sodišča RS U 2806/2006 z dne 27. 2. 2008 in I U 1813/2001 z dne 19. 12. 2011). Sistem pravnih sredstev po določbah ZDavP-2 namreč v bistvenem ne odstopa od sistema pravnih sredstev po splošnem procesnem zakonu (ZUP). Stališče Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, ostaja aktualno kljub spremenjeni ureditvi upravnega postopka in tudi ob upoštevani specialni ureditvi. Upoštevnost mu v celoti priznava tudi upravnopravna teorija (Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 581). Ob upoštevanju dejstva, da gre za pravno sredstvo, ki ga organ lahko uporabi tako v korist kot tudi v škodo davčnega zavezanca, bi po presoji sodišča drugačno pravno stališče pomenilo tudi prekomeren poseg v pravno varnost davčnih zavezancev.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče tudi v tej zadevi zavzelo stališče, ki odstopa od tistega, ki ga je o istem pravnem vprašanju, po drugem sodniku, zavzelo v zadevah U 2737/2006 in U 2776/2006 in ki (zaradi ureditev pravnih sredstev v upravnem sporu) ni bilo predmet preizkusa na Vrhovnem sodišču. 12. Stališče tožnika, da je z izpodbijanim sklepom obravnavan diskriminatorno, pa po presoji sodišča tudi ni utemeljeno, saj tožnik, drugače od davčnih zavezancev, ki jih navaja, sodnega varstva v upravnem sporu ni uveljavljal. 13. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.