Jedro

Vrnitev nepremičnin na podlagi darilne pogodbe po 5. členu Zakona o denacionalizaciji, je treba presojati povezano z določili 3. in 4. člena tega zakona.

Izrek

Pritožba predlagatelja se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev nepremičnin (II. točka izreka).

Pritožbama prve in druge nasprotne udeleženke se ugodi, sklep o prenosu nepremičnin v začasno uporabo predlagatelju (I.točka izreka) se razveljavi in se predlog za izdajo te začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej dne 22.4.1993 izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve v zadevi prepovedalo zavezancema in tretjemu udeležencu (kot imetniku pravice uporabe) razpolaganje z zemljišči na posameznih parcelah, ki so navedene v izreku sklepa in so predmet denacionalizacijskega postopka, pri čemer je Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov še posebej prepovedalo izkoriščanje gozdov v k.o. S. Predlog, da se izvrši prenos navedenih parcel v začasno uporabo upravičencu, je tedaj zavrnilo. Po pritožbi proti zavrnitvenemu delu sklepa, je sodišče druge stopnje razveljavilo zavrnitveni del sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek.

Ugotovilo je namreč, da sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo določila 68. člena Zakona o denacionalizaciji in zaradi tega ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Ker tedaj ni bilo jasno, če je pravna in dejanska podlaga predlagateljeve zahteve verjetno izkazana, izpodbijane odločbe ni spremenilo. Nato je prvostopenjsko sodišče po novem dokaznem postopku s sklepom pod I. ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je v izreku sklepa navedene nepremičnine preneslo v začasno uporabo predlagatelju; pod II. pa je zavrnilo predlagateljev predlog za vrnitev nepremičnin.

Proti zavrnilnemu delu sklepa se je pritožil predlagatelj, ki meni, da je sodišča kršilo materialni zakon in bistveno kršilo postopkovna določila. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa in ugoditev njegovemu predlogu. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da gre za zvijačno sklenjeni darilni pogodbi, a je napačno navedlo sodno prakso, po kateri naj bi podlaga iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji veljala samo za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času iz 3. in 4. člena tega zakona. Tako naj bi bila mogoča uporaba določb o denacionalizaciji le za pravne posle, sklenjene do uveljavitve Ustave iz leta 1963 in ne tudi za kasnejše, med katere spadata tudi sporni darilni pogodbi. Po pritožnikovem mneju je to tolmačenje pravno zmotno in ni v skladu z določili 1. in 90. člena Zakona, ki ne vsebujeta nobenega roka. V nasprotju naj bi bilo tudi s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v razveljavitvenem sklepu. Pritožnik tudi opozarja, da ni logično, da sodišče izda začasno odredbo, ki je pogojena z izkazom verjetne utemeljenosti zahtevka, sočasno pa zahtevek zavrne.

Prva in druga nasprotna udeleženka sta se pritožili proti tistemu delu sklepa, s katerim je ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe za prenos nepremičnin v začasno uporabo. Menita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter predlagata predvsem spremembo izpodbijanega dela sklepa in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Opozarjata, da je predlagateljev zahtevek zavrnjen, torej pravna in dejanska podlaga zahtevka ne moreta biti verjetno izkazani. Poleg tega zavarovanje tudi ni potrebno in ni smiselno.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožbi nasprotnih udeleženk pa sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili darilni pogodbi, na podlagi katerih je prišlo do prehoda lastninske pravice v družbeno lastnino, sklenjeni v letu 1966, torej po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 in da zato niso podani pogoji za vrnitev nepremičnin po določilih Zakona o denacionalizaciji. Povsem pravilno je navedlo, da podlaga iz 5. člena Zakona velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času predpisov, zajetih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji. Tako pravno mnenje je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 22. in 23.6.1993 v zvezi s Sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 659/93 in sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kamniku opr.št. N 2/93. Pravno mnenje je z obširno obrazložitvijo objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I/93, sledile so še številne odločbe višjih sodišč. Po ustaljeni sodni praksi ni mogoče ralikovati med posameznimi načini podržavljenja (predpis ali pogodba), zato ni mogoče ločeno obravnavati primerov iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji. Pritožba zmotno navaja, da 1. člen Zakona o denacionaliztaciji ureja denacionalizacijo vsega podržavljenega premoženja in ne vsebuje roka, saj se prav besedilo tega člena končuje z besedami: ...ter drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. In prav ti predpisi in načini so navedeni v 3. do 5. členu zakona, kjer je naveden tudi rok.

To seveda ne pomeni, da darilne pogodbe sploh ne bi bilo mogoče izpodbijati, venar le na način in v roku, ki je po predpisih predviden za pogodbe nasploh, ne pa po določilih Zakona o denacionalizaciji in v tem postopku. Predlagatelj v pritožbi tudi zmotno navaja, češ da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s stališčem višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, saj je to izpodbijani del sklepa razveljavilo in ga ni spremenilo ter je v obrazložitvi svoje odločitve tudi razložilo zakaj. Ob ugotovitvi o povezavi določb Zakona o denacionalizaciji in zahtevi po pravilni (in ne samo jezikovni) razlagi njegovih določb je brez pomena ugotovitev sodišča prve stopnje na 3. strani obrazložitve sklepa, češ da sta bili darilni pogodbi sklenjeni zaradi zvijačno sklenjenega pravnega posla, saj to za odločitev v danem primeru ni več pomembno.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama nasprotnih udeleženk in je razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe pod I. točko izreka zato, ker je za izdajo začasne odredbe potreben izkaz verjetnosti denacionalizacijskega zahtevka. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na 3. strani obrazložitve sodbe, poleg tega pa je tako stališče že obširno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu dne 23.6.1993. V primeru zavrnitve zahtevka ni mogoče šteti, da je njegova utemeljenost verjetno izkazana, zato sta pritožbi nasprotnih udeleženk povsem utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS št.30/68), Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) in Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/78 in 27/90 ter RS št. 55/92) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I). Zakon o denacionalizaciji je objavljen v Ur.l. RS št. 27/91-I.