Jedro

Časovne omejitve, ki izhajajo iz 3. in 4. člena ZDen veljajo res tudi za 5. člen. Vendar pa se te omejitve ne nanašajo na akt podržavljenja (v tem primeru pogodbo), temveč na predpis, ki je bil podlaga takšnemu aktu. Zato za odločitev o zavrnitvi zahteve ne zadošča vedno le ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena po sprejetju ustave leta 1963. Treba je še ugotoviti, ali je bila pogodba sklenjena na podlagi katerega od predpisov po 3. in 4. členu ZDen, in ali je ta predpis v času sklenitve pogodbe še veljal. Takšno razlago narekuje načelo enakosti pred zakonom.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje v prvem odstavku, sklep sodišča prve stopnje pa v II. točki izreka, se r a z v e l j a v i t a in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagatelja na vrnitev nepremičnin, ki jih je pravni prednik predlagatelja podaril Občini z darilnima pogodbama dne 4.3.1966. Izdalo pa je začasno odredbo o prenosu teh nepremičnin v začasno uporabo predlagatelju. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja zoper zavrnilni del izreka, ugodilo pa je pritožbama nasprotnih udeležencev zoper začasno odredbo. Začasno odredbo je razveljavilo in predlog na njeno izdajo zavrnilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil revizijo predlagatelj. Iz obrazložitve je razvidno, da izpodbija odločitev o zavrnitvi zahteve na vrnitev premoženja. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da za razsojo ni odločilno, kdaj sta bili sporni pogodbi sklenjeni. Določba 5. člena ZDEN nima časovne omejitve. Predvsem pa je zmotno sklicevanje pritožbenega sodišča na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1993. To mnenje se nanaša na posel, ki je bil sklenjen v letu 1988. Ne glede na to, pa predlagatelj meni, da sta bili sporni pogodbi sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. člena ZDEN. V letu 1966 so namreč še veljali nekateri predpisi iz tega člena. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje (II. točka izreka) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 5. člen zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93). Sodišči sicer pravilno ugotavljata povezavo med 3., 4. in 5. členom tega zakona. Časovne omejitve, ki izhajajo iz 3. in 4. člena ZDEN veljajo res tudi za 5. člen. Vendar pa se te omejitve ne nanašajo na akt podržavljenja (v tem primeru pogodbo), temveč na predpis, ki je bil podlaga takšnemu aktu. Zato za odločitev o zavrnitvi zahteve ne zadošča vedno le ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena po sprejetju ustave leta 1963. Treba je še ugotoviti, ali je bila pogodba sklenjena na podlagi katerega od predpisov po 3. in 4. členu ZDEN, in ali je ta predpis v času sklenitve pogodbe še veljal. Takšno razlago narekuje načelo enakosti pred zakonom. Čeprav je bilo podržavljenje izvršeno praviloma na podlagi prisilnih odločb državnih organov, pa so bile tudi izjeme. Do podržavljenja je prihajalo tudi na podlagi pogodb, ki pa so bile pogosto sklenjene zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali drugega predstavnika oblasti. Zato je zakonodajalec v 5. členu ZDEN določil izjemo od pravila, da je pogodbe mogoče izpodbijati samo po splošnih določbah civilnega prava.

Darilni pogodbi se ne sklicujeta na noben predpis. Iz spisovnih podatkov pa izhaja, da je pred sklenitvijo pogodb prišlo do razgovorov med strankama in da je bil v zvezi s spornimi zemljišči pri Občini napravljen tudi uradni zapisnik o cenitvi nepremičnin (priloga A8). V njem je zapisan tudi namen pok. F.Ž., da ob prepustitvi zemljišč uveljavlja pravico do preživninskega varstva po odloku o preživninskem varstvu kmetov. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izpovedb predlagatelja sklepalo, da je šlo za posel, sklenjen na podlagi tega predpisa, vendar pa pritožbeno sodišče te ugotovitve ni presojalo, ker je štelo, da ni pravno odločilna. Tako je ostalo odprto, na kakšni pravni podlagi je prišlo do darilnih pogodb.

Ker je ta podlaga pomembna za uporabo 5. člena ZDEN, sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko je nista ugotavljali. Revizijsko sodišče je zato moralo oba sklepa po 2. odstavku 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP razveljaviti in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V nadaljnjem sojenju bo potrebno najprej ugotoviti ali sta morda darilni pogodbi nadomeščali prisilno podržavljenje oz. ali je za primer, če do podaritve ne bi prišlo s pravnim poslom, grozilo prisilno podržavljenje na podlagi katerega od predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDEN. Če sta bili sklenjeni na podlagi predpisa, ki je zajet v 3. ali 4. členu ZDEN, pa je ta predpis v času sklenitve pogodb še veljal, bo potrebno predlog predlagatelja obravnavati po 5. členu ZDEN, kljub temu, da je bila pogodba sklenjena v letu 1966. Morebitna obravnava po 5. členu pa bo zahtevala ugotavljanje prave volje obeh strank v času sklenitve pogodb. Če je prišlo do sklenitve pogodb prostovoljno zaradi določenih obojestranskih koristi, potem zahteva ni utemeljena. Sodišče prve stopnje bo moralo oceniti vse dokaze v spisu in po potrebi pribaviti nove. Oceniti bo moralo predvsem vse listine v spisu Občine opr. št. 465-36/64-3/2. Med njimi je tudi izjava predlagatelja v dopisu Skupščini občine z dne 16.9.1974, v kateri pojasnjuje, zakaj je do sklenitve pogodb prišlo. Izjema od pravila, da se vrača tudi premoženje, ki ni bilo odvzeto s prisilnim ukrepom (odločbo) državnega organa, zahteva presojo vsakega primera posebej. Zahteva presojo vseh okoliščin, ki so posameznika pripeljale do odločitve, ki je, če bi lahko izrazil pravo voljo, ne bi sprejel. Predlagatelj je sicer pavšalno uveljavljal tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih ni posamično opredelil. Ker je revizijsko sodišče vezano na obseg revizijskega izpodbijanja, temu revizijskemu razlogu ni moglo ugoditi. Pri tem tudi ni ugotovilo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).