Jedro

Za določitev vrednosti predmeta v postopku za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve po prostem preudarku ni zadosti opornih točk niti objektivnih kriterijev, saj zadeva nima premoženjske narave. Objektivnost kriterijev, predvsem pa sam pojem „vrednost spornega predmeta“ izključujeta ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v sporih, ki niso premoženjski. Vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva. Ker niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se v delu za znesek 65,50 EUR (torej nad zneskom 87,50 EUR) s sklepom sodišča prve stopnje odvetnici T. K. priznanih stroškov zastopanja zavrže. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se v njegovem izreku navedeni znesek 348,00 EUR nadomesti z zneskom 276,00 EUR, sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se odvetnici iz sredstev sodišča povrnejo stroški zastopanja v bruto znesku 153,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je določilo v višini 700,00 EUR, upoštevaje tretji odstavek 30. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi odvetnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremenilo, da je odvetnici poleg že priznane odvetniške nagrade (v višini 153,00 EUR) dodatno priznalo še nagrado v višini 348,00 EUR (skupno torej 501,00 EUR). Vrednost spornega predmeta je določilo v višini 4.000,00 EUR, upoštevaje drugi odstavek 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – v nadaljevanju ZodvT).

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija sklep sodišča druge stopnje v delu o ugoditvi pritožbi zagovornice – odvetnice (torej za znesek 348,00 EUR dodatno priznane ji nagrade) ter v delu o „potrditvi odločitve sodišča prve stopnje nad zneskom 87,50 EUR“. Trdi, da je stališče pritožbenega sodišča, da se vrednost spornega predmeta določi na podlagi drugega odstavka 22. člena ZOdvT, napačno. Gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, praksa Višjega sodišča v Ljubljani pa ni enotna (prilaga judikate). Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 22. člena ZOdvT in vrednost predmeta določiti po prostem preudarku upoštevaje merila iz 13. člena ZOdvT (obseg in težavnost odvetniške storitve, vrsta postopka, ali gre za postopek pred okrajnim, okrožnim ali kakšnim drugim sodiščem). Zadeva je manj zahtevna od postopka v sporih iz razmerij med starši in otroci, za katere je zakonodajalec določil vrednost 1.500,00 EUR. Sodišče bi moralo vrednost spornega predmeta določiti v višini 700,00 EUR, sicer pa bi lahko tudi upoštevaje drugi odstavek 22. člena ZOdvT ustrezno znižalo zakonsko določeni znesek 4.000,00 EUR. V zahtevi za varstvo zakonitosti je končno problematizirano tudi vprašanje samega obsega upravičenosti do nagrade, saj se ta v primerih izplačevanja iz državnega proračuna (kakršen je obravnavan) odmeri glede na vrednost predmeta z uporabo 36. člena ZOdvT in sta zato sodišči zmotno določili nagrado glede na vrednost predmeta po splošnem pravilu iz 12. člena istega zakona; zmotno pa sta uporabili tudi Tarifo, ki je sestavni del zakona, saj je bil postopek spričo strinjanja udeleženke z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom ustavljen in bi zato bila odvetnica upravičena le do nagrade za narok po tarifi št. 3103. Vrhovno državno tožilstvo predlaga v obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočnega sklepa.

4. Odvetnica, zastopana po pooblaščenki – odvetnici, je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala delno zavrženje, sicer pa zavrnitev vloženega izrednega pravnega sredstva.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno prepozna, delno utemeljena, pretežno pa neutemeljena.

O zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, v katerem je prepozna

6. Vrhovno državno tožilstvo izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočni sklep o zagovornici priznani nagradi med drugim tudi v delu, s katerim je sodišče druge stopnje „potrdilo odločitev sodišča prve stopnje nad zneskom 87,50 EUR“. Vendar odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (torej za znesek 65,60 EUR razlike nad zneskom 87,50 EUR do na prvi stopnji celotnega priznanega zneska 153,00 EUR) ni bila izpodbijana in sodišče druge stopnje na podlagi pritožbe le zagovornice vanjo ni posegalo in tega niti ne bi moglo oziroma smelo storiti. To pomeni, da je v tem delu tudi ni „potrdilo“ in da je postala pravnomočna že 30. 12. 2010 (upoštevaje 14. 12. 2010 iz povratnice na list. št. 22 spisa razviden datum vročitve prvostopenjskega sklepa zagovornici). Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena 7. 4. 2011 (list. št. 33 spisa), pomeni, da je v delu, v katerem Vrhovno državno tožilstvo z njo izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev za znesek 65,50 EUR zagovornici priznane nagrade, vložena po izteku zakonsko predvidenega trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP); zato jo je bilo treba v tem delu kot prepozno zavreči na podlagi določb 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP.

O zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, v katerem ni utemeljena

7. V zvezi z meritornim odločanjem o vloženem izrednem pravnem sredstvu Vrhovno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP. Revizije zoper sklep o stroških ni. Odločitev Vrhovnega sodišča o načinu določitve vrednosti predmeta, ko gre za postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, je pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava. V tem postopku je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da se vrednost predmeta določi v višini 4.000,00 EUR (enaka so stališča v sklepih I Cp 4922/2010, I Cp 4740/2010, II Cp 4540/2010, I Cp 4796/2010, I Cp 4794/2010, I Cp 4758/2010, I Cp 4798/2010, II Cp 4789/2010, I Cp 4918/2010, I Cp 4795/2010, I Cp 4923/2010, II Cp 4793/2010, II Cp 4924/2010, II Cp 4790/2010, I Cp 4919/2010, II Cp 4792/2010, I Cp 4921/2010, II Cp 4791/2010. Isto sodišče je v sklepih I Cp 4797/2010, I Cp 3257/2010 zavzelo stališče, da se vrednost spornega predmeta določi v višini 700,00 EUR na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT (po pravični oceni).

8. Odvetniške nagrade so v ZOdvT določene na tri načine: ali glede na vrednost predmeta odvetniške storitve ali v fiksnih zneskih ali v razponu med dvema fiksnima zneskoma (zadnje velja za 2. del Tarife – izvensodne storitve, 4. in 5. del Tarife – kazenski postopek in postopek o prekrških, 3. del Tarife – kolektivni delovni spori, postopki pred Ustavnim sodiščem in Sodiščem evropskih skupnosti). V zadnjem primeru se višina nagrade določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke (primerjaj 13. člen ZOdvT). Večina odvetniških nagrad je določenih na prvi način – glede na vrednost predmeta, zato ZOdvT kot novost vsebuje določbe o ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve. Način ugotavljanja vrednosti predmeta za postopke sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve ni posebej določen niti v ZST-1 niti v ZOdvT. Kadar vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti po prostem preudarku, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000,00 EUR.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje o izboru upoštevne vrednosti predmeta za odmero nagrade pravilna. Za določitev vrednosti predmeta v tem postopku (sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve) po prostem preudarku (torej po prvem odstavku 22. člena ZOdvT) ni zadosti opornih točk niti objektivnih kriterijev, saj zadeva nima premoženjske narave. Objektivnost kriterijev (ki vključuje tudi preverjanje pravilnosti navedene vrednosti), predvsem pa sam pojem „vrednost spornega predmeta“ izključujeta ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v sporih, ki niso premoženjski. Vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva. Ker niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT. Iz enakih razlogov višanje ali nižanje tega zneska ne bi bilo niti smiselno niti preverljivo. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je ZOdvT specialnejši predpis, ki določa način vrednotenja odvetniških nagrad, zato tudi v primeru iz prvega odstavka 21. člena ZOdvT, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, sodišče vrednosti predmeta ob izpolnjevanju ostalih pogojev ne določa na podlagi 30. člena ZST-1, pač pa upoštevaje 22. člen ZOdvT.

10. Zmotno je tudi zavzemanje Vrhovnega državnega tožilstva za uporabo št. 3103 Tarife, ki je sestavni del ZOdvT, saj je uporaba te predvidena za posebne primere odvetnikove udeležbe le na naroku (z v njej naštetimi načini končanja postopka), medtem ko so pogoji za nastanek nagrade, upoštevni tudi za obravnavani primer, določeni v tarifi št. 3100 in št. 3102, na kateri se sodišče v razlogih pravnomočnega sklepa pravilno sklicuje. Na to napotuje tudi opomba 3.1. Tarife, po kateri nastanejo nagrade v tem poglavju v vseh postopkih, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja 3. dela Tarife (za katere ne gre v obravnavanem primeru).

O zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, v katerem je utemeljena

11. Vrhovno državno tožilstvo pa v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da se odvetniška nagrada v primerih izplačevanja iz državnega proračuna (kakršen je obravnavan) odmeri glede na vrednost predmeta z uporabo 36. člena ZOdvT (in torej ne z uporabo splošnega 12. člena istega zakona). Uporaba 36. člena ZOdvT pa privede do rezultata, da je zagovornica – odvetnica v obravnavanem primeru upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 le v višini 175,50 EUR (in ne v višini 206,70 EUR), do nagrade za narok po tar. št. 3102 le v višini 162,00 EUR (in ne v višini 190,80 EUR), do plačila pavšalnega zneska za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in DDV le v višini 71,50 EUR (in ne v višini 83,50 EUR) – ali skupaj 429,00 EUR (in torej ne 501,00 EUR). Ker je bila nagrada v višini 153,00 EUR zagovornici pravnomočno odmerjena že s sklepom sodišča prve stopnje, je bilo treba spričo delne ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti v pravkar opredeljenem obsegu sklep sodišča druge stopnje delno tako spremeniti (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP), da se zagovornici prizna še nagrada v višini 276,00 EUR (429,00 minus 153,00 je 276,00), in s slednje navedenim zneskom nadomestiti v izreku sklepa sodišča druge stopnje previsoko priznan znesek 348,00 EUR, sicer pa zahtevo za varstvo zakonitosti v preostalem delu, v katerem je pravočasna, zavrniti (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP).