Jedro

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena ZOR. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Zaradi povsem enake ureditve v obeh določbah se je Vrhovnemu sodišču vzpostavil dvom v ustavnost 184. člena OZ.

Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.

Izrek

Revizijski postopek se prekine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo, da sta solidarno dolžni tožniku plačati znesek 45.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženki vlagata revizijo. Med drugim navajata, da je sodišče druge stopnje izdalo sodbo po tem, ko je tožnik dne 22. 1. 2014 umrl. Prilagata tudi dokazilo (dopis Ministrstva za notranje zadeve o posredovanju podatkov iz centralnega registra prebivalstva). Poudarjata, da je tožnik umrl pred pravnomočnostjo sodne odločbe, in zato glede na 184. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne gre za podedljivo terjatev. Pokojni tožnik ni več aktivno stvarno legitimiran, njegova terjatev pa tudi ni prešla na dediče. Toženki menita, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tega ni upoštevalo (primerjaj sodne odločbe VS RS VIII Ips 81/2002 in VIII Ips 156/2010). S smrtjo tožnika je tudi prenehala procesna predpostavka (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki mora obstajati tudi v času odločanja pritožbenega sodišča. Ker v obravnavanem primeru ni univerzalnega pravna nasledstva, tudi ni procesnega nasledstva.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi dokazil v spisu (dopisa Ministrstva za notranje zadeve o posredovanju podatkov iz centralnega registra prebivalstva in sklepa o dedovanju) ugotovilo, da je pokojni tožnik M. B. umrl v času do odločitve pritožbenega sodišča, ki pa tega ni upoštevalo.

6. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1). Obrazložilo je, da so dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in tudi izrazili voljo, da za utrpljeno škodo dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Ureditev v 204. členu ZOR, po kateri je terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina učinkuje tako, da se dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različen položaj, odvisno od okoliščine, ali oškodovanec umre v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine, in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Ustavno sodišče je ocenilo, da za to razlikovanje ne obstaja razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog. Zato je odločilo, da je obravnavana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Poudarilo je, da je podedljivost obravnavanih terjatev mogoče vezati na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvomno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo.

7. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Ustavno sodišče v navedeni zadevi njene neustavnosti ni presojalo, ker pritožniki za to niso imeli pravnega interesa.

8. Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Vrhovno sodišče je tako revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ, ki je priložena temu sklepu. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča. .

Op. št. (1): (1) Terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom. (2) Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in prisilne izvršbe.

Op. št. (2): (1) Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. (2) Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in izvršbe.